Jedro

Tožnik je bil na podlagi sklenjenih aneksov k pogodbi o zaposlitvi zaposlen na delovnem mestu vodje oddelka in vse od leta 2007 dalje ni opravljal dela disponenta (za katero je bila prvotno sklenjena pogodba o zaposlitvi). Zato s tem, ko je tožena stranka v letu 2009 ukinila delovno mesto disponenta, ni prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila podana tožniku, pa ni zakonita.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke v zvezi z vtoževano višino odškodnine v višini treh plač se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 2. 3. 2009 nezakonita in se razveljavi; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo dne 16. 4. 2009, temveč je trajalo do 31. 8. 2009, zato je tožena stranka dolžna tožnika za čas do 31. 8. 2009 prijaviti v zavarovanje in mu ta čas vpisati v delovno evidenco ter mu izplačati plačo in ostale pravice, ki bi jih prejemal, če bi bil na delu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečnega zneska v plačilo, do 15. dne v mesecu za pretekli mesec ter plačati odškodnino v višini 9.000,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila. Zavrnilo je zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da odločitev sodišča prve stopnje spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje z izdajo sodbe zagrešilo več absolutnih bistvenih kršitev postopka po 339. členu ZPP (1. odstavek in 14. točka, 15. točka 339. člena) vse v popolno škodo tožene stranke. Izrek sodbe je v popolnem nasprotju z obrazložitvijo, poleg tega pa je sodišče odločilo mimo zahtevka. Sam zahtevek tožnika, kot ga je oblikoval v tožbi namreč, ni niti približno enak izreku sodbe. Tožnik je na zadnjem naroku sodišče obvestil, da ne želi več delati pri toženi stranki, vendar pa zahtevka v smislu 1. odstavka 118. člena ZDR ni oblikoval, še manj pa ga postavil oziroma specificiral tako, kot je navedeno v izreku sodbe. Sodišče je tako ravnalo v nasprotju z določbo 2. člena ZPP, po katerem je vezano na tožbeni zahtevek. Da sodišče lahko tožniku nekaj prisodi, morata biti izpolnjena dva pogoja in sicer mora biti tožnik po materialnem pravu do tega upravičen, istočasno pa mora to zahtevati z ustreznim tožbenim zahtevkom. Tu mora sodišča v celoti slediti načelu dispozitivnosti, ki je kot temeljno načelo uveljavljeno v pravdnem postopku. Tožnik ni z ničemer pojasnil svoje izjave, da naj mu sodišče dosodi 10 plač, zato ni jasna obrazložitev sodbe, da je tožniku prisodilo odškodnino v višini 9.000,00 EUR, kar naj bi predstavljajo njegovih 7 plač. Sodišče pa je s svojo odločitvijo nedopustno prekršilo osnovna načela postopka, predvsem načelo nepristranskosti, saj je tožniku dovolilo, da je tekom postopka navajal nova dejstva, ki so bila v nasprotju z njegovimi dotedanjimi navedbami na prvem naroku. S tem je sodišče dovolilo navedbe in izvajalo dokaze z zaslišanjem tožnika v nasprotju s prekluzijo, ki velja glede navedb in dokazov strank. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je kar samo oblikovalo zahtevek in v izreku zapisalo, da je popolno ugodilo zahtevku, iz obrazložitve sodbe pa izhaja, da ni v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Iz obrazložitve sodbe na strani 5 izhaja, da sodišče ni v celoti sledilo tožbenemu zahtevku, sam izrek pa predstavlja popolno ugoditev tožbenemu zahtevku, razen glede stroškov postopka. Tudi sam izrek sodbe je po mnenju pritožbe močno vprašljiv tudi s stališča vsebine, ker je v 2. odstavku izreka prepisana kar določba 1. odstavka 118. člena ZDR, brez vsebine. Prav tako sodba po mnenju pritožbe temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče je po izvedbi skoraj vseh predlaganih dokazov pol leta po izdani odpovedi ugotovilo, da je tožena stranka prekršila prekluzivni rok za izdajo redne odpovedi iz poslovnih razlogov. Pri tem je obrazložilo navedeno dejstvo, da je tožena stranka zamudila objektivni 6-mesečni rok za podajo odpovedi. Tožena stranka pa pri izdaji odpovedi ni prekoračila prekluzivnega 6-mesečnega roka in je razlog za odpoved obrazložila z ekonomskimi in organizacijskimi razlogi, pri čemer je upadanje prometa v zadnjih šestih mesecih obrazložil tudi prokurist I.U.. V ta namen je sodišču tudi predočil podatke o drastičnem upadanju prometa od oktobra 2008 do marca 2009, navedeno pa je potrdil tudi priča I.Z.. Prokurist družbe je sodišču pojasnil, da je tožena stranka delavce v letu 2006 prevzela od družbe M., nato pa jih je eno leto pustila in opazovala ter ugotovila, da so delali na delovnih mestih, ki niso sistemizirana. Tožnik je delal na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 9. 2007 na delovnem mestu disponent, kasneje pa so bili z njim sklenjeni trije aneksi zaradi povečanega obsega dela in posledično zvišanja plače. V 1. aneksu pa se je glede naziva delovnega mesta pri tožniku pojavila napaka, ki se je nato vlekla skozi vse tri anekse. Glede na to, da so anekse sklepali izključno zaradi zvišanja plače, bi v aneksih moralo biti navedeno delovno mesto nabavni disponent. Dela, ki naj bi jih opravljal tožnik, so spadala pod opis dela disponent, kot sta izpovedali priči I.Z. in I.U.. Zato ni jasno, zakaj navedenih izjav prič sodišče ni upoštevalo. Sodišče tudi ni sledilo bistvenemu razlogu torej, da je na strani delodajalca zaradi popolnoma objektivnih razlogov in sicer ekonomskih prišlo do prenehanja potreb po delu tožnika in da je tožena stranka tudi dokazala, da tožniku ni mogla več omogočiti dela. Po mnenju pritožbe je sodba v 3. odstavku izreka popolnoma neobrazložena, nejasna in je odškodnina absolutno previsoka glede na dosedanjo sodno prakso. Za tako visoko odškodnino, ne le, da ni razloga, temveč lahko plačilo dosojene odškodnine celo ogrozi posamezna delovna mesta pri toženi stranki. Pri tem je odškodnina nepravična glede na vse znane odškodnine po sodni praksi. Tožnik je star 46 let in po izobrazbi trgovski poslovodja, kar pomeni, da je trenutno, glede na navedeno in delovne izkušnje, najbolj iskan kader na borzi dela. To nazadnje dokazuje tudi dejstvo, da se je tožnik zaposlil takoj, ko je izkoristil odpovedni rok in prejel odpravnino v višini 2.725,38 EUR, ter je tri mesece na zavodu prejemal 70 % nadomestilo plače. Razlaga sodišča, da je tožnik zaposlen le za šest mesecev in da prejema plačo 650,00 EUR, pa ni podkrepljena z ničemer, saj sodišče, kljub zahtevi tožene stranke, tega ni preverilo.

Tožeča stranka izpodbija sodbo glede odločitve o stroških postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in tožniku prizna stroške postopka po predloženem stroškovniku oziroma podredno, da odločitev o stroških vrne v ponovno odločitev sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v izreku o stroških postopka zahtevek tožnika zavrnilo in odločitev utemeljilo z ugotovitvijo, da pooblaščenec, ki ni odvetnik, ni upravičen do povračila stroškov po odvetniški tarifi, temveč se v takšnem primeru potrebni izdatki - nagrada, odmerijo po določbi 18. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/2003), če so kot takšni priglašeni. Tožnik se z odločitvijo sodišča ne strinja in meni, da je sodišče napačno uporabilo materialni predpis, ko je svojo ugotovitev oprlo na Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku in pri tem prezrlo, da je pooblaščenec tožnika samostojni podjetnik, ki v okviru svoje registrirane dejavnosti opravlja dejavnost pravnega svetovanja in zastopanja v skladu s 86. členom in 87. členom ZPP. Glede na svoj poslovno gospodarski status, ki mu omogoča samostojno opravljanje pridobitne dejavnosti na trgu pravnih storitev, je v tej smeri nesporno upravičen do plačila za delo, ki ga opravlja. Citiran Pravilnik te možnosti ne ureja, kot ne ureja nagrade pooblaščencu, ki ni odvetnik. Tožnik pa tudi ni priglasil izdatkov, ki obsegajo povrnitev potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče, zato je sklicevanje sodišča na naveden predpis in ugotovitev, da tovrstni stroški niso bili priglašeni, neutemeljeno. Tožnik je priglasil stroške iz naslova nagrade za pooblaščenca v obliki odvetniške tarife, po ceniku storitev z dne 1. 2. 2008, v katerem pooblaščenec izjavlja, da za ustrezne pravne storitve uporablja vsakokratno veljavno odvetniško tarifo. Izpodbijana odločitev kaže, da tožnik nima pravice do povračila pravdnih stroškov, če je njegov pooblaščenec samostojni podjetnik in ne odvetnik, ker ne pove do kakšnih pravnih stroškov je upravičen, če jih ne more predstaviti v obliki odvetniške tarife.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo tožene stranke v katerem navaja, da je tožniku bila odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po delu na delovnem mestu nabavni disponent in v dokaznem postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožnik opravljal delo delovodje oddelka od 1. 10. 2007 do odpovedi pogodbe, kar dokazujejo podpisani aneksi in izpovedbe prič. Tožeča stranka meni, da je sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter pri tem ni zagrešilo kršitev pravil postopka, kot to vse neutemeljeno očita pritožba. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožnika in tožene stranke nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350 člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje le delno napačno uporabilo materialno pravo, kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze in se opredelilo do vseh bistvenih dejstev in okoliščin ter na podlagi tega pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen.

K pritožbi tožene stranke: V skladu s 1. alineo 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem.) se kot poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteje prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Naveden razlog mora biti utemeljen tako, da onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR). 3. odstavek 88. člena ZDR pa nalaga delodajalcu, da mora v primeru odpovedi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mu mora delodajalec ponuditi sklenitev nove pogodbe. V 6. odstavku 88. člena ZDR pa je določeno, da mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker ni mogla zagotoviti dela tožniku na delovnem mestu disponent. Pri toženi stranki so s sprejemom in uveljavitvijo Akta o organizaciji družbe in sistemizaciji delovnih mest z dne 24. 2. 2009 ukinili eno delovno mesto disponenta od treh delovnih mest in tožniku odpovedali pogodbo o zaposlitvi, ker ni imel fiksnega delovnega mesta. Tako tožnik kot priči I.U. in I.Z. so izpovedali, da tožnik praktično od podpisa pogodbe o zaposlitvi v letu 2007 in v letu 2008 dejansko ni delal kot nabavni disponent, temveč je od 1. 10. 2007 dalje delal kot vodja oddelka barve in laki. Nato je bil 1. 12. 2007 ustno dodeljen na info pult na reklamacije in posebna naročila in od 1. 4. 2008 dalje je delal kot področni vodja vrta, za kar so bili sklenjeni tudi trije aneksi k pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je potreba po tožnikovem delu na delovnem mestu nabavni disponent, na katerem tožnik praktično od sklenitve pogodbe o zaposlitvi od leta 2007 dalje ni delal, prenehala že v letu 2007. Zato je tožena stranka s sprejetjem novega akta o sistemizaciji glede potreb po tožnikovem delu iz pogodbe o zaposlitvi v bistvu le potrdila stanje, kakšno je tožena stranka ugotovila že leta 2007, ko je tožniku določila delo vodje oddelka barve in laki in je zato s podajo odpovedi dne 2. 3. 2009, v kateri je kot razlog navedla, da na delovnem mestu disponent tožniku ne more zagotoviti dela, prekoračila šestmesečni odpovedni rok (iz 6. odstavka 88. člena ZDR), ki se šteje od nastanka utemeljenega razloga.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zaključilo, da je prenehala potreba po delu tožnika iz pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu disponent že v letu 2007, saj ga je tožena stranka razporedila z aneksi (od aprila 2008 do konca leta 2008) na druga dela in sicer vodjo oddelka barve in laki in na info pult, vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča bistveno predvsem, da tožnik ob podaji odpovedi z dne 2. 3. 2009 ni imel več sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto disponent, zato mu tožena stranka tudi ni mogla odpovedati pogodbe o zaposlitvi za dela na delovnem mestu disponent in je zato odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožena stranka je namreč v treh aneksih, ki jih je sklenila s tožnikom dne 27. 3. 2008, 24. 6. 2008 in 12. 9. 2008 navedla, da je tožnik zaposlen na delovnem mestu vodje oddelka in tako tožnik vse od leta 2007 naprej ni opravljal dela disponenta, kar pa sta potrdili tudi priči I.U. in I.Z.. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2009 nezakonita, pravilna, saj s tem, ko je tožena stranka ukinila delovno mesto disponent, ni prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (zadnjega aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 12. 9. 2008), saj ni bilo ukinjeno delovno mesto „vodja oddelka“. Sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo trditvi tožene stranke, da se je v prvi aneks k pogodbi o zaposlitvi, glede naziva delovnega mesta prikradla napaka, ko je bilo navedeno kot delovno mesto „vodja oddelka“ in da se je ta napaka kasneje ponovila še v dveh aneksih.

Prav tako ni utemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje z izdano sodbo zagrešilo več absolutnih bistvenih kršitev postopka po 339. členu ZPP (14. in 15. točki 339. člena). Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so bila potrebna za sprejem odločitve, ti razlogi niso nejasni, prav tako pa med njimi ni nasprotja v tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami in zapisniki. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje pa ne predstavlja uveljavljene kršitve 14. točke citiranega člena ZPP, temveč gre za izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča, zato pritožbeno sodišče zavrača očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki ga tožena stranka vidi v zanjo neprepričljivi dokazni oceni.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti, ki je osnovno in temeljno načelo uveljavljeno v pravdnem postopku s tem, ko je tožniku prisodilo odškodnini v višini 9.000,00 EUR, kar bi naj predstavljajo njegovih sedem plač in je pri tem sodišče kar samo določilo, kakšna naj bi bila njegova plača, ne da bi pri tem tožnik postavil zahtevek v smislu 1. odstavka 118. člena ZDR. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek sodišču, da je prekršilo načelo nepristranskosti s tem, ko je v zapisnik naroka zapisalo, da tožena stranka nasprotuje le višini odškodnine, kljub temu, da je tožena stranka nasprotovala tožbenim navedbam tudi po temelju.

V konkretnem primeru je tožnik na glavni obravnavi dne 21. 9. 2009 navajal, da ne želi več delati pri toženi stranki in v primeru, da sodišče ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe, naj mu preneha delovno razmerje na podlagi sodbe sodišča, pri čemer naj sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja in prisodi druge pravice ter odškodnino v višini deset mesečnih plač, upoštevaje pri tem, da sedaj dela za določen čas šest mesecev od 1. 9. 2009 dalje ter, da prejema plačo v višini 650,00 EUR, kar je polovica plače, prejete pri toženi stranki.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnik ustrezno postavil zahtevek za plačilo odškodnine v smislu 1. odstavka 118. člena ZDR in je zato sodišče prve stopnje bilo dolžno ugotavljati ali zatrjevana dejstva ustrezajo zakonskemu dejanskemu stanu. To velja tudi v situaciji, če stranka kakšnega relevantnega dejstva ne navede. V tej zvezi je sodnik dolžan v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člena ZPP) s postavljanjem vprašanj spodbuditi stranko, da navede manjkajoča dejstva (odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-108/04, Ur. l. RS, št. 85 z dne 23. 9. 2005). V skladu z navedenimi razlogi torej mora sodišče prve stopnje obravnavati zahtevek za plačilo odškodnine in o njem razsoditi.

Pritožba tudi neutemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje nima pooblastil v zakonu za izvajanje dokazov mimo dokaznih predlogov strank. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), ki določa pravila postopka, po katerih delovna in socialna sodišča odločajo o delovnih in socialnih sporih (1. člen ZDSS-1), namreč v 34. členu določa, da če sodišče po izvedbi vseh predlaganih dokazov ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. 1. odstavek 118. člena ZDR pa določa, da v primeru, če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter prizna odškodnino po pravilih civilnega prava. Po 2. odstavku te zakonske določbe lahko ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov strank tudi sodišče odloči enako kot v 1. odstavku. Pri odmeri odškodnine je potrebno upoštevati predvsem zaposlitvene možnosti delavca, njegovo starost, delovno dobo, poklic, prejemanje denarnega nadomestila ter ostale okoliščine. Glede na navedeno izhodišče je pri odmeri odškodnine po 118. členu ZDR potrebno prvenstveno izhajati in upoštevati kriterije v zvezi s škodo delavca, ki se ne vrne k delodajalcu in ki mu bo nastala po datumu zaključka delovnega razmerja s sodbo sodišča (tako je odločilo Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 548/2007 z dne 19. 10. 2009). Iz obrazložitve navedene sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo vsa relevantna dejstva in zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da prisojena odškodnina sedmih mesečnih plač v konkretnem primeru predstavlja primerno nadomestilo za reintegracijo zaradi nezakonite odpovedi.

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v izreku zapisalo, da je popolno ugodilo zahtevku, pri tem pa v obrazložitvi pojasnilo, da ni v celoti sledilo tožbenemu zahtevku (stran 5 obrazložitve sodbe). Sodišče je dejansko tožniku priznalo odškodnino v višini 9.000,00 EUR, kar bi naj predstavljalo okvirno višino njegovih sedmih mesečnih plač po pogodbi o zaposlitvi in sklenjenih aneksov (7 x 1.275,00 EUR), medtem, ko je tožnik vtoževal deset bruto plač. Tako sodišče prve stopnje dejansko ni v celoti odločilo o tožnikovem zahtevku. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 327. člena ZPP pritožbo v tem delu štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

K pritožbi tožeče stranke: Sodišče prve stopnje v izreku o stroških postopka zahtevek tožnika za povrnitev sodnih stroškov zavrnilo z utemeljitvijo, da pooblaščenec, ki ni odvetnik, ni upravičen do povračila stroškov po odvetniški tarifi.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, saj Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 z dne 4. 7. 2008) v 1. členu določa način vrednotenja, obračunavanja in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov, ki jih mora stranka oziroma naročnik plačati odvetniku za opravljeno storitev. Odvetniška storitev je delo, ki ga opravi za stranko odvetnik v smislu določb, ki ureja odvetništvo. Tožeča stranka pa ni dokazala, da se odvetniška tarifa uporablja tudi za odmero njenih storitev kot s.p., kot to naprimer izrecno določa 16. člen Zakona o Državnem pravobranilstvu (ZDPra, Ur. l. RS, št. 20/97 in naslednji).

Na podlagi določbe 1. odstavka 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje presoditi tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je pri odločanju upoštevalo po uradni dolžnosti. V skladu z obstoječo sodno prakso, ki jo sprejema tudi Ustavno sodišče RS, iz navedene določbe izhaja, da je dolžnost pritožbenega sodišča opredeliti se le do tistih navedb, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena. Po nasprotnem razlogovanju pa se sodišču v obrazložitvi ni treba opredeljevati do navedb, ki za samo odločitev niso bistvene. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne, prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo, in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.