Jedro

Če tožnik ni bil lastnik zaseženih predmetov, mu škoda v smislu zmanjšanja premoženja ni mogla nastati (ne glede na to, ali je on tisti, ki so mu bili predmeti zaseženi). Tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zato ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Oris zadeve, dosedanjega poteka postopka in odločitve sodišča prve stopnje

1. Tožniku je policija v predkazenskem postopku zasegla osem vreč z bakrenimi izdelki. Pet vreč mu je bilo 11. 5. 2009 vrnjenih, preostale tri pa ne. Kazenski postopek se je zaključil s sklepom o ustavitvi postopka 20. 12. 2012. Po ustavitvi postopka je tožnik zahteval vrnitev preostalih treh vreč in Okrožno sodišče v Ljubljani mu je pojasnilo, da so bile vrnjene oškodovancu, družbi A., d. o. o. Tožnik zato zahteva plačilo 13.750,00 EUR, kolikor naj bi bil vreden baker v treh 800 kilogramskih vrečah.

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo I P 908/2013-25a z 9. 5. 2015 tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. Podrejeno je obrazložilo tudi, da je utemeljen ugovor aktivne legitimacije, ker naj bi iz izpovedi tožnika izhajalo, da je baker pripadal še petim družinskim članom, zaradi česar bi mu lahko nastala škoda le v ustreznem deležu.(1) Ker je bilo tako vodilno stališče o tem, da je tožbeni zahtevek zastaral, kot “rezervno“ stališče o tem, da tožnik kot solastnik(2) ni aktivno legitimiran, napačno (z vprašanji, ali so podane predpostavke odškodninske odgovornosti (tudi škoda), pa se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo(3)), je višje sodišče pritožbi ugodilo.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek. Tokrat je tako odločilo, ker je ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da je bil lastnik spornega bakra, torej ni dokazal, da mu je nastala škoda in ker ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno.

Odločilo je še, da je tožnik dolžan v 15 dneh toženki plačati 937,50 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek bistvenih pritožbenih trditev

4. Zoper takšno sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj so razlogi nejasni in si nasprotujejo. Po eni strani je sodišče prve stopnje navedlo, da se nakazuje možnost, da v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za vrnitev stvari družbi A., d. o. o. na podlagi 110. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker ni moglo s stopnjo gotovosti ugotoviti, da so bili odtujeni kabli last družbe A., d. o. o., po drugi strani pa je navedlo, da je bilo ravnanje policistov v skladu s standardi in so tako zadostili dolžni skrbnosti, njihovega ravnanja pa ni mogoče oceniti kot protipravnega. Materialnopravno napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da ravnanje policije v obravnavanem primeru ni bilo protipravno. Drži, da zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ali drugačne razlage pravnega predpisa državnim organom še ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, če je njihova razlaga v okviru pooblastil, ki jih imajo za svoje odločanje. O protipravnem ravnanju pa je mogoče govoriti v primeru neuporabe povsem jasne določbe zakona in grobega kršenja pravil postopka. Takšen je tudi obravnavani primer. Policisti niso uporabili povsem jasne zakonske določbe (110. člena ZKP), s čimer so grobo kršili pravila kazenskega postopka. Zasežene vreče bakrenih izdelkov so namreč vrnili družbi A., d. o. o., čeprav nikakor niso mogli s stopnjo gotovosti ugotoviti, da so dejansko bile njena last, saj tega ni moglo ugotoviti niti sodišče prve stopnje, in to kljub podrobnem dokaznem postopku.

5. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Tožnik zahteva povračilo škode, ki naj bi mu nastala zaradi protipravnega ravnanja državnega organa. V skladu s 26. členom Ustave RS ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Poleg predpostavk za odgovornost države, ki jih določa navedena ustavna določba, morajo biti kumulativno podane vse splošne predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza in krivda).(4)

8. Ena od predpostavk odškodninske odgovornosti toženke je torej obstoj škode, pri čemer je trditveno in dokazno breme nastanka škode na oškodovancu. V obravnavanem primeru jo je tožnik konkretiziral z navedbami, da se mu je zmanjšalo premoženje, ker mu policisti niso vrnili zaseženih vreč z bakrenimi izdelki, ki so bile njegova last.(5) Pritožba ne izpodbija dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je bil lastnik bakrenih izdelkov, ki so bili vrnjeni družbi A., d. o. o. Ta dejanski zaključek, vsebovan v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je tudi izčrpno obrazložen, ni obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če pa tožnik ni bil lastnik zaseženih predmetov, mu škoda v smislu zmanjšanja premoženja ni mogla nastati(6) (ne glede na to, ali je on tisti, ki so mu bili predmeti zaseženi). Tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zato ni utemeljen.(7)

9. Po obrazloženem je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen že zato, ker tožnik ni dokazal nastanka škode, ki je ena od kumulativno zahtevanih predpostavk za obstoj odškodninske terjatve. To je razlog, da tožnik ne bi bil upravičen do plačila odškodnine, četudi bi bilo ravnanje policije protipravno. Pritožbeno sodišče zato ni odgovarjalo na navedbe, s katerimi pritožba izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da ravnanje policije ni bilo protipravno (prvi odstavek 360. člena ZPP). Gre za navedbe, da je ta zaključek materialnopravno zmoten in obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Zaradi pritožbenega neuspeha tožnik sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): Zakaj bi to utemeljevalo zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, sodišče prve stopnje ni pojasnilo.

Op. št. (2): Ta ugotovitev sodišča prve stopnje v prvi sodbi je bila obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka.

Op. št. (3): Stališča, na katero se v prvem in drugem stavku 25. točke obrazložitve izpodbijane sodbe sklicuje sodišče prve stopnje, v prvi sodbi z 9. 5. 2015 ni zaslediti, zato se pritožbeno sodišče v sklepu s 23. 3. 2016 do njega v nobenem smislu ni moglo opredeliti.

Op. št. (4): VS RS sodba II Ips 250/2015 s 17. 12. 2015, VS RS sodba in sklep II Ips 110/2012 z 22. 5. 2013. Op. št. (5): Da je imel na zaseženih predmetih kakšno drugo pravico oziroma da je imel kak drug pravni naslov, ki ga je upravičeval do njihove posesti, tožnik ni zatrjeval. Op. št. (6): Takšno stališče ne pomeni odstopa od stališč, zavzetih v razveljavitvenem sklepu s 23. 3. 2016. V njem se pritožbeno sodišče ni moglo ukvarjati s predpostavkami odškodninske odgovornosti toženke (in posledično tudi ne s škodo), ker se sodišče prve stopnje ni (glej, zgoraj, 2. točko obrazložitve te sodbe).

Op. št. (7): Primerjaj VS RS sodba II Ips 482/2009 z 19. 12. 2012, VS RS sodba II Ips 442/2007 z 11. 2. 2010, VS RS sodba II Ips 196/2004 s 15. 12. 2005, VSL sklep II Cp 1612/2014 z 10. 9. 2014.