Jedro

Po določbi drugega odstavka 306. člena ZPP lahko v postopku pred pravdnim sodiščem sklenjena poravnava obsega ves tožbeni zahtevek ali njegov del, vsebuje pa lahko tudi ureditev drugih spornih vprašanj med strankami (tudi tistih, ki niso predmet tožbenega zahtevka), v poravnavo se lahko poleg strank vključi tudi oseba, ki ni stranka postopka.

Glede na zgoraj citirano zakonsko določbo in dejstvo, da je s sklenjeno sodno poravnavo bilo med pravdnima strankama rešeno sporno razmerje glede tožničine lastninske pravice na spornem stanovanju, njen primarni zahtevek v tej pravdi ni utemeljen ne glede na zatrjevano drugačno pravno podlago. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, ko je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo in sodba ni obremenjena z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je pritožbeni očitek.

Izrek

I. Pritožba se v celoti zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.208,53 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje: - razsodilo, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnica v razmerju do toženke lastnica nepremičnine stanovanja št. 27 z identifikacijsko številko ... vl. št. ... k.o. ... v stavbi št. ... na naslovu D. ..., s pripadajočo kletjo, da je toženka dolžna tožnici izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, s katero je dolžna dovoliti, da se pri navedeni nepremičnini vknjiži lastninska pravica na tožnico, v 15 dneh, sicer bo po preteku tega roka nadomestila tako listino pravnomočna sodba (točka I. izreka), da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške v znesku 5.360,90 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila (točka II. izreka) in da je tožnica dolžna stranskemu intervenientu povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.565,00 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila (točka III. izreka), - sklenilo, da se zavrže tožba glede podrednega zahtevka, da se ugotovi, da ima tožnica do toženke terjatev v višini 128.972,63 EUR z zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2005 dalje do plačila (točka II/4 izreka).

2. Tožnica je s pritožbo izpodbijala sodbo in sklep sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo ter sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala je, da je v izpodbijani sodbi pravilno navedeno, da ne more biti dvoma, da sodna poravnava, sklenjena v zadevi I Pg 1382/2013 (v nadaljevanju: sodna poravnava), ni bila izpodbita in je veljavna. Tožnica pa nikoli ni trdila, da sodna poravnava ni bila veljavno sklenjena, trdila je, da s sodno poravnavo ni pristala na to, da ni lastnica sporne nepremičnine, da je bila sklenjena zgolj zato, da se bodo sporna razmerja med pravdnima strankama začasno uredila z najemno pogodbo, kar je tožnica kot prava neuka oseba razumela na način, da se začasno sklene najemna pogodba, glede tožničine lastninske pravice pa se bodo medsebojna razmerja razrešila naknadno. Tožnica zato meni, da je sodišče zaradi zavrnitve dokaznih predlogov o zaslišanju prič glede na spornost okoliščin v času sklenitve sodne poravnave zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je tudi napačno razumelo trditev glede spornosti okoliščin, v katerih je bila sodna poravnava sklenjena. V okviru ugotavljanja okoliščin je bilo mišljeno in tudi zatrjevano, da je potrebno ugotoviti, kakšna je bila dejanska pogodbena volja strank sodne poravnave. Povsem nelogično je, da bi tožnica priznala, da ni lastnica stanovanja, ki ga je v celoti plačala in v katerem je s svojo družino stanovala že 10 let in je tako v gospodarskem kot tudi obravnavanem sporu vedno trdila, da je stanovanje pošteno kupila ter da zemljiškoknjižna lastnica ni postala zgolj zaradi goljufivih ravnanj s strani družbe Vegrad d.d. in njenih takrat vodilnih. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da po sklenitvi sodne poravnave tožnica nima več zahtevkov, s katerimi bi lahko uveljavljala svojo lastninsko pravico in njeno vknjižbo v zemljiški knjigi. V zadevi I Pg 1382/2013 je postopek potekal zaradi prerekane izločitvene pravice nad spornim stanovanjem, ki je bilo predmet stečajnega postopka nad toženko St 1517/2011. Pravdni stranki sta res soglašali, da so med njima rešena vsa sporna razmerja, ki so predmet tega postopka, to je torej ugotovitev morebitne izločitvene pravice, ki bi jo tožnica pridobila na pravno poslovni podlagi, nikakor pa iz sklenjene sodne poravnave ne izhaja, da je postopek tekel tudi zaradi ugotovitve originarne pridobitve lastninske pravice na nepremičnini, to je na podlagi priposestvovanja in da bi se tožnica odpovedala morebitnim zahtevkom tudi iz tega naslova, ker o čem podobnem v gospodarskem sporu ni bilo nobenega govora. V tem delu obrazložitve je izpodbijana sodba sama s sabo v nasprotju, ker sodišče v 13. točki obrazložitve trdi, da na podlagi primerjave tožbenega temelja iz obeh pravdnih zadev pravilno ugotavlja, da njuna dejanska podlaga ne tvori istega dejstvenega kompleksa v celoti in da podlaga obeh sporov ni identična, v 14. točki obrazložitve pa trdi, da so bila s poravnavo rešena vsa medsebojna razmerja glede sporne nepremičnine, ki so bila predmet tega postopka, zato tožnica ne bi imela več zahtevkov, s katerimi bi lahko uveljavljala svojo lastninsko pravico in njeno vknjižbo v zemljiški knjigi. Če spora nista identična, s poravnavo niso mogla biti rešena vsa razmerja med pravdnima strankama, temveč zgolj tista, ki so bila predmet gospodarskega spora, ki se je končal s sklenitvijo poravnave, kar pomeni, da se tožnica zahtevku na podlagi druge dejstvene in materialnopravne podlage, ki jo uveljavlja v predmetnem postopku, ni odpovedala. Sodba sodišča prve stopnje je obremenjena s kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dalje je še navajala, da je sodišče prve stopnje dejstva ugotovilo nepravilno in pri razlagi sklenjene sodne poravnave zmotno uporabilo avtonomno materialno pravo, prav tako je kršilo določbe pravdnega postopka, je neupravičeno zavrnilo tudi nadaljnje tožničine dokazne predloge, ki se nanašajo na plačilo kupnine za stanovanje, primopredajo stanovanja in dolžino tožničine posesti nad spornim stanovanjem, to je dokazne predloge z zaslišanjem prič S. Z., O. R., I. S., H. T., M. K. in M. U., zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Neutemeljena je tudi odločitev glede zavrženja tožničinega podrednega zahtevka, ker v zadevi I Pg 1382/2013 o podrednem tožbenem zahtevku sploh ni bilo odločeno. O podrednem zahtevku bi sodišče, kot to določa 182. člena ZPP, odločalo le, če bi primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, v konkretnem primeru pa je glede primarnega tožbenega zahtevka bila sklenjena sodna poravnava. Odločitev sodišča prve stopnje je zmotna tudi zato, ker je tožnica v konkretnem sporu pridobitev lastninske pravice zatrjevala tudi na podlagi priposestvovanja. V kolikor bi toženka odtujila nepremičnino, nad katero je tožnica dejansko pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja in glede česar je nedvomno tekel spor, če bi se torej tožničin tožbeni zahtevek v tem primeru izkazal za neutemeljenega, ne bi pa bila več podana pasivna legitimacija toženke, bi toženka tožnici onemogočila, da bi s svojim zahtevkom bila uspešna, zaradi česar bi bila dolžna plačati denarno protivrednost odtujenega stanovanja, ki je enaka vrednosti kupnine, ki jo je tožnica plačala za isto stanovanje, torej 128.972,63 EUR.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Tudi stranski intervenient je na pritožbo odgovoril s prerekanjem pritožbenih navedb in predlogom za njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožba sama trdi, da sodna poravnava v I Pg 1382/2013 ni bila izpodbita, da tožnica nikoli ni trdila, da sodna poravnava ni bila veljavno sklenjena. Tožnica smiselno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno dokazno ocenilo vsebino sodne poravnave, ki sta jo pravdni stranki sklenili v zadevi I Pg 1382/2013, vendar je ta njena pritožbena trditev neutemeljena. Ni izpodbijano ugotovljeno dejstvo, da je v zadevi I Pg 1382/2013 predmet spora obsegal primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na nepremičnini posamezni del št. ... stavbe št. ... k.o. ... do celote in da ji je toženka dolžna izstaviti za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere bo mogoč prenos lastninske pravice na navedeni nepremičnini do celote v korist tožnice in tudi podredni zahtevek, da se ugotovi, da ima tožnica do toženke terjatev v višini 128.972,63 EUR. Tudi ni bilo in ni pritožbeno sporno dejstvo, da je bil spor v citirani zadevi I Pg 1382/2013 končan z dne 23. 4. 2015 sklenjeno sodno poravnavo med pravdnima strankama. V predmetni pravdi predmet spora obsega primarni tožbeni zahtevek, s katerim tožnica tudi zahteva ugotovitev, da je v razmerju do toženke lastnica sporne nepremičnine in da ji je toženka dolžna izstaviti ustrezno z.k. listino za vknjižbo lastninske pravice na ime tožnice, s podrednim zahtevkom pa prav tako zahteva ugotovitev, da ima do toženke terjatev v višini 128.972,63 EUR, kar vse je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sporna je razlaga in dokazna ocena sodne poravnave z dne 23. 4. 2015 kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ki je upoštevalo vse njene določbe tako, kot glasijo.

Pritožbeno sodišče se z dokazno oceno sodišča prve stopnje strinja, saj so določbe sodne poravnave popolnoma jasne, brez dvoma iz njih izhaja, da sta s sodno poravnavo pravdni stranki rešili celotno sporno razmerje, torej celoten predmet spora v I Pg zadevi, torej glede obeh tožbenih zahtevkov, tako glede primarnega kot tudi podrednega.

S sodno poravnavo sta dogovorili obveznost toženke kot lastnika in najemodajalca, da mora v roku 15 dni od trenutka nastopa učinka sodne poravnave (njenega podpisa) skleniti s tožnico kot najemnico najemno pogodbo za najem sporne nepremičnine za določen čas enega leta in plačilo mesečne najemnine 180,00 EUR. Dogovorili sta še, da izjavljata, da s podpisom te sodne poravnave nimata druga do druge nobenih zahtevkov več, razen iz predmetne poravnave (torej v zvezi s sklenitvijo najemne pogodbe), da so rešena med njima vsa sporna vprašanja, ki so predmet tega postopka (torej postopka v I Pg zadevi).

Ob tako jasno izraženi izjavi volje v sodni poravnavi pritožbeno sodišče ne dvomi, da sta z njo rešili vsa sporna razmerja, torej sporno razmerje v zvezi z lastninsko pravico na predmetni nepremičnini in tudi sporno razmerje glede denarne terjatve. Če tožnica meni, da je bila njena volja ob sklenitvi sodne poravnave drugačna, bi morala to uveljavljati z izpodbijanjem sodne poravnave iz razlogov napake volje. Dokler pa sodna poravnava ni izpodbita, je veljavno sklenjena in tožničine trditve o dejstvih, s katerimi utemeljuje drugačno svojo voljo, kot izhaja iz sodne poravnave, niso pravno odločilna v tej pravdi, zato jih sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati in je zato tudi pravilno zavrnilo tožničine dokazne predloge v zvezi z dokazovanjem teh dejstev.

7. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da primarni tožbeni zahtevek tožnice v zadevi I Pg 1382/2013 temelji na zatrjevanem pravno poslovnem načinu pridobitve lastninske pravice, v predmetni pravdi pa ga je tožnica utemeljevala tudi na podlagi priposestovanja. Zaradi dopolnjene trditve podlage z dejstvi o obstoju druge pravne podlage, je sodišče prve stopnje o primarnem tožbenem zahtevku kljub že sklenjeni sodni poravnavi o le-tem meritorno razsodilo. Zaključilo je, da ne gre za identičen primarni zahtevek, kot v zadevi I Pg 1382/2013 in zato ne gre za že pravnomočno rešitev spora, vendar je pravilno razsodilo, da je primarni zahtevek neutemeljen. Kljub drugi pravni podlagi tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica ne more uspeti v tej pravdi s primarnim zahtevkom zaradi jasne določbe 7. člena sodne poravnave: ″pravdni stranki izjavljata, da s podpisom te sodne poravnave nimata druga do druge nobenih zahtevkov več, razen tega, kot izhaja iz sodne poravnave in so torej rešena vsa sporna razmerja med pravdnima strankama, ki so predmet tega postopka‶.

Torej pravdni stranki nimata nobenih zahtevkov več v zvezi z primarnim zahtevkom, to je glede ugotovitve lastninske pravice na sporni nepremičnini in izročitev zemljiškoknjižnega dovolila, to sporno razmerje sta razrešili s sodno poravnavo.

Po določbi drugega odstavka 306. člena ZPP lahko v postopku pred pravdnim sodiščem sklenjena poravnava obsega ves tožbeni zahtevek ali njegov del, vsebuje pa lahko tudi ureditev drugih spornih vprašanj med strankami (tudi tistih, ki niso predmet tožbenega zahtevka), v poravnavo se lahko poleg strank vključi tudi oseba, ki ni stranka postopka.

Glede na zgoraj citirano zakonsko določbo in dejstvo, da je s sklenjeno sodno poravnavo bilo med pravdnima strankama rešeno sporno razmerje glede tožničine lastninske pravice na spornem stanovanju, njen primarni zahtevek v tej pravdi ni utemeljen ne glede na zatrjevano drugačno pravno podlago. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, ko je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo in sodba ni obremenjena z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je pritožbeni očitek.

8. Tudi glede podrednega tožbenega zahtevka je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, ker je pravilno ugotovilo dejstvo, da je bilo s sodno poravnavo že z učinkom pravnomočnosti rešeno med pravdnima strankama sporno razmerje v zvezi z uveljavljanjem obstoja tožničine denarne terjatve do toženke glede na zgoraj obrazloženo.

Ob upoštevanju še v izpodbijani sodbi ugotovljenega dejstva, ki pritožbeno ni izpodbijano, da je tožnica v stečajnem postopku zoper toženko umaknila prijavljeno izločitveno pravico glede sporne nepremičnine in glede na neprerekane toženkine trditve, da v stečajnem postopku zoper toženko tožnica ni priglasila nobene terjatve v prekluzivnem 3-mesečnem roku, ki se je iztekel 14. 2. 2012, je tožničina pritožba v celoti neutemeljena.

9. Pritožba ne izpodbija konkretizirano odločitve o stroških postopka.

10. Glede na vse obrazloženo so izpodbijane odločitve v odločbi sodišča prve stopnje pravilne in zakonite ter niso obremenjene s pritožbeno uveljavljeno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 39. člena ZPP in tudi ne z nobeno od tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato je pritožba v celoti neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožnica s pritožbo ni uspela, toženka pa je v odgovoru na pritožbo priglasila stroške in zahtevala njihovo povrnitev, stranski intervenient pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasil. Toženka je priglasila stroške v obsegu nagrade za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št 21/1 Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS, št. 2/2015) v višini 1.625 točk, 26 točk materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV po drugem odstavku 2. člena OT, kar vse so bili po oceni pritožbenega sodišča potrebni stroški. Glede na vrednost točke 0,60 EUR toženkini pritožbeni stroški znašajo 1.208,53 EUR in jih mora tožnica toženki povrniti v roku 15 dni po prejemu te odločbe. Toženka za primer zamude pri povrnitvi pritožbenih stroškov ni zahtevala zakonskih zamudnih obresti.

12. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP.