Jedro

Tožnik kot samostojni podjetnik posameznik v spornem obdobju od 1. 10. 2007 do 30. 9. 2008 ni dosegel dobička iz dejavnosti, ki bi presegal letni znesek minimalne plače, zato nima lastnosti zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo odločbo Območne enote XX tožene stranke št. ... z dne 17. 12. 2009 in odločbo Centrale tožene stranke št. ... z dne 26. 5. 2010, s katerima je dokončno zavrnila tožnikovo zahtevo, da v času od 1. 10. 2007 do 30. 9. 2008 nima lastnosti zavarovanca v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju na podlagi opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po prvem odstavku 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo, 112/06 - Odl. US, 114/06 - ZUTPG, 17/07, 5/08, 10/08 - ZVarDod, 73/08, 8/09, 53/09, 98/09 - ZIUZGK, 7/10, 27/10 - Odl. US, 38/10 - ZUKN, 56/10, 79/10 - ZPKDPIZ, 94/10 - ZIU, 3/11, 57/11, 94/11 - Odl. US, 105/11 - Odl. US, 61/10 - ZSVarPre, 40/11 - ZSVarPre-A in 110/11 - ZDIU12). Sodišče je ugotovilo, da tožnik v navedenem obdobju nima lastnosti zavarovanca na omenjeni zavarovalni podlagi.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da ni sporno, da je bil tožnik od 1. 1. 2005 do 20. 1. 2010 vpisan v Poslovni register Slovenije kot samostojni podjetnik posameznik, poleg tega je tedaj imel status rednega študenta. Po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-1 se obvezno zavarujejo osebe, ki kot svoj edini ali glavni poklic v Republiki Sloveniji kot samostojni podjetniki posamezniki po Zakonu o gospodarskih družbah opravljajo pridobitno dejavnost, vključno s fizičnimi osebami, ki se štejejo za obrtnike ali zasebne trgovce v skladu z zakonodajo, veljavno pred uveljavitvijo Zakona o gospodarskih družbah. V skladu s prvim odstavkom 17. člena ZPIZ-1 se šteje, da samozaposleni opravljajo samostojno dejavnost kot edini poklic, če niso v delovnem razmerju, ne opravljajo druge dejavnosti, na podlagi katere so zavarovani, ali niso na šolanju. Ne glede na določbo 8. člena ZPIZ-1, ki določa pomen izrazov v zakonu, je tožena stranka prepričana, da so se dolžne vse osebe, ki opravljajo dejavnost iz 15. člena ZPIZ-1 kot edini ali glavni poklic, vključiti v obvezno zavarovanje, ne glede na višino dohodka, ki ga z opravljanjem dejavnosti dosežejo. Sklicuje se na določbo petega odstavka 209. člena ZPIZ-1, po katerem se zavarovanec ob vstopu v zavarovanje zavaruje najmanj od zneska osnove iz 1. alineje prvega odstavka tega člena, to je najmanj od višine minimalne plače. Oseba, ki se ukvarja z dejavnostjo, po domnevi zakonodajalca ustvari dohodek najmanj v višini minimalne plače in mora takoj začeti plačevati prispevke. Po stališču prvostopenjskega sodišča bi bili pogoji za vstop v obvezno zavarovanje izpolnjeni šele po ugotovitvi Davčne uprave Republike Slovenije, da dohodki neke osebe presegajo letno minimalno plačo. Namen zakonodajalca se vidi iz 1. alineje prvega odstavka 209. člena ZPIZ-1, ki določa, da tudi zavarovanci, katerih dosežena osnova ne preseže minimalne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, plačujejo prispevke najmanj od minimalne plače. Izjemo od navedenega predstavlja prvi odstavek 18. člena ZPIZ-1, vendar ta izjema lahko velja šele po preteku treh let in omogoča možnost izvzema iz zavarovanja, ne glede na nadaljnje opravljanje dejavnosti. Izvzem bi tožnik lahko uveljavil le, če bi bil pred tem vsaj tri leta zavarovan na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti in bi s potrdili davčnega organa izkazal, da ni dosegal minimalne plače. Tožnik bi v spornem obdobju moral biti obvezno zavarovan, ne glede na doseganje dobička.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo bistvenih kršitev, na katere sodišče druge stopnje, v mejah pritožbenih razlogov, na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US in 107/10 - Odl. US) pazi po uradni dolžnosti.

Med strankama ni sporno, da je bil tožnik od 1. 10. 2007 do 30. 9. 2008 vpisan v Poslovni register Slovenije kot samostojni podjetnik posameznik po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 65/09 - uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 100/11 - Skl. US, 32/12 in 57/12), kar tudi izhaja iz izpiska poslovnega registra ter iz izpisa matične evidence tožene stranke, priložene v upravnem spisu. Iz davčnih obračunov akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti za leti 2007 in 2008, priloženih v upravnem spisu in ki jim tožena stranka vsebinsko ne ugovarja, izhaja, da je bila tožnikova davčna osnova za plačilo dohodnine v letu 2007 629,07 EUR, v letu 2008 pa 49,48 EUR. Nesporno med strankama je, da tožnik v obdobju, za katerega tožena stranka šteje, da bi moral biti vključen v obvezno zavarovanje, ni dosegel dobička iz dejavnosti, ki bi presegal letni znesek minimalne plače. Razlago določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) o pogojih, pod katerimi zavarovanje samozaposlenega ni obvezno, je sprejelo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VII Ips 317/2010 z dne 3. 4. 2012. Vrhovno sodišče RS po prvem odstavku 109. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 86/10 - ZJNepS in 33/11) skrbi za enotno sodno prakso. Iz omenjene sodbe izhaja, da je določbe ZPIZ-1 potrebno razlagati tako, da samozaposlena oseba, ki z dejavnostjo ni dosegla oziroma ustvarila predpisanega minimalnega dohodka, ni obvezno vključena v zavarovanje, ker se v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZPIZ-1 šteje, da ni opravljala samostojne dejavnosti kot edini ali glavni poklic. Po pomenu izrazov iz 8. člena ZPIZ-1 je samozaposlena oseba, ki kot svoj edini ali glavni poklic v Republiki Sloveniji opravlja samostojno dejavnost iz 15. člena ZPIZ-1, če z dejavnostjo ustvarja dohodek, ki dosega vsaj minimalno plačo. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na določbo 1. alineje prvega odstavka 209. člena in peti odstavek 209. člena ZPIZ-1, iz katerih izhaja namen zakonodajalca, da so obvezno zavarovane tudi osebe, katerih doseženega osnova ne preseže minimalne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji. Potrebno pa je upoštevati tudi določbe o pokojninski dobi, zlasti prvi odstavek 191. člena ZPIZ-1, po katerem se v zavarovalno dobo ne štejejo obdobja zavarovanja, če za ta obdobja niso bili plačani predpisani prispevki. ZPIZ-1 torej predvideva in ureja tudi situacije, ko je bi oseba morala imeti status zavarovanca na podlagi vpisa v poslovni register oziroma razvid samostojnih podjetnikov posameznikov, vendar zaradi neplačila prispevkov ne more pridobiti pravic oziroma se ji pokojninska doba ne upošteva.

V skladu z omenjeno odločitvijo Vrhovnega sodišča RS je prvostopenjsko sodišče utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo odločbi in ugotovilo, da tožnik nima lastnosti zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti od 1. 10. 2007 do 30. 9. 2008. Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.