Jedro

Ustavno skladna razlaga določbe 100. člena SPZ po oceni Vrhovnega sodišča narekuje sklep, da bi bilo solastniku mogoče odreči lastninsko pravno varstvo le takrat, ko bi z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseglo v solastnikove ustavne pravice, na primer v ustavno pravico do zasebnosti (35. člen URS) in nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS). Do tega lahko pride predvsem, ko gre za solastnino stanovanja ali enodružinske hiše (primerjaj z odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. 195/2003 in odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-60/00), pa tudi v takšnem primeru lastninskega varstva ni mogoče omejiti, če solastnik zaradi okoliščin primera ne bi imel drugih možnosti za varstvo svojih solastninskih upravičenj (glej odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 1128/2008).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je tožena stranka dolžna izročiti ključe vrat vhoda iz J. 9 v M. v podhod, vrat WC-ja v pritličju, vrat za klet, vrat na koncu stopnišča v prvem nadstropju levo za hodnik - predprostor in desno za WC, vrat verande, vrat za vetrolov na teraso, vrat na podstrešje, vrat iz podhoda na dvorišče, vrat za pralnico, vrat lesene drvarnice (nekdaj garaže), vrat lesenega stopnišča za dvoriščno zgradbo, vrat skladiščnih prostorov pod stanovanjem v dvoriščni stavbi, vrat hasnovanih prostorov iz 3. člena pogodbe z dne 18. 10. 1954, v prvem nadstropju stavbe (za sobo v velikosti 29 m2) in vrat naknadno zgrajenega dela, ki sega v hodnik v prvem nadstropju nepremičnine.

2. Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Obrazložilo je, da je bila sporna stavba nacionalizirana pravnima prednicama pravdnih strank, da sta bili iz nacionalizacije izvzeti dve stanovanji in en poslovni lokal v pritličju, da pa je bila na preostalem delu po denacionalizaciji vknjižena solastninska pravica do ½ za vsako od pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da stavba ni bila nikoli etažirana, da se pravdni stranki tudi nikoli nista dogovorili o načinu uporabe solastnega dela stavbe in da zato tožnica ne more zahtevati lastninske zaščite proti solastnici.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in je sodbo sodišča potrdilo. Strinjalo se je s stališčem, da bi tožnica lahko zahtevala varstvo po 100. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) šele po tem, ko bi se sporazumeli oziroma bi sodišče v nepravdnem postopku odločilo o načinu souporabe solastne stvari ali o delitvi nepremičnine.

4. Zoper takšno odločitev je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije in Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 402/2012 revizijo dopustilo glede vprašanja: Ali ima solastnik zoper solastnika pravico do pravnega varstva po 100. členu SPZ, če med njima ni ne sporazuma, niti ni bila izdana pravnomočna odločba o načinu uporabe solastne nepremičnine?

5. Na podlagi tega sklepa je tožnica vložila revizijo, v kateri poudarja, da sta s toženko solastnici poslovno-stanovanjske stavbe v centru M., da so v pritličju te stavbe poslovni lokali, da ima hiša notranje dvorišče, da je v prvem nadstropju stanovanjski del, poleg tega pa ima stavba tudi klet, podstrešje in veliko pohodno teraso. Tožnica v reviziji poudarja, da ima toženka v posesti celotno nepremičnino in tožnici že leta ne dovoli dostopa, saj nima ključa niti od vhodnih vrat. Poudarja, da zato zahteva, naj ji toženka izroči ključ od skupnih prostorov in sobe v velikosti 29 m2 v prvem nadstropju. Meni, da je napačna odločitev sodišč, da ji varstvo po 100. členu SPZ ne gre, in poudarja, da ne more biti sporno, da sodišče v pravdnem postopku dovoli vzpostavitev soposesti solastnikov vsaj na skupnih delih poslovno stanovanjskega-objekta. Opozarja, da v sodni praksi še ni bilo primera, ko bi sodišče zavrnilo varstvo upravičenj solastnika v pravdnem postopku, ko bi šlo za poslovno-stanovanjski objekt in ko bi solastnik zahteval dostop do skupnih delov nepremičnine. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da njenemu zahtevku ugodi, toženki pa naloži v plačilo vse stroške postopke, podrejeno pa predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

6. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Opozarja, da ključi, ki jih zahteva tožnica, vodijo le do stanovanjskega dela stavbe, da pa na teh tožnica nima solastninskega deleža. Poudarja, da je bilo že v zadevi II Ips 381/2008 odločeno, da skupni deli stavbe služijo le stanovanjskemu delu.

7. Revizija je utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v teku tudi nepravdni postopek N 129/2001 za delitev solastnine na sporni nepremičnini, ki pa še ni zaključen. Tožnica je bila v tem nepravdnem postopku napotena na pravdo zaradi ugotovitve, da je lastnica posameznih skupnih prostorov stavbe. Postopek se je končal z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožnice. Vrhovno sodišče je v svoji odločbi II Ips 381/2008 s katero je zavrnilo revizijo tožnice, opozorilo, da za skupne prostore ne velja pravni režim posameznega ločenega dela večstanovanjske hiše in kot del stvari sploh ne morejo postati predmet posebne lastninske pravice. Vrhovno sodišče je poudarilo, da je bila zaradi nacionalizacije na stavbi vknjižena družbena lastnina z zaznambo, da so iz nacionalizacije kot posamezni deli stavbe izvzeti eno dvosobno stanovanje v I. nadstropju stavbe, eno stanovanje v dvoriščni zgradbi na severni strani in en lokal na skrajni desni strani zgradbe, da pa je bila nato po izvedenem denacionalizacijskem postopku na preostalem delu nepremičnine vknjižena lastninska pravica na pravdni stranki za vsako do ½. Opozorilo je, da so pravni predniki lahko razpolagali prosto le z iz nacionalizacije izvzetimi deli stavbe, da pa pravni promet glede preostale nacionalizirane nepremičnine ni mogel biti veljaven, kar velja tudi za morebitno priposestvovanje. Opozorilo je, da zaradi tega ni moglo priti do sprememb lastništva na stavbi, da sta torej pravdni stranki še vedno solastnici vsaka do ½, in je tako tožnica že solastnica skupnih prostorov, na katerih je s tožbo zahtevala ugotovitev (so)lastninske pravice.

9. Tožnica je tako v tej zadevi vložila tožbo na podlagi 100. člena SPZ, ki določa, da imata solastnik in skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, solastnik pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari.

10. Pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) varuje človekovo svobodo na premoženjskem področju. Namen 33. člena Ustave je zavarovati polje svobodnega ravnanja na premoženjskem področju nosilcu temeljnih pravic in mu s tem omogočiti, da odgovorno oblikuje svoje življenje (tako Ustavno sodišče RS v zadevi št. Up- 1292/08). Zakonodajalec je vsebino lastninske pravice opredelil v SPZ. Lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati (prvi odstavek 37. člena SPZ). Solastnina je oblika lastninske pravice več oseb na nerazdeljeni stvari, s tem da je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (65. člen SPZ). Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (prvi odstavek 66. člena SPZ). Solastniki imajo tudi pravico skupno upravljati stvar v solastnini (prvi odstavek 67. člena SPZ).

11. Vrhovno sodišče ocenjuje, da sta sodišče prve in druge stopnje tožnici s tem, ko sta ji odrekli pravno varstvo na podlagi 100. člena SPZ, onemogočili uveljavitev pomembnega dela solastninskih upravičenj. Že Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-1292/08 zapisalo, da je neločljiv del posameznikove svobode spoštovanje njegove volje in avtonomije, ki se pri lastninski pravici odražata predvsem pri sprejemanju odločitev o uporabi in upravljanju s stvarjo, da pa iz narave obeh oblik lastninske pravice več oseb na isti stvari izhaja, da sta v teh razmerjih avtonomija in svoboda vsakega posameznega lastnika omejeni z enako ustavno varovanim položajem drugih lastnikov. Ustavno sodišče je poudarilo, da ne smeta biti bistveno okrnjeni ali celo izključeni, posebej ne tako, da bi imelo večjo težo in pomen samovoljno ravnanje drugega od solastnikov ali skupnih lastnikov, ki bi ustvarjalo neravnotežje v lastninskem razmerju.

12. Ustavno skladna razlaga določbe 100. člena SPZ po oceni Vrhovnega sodišča narekuje sklep, da bi bilo solastniku mogoče odreči lastninsko pravno varstvo le takrat, ko bi z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseglo v solastnikove ustavne pravice, na primer v ustavno pravico do zasebnosti (35. člen URS) in nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS). Do tega lahko pride predvsem, ko gre za solastnino stanovanja ali enodružinske hiše (primerjaj z odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. 195/2003 in odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-60/00), pa tudi v takšnem primeru lastninskega varstva ni mogoče omejiti, če solastnik zaradi okoliščin primera ne bi imel drugih možnosti za varstvo svojih solastninskih upravičenj (glej odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 1128/2008). Sodišče mora imeti pri svojem delu ves čas pred očmi tudi ustavne določbe o človekovih pravicah in svoboščinah. Ta njegova dolžnost izhaja iz ustavne določbe o vezanosti sodnikov na ustavo in zakon (125. člen URS) in določb o ustavnosti in zakonitosti (zlasti 156. člen URS), ter velja za odločanje v vseh sodnih postopkih.

13. Razlaga 100. člena SPZ, kakršno sta uveljavili sodišči prve in druge stopnje, bi v obravnavani zadevi v končni izpeljavi pomenila zanikanje tožničine solastninske pravice. Vrhovno sodišče opozarja, da v obravnavanem primeru ne gre niti za stanovanje niti za enodružinsko hišo, ampak za stanovanjsko-poslovno stavbo. Sodišči bi lahko odrekli tožnici pravno varstvo le v primeru, če bi ugotovili, da bi s tem res prišlo do nedopustnega posega v ustavne pravice toženke. Teh okoliščin pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava nista ugotavljali. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) reviziji ugodilo in je razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

14. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).