Jedro

Zgolj na podlagi sporazuma o načinu delitve stvari ali sporazuma o načinu uporabe stvari med solastniki ali, ko sodišče v nepravdnem postopku določi način uporabe stvari med solastniki, solastnik uživa pravno varstvo po 100. členu SPZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka nosita sami, vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (točka I. izreka izpodbijane sodbe) zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je toženka dolžna tožnici izročiti ključe za naslednje prostore nepremičnine na naslovu Jurčičeva 9 v M., parc. št. 1692, vl. št. 55 k.o., s številkami zgradbe 1663, 1678 in 2571: - vrat vhoda iz Jurčičeve ulice 9 v podhod, vrat WC-ja v pritličju, vrat za klet, vrat na koncu stopnišča v prvem nadstropju levo za hodnik - predprostor in desno za WC, vrat verande, vrat za vetrolov na teraso, vrat na podstrešje, vrat iz podhoda na dvorišče, vrat za pralnico, vrat lesene drvarnice (nekdaj garaže), vrat lesenega stopnišča za dvoriščno zgradbo, vrat skladiščnih prostorov pod stanovanjem v dvoriščni stavbi, vrat hasnovalnih prostorov iz 3. člena pogodbe z dne 18. 10. 1954 v prvem nadstropju stavbe (za sobo v velikosti 29 km2) in vrat naknadno zgrajenega dela, ki sega v hodnik v prvem nadstropju nepremičnine, v roku 15 dni, sicer sme tožnica na stroške toženke zamenjati ključavnice na vseh vratih, opisanih v tožbenem zahtevku, tožnici pa izročiti izvod ključev zamenjanih ključavnic (točka 1. izreka), ter da je toženka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške (točka 2. izreka).

V točki II. izreka izpodbijane sodbe je odločilo, da je tožnica dolžna v 15 dneh toženki povrniti 393,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na njeno razveljavitev. Toženka kljub temu, da je njen solastni del 1/2, izključno sama uporablja ves stanovanjski del nepremičnine, skupaj z vsemi skupnimi prostori v solasti obeh pravdnih strank, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 66. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Na ogledu 23. 6. 2011 je bilo dokazano, da toženka tožnici onemogoča dostop do solastnega premoženja, saj tožnica nima ključev niti od lokalov, niti od vhoda v stavbo, niti od nobenih notranjih vrat. V večstanovanjski poslovno-stanovanjski stavbi, obstoji stanovanje toženke, ki je iz solastnine izvzeto, vse ostalo pa je solastnina. Sodišče se je lahko samo prepričalo, da v naravi predstavlja večstanovanjsko stavbo. Tožnica nikoli ni zahtevala dostopa (ključev) do delov, ki jih izključno v bivalne namene uporablja toženka, temveč le zgolj od skupnih prostorov in prostorov v solasti strank. Stavba ima tudi dele, za katere ni nobene potrebe, da bi se čakalo na vzpostavitev etažne lastnine. Sodišče se sklicuje na sodno prakso, ki v danem primeru ni identična dejanskemu stanju, saj ne gre za enodružinsko stanovanjsko hišo, kjer bi bila možnost uporabe, temveč za večstanovanjsko - poslovno stavbo z notranjim dvoriščem. Z dejanskim stanjem v smislu, da bi ločilo med deli, ki so bivalni in med deli, ki so zaradi namena stvari, same, nedvomno lahko le skupni (solastni) se sploh ni ukvarjalo. Razumljiva in neobrazložena je navedba sodišča, da je v primeru solastništva na nepremičnini način uporabe solastne stvari med solastniki možen le na podlagi njihovega dogovora oziroma soglasja, ko pa je nesporno, da pravdni stranki dogovora nista mogli skleniti, toženka uporablja celotno nepremičnino, pravdni stranki oddajata v najem tri lokale, tožnica pa ne razpolaga z nobenim ključem od teh poslovnih prostorov. Glede na dejstvo, da je sodišče tudi na ogledu ugotovilo, da ima stavba dvorišče, stopnišče, teraso, kleti in podstrešje ter dvoriščno stavbo, bi moralo ločiti med bivalnimi (nerazdeljenimi) prostori in skupnimi deli stavbe (v smislu SPZ in SZ-1) in tožnici ne bi smelo zavrniti pravnega varstva na delih, ki so po svoji naravi lahko le skupni, in ki bi bili v primeru delitve v etažno lastnino lahko le skupni (dvorišče, terasa kleti, stopnišča ...). S tem je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Nadalje pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo (66. in 67. člen SPZ), saj sme vsak solastnik izvrševati vsa upravičenja glede solastne stvari, sorazmerno svojemu deležu tako, da ne posega v pravice ostalih solastnikov. Pri tem gre lahko za posest, ker je volja posameznega solastnika usmerjena v sodelovanje pri izvajanju dejanske oblasti nad stvarjo, vendar le v obsegu njegovega alikvotnega dela. V 25. členu SPZ se posest več oseb lahko izvršuje na več načinov. Sodišče je napačno uporabilo določbe SPZ, ko je zahtevek zavrnilo iz razloga, ker še ni vzpostavljena etažna lastnina, kajti ko bo vzpostavljena etažna lastnika, bosta obe pravdni stranki izgubili status solastnic in bosta na podlagi etažne lastnine postali izključni lastnici določenega dela večstanovanjske - poslovne stavbe - etaže. V tem primeru ne bodo prišla v poštev določila SPZ o solastnini. Glede skupnih delov stavbe, ki jih vsaka večstanovanjska oziroma poslovna stavba ima, pa bosta pravdni stranki še zmeraj ostali solastnici. V tem primeru bo zadeva ponovno nerešljiva, in če toženka ne bo izročila ključev tožnici, le-ta ponovno ne bo mogla dostopiti do svoje lastnine (na primer vhod z Vetrinjske ulice). Slednje tudi na vzpostavitev etažne lastnine ne bo vplivalo. Solastnik ne more imeti izključne lastninske pravice na realnem delu stvari, kar je sodišče v predmetnem postopku povsem spregledalo, s tem, ko je zavrnilo tožničin zahtevek in je toženki priznalo izvrševanje izključne lastninske pravice nad vsemi deli na celotni večstanovanjski poslovni stavbi. Razen tega je sodišče opredelilo tožbo kot lastninsko, čeprav SPZ določa tudi pravice do posesti (36. člen SPZ), ki ga je prav tako moč uporabiti, saj ima solastnik pravico do soposesti na solastni stvari in na delih, ki so po naravi stvari lahko le skupne. Sodišče je zato dolžno zagotoviti spoštovanje določb SPZ in dati pravno varstvo tožnici. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke, v kateri prereka navedbe v pritožbi, prav tako priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo zahtevek tožeče stranke na izročitev ključev posameznih vrat nepremičnine na naslovu Jurčičeva 9 v M. (poslovno stanovanjska stavba), katere pravdni stranki sta solastnici do 1/2, pri čemer nepremičnina ni razdeljena, toženka pa ima v izključni posesti prostore, katerih izročitev ključev zahteva od nje tožnica v tem postopku. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da posest in uporaba hiše med strankami niso razdeljeni, zato ni mogoče ugotoviti, v katerem delu hiše toženka prestopa obseg svojih upravičenj glede na svoj polovični delež. Ker je del solastne stvari, ki bi pripadal tožnici neopredeljen, slednja ne more uživati varstva po 100. členu Stavrnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Med pravdnima strankama ni dogovorjen način uporabe njune nepremičnine, med njima ni soglasja glede tega, poleg tega pa nepremičnina ni razdeljena, vendar je postopek delitve solastnine med pravdnima strankama že v teku (ni pa še končan).

6. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP, prav tako pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje v celoti in popolnoma razjasnilo in ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, posledično pa sprejelo pravilne materialnopravne zaključke. Sodišče druge stopnje se z obširnimi razlogi sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe v celoti strinja, zaradi odgovora na pritožbena izvajanja pa pritožbeno sodišče dodaja naslednje:

7. Upravičenja solastnika so smiselno enaka kot upravičenja izključnega lastnika. Le-ta se izvršujejo v omejenem obsegu, v obsegu, ki ustreza idealnemu deležu. Vsem solastnikom pripada popolna pravna oblast nad stvarjo ter solastniki v svojem delu uživajo vsa lastninska upravičenja iz 37. člena SPZ. Tako ima solastnik v skladu s svojim deležem upravičenje imeti stvar v posesti, jo uporabljati, uživati njene plodove in z njo razpolagati. Upravičenje posesti in uporabe stvari v solastnini pripada vsem solastnikom v skladu z njihovimi idealnimi deleži. Pri tem je potrebno ločiti med posestjo kot dejanskim načinom izvrševanja oblasti nad stvarjo in upravičenjem uporabe, ki je pravni izraz solastnine. Posest je dejansko razmerje in način njenega izvrševanja se nujno ne prekriva z upravičenostjo. Glede dejanskega načina izvrševanja je zato odločilna volja solastnikov, ki lahko ustreza vsebini solastninskega razmerja ali pa tudi ne. Tako lahko solastniki solastno stvar uporabljajo, da vsak od njih izključno poseduje določen del stvari (deljena posest), posest lahko izvršujejo vsi hkrati (hkratna posest), lahko pa je uporaba kombinacija obojega. Glede dejanskega načina izvrševanja je torej odločilna volja solastnikov, ki lahko ustreza vsebini solastninskega razmerja (velikosti solastninskega deleža) ali pa tudi ne. Posest lahko izvršuje tudi eden izmed solastnikov v celoti, razmerje do drugih solastnikov pa je odvisno od njihovega medsebojnega dogovora. Mogoče je posestno varstvo v razmerju med soposestniki. Solastnik ne sme samovoljno spremeniti dosedanji način izvrševanja posesti, lahko pa zahteva, da mu ustrezno uporabo določi sodišče na podlagi njegove pravice. Zahteva torej lahko spremembo načina uporabe stvari oziroma primerno nadomestilo.(1)

8. Sporazum o načinu uporabe stvari med solastniki ali sporazum o načinu delitve stvari uživa pravno varstvo po 100. členu SPZ. V kolikor do sporazuma med solastniki ne pride, lahko vsak izmed solastnikov sproži ustrezen postopek. Lahko predlaga v nepravdnem postopku bodisi ureditev razmerja med solastniki, da sodišče odloči o načinu uporabe stvari v solastnini v smislu 12. poglavja Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) ali pa predlaga delitev stvari v smislu 13. poglavja ZNP v zvezi z določbami 69. do 71. člena SPZ.

9. Iz navedenega torej izhaja, da bi morali v našem primeru solastnici bodisi doseči dogovor med sabo oziroma soglasje o načinu uporabe solastne stvari (nepremičnine) ali pa dogovor o načinu delitve stvari. Med pravdnima strankama ni sporno, da takšnega sporazuma bodisi o načinu uporabe, bodisi o načinu delitve nepremičnine med sabo nista dosegli, zato je bil sprožen postopek pred nepravdnim sodiščem za delitev stvari (kar med pravdnima strankama ni sporno), ta postopek še ni končan in je še v teku. Zgolj na podlagi sporazuma o načinu delitve stvari ali pa sporazuma o načinu uporabe stvari med solastniki ali pa, ko sodišče v nepravdnem postopku določi način uporabe stvari med solastniki, solastnik uživa pravno varstvo po 100. členu SPZ.

10. Pritožba, ki dejansko želi, da bi sodišče v tem postopku ločevalo med bivalnimi deli in deli, ki pomenijo skupno lastnino, ni utemeljena. Kot že rečeno v tem postopku zahteva tožeča stranka vrnitev stvari v soposest, kar sicer določa 100. člen SPZ, vendar pa ga v danem primeru ni moč uporabiti, ker ni določen način uporabe nepremičnine med solastnicama. Doseženo ni soglasje v zvezi z načinom uporabe med njima, prav tako tožeča stranka (gre za njen pravni interes) ni sprožila nepravdnega postopka za določitev načina uporabe nepremičnine po sodišču. Res je sicer, kot trdi pritožba, da sme solastnik izvrševati vsa upravičenja glede solastne stvari sorazmerno svojemu deležu v smislu določb 66. in 67. člena SPZ, vendar pri tem ne sme posegati v pravice ostalih solastnikov, to pa je možno le v primeru, ko gre za urejen način uporabe stvari (nepremičnine), za kar pa v danem primeru ne gre. Nenazadnje tudi ni moč slediti pritožbenim navedbam, da naj bi sodišče ugodilo tožnici v delu zahtevka, ki se tiče skupnih prostorov. Takšna pritožbena izvajanja so povsem nesprejemljiva. Ni mogoče namreč ugoditi uporabi oziroma posesti na skupnih delih nepremičnine, ne da bi imela tožnica kot solastnica v posesti tudi posamezni del nepremičnine. Res je, da v okviru solastnih upravičenj spada pravica uporabljati solastno stvar. Souporaba stvari je odvisna od narave in namena stvari. V danem primeru sodišče prve stopnje ugotavlja, da gre v I. nadstropju za zaključeno stanovanjsko enoto, za del katere (soba v izmeri 29 m2, hodnik, kuhinja ...) želi doseči souporabo oziroma soposest tožeča stranka s postavljenim tožbenim zahtevkom. Njenemu zahtevku ni mogoče ugoditi, ker ne gre za fizično razdeljeno stvar, in ker ni urejen način uporabe solastne stvari. V tem primeru zato ni mogoče uveljaviti pravnega varstva med solastniki po 100. členu SPZ.

11. V posledici vsega navedenega se izkaže pritožba za neutemeljeno, saj je sodišče prve stopnje ob vseh dejanskih ugotovitvah ter dokazni oceni izvedenih dokazov sprejelo pravilne materialnopravne zaključke. Zaradi tega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

12. Ker je tožeča stranka s svojo pritožbo v celoti propadla, je dolžna sama nositi nastale ji stroške tega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP) po drugi strani pa je dolžna sama nositi stroške odgovora na pritožbo tudi tožena stranka, saj z njim ni prispevala k rešitvi zadeve na drugi stopnji (155. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1) : Juhart, Tratnik, Vrenčur: Stvarno pravo GV Založba, stran 312 - 314.