Jedro

219. člen ZOR je treba razlagati po njenem namenu, ta pa je v tem, da prikrajšani dobi ustrezno odmeno. Pri tem ni pomembno, ali za obogatenega pomeni pridobitev stvari objektivno korist ali ne, oziroma ali se je dejansko okoristil s stvarjo ali ne, ali bi se lahko, pa je to iz kakršnegakoli razloga opustil. Skratka pomembna je predvsem korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari, ki jo je pridobil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 808.290,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.05.1997 dalje do plačila in ji povrniti 50.000,00 SIT pravdnih stroškov, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da sta stranki polovični solastnici stanovanjske hiše, iz katere se je bila tožnica prisiljena izseliti z mladoletnima otrokoma decembra 1982; da tožnici toženec ne dovoli uporabe hiše, ki jo ima sam v posesti v celoti in jo v takšni ali drugačni obliki tudi uporablja. Tožnica je tako prikrajšana v svojem premoženju v višini polovice najemnine za takšno, ne v celoti izdelano hišo. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca in njegovega pooblaščenca zavrnilo, ker je sprejelo kot pravilno ugotovljena relevantna dejstva, da je toženec preprečil in še preprečuje tožnici uporabo hiše, menilo pa je, da je nebistvena okoliščina, ali je hišo ves čas uporabljal v celoti ali le delno. Sicer pa je izvedenec upošteval le tiste prostore, ki jih je mogoče uporabljati. Odločitev sodišča temelji na določbah 219. in 214. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Tožena stranka je vložila revizijo proti tej sodbi "predvsem zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih določb pravdnega postopka" in predlagala razveljavitev sodb obeh sodišč. Odločbi sodišča druge stopnje očita nejasnosti in protislovnost. Trdi, da hiše ni uporabljal sam v celoti in sploh ne v večletnih obdobjih. Tako tudi zdaj ne. Tožnica bi lahko uporabljala del objekta, te želje pa ni pokazala niti s konkludentnimi dejanji. Lahko bi zahtevala razdružitev solastne stvari. Zato ni mogoče govoriti o njenem prikrajšanju. V hiši že dalj časa ni elektrike in vode.

Tožnica v odgovoru na revizijo poudarja, da se je zaradi hudih telesnih poškodb in varnosti sebe in otrok morala izseliti iz hiše, na pozive, naj izroči ključe hiše, pa je toženec grozil s strelom v glavo. Tako ali tako pa gre za sramotno nizko prisojeno uporabnino.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Podlaga tožničinega zahtevka, kot je bilo že razloženo v sodbah nižjih sodišč, je njeno prikrajšanje zaradi toženčevega posega v njeno pravico solastnice nepremičnine imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugim solastnikom - tožencem uporabljati sorazmerno svojemu deležu (prvi odstavek 14. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR, in 219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Toženec jo je izločil iz uporabe kateregakoli dela strankama solastne hiše (nasprotne revizijske trditve pomenijo nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, tretji odstavek 385. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (1977). Res govori omenjeni 219. člen ZOR, da je mogoče od uporabnika zahtevati, naj "nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe". Vendar je treba to zakonsko določbo razlagati po njenem namenu, ta pa je kot skupen zahtevkom zaradi neupravičene pridobitve (210. do 219. člen ZOR) v tem, da prikrajšani dobi ustrezno odmeno. Pri tem ni pomembno, ali za obogatenega pomeni pridobitev stvari objektivno korist ali ne, oziroma ali se je dejansko okoristil s stvarjo ali ne, ali bi se lahko, pa je to iz kakršnegakoli razloga opustil. Skratka pomembna je predvsem korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari, ki jo je pridobil. Drugačna razlaga - samo o dejanski koristi, ki jo je imel - bi bila tudi v nasprotju z našim pravnim redom, ki terja na obligacijskem področju od vsakogar, da ravna gospodarno (prvi odstavek 18. člena ZOR, ki velja tudi za izvenpogodbena razmerja), na stvarnopravnem področju pa nalaga nedobrovernemu posestniku (kar toženec je), da povrne tudi vrednost plodov, ki jih je opustil obrati (drugi odstavek 39. člena ZTLR). Nepomembno je potemtakem, ali toženec uporablja solastno hišo v celoti ali ne, ves čas ali samo včasih ipd. Če je ne uporablja v celoti in ves čas, gre to na njegovo breme oziroma nase je prevzel tveganje, ali mu bo hiša prinašala korist ali ne. Ta pa je bila pravilno ugotovljena, in to v višini deleža najemnine za takšno nepremičnino, pri čemer je izvedenec upošteval le tiste prostore v hiši, ki so že usposobljeni za bivanje.

Ob takšnem materialnopravnem pogledu sodišč v tem postopku na obravnavani spor med strankama se pokaže, da ne gre za nikakršna nasprotja v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ki pravilno ni štela kot pomembne okoliščine, kolikšen del hiše in v katerem času je toženec ni užival. Kot je bilo že poprej povedano, pomenijo številne revizijske trditve o tem, da bi lahko tožnica uporabljala obravnavano nepremičnino, ne le nedovoljen poizkus izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje, marveč tudi nepošteno uporabo procesnih pravic (9. člen ZPP (1977)), saj je toženec celo med dokazom z zaslišanjem strank izjavil, da ključa tožnici ni pripravljen izročiti, v reviziji pa zdaj trdi, da bi hišo lahko uporabljala, če bi jo hotela.

Končno reviziji tudi ni mogoče pritrditi v stališču, da bi lahko tožnica realizirala svoj interes s tem, da bi sprožila postopek za delitev solastne stvari. To pravico ji (enako tudi tožencu) zakon daje (prvi odstavek 16. člena ZTLR), vendar po njej ni posegla. To dejstvo pa ne oprosti toženca, da ji povrne izgubljeno korist. Slejkoprej je prvenstvena obveznost vsakega lastnika, da svojo stvar uporablja le v mejah, ki jih določa zakon, in da se vzdržuje kršitve lastninske pravice drugega (3. člen ZTLR), kar velja seveda tudi v razmerju do solastnika (že omenjeni prvi odstavek 14. člena ZTLR).

Uveljavljana revizijska razloga nista podana in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP (1977)).