Jedro

Tožeča stranka ne uživa posesti stanovanjske hiše v sorazmerju s svojim solastniškim deležem, zato ker toženec uporablja in uživa celotno nepremičnino. Ravno v tem pa je bistvo prikrajšanja tožnice, saj tožečeva uporaba stanovanjske hiše v celoti predstavlja poseg v pravico tožnice do (so)uporabe nepremičnine v skladu z njunim solastniškim deležem (1. odst. 14. čl. ZTLR), neizročitev ključev obstoječe ključavnice na vhodnih vratih pa celo izključitev od možnosti takšne souporabe. Dokler razmerja med solastniki niso urejena je treba na drug način preprečiti na eni strani prikrajšanje tistega, ki mu je onemogočena uporaba solastnega deleža in na drugi obogatitev tistega, ki uporablja solastno stvar preko svojega deleža. S tako uporabo ima toženec korist, ki je v brezplačni uporabi solastniškega deleža tožeče stranke. Navedeno narekuje materialnopravno presojo, da mora toženec tožeči stranki plačati za uporabo njenega solastniškega deleža na nepremičnini za določeno preteklo obdobje (214. čl. in 219. čl. ZOR). Morebitni potrebni in koristni stroški v zvezi s stanovanjsko hišo pa so lahko le predmet samostojnega zahtevka tistega, ki je takšne stroške imel, na doseženo obogatitev pa v konkretnem primeru ne morejo pa vplivati (215. čl. ZOR in 39. čl. ZTLR).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 808.290,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.5.1997 do plačila ter ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 50.000,00 SIT. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila sama in po svojem pooblaščencu, v obeh pritožbah pa uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V laični pritožbi toženec predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva dodeli drugemu sodniku, neobremenjenemu s preteklostjo in s katerim ni imel konfliktnih situacij tudi po politični liniji. Če se bo takšno sojenje nadaljevalo, se bo sicer prisiljen obrniti na Evropsko sodišče. Večkrat je hotel izločiti sodnika, ki zadevo obravnava, vendar brezuspešno. Z njim je imel več konfliktnih situacij, zato njegovih navedb ne upošteva, čeprav so resnične, upošteva pa navedbe tožeče stranke, čeprav so izmišljene ali lažne. V novi sodbi je znesek 1.616.580,00 SIT samo razpolovljen, ugotovitve sodnika pa so enake. Njegove navedbe in predlagani dokazi niso bili upoštevani, zato zahteva, da se izvedejo ter zasliši že navedene priče, ima pa tudi nove. Predlaga, da si neodvisni strokovnjak ponovno ogleda hišo in ugotovi, koliko časa v njej ne živi nihče in kateri postori so zasedeni. Tudi ni upoštevana garaža na B. in lesen objekt, ki ga je tožnica samovoljno odstranila. Da pa dejansko želi le njegov dohodek, je razvidno iz zahtevka za dva prevoza iz Ljubljane do Krškega, za kar je zahtevala 100.000,00 SIT. Preko svojega pooblaščenca toženec v pritožbi primarno predlaga spremembo sodbe prve stopnje tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Dejansko stanje je ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno glede vprašanj, ali obstoji korist na strani tistega solastnika, ki solastno stvar uporablja, in ali obstoji prikrajšanje na strani tistega solastnika, ki stvari ne uporablja. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo in ovrednotilo izpovedbi obeh strank, s strani toženca ponujeni dokaz z zaslišanjem priče L. V., ki bi potrdila, da stanovanjske hiše vsaj pet let spornega obdobja ni uporabljal, pa je neutemeljeno zavrnilo. Tožnica v resnici ni imela interesa, da bi v stanovanjski hiši prebivala in izvrševala druga upravičenja. Razlogi, ki jih navaja sodišče za to, da se je tožnica iz stanovanjske hiše odselila, izvirajo iz leta 1982. Hiša je bila odtlej več let prazna in nenaseljena. Če bi jo tožnica imela namen zaposesti, bi to lahko naredila, vendar tega niti s kakšnim dejanjem niti s posebno zahtevo do toženca ni poskušala, saj je imela svoje stanovanjsko vprašanje rešeno na svojem domu. Ko je skušala v hiši namestiti podnajemnico, o tem ni toženca niti obvestila. Toženec ji kaj takšnega ni preprečeval, zato ga ne zadene krivda. Tožnica bi lahko realizirala svoj interes do solastniškega deleža s tem, da bi zahtevala razdružitev solastne stvari. Navaja pa, da delitve ni predlagala, ker stanovanjske hiše ni mogoče deliti. Takšen argument ni sprejemljiv, ker se lahko nanaša le na fizično delitev, ne pa tudi na civilno. Kolikor tožnica ni realizirala materialnega vidika solastniškega deleža, razlog za to vsekakor ni na strani toženca. Tožnica ima očitno samo interes, da pride do določenih denarnih prejemkov, dejansko neke vrste rente iz naslova neuporabe stanovanjske hiše. Gre za prejemke direktno v breme toženca in ne za prejemke iz njenega premoženja. Za takšno obremenitev toženca pa ni osnove. Toženec namreč niti ni bil okoriščen z uporabo hiše, na drugi strani pa je tožnica izrecno in v dejanskem smislu odklanjala vsakršen prispevek k vzdrževanju hiše. Prvostopna sodba temelji predvsem na oceni, da ni verjeti tožniku, da hiše ni uporabljal ali pa je ni uporabljal le polovico. Takšna ocena je zmotna, kar je pomembno zlasti ob dejstvu, da je bila izvedba s strani toženca predlaganega dokaza zavrnjena. Toženec poudarja, da najmanj pet let hiše sploh ni uporabljal niti je ne uporablja v sedanjem času, saj je drugje pri svoji prijateljici. Hiša niti ni usposobljena za normalno bivanje, saj je elektrika odklopljena že od leta 1996 dalje, voda pa od leta 1998 dalje, kar dodatno kaže na verodostojnost toženčeve izpovedbe. Če v hiši že prespi, uporablja samo kuhinjo in jedilni kot v njej. Takšno ravnanje ne predstavlja okoriščenja s solastno stvarjo na račun tožnice kot solastnice. Dejstvo, da je toženec stalno prijavljen na naslovu v P., ne pomeni, da tam resnici biva in da hišo uporablja. Jasno je, da sama prijava bodisi toženca bodisi drugih oseb na tem naslovu ne odraža dejanskega stanja. Toženčevega bivanja tudi ne dokazuje dejstvo, da na ta naslov prejema pošto in da ni sporočil spremembe naslova. Toženec za pošiljke izve bodisi od poštarja bodisi od sosedov, stanje pri hiši pa tudi sam občasno prekontrolira in se samo na tak način seznani s poštnimi pošiljkami, zlasti pa njihov sprejem ne izkazuje obsega uporabe hiše. Ker toženec hiše dejansko ne uporablja, gre med pravdnima strankama samo za premoženjski problem razdružitve solastne stvari. Pritožbi sta bili vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da je tožena stranka zamudila rok za vložitev pritožbe, sicer pa pritožba ni utemeljena in naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Pritožbi nista utemeljeni. Obe pritožbi tožene stranke sta pravočasni. Pooblaščenec tožene stranke, kateremu je sodišče prve stopnje vročilo sodbo glede na določilo 1. odst. 138. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99), je sodbo prejel 15.7.1999. Stranke se smejo zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, pritožiti v petnajstih dneh od vročitve sodbe (1. odst. 348. čl. ZPP/77), pri čemer pa se v primeru, če je zadnji dan roka državni praznik ali nedelja ali kakšen drug dan, ko se pri sodišču ne dela, rok izteče s pretekom prvega prihodnjega delovnika (4. odst. 112. čl. ZPP/77). Čas od 15. julija do 15. avgusta (sodne počitnice) se po določilu 3. odst. 83. čl. v zvezi s 1.odst. 83. čl. Zakona o sodiščih šteje kot čas, ko sodišče ne dela, to pa pomeni, da se v tem času pritožbeni rok ni mogel izteči. Prvi naslednji delavnik je bil 16.8.1999, ko je tožena stranka vložila pritožbo preko svojega pooblaščenca. To pa pomeni, da sta obe njeni pritožbi (toženec sam jo je vložil že 30.7.1999) pravočasni in je drugačno stališče tožnice v njenem odgovoru na pritožbo napačno. Toženec v svoji pritožbi ponovno izraža nestrinjanje s stališči sodnika, ki je v zadevi odločal in sploh nestrinjanje s tem, da je v zadevi odločal konkretni sodnik. To je navajal že tudi med postopkom, vendar pa nobenemu njegovemu predlogu za izločitev ni bilo ugodeno. To pa pomeni, da ponovno pritožbeno izražanje pomislekov v sodnikovo nepristranskost ne more pomeniti bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prim. 2. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77). Sicer pa pri preizkusu obstoja tega pritožbenega razloga v mejah 2. odst. 365. čl. ZPP/77 pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo drugih kršitev iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77. V ponovljenem dokaznem postopku je sodišče pravilno ugotovilo vsa relevantna dejstva in je zato pritožbena graja dejanskega stanja neutemeljena. Sodišče prve stopnje je tako s pregledom priloženih kazenskih zadev in zaslišanjem tožnice ugotovilo, da se je tožnica koncem leta 1982 izselila iz dotedaj skupnega bivališča pravdnih strank (hiše na naslovu Pleterje 42) zaradi toženčevega nasilja nad njo in hčerko. Toženec je torej s svojim agresivnim obnašanjem preprečil tožnici uporabo solastne hiše. Popolne in jasne razloge o tem ima sodba prve stopnje in ji v tem delu ni kaj dodati. Pritožbeno sklicevanje, češ, da je sodišče ugotavljalo okoliščine iz leta 1982, s čimer očitno meri na to, da so sedaj okoliščine drugačne, je neutemeljeno: na eni strani zato, ker je bistveno dejstvo, da je toženec s svojim ravnanjem preprečil tožnici kot drugi solastnici stanovanjske hiše uporabo hiše v sorazmerju z njenim solastniškim deležem in na drugi strani zato, ker ji to uporabo še vedno preprečuje, saj je zaslišan kot stranka izrecno odklonil, da bi tožnici izročil ključe. Ob ugotovljenem dejstvu, da je toženec preprečil (in preprečuje) tožnici uporabo hiše sorazmerno njenemu solastniškemu deležu, pa se dejstvo, ali uporablja hišo v celoti, nadalje izkaže kot nebistveno in je že zato nepotrebna dopolnitev dokaznega postopka z zaslišanjem v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagane priče Lizike Velenjšek in z novim predlaganim dokazom v toženčevi pritožbi, t.j. z izvedencem, ki bi ugotovil dejanski obseg uporabe hiše po tožencu. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s tem. Tako je natančno ugotovilo, kdo vse je živel in bil prijavljen za bivanje v hiši kot tudi, da dejstvo, da je toženec določen čas morda res bival v Celju na odločitev nima vpliva, saj je kljub temu imel v oblasti in posesti vso hišo. Tudi obrazložitev o toženčevi prisotnosti v hiši glede na prijavo stalnega prebivališča in sprejemanje poštnih pošiljk je ob upoštevanju drugih izvedenih dokazov logična. Dokazno oceno je potemtakem sodišče prve stopnje napravilo skrbno in natančno, kot mu to narekuje določilo 8. čl. ZPP/77. Nadalje pa ne gre spregledati tudi dejstva, da vsi prostori sploh niso primerni za bivanje, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje na podlagi izvedenčevega mnenja in toženec torej očitno uporablja le prostore, ki so primerni. Vse to pa, kot je bilo že omenjeno, pomeni, da predlagana dopolnitev dokaznega postopka ni potrebna in tudi v pritožbi predlagan nov dokaz (1. odst. 352. čl. ZPP/77) ne kaže na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (2. odst. 355. čl. ZPP/77). Že v prejšnji odločbi pritožbenega sodišča je bilo navedeno, da je materilanopravna podlaga spora v določilu 219. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Tožeča stranka ne uživa posesti stanovanjske hiše v sorazmerju s svojim solastniškim deležem, zato ker ji toženec to preprečuje ter sam uporablja in uživa celotno nepremičnino. Ravno v tem pa je bistvo prikrajšanja tožnice, saj toženčeva uporaba stanovanjske hiše v celoti predstavlja poseg v pravico tožnice do (so)uporabe nepremičnine v skladu z njunim solastniškim deležem (1. odst. 14. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR), neizročitev ključev obstoječe ključavnice na vhodnih vratih pa celo izključitev od možnosti takšne souporabe. V zatrjevanju neobstoja tožničinega prikrajšanja, ker naj ne bi imela interesa do uporabe solastne stvari, pa prihaja pritožba sama s seboj v nasprotje ob istočasnem navajanju, da je tožnica želela v hišo namestiti podnajemnico. Načeloma o uporabi solastnih stvari solastniki sklenejo pogodbo, če soglasja ne morejo doseči, pa se način uporabe solastnih stvari ureja v nepravdnem postopku. Dokler pa razmerja med solastniki niso urejena, je treba na drug način preprečiti na eni strani prikrajšanje tistega, ki mu je onemogočena uporaba solastnega deleža, in na drugi obogatitev tistega, ki uporablja solastno stvar preko svojega deleža. Solastnik, kateremu je onemogočena uporaba solastne stvari, nima na voljo le nepravdnega postopka za razdelitev stvari kot edinega sredstva za varstvo svojih pravic, temveč lahko to doseže tudi na podlagi določil ZOR, ki urejajo neupravičeno pridobitev. Z uporabo stvari ima namreč toženec korist, ki je v brezplačni uporabi solastniškega deleža tožeče stranke. Navedeno pa narekuje materialnopravno presojo, da mora toženec tožeči stranki plačati za uporabo njenega solastniškega deleža na nepremičnini za določeno preteklo obdobje (214. čl. in 219. čl. ZOR). Neupošteven je torej ugovor toženca o tem, da tožnica želi doseči neke vrste rento oziroma le njegov dohodek. Na takšen zaključek previsoka prijava tožničinih potnih stroškov ne vpliva. Objektivno merilo višine obogatitve oziroma prikrajšanja je višina najemnine enakovredne nepremičnine. Toženec izvedenčevi oceni višine najemnine ni ugovarjal in tega ne stori niti v pritožbi. Kolikor ji ugovarja tožnica v odgovoru na pritožbo, pa njene trditve niso upoštevne, saj se sama zoper sodbo ni pritožila. Ob dejstvu, da si je izvedenec objekt ogledal 7.5.1997 in pri izračunu uporabnine upošteval le tiste prostore, ki so primerni za uporabo, so neupoštevne vse trditve, ki se nanašajo na stanje hiše, zlasti tiste, ki se nanašajo na čas, ki ga niti izvedenec niti sodba ne zajemata (obdobje po 31.5.1997). Kar pa se tiče trditev, da je tožnica odklanjala prispevati k vzdrževanju hiše, to na odločitev v sporu nima vpliva, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Morebitni potrebni in koristni stroški v zvezi s stanovanjsko hišo so lahko le predmet samostojnega zahtevka tistega, ki je takšne stroške imel, na doseženo obogatitev pa v konkretnem primeru ne morejo vplivati (215. čl. ZOR in 39. čl. ZTLR). Prav tako na odločitev v sporu nima vpliva način uporabe morebitnega drugega premoženja pravdnih strank oziroma ravnanje tožnice s tem premoženjem (toženec namreč trdi, da ni bila upoštevana garaža na B. oziroma tožničina odstranitev lesenega objekta). Tudi uveljavljana pritožbena razloga torej nista podana. Pritožbeno sodišče je zato obe pritožbi toženca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP/77).