Jedro

Predlog za odlog ali prekinitev izvršbe po 20. členu ZDT-1 je lahko vložen le v izvršilnem postopku in se za odločanje o njem uporabljajo določbe 7. poglavja ZIZ.

Določba 20. člena ZDT-1 ne daje pravne podlage za ukrep, ki bi ga lahko zahteval državni tožilec tudi pred začetkom sodnega (izvršilnega) postopka.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni v celotnem besedilu tako, da se predlog Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije za odložitev izvršitve sodne poravnave, z dne 19.6.2013, sklenjene v gospodarskem sporu pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici pod opr. št. P 1, zavrne.

Predlagatelj je dolžan pritožnikom v 8 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer pritožniku Z. d.o.o. 2.690,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dnevnega roka dalje; pritožniku Pe. d.o.o. 4.909,77 EUR in pritožnikoma Pr. d.o.o. ter H. d.o.o. nerazdelno 6.399,78 EUR .

Občina krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Na predlog Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, da se odloži izvršitev sodne poravnave, sklenjene 19.6.2013 pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici pod opr. št. P 1, ki je bil podan dne 16.10.2013, je okrajno sodišče z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se predlogu ugodi in se izvršitev navedene sodne poravnave v 4. poglavju pod točkami 4.1, 4.2 in 4.3 odloži do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilstva zoper navedeno sodno poravnavo (I. točka izreka sklepa); da preneha sklep veljati, če državni tožilec v 30-ih dneh od prejema sklepa ne vloži pravnega sredstva in o tem v istem roku ne obvesti naslovnega sodišča (II. točka izreka sklepa), in da pritožba zoper sklep ne zadrži njenega učinkovanja (III. točka izreka sklepa).

Zoper to odločitev so se pritožili udeleženci sodne poravnave M. d.o.o., B. d.o.o., E. d.o.o., Z. d.o.o., PO. d.o.o. in PA. d.o.o., s štirimi pritožbami, ki so vsebinsko povsem identične (razen v enem delu pri pritožniku Z. d.o.o, kar bo izpostavljeno v nadaljevanju), zato jih pritožbeno sodišče povzema skupaj. V pritožbah pritožniki zatrjujejo, da so bili podani razlogi za zavrženje predloga, saj je sodna poravnava, ki jo tožilstvo napada, postala pravnomočna istega dne, kot je bila sklenjena, kar pomeni, da se je rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iztekel dne 19.9.2013. Ker je Zakon o pravdnem postopku (ZPP) kogentni predpis, ni jasno, da bi lahko državni tožilec vložil to izredno pravno sredstvo v dodatnem 30-dnevnem roku, ki mu ga je dalo na razpolago sodišče. Če daje ta dodatni 30-dnevni rok Zakon o državnem tožilstvu (ZDT-1), bi bilo potrebno ali uskladiti besedilo obeh zakonov ali pa zavreči zahtevo za varstvo zakonitosti, ker je bilo prepozno, kar bi moralo sodišče takoj ugotoviti. Nadalje so pritožniki navedli razloge za zavrnitev predloga državnega tožilca in sicer zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki (drugega odstavka) 339. člena ZPP, ker je sodišče v nasprotju z 215. členom ZPP odločalo o nastanku nepopravljive škode na svojih lastnih, napačnih ugotovitvah (pritožniki izpostavljajo ugotavljanje sodišča o tem, koliko denarja ima občina, koliko ga je namenjenega za poravnavo in zakaj naj bi bila ogrožena plačila, ki jih je občina dolžna izvrševati), čeprav za to ni imelo v predlogu ne trditvene ne dokazne podlage. S tem, ko je državno tožilstvo predlagalo zadržanje izvršitve sodne poravnave zgolj zoper tisti del poravnave, v katerem je obveznost naložena le eni izmed strank (zgolj v 4. točki poravnave) in ne zoper celotno sodno poravnavo, je povzročilo pretiran poseg v dispozicijo strank, kršitev načela enake vrednosti dajatev in kršitev načela sorazmernosti. Ker v tem delu izpodbijani sklep nima razlogov, je podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka. S tem, ko se odlog zahteva zgolj za občino, gre za diskriminacijo ostalih dobrovernih skleniteljev poravnave, ki so medtem svoje obveznosti iz poravnave izpolnili, kar se odraža v preknjižbah lastninske pravice na nepremičninah. Nadalje so pritožniki očitali prvostopnemu sodišču tudi napačno ugotovitev dejanskega stanja, saj se je tožilstvo zgolj sklicevalo na kršitve materialnih predpisov, pri čimer razlogov in dokazov o nastanku nepopravljive škodljive posledice ni ponudilo. Zato se njegov predlog sploh ni dalo preizkusiti. Sodišče je po lastni arbitralni odločitvi prišlo do podatkov občinskega proračuna in jih naivno interpretiralo. Pritožbe nato podrobno razlogujejo, kako so občinski proračuni sestavljeni, kako je konkretni proračun občine v svojih odhodkih že pod posebno postavko zajel tudi sredstva v višini 2.950.000,00 EUR za plačilo po sklenjeni sodni poravnavi, kako je potekalo dogovarjanje za sklenitev sporne sodne poravnave, da je občinska uprava pravilno in pravočasno izpeljala postopek za pridobitev sredstev za plačilo po tej sodni poravnavi, in da brez predhodno sprejetega rebalansa proračuna občina sploh ne bi mogla začeti postopka za pridobitev soglasij Ministrstva za finance. Pritožba navaja tudi, da je občina dne 17.10.2013 celotni znesek v višini 2.950.000,00 EUR, ki ga je bil dolžan plačati upravičencem iz sodne poravnave, nakazal na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novi Gorici kot sodni depozit, in da zaradi tega noben račun občine ni blokiran. Pritožbe zatrjujejo tudi napačno uporabo materialnega prava, in sicer v delu, ko prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu zapiše, da samo o pogoju za zadržanje sodne poravnave ne odloča, temveč zadostuje, da je obstoj pogojev ugotovilo državno tožilstvo. Po mnenju pritožnikov je potrebno 20. člen ZDT-1 razlagati tako, da mora sodišče, če tožilstvo ugotovi da je podana kršitev materialnih predpisov, presojati, ali je z verjetnostjo podana ugotovitev tožilstva, da gre za kršitev materialnih predpisov. Vsako drugačno razlaganje navedene določbe bi bila ustavna kršitev načela delitve oblasti. Ker prvostopno sodišče teh pogojev ni presojalo, je po mnenju pritožnikov podana kršitev materialnega prava, pa tudi ustavnih načel. Pritožniki menijo, da bi vlagatelj zahteve moral navesti konkretne razloge, sodišče pa bi moralo vsaj s stopnjo verjetnosti preverjati, ali obstojijo možnosti za uspeh zahteve za varstvo zakonitosti. Napačno uporabo materialnega prava vidijo pritožniki tudi v tem, da Zakon o izvrševanju proračuna RS in niti Zakon o financiranju občin ter Pravilnik o postopkih zadolževanja občin nikjer ne določajo obvez občin, da bi morale v primeru sklenitve sodnih poravnav predhodno pridobiti kakršnokoli soglasje oziroma predhodno zagotoviti financiranje. Občina je v obravnavanem primeru ravnala v celoti v skladu z 10.a členom Zakona o financiranju občin, saj je zadolževanje predvidela v občinskem proračunu. Glede na jasne zakonske določbe ni bilo potrebno občini pridobiti soglasja ministra za finance preden je sklepala sodno poravnavo, ampak šele, ko je zaprosila za najem in za sklenitev pogodbe o kreditu. Zato tudi ni prišlo do nobene kršitve zakona, kot ga navaja tožilstvo. Pritožnik Z. d.o.o. je izpostavil še, da je v prvem odstavku 20. člena ZDT-1 dana podlaga za uporabo pravnega sredstva le zoper izvršljivo sodno določbo in ne zoper sodno poravnavo. Sodna poravnava je postala izvršljiva šele 18.10.2013, dne 17.10.2013, ko je sodišče odločalo o predlogu, torej še niso bili podani pogoji za podajo predloga.

Na pritožbe sta odgovorila predlagatelj Vrhovno državno tožilstvo R Slovenije in občina. Medtem, ko je prvo navedeni pritožbe označil za neutemeljene in predlagal njihovo zavrnitev, je občina v odgovoru izpostavila, da zaradi vložene zahteve za varstvo zakonitosti in s tem povezane negotovosti, grozi vsem strankam poravnave nastanek velike nepopravljive škode.

Pritožbe so utemeljene.

V skladu z 20. členom ZDT-1 lahko državni tožilec, v primeru, ko ugotovi, da je zaradi kršitve (med drugim) zakona dana podlaga za uporabo pravnega sredstva zoper izvršljivo sodno odločbo ali odločbo, izdano v upravnem ali kakšnem drugem postopku, zahteva, da se izvršitev odločbe odloži ali prekine, če bi z njeno izvršitvijo utegnile nastati nepopravljive škodljive posledice (prvi odstavek določbe); takšen predlog vloži pri organu, ki je pristojen za dovolitev izvršbe, če izvršba že teče, pa pri organu, ki jo opravlja (drugi odstavek); organ lahko odloži izvršitev oz. prekine izvršbo le do odločitve o pravnem sredstvu državnega tožilca (tretji odstavek); odločba o odložitvi oz. prekinitvi neha veljati, če tožilec v 30 dneh ne vloži pravnega sredstva (četrti odstavek navedene določbe).

Čeprav povzeta določba govori le o sodni odločbi ali odločbi, ki je izdana v upravnem ali kakšnem drugem postopku, je po mnenju pritožbenega sodišča uporabljiva tudi v primeru, kadar državni tožilec ugotovi, da je zaradi razpolaganja v nasprotju s predpisi ali moralo podana podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodno poravnavo (1), saj ima sodna poravnava procesne učinke, ki jo v bistvenih lastnostih izenačujejo s sodno odločbo (2). Zato v tem delu ni mogoče pritrditi pritožbi, da naj bi se ta pravni institut ne mogel uporabiti tudi zoper sodno poravnavo.

V 4. točki povzeta zakonska norma, ki daje materialnopravno podlago državnemu tožilcu za predlaganje odložitve oz. izvršitve odločbe, ne navede ničesar o tem, v katerem postopku bo sodišče o takšnem predlogu odločalo. Tudi prvostopno sodišče (za katerega pa je pristojnost v 20. členu ZDT-1 opredeljena) se je v izpodbijani odločbi izognilo opredelitvi, po katerem postopku je o predlogu odločalo (tako je zadevo vpisalo v Z vpisnik, kot da bi šlo za zavarovanje). Po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče odložitev oz. prekinitve odločbe zahtevati kot ukrep zavarovanja v smislu določb Tretjega dela Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), saj iz materilnopravne podlage ZDT-1 ne izhaja pravica državnega tožilca, da sodišču ali drugemu organu, ki odloča v upravnem ali drugem postopku, prepove izvršitev odločbe za določeno obdobje, kar bi tudi sicer bilo iz ustavnopravnega vidika nesprejemljivo. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča lahko takšen predlog za odlog ali prekinitev izvršbe vložen le v izvršilnem postopku in se za odločanje o njem uporabljajo določbe 7. poglavja (ZIZ), pri čemer bi bilo potrebno smiselno uporabiti določbo drugega odstavka 73. člena ZIZ, in določbi 75. člena ZIZ ter 74. člena ZIZ, kjer je zakonodajalec prav za primer, ko je izvršba odložena na predlog državnega tožilca (3), predvidel, do kdaj lahko takšen odlog traja (kar še dodatno utrjuje pritožbeno sodišče v prepričanju, da je potrebno uporabiti institut odloga izvršbe na predlog tretjega). Državni tožilec bi torej lahko (kot udeleženec, na pravni podlagi iz 20. člena ZDT-1) predlagal odložitev izvršbe samo v izvršilnem postopku.

V konkretnem primeru za izvršitev sodne poravnave, sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, v času, ko je državni tožilec vložil predlog, izvršilni postopek ni tekel in tudi ni bil uveden (kot je eden izmed pritožnikov opozoril, sodna poravnava ob vložitvi predloga celo še ni bila izvršljiva), zato je prvostopno sodišče v uvodu izpodbijanega sklepa v bistvu prejudiciralo, kdo naj bi bil v izvršbi na upniški strani, in tudi dejstvo, da bo do prisilne izvršbe sodne poravnave sploh prišlo. Odločalo pa je o predlogu za odložitev izvršbe, ko postopek izvršbe sploh še ni bil začet, kar že pojmovno ne vzdrži pravnega preizkusa. Postavilo se je namreč na stališče, da lahko sodišče odloži izvršitev odločbe, za katero se izvršilni postopek sploh še ni začel, ker državni tožilec ni stranka postopka in bi mu zato sklep o izvršbi sploh ne bil vročen, upniki pa bi se poplačali že pred pravnomočnostjo sklepa. Po mnenju pritožbenega sodišča določba 20. člena ZDT-1 pravne podlage za ukrep, ki bi ga lahko zahteval državni tožilec tudi pred začetkom sodnega (izvršilnega) postopka ne daje (tako kot je npr. predviden ukrep zavarovanja v 267. členu ZIZ), zato je predhodno navedeno stališče prvostopnega sodišča napačno.

Ni mogoče sicer pritrditi pritožbenim navedbam, da je rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti že potekel preden je državni tožilec vložil predmetni predlog, saj so pritožniki očitno spregledali ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, da mesečni roki med sodnimi počitnicami (ki so v konkretnem primeru bile znotraj roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti) ne tečejo (4) Pritožniki pa so utemeljeno opozorili, da predlog ni vseboval nobenih konkretnih dejstev, s katerimi bi državno tožilstvo utemeljilo (s stopnjo verjetnosti) nastanek nenadomestljive škode ali težko nadomestljive škode, kar bi bil dolžan navesti in izkazati tako po zgoraj navedeni določbi drugega odstavka 73. člena ZIZ, kot tudi po določbi prvega odstavka 20. člena ZDT-1, kjer so razlogi, ki bi jih moral izkazati (s stopnjo verjetnosti) opredeljeni kot „nepopravljive škodljive posledice“. Državno tožilstvo je v predlogu zgolj navedlo, da je občina sprejela (s sodno poravnavo) nerazumno tveganje, čeprav ji morebiti ne bo uspelo pridobiti sredstev za plačilo svojih obveznosti, da bi bilo v primeru neuspešnega zadolževanja „zaradi morebitnih izvršilnih postopkov ogroženo njeno premično in nepremično premoženje“, da sklenitev poravnave predstavlja negospodarno ravnanje na škodo javnega sektorja (2. odst. na str. 8 predloga), in da bo občina sredstva prisiljena zagotoviti iz razpoložljivih sredstev, namenjenih zagotavljanju osnovnih nalog občine v skladu s sprejetim proračunom, izpostavljena pa bo tudi postopkom izvršbe na denarna sredstva, na premično in nepremično premoženje, kar bi lahko ogrozilo tudi javne koristi (zadnji odst. na str. 9 in prvi odst. na str. 10 predloga). S takšnimi trditvami tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne bi zadostil zakonski obveznosti za uspešno uveljavljanje odloga izvršbe, četudi bi odlog uveljavljal v izvršilnem postopku. S tem, ko je prvostopno sodišče prav zaradi umanjkanja konkretnih trditev (in dokazov) samo iskalo razloge za verjetnost nastanka nepopravljivih škodljivih posledic, tako da je samo poiskalo podatke o proračunskih sredstvih občine in jih nato tolmačilo, je kršilo razpravno načelo, po katerem v pravdnem postopku, kar se smiselno uporablja tudi v izvršilnem postopku (15. člen ZIZ), ne sme sodišče svoje odločitve temeljiti na dejstvih, ki jih stranke niso navajale, in izvesti dokazov, ki jih niso predlagale. Pri tem se je tudi postavilo na poenostavljeno in napačno stališče, da je občinski proračun zaradi njegove javne objave splošno znan podatek, saj če zaradi javne objave postane nek podatek ljudem dosegljiv, to še ne pomeni, da je večini ljudem tudi znan (5).

Že iz zgoraj navedenih razlogov, ne da bi odločalo tudi o ostalih pritožbenih očitkih, je pritožbeno sodišče odločilo, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog Vrhovnega državnega tožilstva R Slovenije za odložitev izvršitve sodne poravnave zavrne (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče je stroške pritožnikov odmerilo ob upoštevanju vrednosti predmeta 3.089.276,50 EUR, kolikor znaša obveznost občine po sodni poravnavi, katera naj bi se odložila, in sicer na naslednji način: pritožniku družbi Z. d.o.o. je stroške odmerilo na 2.690,47 EUR, predstavljajo pa njegove izdatke za sestavo pritožbe (po tar. štev. 3468) in pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. štev. 6002), oboje povečano za 22% DDV (tar. štev. 6007), katere pa je sodišče priznalo v okviru zneska, kot ga je pritožnik navedel v stroškovniku (priznalo mu ni izdatkov za pregled zadeve in posvet s stranko, ker je nagrada za ta opravila že zajeta v nagradi iz tar. štev. 3468), v primeru zamude s povrnitvijo stroškov, bo upravičen tudi do zakonitih zamudnih obresti; pritožniku Pe. d.o.o. je stroške odmerilo na 4.909,77 EUR predstavljajo pa njegove izdatke za sestavo pritožbe (po tar. štev. 3468) in pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. štev. 6002), oboje povečano za 22% DDV (tar. štev. 6007); pritožnikoma Pr. d.o.o. in H. d.o.o. pa skupaj 6.399,78 EUR, predstavljajo pa njune izdatke za sestavo pritožbe (po tar. štev. 3468), pri čemer je sodišče v skladu z 8. členom ZodvT nagrado izračunalo za obe, vsebinsko povsem enaki pritožbi, upoštevajoč tar. štev 1200, in za vsako izmed njiju pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. štev. 6002), vse povečano za 22% DDV (tar. štev. 6007). Občina krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker jih je priglasila po izteku roka za odgovor na pritožbo.

op. št. 1: za kar je podlaga podana v četrtem odstavku 385. člena ZPP op. št. 2: glej npr. sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 33/2004 op. št. 3: po 11. členu takratnega Zakona o državnem tožilstvu (iz leta 1994), ki je vsebinsko enak sedanjemu 20. členu ZDT-1 op. št. 4: glej npr. Sklep VS RS I Ips 224/2010, II Ips 517/2009...

op. št. 5: glej J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba 2006, 2. knjiga, str. 374