Jedro

Načelo odvisnosti stroškovne odločitve od uspeha v postopku ureja razporeditev finančnega bremena pravdanja med pravdni stranki, ki sta s svojimi procesnimi aktivnostmi stroške tudi povzročili, ne ureja pa stroškovnih posledic, ki jih trpijo stranke zaradi procesnih aktivnosti morebitnih drugih udeležencev postopka. Zaveze državnemu tožilcu, da mora povrniti strankam postopka stroške, ki jim jih je povzročil z vložitvijo neutemeljene ali nedovoljene zahteve za varstvo zakonitosti, torej ni mogoče izpeljati iz določb 154. člena ZPP. Tudi posebne določbe, po kateri bi moral vrhovni državni tožilec, čigar zahteva je zavržena ali zavrnjena, strankam postopka povrniti stroške odgovora na zahtevo, ZPP nima.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da pritožniki sami krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Upniki sami krijejo svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Stranke tega izvršilnega postopka so 19. 6. 2013 pod opravilno številko P 358/2007 predhodne pravdne postopke, ki so tekli pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, zaključile s sklenitvijo sodne poravnave. Z njo je bila – med drugim – dogovorjena obveznost (sedanje dolžnice) Mestne občine ... ostalim udeleženkam poravnave (upnicam v tem postopku) plačati vsaki določen denarni znesek, skupno 2.950.000 EUR.

2. Vrhovno državno tožilstvo je sodno poravnavo izpodbijalo z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je na sodišče prve stopnje, stvarno in krajevno pristojno za izterjavo denarne terjatve upnikov do dolžnice, vložilo predlog za odlog izvršitve sodne poravnave za čas do odločitve Vrhovnega sodišča o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sodno poravnavo.(1)

3. Sodišče prve stopnje je predlogu ugodilo, drugostopenjsko sodišče pa je njegov sklep spremenilo in predlog zavrnilo (I. točka izreka), Vrhovnemu državnemu tožilstvu pa je naložilo, da mora tistim upnicam, ki so vložile pritožbo, povrniti stroške, ki so jim nastali v zvezi s tem (II. in III. točka izreka). Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka.

4. Vrhovno državno tožilstvo stroškovno odločitev iz II. točke sklepa pritožbenega sodišča izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki VDT zavezuje upnikom, ki so vložili pritožbe, povrniti stroške pritožbenega postopka. Od Vrhovnega sodišča pričakuje odgovor na pravno vprašanje, ali je v primeru neuspeha predloga za odložitev ali prekinitev izvršitve sodne odločbe, ki jo vloži državni tožilec po 20. členu Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT-1) temeljno načelo stroškovne odločitve načelo uspeha iz prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ali za uporabo navedenega načela v breme državnega tožilstva kot predlagatelja ni pravne podlage, ker državni tožilec izvršuje pooblastila iz 20. člena ZDT-1 v zvezi s četrtim odstavkom 385. člena ZPP v javnem interesu, ki presega pravne koristi strank konkretnega postopka. Nasprotuje prvi možnosti in se zavzema za drugo. Opozarja, da prakse Vrhovnega sodišča o gornjem vprašanju še ni, ustaljena pa je praksa o stroških postopka v primerih neuspešnih zahtev za varstvo zakonitosti(2) in sicer je nasprotna stališču, ki ga je v konkretnem primeru zavzelo pritožbeno sodišče. Uveljavlja, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ter določbo 20. člena ZDT-1, ni pa uporabilo, pa bi moralo, določb 385. člena v zvezi s 3. členom ZPP in 29. členom Zakona o izvrševanju proračunov za leti 2013 in 2014 (v nadaljevanju ZIPRS). Podrejeno uveljavlja, da bi moralo sodišče uporabiti določbo 38. člena ZIZ. Pojasnjuje, da v pravnomočno sodno odločbo ali poravnavo, izdano v nasprotju s četrtim odstavkom 306. člena ZPP državni tožilec posega po uradni dolžnosti in v javnem interesu z namenom varovanje zakonitosti. Če ugotovi, da je podana podlaga za vložitev pravnega sredstva, je po drugem odstavku 20. člena ZDT-1 upravičen predlagati tudi odložitev oziroma prekinitev izvršitve odločbe, če bi z njeno izvršitvijo nastala nepopravljive škodljive posledice. Tudi ta predlog državni tožilec poda po uradni dolžnosti. Upravičenje za vložitev predloga za odložitev oziroma prekinitev izvršitve sodne odločbe črpa iz upravičenja za vložitev pravnega sredstva, zato je njegov položaj pri vložitvi predloga za odlog izvršitve enak kot pri vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti. V obeh situacijah pa nastopa državni tožilec kot varuh javnega interesa in ne kot stranka postopka. Sodišče druge stopnje je državnega tožilca v konkretnem primeru izenačilo s stranko postopka, kar je imelo za posledico zmotno odločitev o stroških postopka. Za naložitev stroškov državnemu tožilcu v zakonu ni podlage. Tega ne omogoča niti ZIPRS, ki sredstev za tak izdatek ne zagotavlja. Končno pa je nepravilno uporabljena tudi določba četrtega odstavka 38. člena ZIZ, po kateri se v primeru uradoma uvedenega postopka stroški izplačajo v breme proračuna sodišča, ki je izvršbo dovolilo.

5. Prvi trije, deveti, enajsti in dvanajsti upnik so na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorili. Vrhovnemu sodišču so nekateri predlagali, naj jo zavrže, ker stroškovne odločitve z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno izpodbijati, vsi pa, naj jo zavrne.

O dovoljenosti zahteve

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je dovoljena.

7. Po določbah drugega odstavka 385. člena ZPP se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži le zoper pravnomočno sodno odločbo, zoper katero sodišče ne more dopustiti revizije. Kdaj revizije ni mogoče dopustiti, je določeno v četrtem odstavku 367. člena ZPP: če zakon določa, da revizije ni, ali če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000 EUR. Zaradi zagotovitve možnosti, da Vrhovno sodišče v vseh civilnih sporih skrbi za enotno sodno prakso, je zahteva za varstvo zakonitosti, ki je v pravdnem postopku po sedaj veljavnem ZPP v primerjavi s prejšnjim pomembno omejena, predvidena za spore, v katerih revizija ni dovoljena in je tudi dopustiti ni mogoče.(3) In zoper sklep o stroških, ki ga je izdalo sodišče druge stopnje, stranke postopka ne morejo vložiti ne direktne revizije ne predloga za dopustitev revizije: po prvem odstavku 384. člena ZPP je revizijo mogoče vložiti le zoper tisti sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (kar ob vrednosti spornega predmeta, ki je višji od 2.000 EUR in nižji od 40.000 EUR, velja tudi za predlog za dopustitev revizije), po popolnoma enotni in utrjeni praksi Vrhovnega sodišča pa sklep o stroških postopka ni tak sklep.

8. ZPP v tretjem odstavku 385. člena nadalje določa, da državno tožilstvo lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena istega zakona, torej če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Kot primer pravnega vprašanja, ki ustreza tem merilom, navedena zakonska norma izpostavlja tudi vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni; prav glede takega vprašanja je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti v konkretnem primeru.

9. Deveti, enajsti in dvanajsti upnik na zahtevo odgovarjajo, da je nedovoljena, ker je sporno pravno vprašanje, oziroma predpis, ki ga to vprašanje problematizira, procesne narave ter da ne predstavlja dovoljenega razloga za vložitev zahteve iz 1. točke prvega odstavka 387. člena ZPP (se ne nanaša na tam določene procesne kršitve) ter da ni materialnopravne narave, kot ga je opredelilo državno tožilstvo. Tako stališče je zgrešeno: ZPP in ZIZ sta res pretežno, ne pa izključno procesna predpisa; prav stroškovne določbe teh zakonov so določbe materialnega prava, zmotna uporaba materialnega prava pa je razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. točka prvega odstavka 387. člena ZPP).

10. Razlogov za predlagano zavrženje zahteve po povedanem ni (prvi odstavek 374. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

O utemeljenosti zahteve

11. Vrhovno sodišče je o zahtevi odločilo, ne da bi počakalo na odločitev o ustavni pritožbi, vloženi v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov v tej zadevi. Tako so namreč predlagale vložnice ustavne pritožbe (deveta, enajsta in dvanajsta upnica). Z ustavno pritožbo so izpodbijale odločitev o stroških postopka, ki so jih utrpele v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti,(4) ki jo je Vrhovno državno tožilstvo vložilo po četrtem odstavku 385. člena ZPP zoper sodno poravnavo, medtem, ko so predmet presoje v konkretnem primeru stroški v postopku po 20. členu ZDT-1. Ustavna pritožba se nanje ne nanaša. 12. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

13. Temeljna funkcija državnega tožilstva je vlaganje in zastopanje kazenskih obtožb (prvi odstavek 19. člena ZDT-1); vezana je torej na kazenski postopek, v katerem ima državni tožilec kot protagonist postopka položaj stranke postopka. Njegove pristojnosti v drugih postopkih so izrazito ožje: le, če tako določa zakon, vlaga predloge in pravna sredstva v zadevah prekrškov (drugi odstavek istega člena zakona) ter vlaga procesne akte ter opravlja druge naloge v civilnih in drugih sodnih postopkih ter v upravnih postopkih (tretji odstavek 19. člena ZDT-1).

14. V rednem pravdnem postopku je državni tožilec z zakonom pooblaščen le za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (385. do 391. člen ZPP).(5) Vloži jo predvsem zaradi zagotovitve enotne uporabe prava in enotnosti sodne prakse in sicer v zadevah, v katerih tega nimajo možnosti doseči že stranke same z revizijo ali s predlogom za dopustitev revizije;(6) z zahtevo v prvi vrsti varuje javni interes, zagotovitev pravilne in zakonite odločbe v konkretnem primeru je le njen podredni cilj.(7) To pooblastilo državnega tožilca pa bi bilo votlo, če ne bi bilo mehanizma za preprečitev izvršitve po njegovi oceni javnemu interesu nasprotujoče sodne poravnave ali pravnomočne sodne odločbe, ki jo izpodbija (oziroma namerava izpodbijati(8)) z zahtevo za varstvo zakonitosti. Tudi preprečitev izvršitve je tedaj v javnem interesu.

15. Predpostavke za preprečitev izvršitve vsebuje ZDT-1. Določa, da lahko državni tožilec, če presodi, da so zaradi kršitve ustave, zakona ali mednarodne pogodbe podani pogoji za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodno poravnavo ali zoper sodno odločbo, ki jo sme izpodbijati s tem izrednim pravnim sredstvom, pristojnemu izvršilnemu sodišču predlaga, naj njeno izvršitev odloži oziroma prekine, če bi z izvršitvijo utegnile nastati nepopravljive škodljive posledice (prvi, drugi in tretji odstavek 20. člena ZDT-1). Odlog oziroma prekinitev izvršitve traja do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti, če ta ni vložena, pa 30 dni od vročitve sklepa o odlogu oziroma prekinitvi.

16. V nobenem od obravnavanih postopkov državni tožilec ni stranka postopka.(9) Tako pravdni kot izvršilni postopek se pričneta in tečeta na zahtevo katerega od udeležencev konkretnega civilnopravnega razmerja; procesna dejanja opravljata in vsak svoje v zvezi z njimi in drugimi lastnimi dispozicijami nastajajoče stroške do zaključka postopka trpita protagonist postopka (tožnik oziroma upnik) in njegov nasprotnik (toženec oziroma dolžnik). Ob zaključku postopka o stroških odloči sodišče. Podlaga za odločitev so določbe ZPP in ZIZ, te pa predvidevajo porazdelitev finančnega bremena postopka le med stranke. Temeljno načelo stroškovne odločitve v pravdi je načelo uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP): stranka, ki v pravdi ne uspe, mora povrniti stroške nasprotni stranki in njenemu pooblaščencu. Načelo uspeha velja tudi glede stroškov v postopku s pravnimi sredstvi, tudi izrednimi: stranki, ki v postopku s pravnim sredstvom uspe, mora stroške povrniti stranka, ki je v tem postopku propadla. Tudi po določbah 38. člena ZIZ izvršilne stroške trpita le upnik in dolžnik. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da določbe 38. člena ZIZ ne izključujejo uporabe splošnega pravila odločanja o stroških po merilu uspeha in tudi niso neskladne z njim, temveč dodatno regulirajo posamične stroškovne obveznosti strank (predvsem upnika) v določenih fazah.(10) Okoliščina, na katero se sklicuje četrta upnica, to je, da krog udeležencev izvršilnega postopka, določenih v 16. členu ZIZ, ne zajema le upnika in dolžnika,(11) ne pomeni, da je treba v smislu stroškovnih določb zakona udeležence upoštevati kot stranke postopka; po isti zakonski določbi sta namreč stranki le upnik in dolžnik.(12)

17. Če vrhovni državni tožilec vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, imajo stranke postopka pravico nanjo odgovoriti, kar je povezano s stroški. V primeru zavrnitve zahteve bi imele po načelu uspeha iz prvega odstavka 154. člena ZPP pravico do povrnitve teh stroškov. Vendar načelo odvisnosti stroškovne odločitve od uspeha v postopku ureja razporeditev finančnega bremena pravdanja med pravdni stranki, ki sta s svojimi procesnimi aktivnostmi stroške tudi povzročili, ne ureja pa stroškovnih posledic, ki jih trpijo stranke zaradi procesnih aktivnosti morebitnih drugih udeležencev postopka.(13) Zaveze državnemu tožilcu, da mora povrniti strankam postopka stroške, ki jim jih je povzročil z vložitvijo neutemeljene ali nedovoljene zahteve za varstvo zakonitosti, torej ni mogoče izpeljati iz določb 154. člena ZPP. Tudi posebne določbe, po kateri bi moral vrhovni državni tožilec, čigar zahteva je zavržena ali zavrnjena, strankam postopka povrniti stroške odgovora na zahtevo, ZPP nima.

18. Prav tako ZPP ne določa, kdo (ker tega zakon državnemu tožilstvu ne nalaga) trpi te stroške – ali sama stranka, ki je vložila odgovor, ali morebiti njen nasprotnik. To vprašanje bi bilo relevantno za odločitev o stroških odgovorov na zahtevo v konkretnem primeru, če z njimi ne bi bilo izrecno uveljavljano, da je stroške dolžno povrniti Vrhovno državno tožilstvo.

19. Če državni tožilec predlaga odložitev izvršitve sodne odločbe ali sodne poravnave, sodišče pa predlogu ugodi, imajo vse stranke postopka, v katerem je bila izdana sodna odločba ali sklenjena sodna poravnava, pravico do pritožbe. Tudi vložitev pritožbe je povezana s stroški. In tudi glede teh stroškov v zakonu ni podlage za zavezo državnemu tožilstvu, da jih mora povrniti pritožniku, ki je s pritožbo uspel. Enako kot v primeru zahteve za varstvo zakonitosti zakon ne določa, ali je pritožnik sploh upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov ali mu jih mora povrniti nasprotna stranka. Tudi sodne prakse o stroških stranke v postopku po 20. členu ZDT-1 ni.

20. Za odločitev, da mora Vrhovno državno tožilstvo pritožnikom povrniti stroške pritožbenega postopka, v zakonu (ZPP, ZIZ, ZDT-1) po zgoraj obrazloženem ni podlage, zato je materialnopravno zmotna. Ker v zakonu tudi ni podlage, da bi se s temi stroški obremenile stranke, ki pritožbe niso vložile, jih morajo kriti pritožniki sami. Zahteva za varstvo zakonitosti je torej utemeljena in ji je Vrhovno sodišče ugodilo ter izpodbijano odločitev spremenilo tako, da je odločilo, da pritožniki sami krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

O stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti

21. Iz razlogov, navedenih v prejšnjih točkah obrazložitve ni podlage za zavezo Vrhovnemu državnemu tožilstvu, da mora strankam, ki so odgovorile na zahtevo za varstvo zakonitosti, povrniti s tem nastale stroške. Vrhovno sodišče je zato odločilo, da jih krijejo same.

Op. št. (1): Zadeva II Ips 358/2013 in druge.

Op. št. (2): Sklicuje se na odločbe v zadevah III Ips 19/2012, III Ips 110/2013, II Ips 358/2013 in II Ips 241/2012. Op. št. (3): Primerjaj Ude, L. v Ude, L. in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 569 in naslednja.

Op. št. (4): Odločeno je bilo, da vsaka stranka (vse udeleženke sodne poravnave) krijejo same vsaka svoje stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti (torej stroške odgovora na zahtevo).

Op. št. (5): V posebnih postopkih iz razmerij med zakonci in otroci lahko izjemoma kot stranka vloži pod pogoji, ki jih določa Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih tožbo za razveljavitev zakonske zveze (16., 19. do 21., 36. člen). Glej tudi Ude, L., navedeno delo, stran 242. Op. št. (6): O odločbah, ki jih je mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti 7. in 8. točka obrazložitve.

Op. št. (7): Ude, L., navedeno delo, stran 570. Op. št. (8): Glej 13. točko obrazložitve. Predlog za odložitev izvršitve lahko vloži pred zahtevo za varstvo zakonitosti. V takem primeru mora zahtevo po določbi zadnjega odstavka 20. člena ZDT-1 vložiti v 30 dneh od ugoditve predlogu; tako je sodišče prve stopnje odločilo tudi v obravnavanem primeru.

Op. št. (9): O izjemah glej opombo 5. Op. št. (10): Glej odločbo II Ips 454/2007. Op. št. (11): Po določbi 5. točke prvega odstavka 16. člena ZIZ izraz "udeleženec" označuje osebo, ki v postopku izvršbe ali zavarovanja uveljavlja kakšno svojo pravico ali pravno korist, pa ni stranka v postopku.

Op. št. (12): Glej 4. točko prvega odstavka 16. člena ZIZ: izraz "stranka" označuje upnika in dolžnika.

Op. št. (13): Izjema so stroški stranskega intervenienta; določeno je, da je do njihove povrnitve upravičen v primeru (popolnega ali delnega) uspeha stranke, ki se ji je pridružil in mu jih je dolžna glede na stopnjo uspeha povrniti nasprotna stranka (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP).