Jedro

Manjša količina vode na prehodu v bližini prostorov za tuširanje in le zaradi nje spolzka tla na kopališču nista nepričakovana situacija. Nasprotno, z njima morajo kopalci računati in sami poskrbeti za svojo varnost.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval povračilo škode, ki mu je nastala zaradi padca in posledičnih telesnih poškodb v kopališču T., ki je imelo odgovornost zavarovano pri toženi stranki.

2. Sodišče prve stopnje je tožniku dosodilo 9.250,00 EUR, v preostanku pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Menilo je, da je toženkin zavarovanec ravnal premalo skrbno in da bi moral tla, na katerih je tožniku spodrsnilo, osuševati pogosteje, pa tudi postaviti opozorilne table.

3. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. Pritrdilo je oceni sodišča prve stopnje o premajhni skrbnosti upravljavca kopališča, toženki pa, da je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo prepozno zatrjevano pomanjkanje opozorilnih tabel, kar pa zaradi utemeljenega prvega očitka (da upravljavec kopališča ni dovolj osuševal tal) ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

4. Vrhovno sodišče je na toženkin predlog s sklepom II DoR 100/2014 z dne 18. 6. 2014 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je v konkretnem primeru podana krivdna odgovornost upravljavca kopališča. 5. Toženka vlaga dopuščeno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava pri presoji potrebne skrbnosti in zaradi procesne kršitve; pritožbeno sodišče naj bi upoštevalo prepozno podane trditve tožnika. Poudarja, da je njen zavarovanec tla, ki so obložena s protizdrsnimi ploščicami, brisal vsako uro, v primeru izrednih razmer pa večkrat, na mestu tožnikovega padca voda ni zastajala, zaradi bližine tušev je obstajala možnost, da so bila tla nekoliko mokra. Ocenjuje, da na kopališčih ni mogoče povsem preprečiti talne mokrote, saj ta izhaja že iz okoliščine, da gre za kopališko okolje, kjer je mokrota nekaj povsem običajnega in pričakovanega. Neživljenjsko je pričakovati popolnoma suha tla, niti jih ni mogoče zagotoviti. To je in mora biti znano vsaki povprečno skrbni odrasli osebi, tudi tožniku, od katerega se tako kot od vseh uporabnikov kopaliških površin pričakuje še posebna skrbnost in pozornost pri hoji. Opozarja, da zakonodaja ne predpisuje, kako pogosto mora upravljavec kopališča čistiti tla na in v okolici bazenov. Ocena, da bi moral to početi pogosteje kot enkrat na uro, pa je po njenem mnenju pretirana. Tovrstno brisanje bi predstavljalo tudi moteč faktor za obiskovalce, situacija bi bila absurdna in neživljenjska, saj bi za vsakim obiskovalcem stal nekdo, ki bi za njim čistil. Izpostavlja zahtevo, da se mora vsak kopalec oziroma obiskovalec kopališča zavedati, da so v okolici bazena tla mokra in da gibanje po takšni površini lahko predstavlja določen riziko, ki ga prevzame, potrjeno tudi v praksi Vrhovnega sodišča (odločba II Ips 389/2005). Opozarja tudi na odločbo II Ips 16/2002, ki sicer obravnava padec pod tušem na plaži, kjer so bila tla protizdrsno obdelana, in na zaključek, da ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost upravljavca. Izpostavlja še odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 732/2013 in II Cp 2025/2009. Dodaja, da je pavšalno trditveno podlago tožnik dopolnil šele 8. 5. 2012, torej po zaključenem prvem naroku, in povzema njegovo dopolnitev. Obrazložitev pritožbenega sodišča, da pomenijo nove trditve le konkretizacijo pravočasne trditvene podlage, je po njeni oceni materialnopravno napačna in v nasprotju z obstoječo sodno prakso (opozarja na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 201/2004 in II Ips 227/2010), kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Meni, da je odločitev Vrhovnega sodišča izredno pomembna z vidika razvoja prava preko enotne sodne prakse in predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi, ter zahteva povračilo stroškov postopka.

6. Tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila.

7. Revizija je utemeljena.

8. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Izven tega okvira revizija ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP). Toženka utemeljuje in sodiščema nižjih stopenj očita tudi procesno kršitev - upoštevanje prepozno podanih dejstev - glede katere revizija ni bila dopuščena, zato njene navedbe niso dovoljene.

9. Tožnik svoj tožbeni zahtevek opira na pravila o odškodninski odgovornosti. Ne glede na to, ali je odgovornost upravljavca kopališča pogodbena ali nepogodbena, toženka zanj odgovarja le, če so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4. odgovornost povzročitelja škode (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti je uzakonjeno načelo obrnjenega dokaznega bremena, saj je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Pri presoji, ali je neko ravnanje protipravno, je sodišču v pomoč temeljno načelo prepovedi povzročanja škode iz 10. člena OZ, ki prepoveduje kakršnokoli ravnanje, ki lahko povzroči škodo. Na drugi strani pa sodišče odgovorni osebi ne sme naložiti nerazumne skrbnosti, ki je ne bi mogla izpolniti.

10. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili naslednja odločilna dejstva, na katera je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): - kopališče je namenjeno tudi zdravstveni rehabilitaciji; - tla na kraju tožnikovega padca so bila mokra in zaradi tega spolzka (ocena: zmerna nevarnost zdrsa že ob manjši količini vode); - na tleh so bile položene protizdrsne ploščice, ki ustrezajo predpisom; - na kraju padca se večja količina vode (debelejša plast vode) ni mogla zadrževati, manjšo količino vode pa tja prinašajo kopalci, ki prihajajo izpod tuša; - tla so postala spolzka že zaradi zelo majhne količine vode; - zaposleni občasno, enkrat na uro, brišejo tla na tem mestu; - tožnik je bil na rehabilitaciji po operativnem posegu na kolenu, škodni dogodek se je pripetil prvi dan njegove rehabilitacije, po tleh, kjer je padel, predhodno še ni hodil, hodil pa je bos, počasi in previdno.

11. Nedvomno je, da so položene ploščice na mestu tožnikovega padca ustrezale uveljavljenim predpisom. Zgolj to pa toženkinega zavarovanca ne odvezuje nadaljnjih ukrepov, ki naj preprečijo večjo, neobičajno in za obiskovalce nepričakovano nevarnost na kopališču. Toženkin zavarovanec je že zaradi tega, ker upravlja s kopališčem, dolžan ravnati s stopnjo profesionalne skrbnosti in računati z nevarnostjo zdrsov zaradi mokre podlage. Ker pa povsem suhih tal na kopališču že objektivno gledano ni mogoče pričakovati, prav vsake nevarnosti zdrsa in padca ni mogoče preprečiti. Upravljavec kopališča pa je dolžan poskrbeti, da je ta omejena na razumno mejo. Presoja potrebne skrbnosti je zato odvisna od okoliščin konkretnega primera. Med drugim tudi od tega, na katerem mestu je prišlo do padca, komu je kopališče namenjeno in od vrste storitev, ki jih je upravljavec dolžan zagotavljati obiskovalcem v okviru svoje dejavnosti. Zavarovanec tožene stranke se v okviru svoje poslovne dejavnosti namreč ukvarja tudi z zagotavljanjem rehabilitacijskih storitev.

12. Po oceni revizijskega sodišča upravljavcu kopališča ta okoliščina večjo skrbnost nalaga le izjemoma. Rehabilitacija po poškodbi ali bolezni sicer nedvomno sodi v okvir zagotavljanja zdravstvenih storitev. V tem okviru je skrbnost tistega, ki jih zagotavlja, večja: računati mora tudi na slabšo gibalno sposobnost obiskovalcev in podobne omejitve, ki so posledica njihovega zdravstvenega stanja, kot zatrjuje tudi tožnik. Vendarle pa upravljavcu to ne nalaga večje skrbnosti v razmerju do vseh obiskovalcev in ne v razmerju do vseh storitev, pač pa le tedaj, kadar jo opravlja. Povedano drugače: če se je tožnik ob padcu na kopališču nahajal v zvezi z rehabilitacijo poškodovanega kolena, bi moral upravljavec kopališča na njegovo stanje računati in dodatno poskrbeti za njegovo varnost. Presoja njegovega dolžnega ravnanja bi bila v tem primeru strožja. Seveda le, če bi bila tudi obravnavana poškodba in tožnikov padec, ki jo je povzročil, posledica njegove omejene gibljivosti oziroma drugega njegovega zdravstvenega stanja.

13. Revizijsko sodišče pa mora izhajati iz tega, da do tožnikovega padca ni prišlo v zvezi z njegovo rehabilitacijo, ni namreč ugotovljeno, niti ni bilo zatrjevano, da bi npr. tožnik prihajal ali odhajal s terapije, ob njej vstopal v bazen ali podobno. Očitno je, da se je tožnik ob padcu na kopališču nahajal kot povsem običajen obiskovalec kopališča, torej v času in prostoru, ki nista bila neposredno namenjena njegovi rehabilitaciji. Pa tudi, da poprejšnja poškodba ni prispevala k padcu. Zato za toženkinega zavarovanca velja običajno merilo skrbnosti, ki velja za vsakega upravljavca kopališča, in ne merilo večje skrbnosti, ki mu ga nalaga opravljanje rehabilitacijskih storitev.

14. Na kopališčih je preveč pričakovati, da bodo tla povsod na bazenskem kompleksu v vsakem trenutku povsem suha. Upravljavec bi jih, gledano za nazaj, sicer vedno lahko osuševal pogosteje. Vendar ni mogoče mimo tega, da na tleh, kjer je tožnik padel, ni bilo večje količine vode, da se ta tudi ni mogla zadrževati in da je bila ta v majhnih količinah le posledica prehoda kopalcev, ki so prihajali izpod tuša, ter da je bilo za osuševanje tal na tem mestu poskrbljeno vsako uro. Manjša količina vode na prehodu v bližini prostorov za tuširanje in le zaradi nje spolzka tla pa na kopališču nista nepričakovana situacija. Nasprotno, z njima morajo kopalci računati in sami poskrbeti za svojo varnost. Ob tem, da tudi ni ugotovljeno niti zatrjevano, da bi bil toženkin zavarovanec na mokra tla in potrebo po njihovem izdatnem osuševanju posebej opozorjen, njegovemu ravnanju ni mogoče pripisati, da je ravnal s premajhno skrbnostjo. Po oceni revizijskega sodišča je upravljavec storil vse, kar je moral, in tveganja za poškodbe omejil na razumno mejo. Tožnik bi moral kot vsak povprečno skrben kopalec ne glede na njegovo zdravstveno stanje računati, da so v okolici tušev lahko mokra in zato spolzka tla ter da gibanje po takšni površini lahko predstavlja določeno nevarnost, ki jo mora sprejeti nase in poskrbeti za svojo varnost. 15. S presojo, da krivdna odgovornost upravljavca kopališča ni podana, pa je revizijsko sodišče ponovno odprlo vprašanje, ali bi moral upravljavec poskrbeti za postavitev opozorilnih tabel. Toženka je tovrstnemu očitku sodišča prve stopnje nasprotovala in mu najprej očitala procesno kršitev - prepozno upoštevano trditveno podlago v tej smeri. Sodišče druge stopnje je njen očitek odpravilo z argumentom, da je bila trditev sicer res prepozna, vendar kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je za toženkino odgovornost dovolj očitek o premajhni skrbnosti upravljavca kopališča pri osuševanju tal. Vpliv te kršitve se je sedaj ponovno postavil pod vprašaj. Odprle so se tudi preostale toženkine pritožbene navedbe.

16. Zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), odločitev o revizijskih stroških pa je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje bo tako moralo ponovno presoditi preostale toženkine pritožbene navedbe.

Op. št. (1): Temeljna načela so podlaga in usmeritev za razlago zakona ter za ravnanje vseh udeležencev obligacijskega razmerja, če pride do spora pred sodiščem, pa tudi za odločanje v njem, primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 66/2002 z dne 24. 10. 2002. Op. št. (2): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 161/2010. Op. št. (3): V času tožnikovega padca je veljal Pravilnik o tehničnih ukrepih in zahtevah za varno obratovanje kopališč in za varstvo pred utopitvami na kopališčih.

Op. št. (4): Določba drugega odstavka 6. člena Obligacijskega zakonika: Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). Primerjaj tudi odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 439/2002. Op. št. (5): Primerjaj tožnikove navedbe na 2. strani pripravljalne vloge z dne 27. 8. 2009 (list. št. 35 spisa).

Op. št. (6): Po oceni revizijskega sodišča je zadeva primerljiva zadevi II Ips 389/2005, v kateri je tožnik padel na mokrih stopnicah pri sestopu z zadnje stopnice na mostu med bazeni, na katerem so bile ploščice specialne, namenjene za bazenske površine, in so imele vse potrebne ateste, tudi proti drsenju, protidrsni trak ni bil potreben, barvna oznaka (drugačna, svetlejša barva ploščic) na zadnji stopnici je opozarjala, da se začenjajo stopnice, most je bil širok približno 1 m, na obeh straneh mostu, levo in desno ob stopnišču, je bila kovinska ograja, ki je omogočala obiskovalcu, da se lahko z obema rokama (obojestransko) prime in tako varno preide čez prehod. Krivdna odgovornost upravljavca kopališča ni bila podana. Pritožbeno sodišče je njeno primerljivost sicer odklonilo z argumentom, da je v primerjani zadevi upravljavec bazena omogočil uporabo držal, kar v sedaj obravnavani zadevi ni storil, kar drži, vendar ni ugotovljeno, da bi bil v konkretnem primeru to dolžan storiti, te nepravilnosti tožnik tudi ni zatrjeval.