Jedro

Tožnik je zatrjeval, da zavarovanec odgovarja za njegovo škodo po pravilih o krivdni odgovornosti zato, ker ni poskrbel, da bi bile ploščice na poti v garderobo suhe in posledično ni poskrbel za varno hojo po hodniku. Ob upoštevanju še navedbe, da se je tožnik poškodoval pri padcu na teh mokrih in spolzkih ploščicah, ni dvoma, da je zatrjeval mokre in spolzke ploščice kot vzrok svojega padca in zavarovančevo opustitev ravnanja, s katerim bi ta preprečil, da bi bile ploščice mokre in spolzke ter bi zagotovil varno hojo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo: - da je toženka dolžna plačati tožniku 9.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2007 dalje do prenehanja obveznosti (prvi odstavek točke I izreka), - da se zavrne tožbeni zahtevek za še zahtevanih 4.570,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2007 dalje do prenehanja obveznosti (drugi odstavek točke I izreka), - da je toženka dolžna tožniku povrniti 2.078,59 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka do plačila (točka II izreka) in - da je tožnik dolžan toženki povrniti 421,28 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni (točka III izreka).

Toženka je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem delu (odločitev v prvem odstavku točke I izreka), pri tem je uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala pritožbenemu sodišču ugoditev pritožbi in spremembo sodbe v izpodbijanem delu tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Podredno pa je predlagala razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navajala je, da je odločitev sodišča prve stopnje o obstoju krivdne odgovornosti toženke napačna in v nasprotju z izvedenimi dokazi, storilo pa je tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik v tožbi ni uveljavljal ustrezne trditvene podlage za obstoj toženkine krivdne odgovornosti, temveč je zgolj na splošno navedel, da je toženka krivdno odgovorna iz razloga, ker njen zavarovanec ni poskrbel za varno hojo po ploščicah na hodniku. Teh svojih navedb pa ni v ničemer konkretiziral in ni navedel, na kakšen način naj bi toženka oziroma njen zavarovanec poskrbel za varno hojo in kaj naj bi bilo njegovo protipravno ravnanje in kaj opustitev. Svojo trditveno podlago glede krivdne odgovornosti je konkretiziral šele na naroku za glavno obravnavo 8. 5. 2012, ki ni bil prvi narok. Takrat je navedel, da obstaja krivdna odgovornost toženke iz razloga, ker njen zavarovanec ni poskrbel, da bi bila tla primerno suha na način, da bi tla pogosteje sušil oziroma, da bi namestil table, ki bi obiskovalce opozarjale na možnost mokrih in spolzkih tal. Toženka je na naroku takoj ugovarjala prekluzijo, vendar je sodišče prepozne navedbe tožnika kljub toženkinemu ugovoru brez vsake obrazložitve upoštevalo v svoji sodbi in jih vzelo celo za podlago svojega odločanja o krivdni odgovornosti toženke. Po mnenju toženke je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Z zaključkom o obstoju krivdne odgovornosti toženke pa je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Toženki namreč ni mogoče očitati nobenih opustitev, niti s stališča večje skrbnosti po pravilih stroke. Dokazni postopek z zaslišanjem prič J. M., V. M. in A. A. je potrdil, da na mestu tožnikovega padca voda ni zastajala, seveda pa je zaradi bližine tušev mogoče, da so bila tla nekoliko mokra. Kljub skladnim izpovedbam teh prič, da je bilo dejansko stanje na mestu tožnikovega padca povsem običajno, da voda tam ni nikoli zastajala, da so ploščice protizdrsne in ne drsijo tudi v primeru manjše mokrote, je sodišče v sodbi sprejelo povsem napačne in nelogične zaključke o obstoju krivdne odgovornosti toženke. Normalno je, da v kopališčih ni mogoče povsem preprečiti talne mokrote v bazenskem okolju, to je znano vsaki povprečno in običajno skrbni osebi in bi moralo biti znano tudi tožniku. Prav tako upravljalci niso dolžni postaviti opozoril, da so tla mokra, saj je to splošno znano in se na kopališču pričakuje. Kopalec oziroma obiskovalec kopališča in s tem tožnik se lahko in mora zavedati, da so v okolici bazena tla mokra in da gibanje po takšni površini lahko predstavlja določen riziko, ki ga kopalec prenese nase, zlasti če ne ravna s potrebno skrbnostjo, ki jo zahtevajo razmere, kakršne so v kopališčih. O tem se je sodna praksa že večkrat izjasnila (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 389/2005). Iz izvedeniškega mnenja izvedenca gradbene stroke pa izhaja, da ploščice na mestu tožnikovega padca ustrezajo predpisom glede zdrsnosti z upoštevanjem namena uporabe ter glede na izvedbo tal ni možno zadrževanje večje količine vode na mestu škodnega dogodka. Tlak je na tem mestu raven, ploščice pa položene v skladu s pravili stroke. Med znaki za označitev nevarnosti, ki grozijo kopalcem, ki jih mora zagotoviti upravljalec skladno s petim poglavjem Pravilnika o varnosti v urejenih kopališčih, ni znakov za mokra tla, za nevarnost zdrsa, zato je napačna ugotovitev sodišča, da bi moral toženkin zavarovanec postaviti opozorilno tablo. Iz ugotovljenih dejstev, da je toženkin zavarovanec kot upravljalec kopališča namestil protidrsne ploščice, je mogoče sklepati, da je ravnal s potrebno skrbnostjo, kot se od njega pričakuje. Zato je edini logičen zaključek, da toženka ne more biti odgovorna za tožnikov padec. Navajala je še, da podredno izpodbija tudi prisojeno odškodnino, in sicer iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ob primerjavi skupno prisojene odškodnine tožniku s prisojami odškodnine v primerljivih odškodninskih zadevah v konkretnem primeru po njenem mnenju prisojena odškodnina odstopa navzgor. Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je pravni standard, ki ga v skladu z merili iz 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ) ugotavlja sodnik v vsakem konkretnem primeru. Pri tem mora upoštevati težo poškodbe, stopnjo bolečin in strahu, njihovo trajanje, paziti pa mora še na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Škoda mora biti ustrezno individualizirana, ugotovljene morajo biti vse konkretne prizadetosti oškodovanca in kako se te odražajo glede na njegovo starost, spol, poklic in siceršnje življenjske aktivnosti. Samo prisojo odškodnine pa je treba ustrezno umestiti v razmerje s prisojo odškodnine v podobnih primerljivih zadevah. Toženka meni, da je upoštevaje stopnjo in trajanje telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, ki so razvidne iz pridobljenega izvedeniškega mnenja, ta škoda previsoko ovrednotena. Prav tako ni mogoče prisoditi odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika v tako visokem znesku, kot jo je prisodilo sodišče. Tudi odškodnino za strah je odmerilo po toženkinem mnenju v previsokem znesku.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V tožbi uveljavljana trditvena podlaga o krivdni odškodninski odgovornosti tožnikovega zavarovanca je po presoji pritožbenega sodišča ustrezna. Zatrjeval namreč je, da zavarovanec odgovarja za tožnikovo škodo po pravilih o krivdnih odgovornosti zato, ker ni poskrbel, da bi bile ploščice na poti v garderobo suhe in posledično ni poskrbel za varno hojo po hodniku. Ob upoštevanju še navedbe, da se je tožnik poškodoval pri padcu na teh mokrih in spolzkih ploščicah, ni dvoma, da je zatrjeval mokre in spolzke ploščice za vzrok svojega padca ter zavarovančevo opustitev ravnanja, s katerim bi ta preprečil, da bi bile ploščice mokre in spolzke ter bi zagotovil varno hojo. Z na naroku za glavno obravnavo 8. 5. 2012 navedenim konkretnim načinom opuščenega dolžnega ravnanja, to je, da bi tla toženkin zavarovanec pogosteje osušil, je tožnik le konkretiziral očitek o opuščenem dolžnostnem ravnanju. Zato ne gre za prepozno navedbo o obstoju novega dejstva in je sodišče prve stopnje navedbo o tem dejstvu smelo upoštevati pri svoji odločitvi.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje do tožnikovega ugovora prekluzije o navedbi tega dejstva ni izrecno opredelilo, vendar je s tem, ko je tožnikovo navedbo o tem dejstvu upoštevalo pri svoji odločitvi, dejansko pravilno presodilo, da prekluzije ni.

Pritožba pa utemeljeno navaja, da je tožnik na naroku za glavno obravnavo 8. 5. 2012 dopolnil trditveno podlago z navedbo novega dejstva in je zato prekludiran, ko je navedel, da toženkin zavarovanec ni poskrbel za namestitev opozorilne table, ki bi opozarjala na možnost mokrih in spolzkih tal. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje sodbe ugotovilo tudi opustitev namestitve take opozorilne table in to upoštevalo kot protipravno ravnanje toženkinega zavarovanca, ki je tudi bilo vzrok za tožnikov padec. S tem je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP. Vendar ta kršitev po presoji pritožbenega sodišča ni vplivala na pravilnost presoje o obstoju zavarovančeve krivdne odgovornosti, ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejstvo, da je zavarovanec dopustil, da so bila tla na kraju padca mokra in spolzka ter je napravilo pravilen materialnopravni zaključek, da je to vzrok za tožnikov padec in posledično škodo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Zato kljub kršitvi prvega odstavka 286. člena ZPP sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z bistveno kršitvijo iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker ta ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe oziroma odločitve o obstoju zavarovančeve krivdne odgovornosti za tožnikovo škodo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo naslednje dejansko stanje: - da so bila tla na kraju tožnikovega padca mokra in zaradi tega spolzka, - da na kraju padca ni mogoče zadrževanje večje količine vodje (debelejše plasti vode), vodo pa prinašajo tla na svojem telesu osebe iz pod tuša, tla pa so spolzka že zaradi zelo majhne količine vode, - da občasno enkrat na uro opravljeno brisanje mokrote s tal na tem mestu ni zadoščalo, potrebno bi bilo pogostejše osuševanje (brisanje), - tožnik je bil na rehabilitaciji po operativnem posegu na kolenu, škodni dogodek se je pripetil prvi dan njegove rehabilitacije, po tleh, kjer je padel, predhodno še ni hodil, hodil pa je bos, počasi in previdno, - ploščice na kraju padca ustrezajo predpisom glede drsnosti.

Teh dejanskih ugotovitev pritožba ne izpodbija, poudarja pa kot odločilno zgolj dejstvo, da so bile na kraju tožnikovega padca protizdrsne ploščice. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da so bile na kraju tožnikovega padca protizdrsne ploščice, vendar iz pisnega izvedenskega mnenja (točka 3.6) izvedenca gradbene stroke izhaja tudi dejstvo o opravljenih meritvah drsnosti ploščic na kraju padca v pogojih suhe in mokre podlage, o rezultatih meritev in primerjava rezultatov meritev z lestvico ocene tveganja. Tako iz mnenja izhaja ugotovitev, da znaša povprečna vrednost drsnosti na mokrih ploščicah na kraju padca 26 in 25, kar po lestvici ocene tveganja pomeni zmerno nevarnost zdrsa. Lestvica sicer obsega tri ocene tveganja: visoka nevarnost zdrsa (od 0 do 24), zmerna nevarnosti zdrsa (od 25 do 35) in majhna nevarnost zdrsa (več kot 36). Ob upoštevanju teh ugotovitev v izvedenskem mnenju, ugotovitve v dopolnjenem izvedenskem mnenju (na naroku za glavno obravnavo 8. 5. 2012), da je na kraju padca možen obstoj plasti vode debeline le 1 do 2 milimetra (kar je posledica naravne zakonitosti - površinske napetosti vode), ki je možen vzrok za zdrs ter ob upoštevanju že zgoraj povzetih ugotovljenih okoliščin (da so bila tla na kraju tožnikovega padca mokra), je pravilna ugotovitev, da so bile ploščice na kraju padca spolzke in je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da je tožnikova škoda nastala brez krivde njenega zavarovanca, oziroma da se ni uspela razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je bila dolžnost toženkinega zavarovanca ravnati s povečano skrbnostjo pri zagotavljanju varne hoje obiskovalcev po kritičnem prostoru kopališča. Zavarovanec upravlja kopališče, ki je zdravilišče in namenjeno tudi zdravstveni rehabilitaciji obiskovalcev. Nesporno med strankama je bilo, da je bil tožnik v času škodnega dogodka na rehabilitaciji po operativnem posegu na kolenu.

Pritožba tudi ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka in posledične škode. Ob že zgoraj obrazloženem pa so pravno nepomembne pritožbene navedbe o neobstoju predpisa o dolžnosti postavljanja znakov za opozarjanje na nevarnost zdrsa na mokrih tleh.

Glede na obrazloženo se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženkin zavarovanec z zagotovljenim brisanjem tal na kritičnem prostoru enkrat na uro ni storil dovolj za varnost obiskovalcev bazena. Pravilnost takega zaključka sodišča prve stopnje potrjuje izpovedba priče M. J., ki je izpovedala, da po potrebi (ob pričakovanih večjih obiskih kopalcev, med vikendi in počitnicami ter v poletnem času) čistita celo dve čistilki ali še celo več, saj angažirajo za čiščenje tudi študente.

Očitno torej je, da bi zavarovanec lahko zagotovil pogostejše osuševanje ta na kritičnem mestu, pa tega ni storil. V pritožbenem izpostavljenem primeru iz sodne prakse pa po presoji pritožbenega sodišča ne gre za primerljiv primer, saj je iz opisanega dejanskega stanja razvidno, da je upravljalec bazena omogočil uporabo držal, kar v obravnavani zadevi ni storil. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o zmotno uporabljenem materialnem pravu pri določitvi višine odškodnine za ugotovljen obseg tožnikove nematerialne škode. Pritožba se pri tem pavšalno sklicuje na obstoječo sodno prakso “v primerljivih primerih”, ne navede pa prav nobenega konkretnega primera, ki bi potrjeval to njeno trditev.

Glede na ugotovljeno obdobje trajanja in intenzivnost prestanih telesnih bolečin in obseg neugodnosti v času štirimesečnega zdravljenja ter ugotovljen obstoj in pogostost ter intenzivnost bodočih telesnih bolečin, ki so v deležu 50 % posledica obravnavanega poškodovanja, kakor to izhaja iz drugega odstavka na strani 11 in prvega odstavka na strani 12 sodbe sodišča prve stopnje, določena odškodnina v znesku 3.500,00 EUR ni previsoka.

Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno določen tudi znesek odškodnine za strah. Po sodišču prve stopnje ugotovljen obseg te oblike škode ni izpodbijan, po presoji pritožbenega sodišča pa predstavlja dejansko podlago za prisojo odškodnine v znesku 750,00 EUR in ta ni previsoka.

Obseg škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja, pritožba ugotovljenega obsega te škode ne izpodbija, po presoji pritožbenega sodišča pa je določen znesek 5.000,00 EUR povsem pravična denarna odškodnina. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik omejen pri delovnih aktivnosti doma in na vrtu, občutljiv je na vremenske spremembe in težko si pred vožnjo z avtomobilom zapne varnostni pas, težave ima pri ležanju na levem boku, zaradi teh omejitev pa trpi duševne bolečine. Glede na ugotovljen obseg teh omejitev so tožnikove duševne bolečine tolikšne, da brez dvoma opravičujejo višino denarne odškodnine, kolikor jo je določilo sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo tudi, da ni mogoče pričakovati izboljšanja. Ob upoštevanju še, da bo tožnik te duševne bolečine trpel še precej dolgo, saj je bil ob poškodovanju star 65 let, določen znesek ne predstavlja previsoke denarne odškodnine za to obliko nematerialne škode.

Pritožba ni izrecno izpodbijala odločitve o stroških postopka, ki je sicer obrazložena in temelji na določbah drugega odstavka 154. in prvem odstavku 155. člena ZPP.

Glede na obrazloženo izpodbijana sodba ni obremenjena s pritožbeno uveljavljano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nobene od tistih bistvenih kršitev, na katere mora paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni podan.

Vsa pravno odločilna dejstva je glede na zgoraj obrazloženo sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov, pravilno pa je uporabilo tudi določbe 179. in 182. člena OZ, zato tudi nista uresničena pritožbena razloga iz 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožba je torej v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama trpeti stroške, ki so ji nastali z vloženo pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Tožnik v odgovoru na pritožbo ni zaznamoval stroškov pritožbenega postopka, zato o teh ni odločeno.