Jedro

Če sta toženca ravnala pošteno ob nakupu in vpisu lastninske pravice nepremičnine v zemljiško knjigo - se zanesla na podatke v zemljiški knjigi, ne trpita škodljivih posledic, čeprav je tožnik prej pridobil na nepremičnini lastninsko pravico s priposestvovanjem, a lastninske pravice na tej podlagi ni vpisal v zemljiško knjigo.

Izrek

Pritožbi se z a v r n e t a kot neutemeljeni in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da so toženci dolžni priznati, da je tožnik lastnik gozdne parcele ... v izmeri 9.570 mý in vpisani pri vl. št. ... k.o. D. in izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo tožnik vknjižil v zemljiški knjigi pri vl. št. ... k.o. D. kot izključni lastnik. Stroške postopka je naložilo v plačilo tožeči stranki in ji naložio, da jih mora povrniti toženi stranki v 15 dneh pod izvršbo. Stroške je odmerilo na znesek 227.240,00 SIT. Ocenilo je, da je tožnik res priposestvoval kot zakoniti in dobroverni posestnik gozdno parcelo št. ... v obdobju od leta 1952 do leta 1972 na podlagi izročilne pogodbe sklenjene med njegovima staršema kot izročevalcema in bratom Antonom in njegovo ženo kot prevzemnikoma. Lastninska pravica tožnika na tem zemljišču nikoli ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Toženca N. R. st. in M. R. sta parcelo pridobila v last s kupno pogodbo z dne 11.5.1986, izvedeno v zemljiški knjigi 26.5.1986 v zaupanju v zemljiško knjigo, pri čemer jima slaba vera ni bila dokazana. Zato je njuna pravica v odnosu do tožnikov močnejša. Na tej podlagi zahtevek tožeče stranke zoper tožence ni utemeljen. Tožnik, ki je kot dedič po pokojnem očetu, tožniku V. T. stopil v pravdo, se je zoper sodbo pritožil iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da pritožbeno sodišče sodbo tako spremeni, da zahtevku v celoti ugodi, ali jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Strinjal se je z ugotovitvijo sodišča, da je njegov oče s priposestvovanjem postal lastnik spornega gozda, ne pa z oceno, da so ga pridobili v last toženci v dobri veri s kupno pogodbo dne 11.5.1986 in z vpisom lastninske pravice v zemljiški knjigi. Tožnik v pritožbi analizira izpovedbe posameznih prič in očita sodišču, da glede na časovne opredelitve razgovorov ne bi smelo tako natančno slediti izpovedbam prič v delu, ki je neugoden za tožnika, ampak bi moralo kritično presoditi celotni kontekst njihovih izpovedb. Po oceni tožeče stranke je najbolj verodostojna priča sedaj tožnik M. T., ki je opisal, da je med njegovim dopustom, ko je služil vojaški rok prišel na njihov dom prvi toženec N. R. in da je takrat A. T., to je prodajalec posestva omenil, da je sporna parcela last tožnikov. Ne soglaša s stališčem sodišča, da je njegov oče šele takrat, ko je tožena stranka spravljala les iz spornega gozda, preveril zemljiškoknjižno stanje in da je šele takrat ugotovil, da v zemljiški knjigi sporna parcela ni vpisana na njegovo ime in da je kupna pogodba sklenjena med A. T. in tožniki izvedena v zemljiški knjigi. Tožnik trdi, da je tožena stranka vedela, da sporna parcela ne more biti predmet kupne pogodbe, ker je bila v lasti njegovega očeta. Tožnik v pritožbi meni še, da je pravna podlaga za odločitev o tem sporu v II. odst. čl. 41 Zakona o temelnih lastninsko pravnih razmerjih in ne v paragrafu 1500 Občnega državljanskega zakonika. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Odgovora na pritožbo ni bilo. Pritožba ni utemeljena. Pravni temelj za odločanje o tem sporu ni le v določilih Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR) o pridobitvi lastninske pravice (po zakonu na podlagi priposestvovanja - čl. 21; s pravnim poslom pa z vpisom v zemljiško knjigo - čl. 33), ampak tudi v določilih o varstvu lastninske pravice čl. 41 o tem, kako odločiti v primeru, da se dva štejeta za domnevna lastnika iste stvari. Upoštevati pa je tudi načelo zaupanja v zemljiško knjigo po Zakonu o zemljiški knjigi (ZZK), ki v IV. odst. 5. čl. določa, da tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah vpisanih v zemljiški knjigi, ne sme trpeti zaradi tega škodljivih posledic. Poudariti pa je tudi, da po Občnem državljanskem zakoniku (ODZ), paragrafu 1500 pravica pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju na javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana. Pritožbeno ni več sporno: - da je pravni prednik tožnika njegov oče, pokojni V. T. s priposestvovanjem pridobil v času od leta 1952 do 1972 lastninsko pravico na sporni gozdni parceli; - da je parcelo imel v posesti V. T. vse do spora med pravdnima strankama; - da lastninska pravica na podlagi priposestvovanja ni bila vpisana v zemljiško knjigo; - da sta prva dva toženca kupila od A. T. in njegove žene posestvo s kupno pogodbo z dne 11.5.1986 "počez" in s tem tudi sporno gozdno parcelo ter, da je bila dne 26.5.1986 lastninska pravica na tej parceli na podlagi te kupne pogodbe tudi vknjižena v zemljiški knjigi kot lastnina N. R. st. in N. R.; - da A. T. sporne gozdne parcele nikoli ni hasnoval. Na podlagi IV.odst. 5.čl. Zakona o zemljiški knjigi toženca, če sta ravnala pošteno ob nakupu in vpisu v zemljiško knjigo tudi sporne parcele in se zanesla na podatke v zemljiški knjigi,ne smeta trpeti škodljivih posledic, čeprav je tožnik (oz. njegov prednik oče V. T.) prej pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem, a je v zemljiško knjigo ni vpisal. Tako smiselno določa tudi paragraf 1500 ODZ. Na pritožbeni stopnji je sporno ali sta N. st. in M. R. pridobila to nepremičnino v dobri veri, torej pošteno. Tožnik temu v pritožbi tako kot v tožbi in postopku na prvi stopnji oporeka in obrazloženo trdi, da sta ob sklepanju pogodbe toženca vedela, da je tožnik lastnik te parcele. Pritožbeno sodišče se pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da tega odločujočega dejstva za odločitev o tem sporu, namreč slabe vere tožene stranke, tožnik ni dokazal. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da se pričevanja o tem ali je prvi toženec pred ali po sklepanju kupne pogodbe izvedel, da je sporna parcela dejansko (ne pa zemljiškoknjižno) v lasti tožeče stranke, razhajajo. Vendar je ugotovilo, kar je zelo pomembno dejstvo, da sta tako V. T. (tožnikov oče) in njegov brat A. T. (prodajalec posestva kupcem - tožencem) bila prepričana, da je lastninska pravica za sporno parcelo bila vpisana na tožnika v zemljiški knjigi.Nekako v 70 letih je namreč tožnik nesporno ta del parcele dal odmeriti od matičnega posestva in menil, da so s tem opravljene vse formalnosti. Brata V. in A. sta bila v tem času v sporu iz razlogov, ki niso v zvezi z lastništvom te prarcele. O prodaji A. posestva se nista pogovarjala. Neprizadeta priča A., ki mu je nekoč pri nabiranju gob pokojni V. T. (tožnik) omenil, da je sporni del gozda njegov, je ocenil, da tega vaščani niso vedeli. Ker je prodajalec A. T. ob ponovnih pričevanjih izrecno potrdil, da kupcema ni omenil, da je sporni del parcele št. ... v lasti tožnika, ni mogoče očitati tožencema kot kupcema, da so vedeli, da je sporna parcela v dejanski lasti in posesti tožnika. Njune dobre vere ne omaja okoliščina, da je sporni del parcele bil odmerjen po geometru. To dejstvo namreč na lastninska razmerja samo po sebi ne vpliva - pa čeprav bi prvi tožnik moral biti kot geodet nanj pozoren. Vendar pa to ne dokazuje njegove slabe vere pri zaupanju v zemljiško knjigo. Da pa toženec ni prišel k tožniku zaradi lastništva pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe, kot zatrjujejo nekatere priče, predvsem sedanji tožnik, ki pa ne vedo kdaj je bila pogodba sklenjena, kaže tudi okoliščina, da tožnik ni takoj reagiral in v zemljiški knjigi preveril lastninsko stanje ter eventuelno na podlagi izročilne pogodbe iz leta 1952 ukrepal in izposloval vknjižbo lastninske pravice na svoje ime. Na podlagi opisanega dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in citiranih zakonitih določil je sodišče prve stopnje o sporu pravdnih strank pravilno odločilo. Pritožbeni pomisleki tožeče stranke zanesljivih ocen sodišča prve stopnje niso omajali. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Pritožba tožene stranke zoper stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje ni utemeljena. Tožena stranka namreč trdi, da je pri zapisu stroškovnega dela sodbe sodišča prve stopnje izostala navedba, da se stroški priznajo toženi stranki z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.9.1999, to je od izdaje sodbe na prvi stopnji dalje do dne plačila. Toženi stranki bi zakonite zamudne obresti od odmerjih stroškov šle, če bi jih tožena stranka zahtevala ob vložitvi stroškovnika ali pa prej, ko se je v odgovoru na tožbo in nadaljnih navedbah upirala tožbenemu zahtevku. Sodišče namreč po čl. 2 Zakona o pravdnem postopku odloča v okviru postavljenih zahtevkov do konca glavne obravnave na prvi stopnji (čl. 184 ZPP).