Jedro

Pravno pravilo 1500 ODZ ne ureja konkurence pravnih naslovov domnevnih lastnikov glede na pravno moč (zakon, pogodba). Gre za določbo zemljiškoknjižnega prava, ki izpeljuje publicitetno načelo in načelo zakonitosti vpisa v zemljiško knjigo. Namen teh dveh načel je varstvo pravnega prometa. Čeprav je bila lastninska pravica pridobljena na originaren način in prej kot lastninska pravica na derivativen način, ima slednja zaradi vpisa v zemljiško knjigo prednost. Čeprav ZTLR pri derivativni pridobitvi lastninske pravice dobre vere ne omenja, je ta ena od predpostavk za zakonitost vpisa.

Šteje se, da se tisto, kar je vpisano v zemljiško knjigo, tudi resnično in popolno. Zato se tudi dobra vera tistega, ki je vpisan, domneva, in mora tisti, ki trdi nasprotno, to dokazati.

Obligacijskopravna načela ravnanja v pravnem prometu so kot splošna pravna načela poštenega ravnanja uporabna tudi v stvarnopravnih oziroma zemljiškoknjižnih razmerjih, nimajo pa prednosti pred načeli s tega področja.

Izrek

1. Revizija se zavrže. 2. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

3. Zahteva za povrnitev stroškov odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti tožene stranke se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da so toženci dolžni priznati njegovo lastninsko pravico na gozdni parceli št. 229/12, vl. št. 127 k.o..., v izmeri 9.570 m2, in mu izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo vknjižil v zemljiški knjigi kot izključni lastnik. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in prvostopenjsko sodbo potrdilo. Zavrnilo je tudi pritožbo tožene stranke zoper izrek o stroških postopka.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik revizijo, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa zahtevo za varstvo zakonitosti.

Tožnik v reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, s tem, da stroške revizije šteje kot nadaljnje stroške pravdnega postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju državna tožilka) izpodbija obe sodbi v celoti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja nepravilno uporabo 41. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) v zvezi z 21. členom ZTLR, neuporabo prvega odstavka 101. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33/95, v nadaljevanju ZZK) ter nepravilno uporabo četrtega odstavka 5. člena ZZK, ker ga sodišči nista razlagali v povezavi z 12. členom in prvim odstavkom 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Državna tožilka predlaga, da vrhovno sodišče obe sodbi spremeni tako, da bo ugodeno tožbenemu zahtevku tožeče stranke. V zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) zatrjuje, da tožnik z dajatvenim zahtevkom smiselno uveljavlja izbrisno tožbo, ki bi jo sodišči morali oceniti tudi z vidika 101. člena ZZK. Tožbo je tožnik vložil že 24.12.1987, torej pred iztekom roka za izbrisno tožbo. Nadalje meni, da se sodišči pravilno sklicujeta na 41. člen ZTLR, vendar pa te določbe nista pravilno uporabili. Ker je tožnik nepremičnino priposestvoval, v obravnavani zadevi konkurirata pridobitev lastninske pravice po zakonu, ki je nastopila prej, preden je tožena stranka s pogodbo kupila nepremičnino od nelastnika in se vknjižila v zemljiško knjigo, in pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla. Po mnenju državne tožilke je pravni naslov, ki temelji na 21. členu ZTLR, močnejši kot pravni naslov, ki temelji na 33. členu ZTLR. Na podlagi vknjižbe v zemljiški knjigi bi tožena stranka lahko po oceni državne tožilke uveljavljala močnejšo pravico le, če bi tudi tožnik lastnino pridobil s pravnim poslom, ki pa v zemljiški knjigi ne bi bil vknjižen. Državna tožilka nadalje meni, da sta obe sodišči nepravilno uporabili tudi četrti odstavek 5. člena ZZK, in sicer zato, ker ga nista obravnavali v povezavi z 12. členom in prvim odstavkom 18. člena ZOR. Izpodbijani sodbi pravno zmotno razlagata, da ima tožena stranka zaradi vknjižbe v zemljiški knjigi močnejšo pravico. Po četrtem odstavku 5. člena ZZK ne sme trpeti škodljivih posledic tisti, ki v pravnem prometu ravna pošteno in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi. Nanje se lahko sklicuje le tisti, ki je ob sklepanju pogodbe in vpisovanju v zemljiško knjigo pri uveljavljanju svojih pravic spoštoval načelo vestnosti in poštenja po navedenih določbah ZOR. Pravno odločilno v tej pravdni zadevi je dejstvo, da je prvi toženec N. R. st. po poklicu geodet. Kot tak ne bi smel spregledati delilnega načrta z dne 27.12.1972 (priloga A3 spisa) in izročilne pogodbe z dne 1.3.1952 (priloga A1 spisa), ki je bila po naravi dedna pogodba in na podlagi katere bi se tožnik lahko pravočasno vpisal v zemljiško knjigo. Ni tudi prezreti izpovedbe J. T., ki jo sodišče prve stopnje povzema na 4. strani sodbe, in iz katere izhaja, da je bil prvi toženec izrecno opozorjen, da sporno zemljišče ne sodi k posestvu.

Sodišče prve stopnje je z revizijo in zahtevo za varstvo zakonitosti ravnalo v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila tožena stranka in predlaga njeno zavrnitev.

1. Revizija ni dovoljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je v času, ko je bila izdana prvostopenjska sodba (20.09.1999), že veljal novi ZPP (od 14.07.1999). Po drugem odstavku 367. člena tega zakona je revizija dovoljena v premoženjskopravnih sporih le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000,00 SIT.

Tožnik je v tožbi dne 24.12.1987 navedel vrednost spornega predmeta v znesku tedanjih 600.000 din, na naroku dne 12.04.1996 pa je tožeča stranka predlagala spremembo vrednosti spornega predmeta, in sicer tako, da naj bi se določila nova vrednost v znesku 200.000,00 SIT. Nobena od vrednosti ne zadošča za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZPP (prvi odstavek 498. člena tega zakona določa drugačen režim le za primere, ko je bil postopek na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo tega zakona).

Zaradi tega je revizijsko sodišče moralo tožnikovo revizijo kot nedovoljeno zavreči (374. člen ZPP).

2. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, kdo je (postane) lastnik nepremičnine, če si stojita nasproti upravičenec (tožnik), ki je postal lastnik na podlagi zakona (s priposestvovanjem), in upravičenec (toženci), ki je lastninsko pravico pridobil na derivativen način z vpisom v zemljiško knjigo. Sodišči druge in prve stopnje sta v tej pravdni zadevi ugotovili, da je tožnik (njegov pravni prednik) sporno parcelo priposestvoval v letu 1972, vendar ni predlagal vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo, ter da sta prva in druga tožena stranka kupila sporno nepremičnino od M. in A. T. dne 11.5.1986 in pridobila lastninsko pravico z vpisom pogodbe v zemljiško knjigo dne 26.5.1986. Državna tožilka najprej ugotavlja, da je to konkurenco treba presojati po 41. členu ZTLR, pri čemer meni, da je pravni naslov na podlagi 21. člena ZTLR močnejši od pravnega naslova, "ki temelji na 33. členu ZTLR". Tožena stranka bi po tem stališču lahko uveljavljala močnejšo pravico le, če bi tudi tožnik pridobil lastninsko pravico s pravnim poslom, pa se ne bi vpisal v zemljiško knjigo. Vrhovno sodišče s takšnim stališčem ne soglaša. V tem sporu ne gre za konkurenco po 41. členu ZTLR, temveč za situacijo iz pravnega pravila 1500 Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), ki se je uporabljalo v času vpisa lastninske pravice tožencev v zemljiško knjigo. Sklicevanje sodišča druge stopnje na 41. člena ZTLR na odločitev ni vplivalo.

Pravno pravilo 1500 ODZ se glasi: "Toda pravica, pridobljena s priposestvovanjem ali zastaranjem ne sme biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju na javne knjige pridobil stvar ali pravico še preden je bila s priposestvovanjem ali zastaranjem pridobljena pravica vpisana". Sodišče druge stopnje se je sicer sklicevalo tudi na ZZK (četrti odstavek 5. člena ZZK), ki je začel veljati šele 16.07.1995, vendar tudi to ni vplivalo na odločitev.

Navedeno pravno pravilo ne ureja konkurence pravnih naslovov domnevnih lastnikov glede na pravno moč (zakon, pogodba). Gre za določbo zemljiškoknjižnega prava, ki izpeljuje publicitetno načelo in načelo zakonitosti vpisa v zemljiško knjigo. Namen teh dveh načel pa je varstvo pravnega prometa. Čeprav je bila torej lastninska pravica pridobljena na originaren način in prej kot lastninska pravica na derivativen način, ima slednja zaradi vpisa v zemljiško knjigo prednost. Res pa je, in v tem delu vrhovno sodišče soglaša z državno tožilko, da bi pomanjkanje dobre vere tožencev lahko bila ovira za navedeno prednost. Čeprav ZTLR pri derivativni pridobitvi lastninske pravice dobre vere ne omenja, je ta ena od predpostavk za zakonitost vpisa. Če vpis ni zakonit, ima prizadeti pravico do izbrisne tožbe. Zato državna tožilka pravilno opozarja, da gre v tem sporu vsebinsko tudi za izbrisno tožbo. Vendar pa vrhovno sodišče ne sprejema njenega stališča o dokaznem bremenu. Že navedeni zemljiškoknjižni načeli pomenita, da je tisto, kar je vpisano v zemljiško knjigo, tudi resnično in popolno. Zato se tudi dobra vera tistega, ki je vpisan, domneva, in mora tisti, ki trdi nasprotno, to dokazati.

Navedeni zemljiškoknjižni načeli vplivata tudi na materialnopravni pristop k presoji, kdaj je mogoče šteti, da je določena oseba bila ali ni bila v dobri veri. Določbi 12. in 18. člena ZOR, ki jima državna tožilka daje poseben pomen, sta po mnenju vrhovnega sodišča sicer koristni pomagali, vendar ne več kot to. Obligacijskopravna načela ravnanja v pravnem prometu so kot splošna pravna načela poštenega ravnanja uporabna tudi v stvarnopravnih oziroma zemljiškoknjižnih razmerjih, nimajo pa prednosti pred načeli s tega področja. Vrhovno sodišče zato sprejema stališče, da je bila za ugotovitev dobre vere v obravnavanem primeru pomembna tudi okoliščina, da je prvi toženec geodet, saj so posebna znanja ali lastnosti lahko pomembna za poznavanje določenih okoliščin. Vendar pa je to okoliščino treba presojati v povezavi z navedenima načeloma.

Okoliščino, da je prvi toženec geodet, je sodišče druge stopnje materialnopravno ocenilo (stran 4 drugostopenjske sodbe). Državna tožilka morebitnih procesnih kršitev v zvezi s to oceno ne uveljavlja, vrhovno sodišče pa ugotavlja, da je skrbnost prvega toženca ob upoštevanju publicitetnega načela in načela zakonitosti v zemljiškoknjižnem pravu materialnopravno pravilno ovrednotena. Ali je tožnik prevzel sporno parcelo ali ne, iz same izročilne pogodbe iz leta 1952 ni mogoče ugotoviti, saj bi moral tožnik po opravljeni izbiri (denarni znesek ali nepremičnina) izpolniti še dodaten pogoj, o katerem govori tudi državna tožilka. Dejstvo, da je prvi toženec geodet, v tej povezavi ne zahteva posebne skrbnosti. Ne gre prezreti, da je tožnik v tožbi uveljavljal dvajsetletno priposestvovalno dobo in ne desetletne. Delilni načrt iz leta 1972 sam po sebi tudi ne more zadoščati za očitek neskrbnosti prvega toženca, saj je med njegovo izdelavo in sklenitvijo pogodbe poteklo 14 let. V takšnem primeru sum v obstoječe zemljiškoknjižno stanje ni več stvar skrbnosti (tudi ne geodetove) in s tem tudi ne dobre vere. Zahteva državne tožilke, ki kaže na to, da bi prvi toženec, če bi ravnal skrbno in pošteno, moral zahevati zgodovinski zemljiškoknjižni izpisek za vl. št. 40 in 85 k.o..., je prestroga. Še posebej ob ugotovitvah, da je tožena stranka kupila celo posestvo, da krajevne razmere niso kazale na drugačno dejansko stanje, da sta sodišči drugače kot državna tožilka ocenili izpoved priče J. T., ter da je do spora prišlo šele po vknjižbi tožencev v zemljiško knjigo (str. 5 sodbe prve stopnje, str. 3 in 4 sodbe druge stopnje). V navedene ugotovitve vrhovno sodišče ne sme dvomiti, saj gre za ugotovitve dejanske in ne pravne narave. V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovno sodišče nanje vezano, saj zahteve po drugem odstavku 387. člena ZPP zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljeno vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je iz navedenih razlogov neutemeljena. Zato jo je vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 391. člena v zvezi s 378. členom ZPP zavrnilo.

Izrek o stroških postopka pred vrhovnim sodiščem temelji na 155. členu ZPP. Odgovor glede na že dovolj razčiščeno dejansko in pravno podlago spora ni prispeval k odločitvi in zato ni bil potreben.