Jedro

Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi drugega odstavka 88. člena ZDR v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZDR dokazati, da je zatrjevani razlog utemeljen, to je, da je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na njegovi strani prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kot to določa prva alinea prvega odstavka 88. člena ZDR. Sodišče ni pristojno presojati in ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga lahko presoja le, ali gre zgolj za navidezni razlog in ali gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita in se razveljavi. V nadaljevanju je zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi še traja, tako da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delovno mesto – operativni vodja. Prav tako je sodišče zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna za čas od 22. 7. 2011 dalje do vrnitve na delo tožniku vpisati v delovno knjižico neprekinjeno delovno dobo, ga za ta čas prijaviti v socialna zavarovanja, še posebej v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti, mu za čas do vrnitve na delo vsak mesec obračunati bruto nadomestilo plače v višini ... EUR in dodatke, ter odvesti prispevke in davke ter izplačati neto znesek mesečnega osebnega dohodka in nastala nadomestila, kot če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto mesečnih zneskov pa do plačila in sicer tako, da tožniku od dne 22. 7. 2011 obračuna mesečno bruto nadomestilo z vsemi dodatki ter izplača mesečni znesek, vse z ustreznimi uskladitvami, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 2.750,48 EUR skupaj z 20 % DDV, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva presoje na prvi stopnje pa do plačila (I. točka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške (II. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb ZPP, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi zmotne uporabe določil materialnega prava in navaja, da je odločitev sodišča nepravilna. Tožnik navaja, da ravnanje tožene stranke ni bilo zakonito, pri čemer delavec lahko uveljavlja sodno varstvo in to na način, da dokazuje, da razlogi, ki so navedeni v odpovedi, ne obstojijo in je posledično temu odpoved nezakonita. Tožena stranka v tekstu odpovedi (navede poslovne razloge in sicer ukinitev delovnega mesta, prenehanje proizvodnje, ekonomski in operativni ukrepi), s tem pa odpovedi ni objektivizirala niti ni podala nobenih konkretnih navedb, razen v delu, kjer je eksplicitno navedeno, da družba postopoma opušča dejavnost izkopa v gramoznicah, ter da bo ob koncu avgusta gramoznica tudi prenehala z obratovanjem. Tožena je med postopkom zatrjevala, da je upadel promet, s tem pa upad dobička, da je morala postopoma odprodajati osnovna sredstva in da naj bi junija 2011 prišlo do faze, ko več ne potrebuje tožnika kot zaposlenega delavca. Navedeno bi morala tožena stranka tudi jasno navesti v sami odpovedi in to obrazložiti. Povsem druga stvar bi bila, če bi tožena stranka dejansko v obrazložitvi odpovedi oziroma v samem izreku odpovedi, kar bi bilo tudi pravilno in zakonito, navedla, da tožnika ne potrebuje zaradi tega, ker se manjša promet v podjetju, ker se manjša dobiček, ker več ne posluje rentabilno, ker ima likvidnostne težave, ker je odprodala osnovna sredstva, in več delovnega mesta, ki ga zaseda tožnik, ne potrebuje. Vendar tega nikjer v odpovedi ne razberemo, razen iz citiranega 88. člena ZDR. Sodišče je po nepotrebnem zasliševalo priče glede domnevnega zmanjšanja poslovanja in manjšega prometa ter znižanja dobička. Tožena stranka še vedno posluje na enak način kot v juliju 2011 in vse mesece pred julijem. Sodišče prve stopnje navede, da dejstvo, da gramoznica še vedno obratuje, ne more biti razlog za nezakonito odpoved, saj je tožena glede na dokaze utemeljeno sklepala, da bo potrebno gramoznico kmalu zapreti. Tožnik je z dokazi, ki jih je pravočasno in pravilno predlagal, predvsem z zaslišanjem prič A.A. B.B., dokazal, da gramoznica še vedno obratuje, da se gramoz odkupuje tudi po avgustu 2011 in torej družba v tem obsegu nemoteno posluje enako kot pred tožnikovo odpovedjo. Tožena stranka si je že koncu obravnave dovolila in v spis predložila neke razpredelnice, barvne grafe, ki da prikazujejo njeno slabo ekonomsko stanje oziroma slabšanje ekonomskega stanja od leta 2009. Gre za grafe, ki jih na računalnik lahko naredi vsakdo v petih minutah, nimajo pa nobene objektivne vrednosti. Glede na način, kot je ravnalo sodišče, nobenemu delodajalcu ni potrebno utemeljevati razlogov v odpovedi. Šlo je za kršitev materialnega prava, kar je bistveni razlog za predmetno pritožbo, saj sodišče ni ravnalo v skladu z določili sedaj veljavnega ZDR-ja. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Tožena stranka meni, da je tako v sami odpovedi kot tudi v samem postopku pravilno in natančno navedla razloge, ki so jo napeljali k odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Bistveno pri tej vrsti odpovedi je, da so razlogi nastali na strani delodajalca. Poslovni razlog je podan, če prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je ugotovila, da je prenehala potreba po delu tožnika in je zato bilo ukinjeno delovno mesto. Ob navedenem je svojo odločitev utemeljila s tem, da se je zmanjšal obseg poslovanja tožene stranke, zmanjšalo se je število delavcev, pojavila se je potreba po zmanjševanju stroškov dela, nameravalo se je ukiniti dejavnost gramoznice. Do ukinitve gramoznice pa se bo dejavnost počasi zmanjševala. Tožnik je bil vseskozi seznanjen z dejstvom, da se je zmanjšalo povpraševanje po kamnitem materialu. Sodišče pri presoji odpovedi zgolj presoja ali ekonomski in drugi poslovni razlogi dejansko povzročijo potrebo po ukinitvi določenega dela, ne more pa sodišče presojati samih poslovnih odločitev delodajalca – tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze, podanega ni nasprotja o odločilnih dejstvih. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sicer pa ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega izvedenega dokaza posebej in vseh, ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika.

Sodišče prve stopnje je z izvedbo dokazov z vpogledom v celotno listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju prič C.C., B.B., D.D., E.E., A.A. ter tožnika in direktorice tožene stranke F.F., odločilo, da je tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in posledično reintegracije in reparacije neutemeljen.

Pritožbeno sodišče glede na podane pritožbene ugovore navaja, da je pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga, vprašanje, ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog, v prvi vrsti dejansko in šele nato pravno vprašanje. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi drugega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZDR dokazati predvsem, da je zatrjevani razlog utemeljen. V primeru poslovnega razloga mora dokazati, da je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na njegovi strani prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi kot to določa prva alinea prvega odstavka 88. člena ZDR. Pri tem je potrebno izrecno poudariti, da sodišče ni pristojno presojati in ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga tako glede na navedbe strank lahko presoja le, ali ne gre zgolj za navidezni razlog in ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR. Pri tem pa sodišče izvaja dokaze glede na dokazne predloge obeh strank.

Na podlagi izvedenih dokazov, je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu „operativni vodja“ in je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 10. 2007 za nedoločen čas. Tožena stranka je tožniku podala obvestilo o nameravani odpovedi dne 15. 7. 2011 in navedla, da se postopoma opušča dejavnost izkopa v gramoznicah ter da bo konca meseca avgusta gramoznica prenehala tudi z obratovanjem, zato tudi tožena stranka postopoma zmanjšuje število potrebnih delavcev. Tako se je pojavila potreba po zmanjševanju števila delavcev in zaradi ekonomskih upravičenih razlogov, zmanjšanja stroškov dela, tudi ni več potrebe po opravljanju del na delovnem mestu operativni vodja, zato se to delovno mesto ukinja. Dela, ki jih je opravljal tožnik pa bo delodajalec razporedil med še zaposlene delavce, funkcijo občasnega nadzora pa bo prevzel že zaposleni delavec po izboru delodajalca. Iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe z dne 22. 7. 2011 izhaja, da je delodajalec preverjal možnost zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji in ugotovil, da ta možnost ne obstaja ter da družba postopoma opušča dejavnost izkopa v gramoznici, zato se postopoma zmanjšuje tudi število delavcev. Tako je sodišče prve stopnje glede na podane dokazne predloge pravilno presojalo, ali je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kot to določa prva alinea prvega odstavka 88. člena ZDR ter ugotovilo, da je delodajalec skladno z določili tretjega odstavka 88. člena ZDR preveril možnost zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji in ugotovil, da ta možnost obstaja. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v naslovu zmotno zapisala, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, pri tem pa se pritožbeno sodišče tudi strinja, da gre za napako, saj je v odpovedi tožena stranka določila tožniku odpovedni rok ter odpravnino v smislu 109. člena ZDR, prav tako pa niti tožnik ni navajal, da mu je tožena stranka ponudila novo pogodbo o zaposlitvi. Navedeno tudi med strankama niti ni bilo sporno, pa tudi sicer na samo odločitev ne more vplivati.

Po izvedenih dokazih je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka dejansko postopno odpuščala delavce, saj so se razmere na trgu slabšale, poslovanje je bilo negativno, zato so zmanjševali število zaposlenih in prodajali tudi osnovna sredstva, pa tudi v prejšnjem letu so se odločili, da bodo podjetje zaprli. Nato je tožena stranka ugotovila, da zaprtje podjetja ni mogoče zaradi koncesije, ki so jo imeli z obveznostjo do Občine … in so nadaljevali z delom z bistveno zmanjšanim številom delavcev, pri čemer sta v času odločanja v družbi zaposlena le še dva delavca, ki sta starejša od 55 let, ena delavka pa je na porodniškem dopustu. Povsem logično je, da tožena stranka tožnika kot operativnega vodje ni več potrebovala glede na število zaposlenih potrebuje le še občasen nadzor, ki ga opravlja C.C. poleg svojega dela. Obseg poslovanja se je skrčil tako fizično kot finančno, zaposleno je bistveno manjše število delavcev, zato se pritožbeno sodišče strinja, da je tožena stranka ravnala zakonito, ko je ukinila delovno mesto operativnega vodje in posledično tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Glede na podane pritožbene ugovore pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da je sodišče izvajalo dokaze glede na podane dokazne predloge in v ničemer ni širilo dokazni postopek, kot to zatrjuje tožnik. Tožena stranka je jasno navedla razloge v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in dejstvo, da še ni zaprla gramoznice v avgustu 2011, kot je sicer predvidevala, ne more pomeniti, da tožena stranka tožniku ne bi smela podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot to sicer zmotno meni tožnik. Tožena stranka tudi nikakor ni spreminjala razloge, zaradi katerih je tožniku podala odpoved, pač pa je le navajala, zakaj je bilo prenehanje potreb po delu tožnika iz pogodbe o zaposlitvi potrebno in navedeno tudi dokazovala v sodnem postopku.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer na podlagi določil 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.