Jedro

V primeru tožnikovega uspeha v upravnem sporu je zavezanec za vračilo plačanih sodnih taks sodišče po uradni dolžnosti in ne toženec, ki je tožniku dolžan povrniti le stroške iz tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. V točki c opombe 6.1. taksne tarife ZST-1 uporabljeni izraz „razveljavljena“ odločba je treba razumeti kot „odpravljena“, saj sodišče v upravnem sporu odločb ne razveljavlja, ampak ‒ v odvisnosti od tožbenega predloga – upravni akt odpravi, ugotovi njegovo nezakonitost, naloži njegovo izdajo oziroma vročitev ali pa ga spremeni (prvi odstavek 33. člena ZUS-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v I. točki izreka ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu, Bpp 399/2015 z dne 5. 1. 2016, in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek, v II. točki pa naložilo toženki, naj tožniku povrne stroške tega postopka v višini 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik upravičen do povračila stroškov upravnega spora na podlagi tretjega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), njihova višina pa je odmerjena ob upoštevanju, da je bila zadeva rešena na seji in da je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik (drugi odstavek 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu).

2. Tožnik je zoper sklep o stroških vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in odločitev o stroških spremeni tako, da naloži toženki tudi plačilo sodnih taks, podrejeno, naj pritožbi ugodi in pošlje zadevo v reševanje prvostopenjskemu organu. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov in takse za pritožbo.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilno je pritožbeno stališče, da je pritožnik, ki je v upravnem sporu s tožbo uspel in je bila izpodbijana odločba odpravljena, upravičen do vrnitve plačanih sodnih taks (to je takse za postopek na prvi stopnji). Vendar upoštevaje tretji odstavek 25. člena ZUS-1 v povezavi z določbami 36. in 37. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), ki jih je treba uporabiti v obravnavanem primeru, sodišče njihovega povračila ne more naložiti tožencu.

6. ZUS-1 v 25. členu določa, da če je sodišče ugodilo tožbi in izpodbijani upravni akt odpravilo, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje, pri čemer prisojeni znesek plača toženec (tretji odstavek). Glede na 2. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu sodišče kot način obravnavanja zadeve upošteva, ali je bila zadeva rešena na seji ali na glavni obravnavi (prvi odstavek), pri opravljenih procesnih dejanjih pa, ali je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, ali da tožnik ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, oziroma je tožnik nastopal sam (drugi odstavek).

7. Iz navedenega izhaja, da mora toženec plačati tožniku le pavšalni znesek stroškov upravnega spora, ki je odmerjen v skladu z omenjenim pravilnikom v odvisnosti od opravljenih procesnih dejanj in načina obravnavanja zadeve, in da med tako odmerjene stroške ne sodi plačana sodna taksa za postopek. Zato je treba uporabiti 36. člen ZST-1, ki določa, da ima pravico do vrnitve takse tudi, kdor je plačal takso za pravno sredstvo in je s tem pravnim sredstvom uspel, če ne obstaja dolžnost druge stranke ali udeleženca v postopku, da mu povrne takso za to pravno sredstvo (tretji odstavek). V takem primeru sodišče, ki je odločalo v postopku na prvi stopnji, odredi vrnitev takse po uradni dolžnosti (prvi odstavek 37. člena ZST-1), taksa pa se vrne v breme ustreznega podračuna, odprtega pri Upravi Republike Slovenije za javna plačila (drugi odstavek istega člena). Taksna tarifa ZST-1 v točki c opombe 6.1 tako posebej določa, da je treba stranki vrniti plačano takso, če je v postopku v upravnem sporu upravna odločba na tožbo razveljavljena ali spremenjena.

8. Ker je tožba v upravnem sporu pravno sredstvo zoper dokončne upravne akte, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika (prvi odstavek 2. člena ZUS-1), to v povezavi z navedeno opombo taksne tarife pomeni, da v primerih, ko tožnik s tožbo uspe, zavezanec za vračilo plačane sodne takse ni nasprotna stranka ampak sodišče. To je dolžno storiti na podlagi samega zakona, torej po uradni dolžnosti, zato za vračilo ne potrebuje posebnega pravnega naslova. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da je treba v citirani opombi taksne tarife uporabljeni izraz „razveljavljena“ odločba razumeti kot „odpravljena“, saj sodišče v upravnem sporu odločb ne razveljavlja, ampak ‒ v odvisnosti od tožbenega predloga – upravni akt odpravi, ugotovi njegovo nezakonitost, naloži njegovo izdajo oziroma vročitev ali pa ga spremeni (prvi odstavek 33. člena ZUS-1).

9. Tako razumevanje razmerja med obveznostjo vračila stroškov postopka, o kateri se odloči v sodni odločbi in ki bremeni stranko, ki v postopku ni uspela, ter dolžnostjo sodišča glede vračila plačanih sodnih taks izhaja tudi iz številnih odločitev Vrhovnega sodišča, npr. sklepov I Up 227/2014 z dne 2. 10. 2014 (15. točka obrazložitve), I Up 295/2015 z dne 17. 2. 2016 (26. točka) ter sodb X Ips 18/2013 z dne 19. 9. 2013 (29. točka), X Ips 146/2013 z dne 15. 1. 2015 (26. točka) in X Ips 128/2013 z dne 1. 4. 2015 (18. točka).

10. Res je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 434/2012 z dne 19. 9. 2012, na katerega se sklicuje pritožba, ob sklicevanju na 151. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zavzelo stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pritožniku posebej priznati tudi stroške vseh plačanih sodnih taks, ki kot strošek niso vključene v pavšalne zneske iz pravilnika, saj gre za izdatek, ki je nastal med postopkom oziroma zaradi upravnega spora in je zato del stroškov postopka. Vendar to stališče na odločitev v tej zadevi ne more vplivati, saj je bilo sprejeto pred uveljavitvijo ZST-1B (Uradni list RS, št. 63/13), ki je v 9. členu določil, da se 36. členu dodata nova drugi in tretji odstavek. Praksa Vrhovnega sodišče pa je od uveljavitve novele ustaljena (prim. prejšnjo točko obrazložitve).

11. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, zato je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Po prejemu tega sklepa bo sodišče prve stopnje, če tega še ni storilo, izvršilo vračilo plačane sodne takse za postopek na prvi stopnji.

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan sam trpeti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).