Jedro

Pomembna je opredelitev, katero je bilo tisto ravnanje oškodovanca, do katerega je prišlo zaradi preslepitvenega ravnanja obsojenca. Če pa bi obsojenčevo preslepitveno ravnanje nastopilo kasneje, bi moralo biti usmerjeno proti delovanju oškodovanca v smeri zagotovitve izpolnitve obveznosti.

Izrek

Ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti se izpodbijani sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Celju je bil obsojeni A. A. spoznan za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, z določeno kaznijo deset mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovancu C. C. d. d. priznalo premoženjskopravni zahtevek v znesku 41.400,00 EUR. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povrnitev izdatkov oškodovane družbe. Z isto odločbo je po drugem odstavku 293. člena ZKP v zvezi s 1. točko 357. člena ZKP sklenilo, da zoper pravno osebo B. B. d. o. o. ustavi kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena v zvezi z 42. členom KZ-1 in 3. točko četrtega odstavka ter 9. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 26. 5. 2020 delno ugodilo pritožbi obsojenčevih zagovornikov in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi glede premoženjskopravnega zahtevka oškodovane družbe C. C. d. d. spremenilo tako, da je oškodovano družbo v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. V preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlagajo obsojenčevi zagovorniki. Uveljavljajo kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in druge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanih sodb po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, pravnomočno sodbo pa izpodbijajo tudi zaradi kršitve načela zakonitosti iz 28. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju ustava). Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in obsojenca na podlagi 2. točke 358. člena ZKP oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo odločitev ali sojenje prvostopenjskemu sodišču. 3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc, ki je predlagal njeno zavrnitev. V odgovoru je navedel, da opis kaznivega dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije, saj so v njem navedene okoliščine, s katerimi je mogoče ločiti neplačilo ali drugačno neizpolnitev obveznosti od kaznivega dejanja, iz katerih izhaja preslepitev oškodovanca, med te pa štejejo tudi ravnanja, ki jih je obsojenec opravil po zapadlosti računa. Takšen opis je obsojencu omogočil učinkovito obrambo. Navedbe v zahtevi, da iz pravnomočne sodbe ne izhaja, kdaj se je obsojenec odločil, da opravljene storitve ne bo plačal, ter da bi sodišče moralo pridobiti podatek o tem, ali je Mestna občina Velenje v kritičnem obdobju kateremu od investitorjev odpustila plačilo komunalnega prispevka, ocenjuje kot uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se z vložniki, da je kaznivo dejanje zastaralo in v tem delu pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča. Glede kršitve, ki naj bi jo zagrešilo pritožbeno sodišče ob preizkusu obsojencu izrečene kazenske sankcije poudarja, da merodajen izrek sodbe pritožbenega sodišča in eventualen drugačen zapis višine kazni v obrazložitvi sodbe, kot je bila dejansko izrečena obsojencu, ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom. Zagovorniki v odgovoru vztrajajo pri navedbah iz zahteve, da opis obsojenčevega ravnanja v izreku pravnomočne sodbe, ostaja v polju civilnopravne (nekaznive) neizpolnitve obveznosti.

B.

5. Kazenskopravni očitek obsojencu v obravnavani zadevi je, da je kot zakoniti zastopnik družbe B. B. d. o. o z oškodovano družbo C. C. d. d. (v nadaljevanju C. C.) sklenil pogodbo za izdelavo projektne in tehnične dokumentacije za poslovni objekt ter po tem, ko je C. C. izdelal prva dva projekta, ki ju je družba B. B. d. o. o. plačala, predstavnike C. C. nagovoril k izdelavi tretje faze projektne dokumentacije pred rokom, ki je bil določen za izdelavo te dokumentacije v pogodbi. Pri tem je lažno zagotavljal, da bo naročeno storitev plačal in tako predstavnike C. C. preslepil, da so projektno dokumentacijo izdelali, račun za opravljene storitve pa so na podlagi njegove prošnje za odložitev plačila izdali šele dve leti po izročitvi dokumentacije. Obsojenec računa „v skladu s prvotnim namenom, ko mu je šlo za to, da z izkoriščanjem zaupanja, ki ga je na podlagi predhodnega sodelovanja pridobil pri predstavnikih C. C., brezplačno prejme PZI dokumentacijo“, ni plačal niti v roku zapadlosti, niti kasneje, čeprav je družba takrat razpolagala z zadostnimi sredstvi. V nadaljevanju je opisano, da je obsojenec plačilo zavračal z lažnivimi izgovori in da je zaradi neizpolnitve obveznosti C. C. nastala premoženjska škoda v višini vrednosti izdelane projektne dokumentacije. Na obsojenca je naslovljen očitek, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije izvršil med izvajanjem pogodbe.

6. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v očitku, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja določno, v kateri fazi izvajanja pogodbe je obsojenec oblikoval preslepitven namen, kakor tudi, da niso opisana njegova ravnanja, ki bi konkretizirala, s čim je zavedel oškodovanca, torej katere okoliščine kažejo na to, da ne gre le za običajno zavezo stranke ob sklenitvi sleherne pogodbe. Zahteva s tem uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420 člena ZKP.

7. Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da bi morala gospodarska družba, katere direktor je bil obsojenec, na podlagi prvih dveh izdelanih projektov, pridobiti gradbeno dovoljenje ter da je oškodovana družba v imenu investitorja, vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja tudi podala. Pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja je bilo plačilo komunalnega prispevka, ki nikoli ni bil plačan, kar je bil razlog, da je bil predlog za izdajo gradbenega dovoljenja dvakrat zavrnjen. Skladno s pogodbo, bi oškodovan C. C. bil dolžan izdelati t.i. projekt PZI, ki je predmet tega kazenskega postopka, po pridobitvi gradbenega dovoljenja, vendar jih je obsojenec prepričal, da je projekt PZI izdelala pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja. Na podlagi projekta je obsojenec pridobil predračune za gradbena dela in od namere gradnje odstopil. Razlog je bil v tem, da ne bi zmogel zagotoviti zadostnih finančnih sredstev za gradnjo trgovskega centra, saj je strateški kupec šel v stečaj.

8. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da je obsojenec projekt PZI nujno potreboval, da bi lahko pridobil predračune, na podlagi katerih bi lahko ocenil vrednost celotnega projekta. Presodilo je, da je obsojenec vedel, da tega projekta, ko bo izdelan, ne bo plačal. Na navedeno je sklepalo iz tega, da je za odlog izdaje računa prosil z izgovorom, da mora zbrati sredstva za plačilo komunalnega prispevka. Ko je na podlagi pridobljenih ponudb ocenil, da je gradbeni projekt finančno prezahteven, je od gradnje odstopil. Po presoji prvostopenjskega sodišča je bil razlog, da ni plačal izdelave PZI dokumentacije, v tem, da le-te dejansko ni več potreboval (točka 37).

9. Pritožbeno sodišče je presodilo, da se obsojenčeva prevara kaže v sosledju njegovih ravnanj, ko je oškodovano družbo nagovoril k izdelavi projekta PZI pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja, ob hkratnem zagotavljanju, da bo projekt plačal in njegovi prošnji za odložitev izdaje računa ob izročitvi projektne dokumentacije. Poudarilo je, da je s tem uresničil svoj prvotni namen, to je brezplačno pridobiti izdelan PZI projekt (točka 7). Kot izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja preslepitve je pritožbeno sodišče štelo tudi obsojenčevo ravnanje po prejemu računa, ko je plačilo zavračal z neresničnimi navedbami. Poudarilo je, da je pogodben odnos zaključen šele z izpolnitvijo vseh pogodbenih zavez.

10. Pri presoji očitka kršitve kazenskega zakona se je Vrhovnemu sodišču pojavil precejšen dvom v pravilnost odločilnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočni sodbi (427. člena ZKP), ki zadeva vprašanje obsojenčevega preslepitvenega namena, ki je zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije. Preslepitven namen je odločilni element, ki postavlja ločnico med ravnanjem, ki sodi v polje kaznivosti po 228. členu KZ-1, in zgolj neizpolnjevanjem pogodbenih obveznosti zaradi nerealiziranega uspeha v podjetniškem delovanju. Čas izoblikovanja preslepitvenega namena pri obsojencu je pomemben iz razloga, ker mora biti v časovno vzročni povezavi z ravnanjem drugega v gospodarskem poslovanju, ki pripeljejo do škodnih posledic. Glede na konkretne okoliščine je pomembna opredelitev, katero je bilo tisto ravnanje oškodovanca, do katerega je prišlo zaradi preslepitvenega ravnanja obsojenca. Če bi kot tako preslepitveno ravnanje utemeljevali sklenitev pogodbe, bi moral biti izkazan preslepitven namen že v sklenitveni fazi ali v fazi izpolnitve oškodovanca. Če pa bi obsojenčevo preslepitveno ravnanje nastopilo kasneje, bi moralo biti usmerjeno proti delovanju oškodovanca v smeri zagotovitve izpolnitve obveznosti, na primer s preslepitvenim odvračanjem oškodovanca v času, ko je bil naročnik še plačilno sposoben, od sodnega uveljavljanja terjatve zoper naročnika, kar pa v opisu kaznivega dejanja ni zatrjevano.

11. V pravnomočni sodbi je navedeno, da je obsojenec ravnal „v skladu s prvotnim namenom, da brezplačno prejme PZI dokumentacijo“. Predstavljene dejanske ugotovitve pravnomočne sodbe, po oceni Vrhovnega sodišča, ne dajejo podlage za presojo, da je bil obsojenčev prvotni namen, torej že ob sklenitvi pogodbe z oškodovanim C. C. za izdelavo več vrst projektne dokumentacije, ravnal z namenom, da brezplačno prejme PZI dokumentacijo. Nižji sodišči sta opis kaznivega dejanja v pravnomočni sodbi tolmačili na način, da je bil takšen obsojenčev „prvotni namen“ podan takrat, ko je oškodovanca nagovoril k izdelavi projektne PZI dokumentacije. Vendar ugotovljeno dejansko stanje v pravnomočni sodbi, to je dokazna presoja prvostopenjskega sodišča, da se je obsojenec po tem, ko je na podlagi izdelane PZI dokumentacije pridobil predračune, odločil odstopiti od načrtovane gradnje, zaradi česar PZI dokumentacije ni več potreboval in je zato ni plačal, ne daje podlage za zaključek, da je bil obsojenčev prvotni namen, da brezplačno prejme PZI, kar je bil očitek, ki ga je bil v pravnomočni sodbi spoznan za krivega.

C.

12. Glede na precejšen dvom v ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jim je pritrdilo pritožbeno sodišče, ki so odločilne za presojo, ali je oškodovanec v času izvajanja pogodbe sploh preslepil oškodovanca, da je ravnal v svojo škodo (izdelava PZI dokumentacije, neizstavitev računa) oziroma povedano drugače, ali je bil obsojenčev namen že ob samem dogovoru z oškodovancem za predčasno izdelavo PZI dokumentacije in odlog plačila, da dokumentacijo dobi brezplačno in je tako oškodovanec dokumentacijo izdelal na podlagi obsojenčevih lažnivih zatrjevanj, je Vrhovno sodišče uporabilo pooblastilo iz 427. člena ZKP in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje po tem, ko bo ponovno izvedlo vse že izvedene dokaze in ob upoštevanju okoliščin, na katere opozarja ta odločba, oceniti za obstoj tega kaznivega dejanja odločilno okoliščino, ali je obsojenec ravnal s preslepitvenim namenom in v katerih njegovih konkretnih ravnanjih se le ta odraža. Ker je Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo že iz navedenih razlogov, preostalih zatrjevanih kršitev v zahtevi za varstvo zakonitosti ni presojalo.

13. Odločitev je bila sprejeta z večino glasov, proti je glasovala sodnica Marjeta Švab Širok.