Jedro

Obtožencu se očita storitev kaznivega dejanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri izvajanju pogodbe. Izvajanje posla pomeni obojestransko izpolnjevanje medsebojnih obveznosti, torej tudi plačilo v dogovorjenih rokih ob zapadlosti. Preslepitev v primeru zakonskega znaka po prvem odstavku člena 228 KZ-1 pa je mogoča le v obdobju, ko bi konkretna zaveza storilca tega dejanja morala biti izpolnjena, med temi zavezami pa je tudi plačilo računa ob zapadlosti.

Iz sodbenega izreka izhaja očitek o storitvi kaznivega dejanja med izvajanjem pogodbe, kar je ob povzemanju abstraktnih znakov tega kaznivega dejanja konkretizirano z navedbo časa, ko je obtoženec naročil pri oškodovani družbi izdelavo PZI, to je v drugi polovici leta 2009, račun za izdelavo PZI, ki je bil izstavljen 15. 2. 2012 pa je zapadel 16. 3. 2012. Tak časovni okvir pa po vsebini pomeni čas izvajanja pogodbenih obveznosti, zato je nepravilno zatrjevanje pritožbe o zastaranju kaznivega dejanja (najkasneje 9. 2. 2020). Zaradi izpolnjevanja pogodbenih zavez v dogovorjenih rokih, torej plačila računa, ki je bil izdan 15. 2. 2012 in je zapadel 16. 3. 2012 zato še ni moglo priti do zastaranja, kajti preslepitev je namreč mogoča le v obdobju, ko bi konkretna obveznost storilca morala biti izpolnjena, to pa je pred zapadlostjo izdanega računa, v konkretnem primeru pred 16. 3. 2012. Med zavezano in oškodovano družbo bila v zvezi z izdelavo PZI sklenjena sodna poravnava (pravnomočen izvršilni naslov), se prvo sodišče ob dejstvu, da se storitev kaznivega dejanja sedaj očita obtožencu, kot fizični osebi, ki je bil v času storitve kaznivega dejanja direktor in družbenik zavezane družbe, ne pa gospodarski družbi, kot pravni osebi, zoper katero je bil z isto odločbo ustavljen kazenski postopek zaradi istega kaznivega dejanja, ni ukvarjalo z ugotavljanjem instituta spregleda pravne osebnosti, ki je izjema od pravila, da družbeniki ne odgovarjajo za obveznosti družbe. Zato ima pritožba prav, da je prvo sodišče s tem, ko je v tem kazenskem postopku oškodovani družbi prisodilo priglašen premoženjskopravni zahtevek v višini glavnice 41.400,00 EUR kršilo drugi odstavek člena 105 ZKP, v skladu s katerim bi glede na ugotovljena dejstva moralo oškodovano družbo s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pravdo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi glede premoženjskopravnega zahtevka oškodovane družbe P. B. d.d. (točka IV izreka) spremeni tako, da se v skladu z drugim odstavkom 105 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oškodovano družbo P. B. d.d. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 41.400,00 EUR (enainštirideset tisoč štiristo 00/100) s pripadki napoti na pravdo.

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spoznalo obtoženca za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku člena 228 KZ-1 in mu na podlagi določil členov 57 in 58 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je po prvem odstavku člena 228 KZ-1 določilo zaporno kazen 10 (deset) mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi dveh let, šteto od pravnomočnosti te sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. V skladu s prvim odstavkom člena 95 ZKP je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP v doslej znanem znesku 150,23 EUR in potrebne izdatke oškodovane družbe v primeru priglasitve. V skladu z drugim odstavkom člena 105 ZKP pa je še odločilo, da je obtoženec dolžan plačati oškodovani družbi P. B. d.d. premoženjskopravni zahtevek v znesku 41.400,00 EUR v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe pod izvršbo.

Zoper obtoženo pravno osebo P. d.o.o., sedaj N. d.o.o., trgovina in storitve d.o.o. v stečaju, ki jo zastopa stečajni upravitelj Branko Mavrič pa je po drugem odstavku člena 293 ZKP v zvezi s 1. točko člena 357 ZKP ustavilo kazenski postopek zaradi storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku člena 228 KZ-1 v zvezi z določili člena 42 KZ-1 in 3. točko četrtega odstavka in 9. točko 25. člena ZOPOKD. V tem delu je s stroški kazenskega postopka obremenilo proračun ter v skladu s tretjim odstavkom člena 105 ZKP oškodovano družbo P. B. d.d. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 41.400,00 EUR napotilo na pravdo. Ta del odločbe pritožbeno ni problematiziran.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil obtoženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku člena 228 KZ-1 vlagajo pritožbo obtoženčevi zagovorniki zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi kršitve pravice obtoženca iz prvega odstavka člena 28 Ustave RS ter predlagajo, da se izpodbijana sodba tako spremeni, da se obtoženca oprosti obtožbe za očitano mu kaznivo dejanje, podredno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na vloženo pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba je delno utemeljena (v delu glede odločitve o premoženjskopravnem zahtevku oškodovane družbe P. B. d.d.), sicer je neutemeljena.

5. Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb v vloženi pritožbi pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v nasprotju s pritožbenimi navedbami vsa odločilna dejstva v izpodbijani sodbi pravilno in celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je prvo sodišče navedlo po prepričanju pritožbenega sodišča prepričljive in jasne razloge, zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema in povzema vse dejanske in pravne zaključke prvostopenjske sodbe kot pravilne, razen v delu, v katerem je štelo pritožbo za utemeljeno, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. Pri uveljavljanju pritožbenega razloga kršitve zakona pritožba kot primarno izpostavlja nezadostno konkretizacijo preslepitve, kot zakonskega znaka kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku člena 228 KZ-1 in navaja, da sodbeni izrek ne vsebuje nobenih dejanskih okoliščin, ki bi konkretizirale obtoženčev preslepitveni naklep, saj očitek, da je predstavnika Projektivnega biroja Velenje d.d. (v nadaljevanju: oškodovana družba) nagovoril k izdelavi projekta za izvedbo celotnega projekta (v nadaljevanju: PZI) pred rokom, določenim v pogodbi, ne vsebuje nobenega očitka prevare in laži, prav tako pa tudi ne njegovo nadaljnje ravnanje v času, ko je plačilo za opravljeno storitev že zapadlo (prošnja za odlog izstavitve računa in njegova zavrnitev kljub razpoložljivim sredstvom), zaradi česar naj bi že od vsega začetka imel namen, da PZI prejme brezplačno. Take navedbe so potrditvah pritožbe prazne in nekonkretizirane s konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih bi bilo mogoče z gotovostjo sklepati, da obtoženec ves čas že prvotno ni imel namena plačati PZI, kar pomeni, da preslepitveni namen iz izreka sploh ne izhaja.

7. S takimi trditvami pritožbe, ki sicer pravilno povzema jedra aktualne sodne prakse glede obtožencu očitanega kaznivega dejanja se ni mogoče strinjati. Iz sodbenega izreka jasno izhaja, da je obtoženec kot direktor družbe P. d.o.o. (v nadaljevanju: zavezana družba) z oškodovano družbo že 6. 6. 2007 sklenil pogodbo št. 6252 za izdelavo projektne in tehnične dokumentacije za poslovni objekt P., med drugim tudi za izdelavo PZI, za katerega je v členu 5 te pogodbe navedeno, da se izdela 25 dni od pridobitve gradbenega dovoljenja za ta poslovni objekt. Izrek vsebuje nadalje tudi očitek, da je bil obtoženec odgovoren za sprejemanje poslovnih odločitev in je predstavnika v oškodovani družbi njihove podizvajalce v drugi polovici leta 2009 nagovoril k izdelavi PZI (3. faza projektne dokumentacije), ob tem pa lažno zagotavljal, da bo izdelavo tega projekta tudi plačal, česar pa po izročitvi tega projekta 9. 2. 2010 ni storil. Prav tako pa je v nadaljevanju na podlagi njegove prošnje za odložitev plačila bil izdan račun (šele) 15. 2. 2012 z zapadlostjo 16. 3. 2012, ki pa ga kljub takrat zadostno razpoložljivim sredstvom v zavezani družbi, ni plačal, takšen odlog plačila pa je izposloval na način predhodno pridobljenega zaupanja pri vodstvu oškodovane družbe in na ta način uresničil svoj prvotni namen, to je pridobiti brezplačno izdelan PZI.

8. Prav ima sicer pritožba, da morajo biti zakonski znaki kaznivega dejanja, kar je zlasti pomembno za opis izvršitvenega ravnanja v opisu, določno opredeljeni, dejanje pa čim bolj natančno spisano, zaradi česar za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve pri kaznivem dejanju po prvem odstavku člena 228 KZ-1, ki je abstraktno pomensko odprt pojem, le prepis zakonskega znaka v povezavi z navedbo ravnanj, ki so sicer tipična za sleherno pogodbeno razmerje, res ne zadošča, saj se namreč za konkretizacijo preslepitve zahteva bistveno več, to pa je védenje, oziroma zavest storilca, da kljub pogodbeni zavezi, do katere je prišlo, do izpolnitve obveznosti z njegove strani ne bo prišlo. Slednje je namreč ključno za razlikovanje med čistimi dolžnikovimi ravnanji v pogodbenem razmerju in ravnanji, ki sodijo v polje kaznivosti. Zato morajo dejanske okoliščine, ki kažejo, da so dolžnikove izjave in obljube prazne in neresnične, tudi jasno izhajati že iz samega opisa dejanja v sodbenem izreku.

Iz abstraktnega dela opisa v sodbenem izreku, kot je bilo predhodno povzeto, izhaja, da je obtoženec pri izvajanju gospodarske dejavnosti pri izvajanju pogodbe preslepil predstavnika oškodovane družbe, zaradi delne neizpolnitve (plačila PZI), pa je za oškodovano družbo nastala škoda. Konkretizacija takega njegovega ravnanja pa je v obtoženčevem izposlovanju, da je bil PZI izdelan pred pogodbeno dogovorjenim rokom zaradi pred tem pridobljenega zaupanja pri oškodovani družbi zaradi predhodnega sodelovanja, v izposlovanju odloga izstavitve računa v daljšem obdobju (dveh let) in nato ob zapadlosti njegovi neporavnavi ter zavračanju plačila računa z izgovorom, da PZI ni naročil ter sklicevanje na pisno pogodbo, ki izdelavo te dokumentacije v 5. členu veže na pridobitev gradbenega dovoljenja, ki pa ni bilo pridobljeno, kljub temu, da je zavezana družba v inkriminiranem obdobju razpolagala z zadostnimi sredstvi, da bi lahko izdelavo PZI poravnala. Tako formuliran zapis v sodbenem izreku, katerega je po presoji pritožbenega sodišča potrebno gledati in razumeti kot celoto, ne le po posameznih izsekih, pa ob upoštevanju aktualne sodne prakse, ki jo izpostavlja pritožba, po prepričanju pritožbenega sodišča povsem zadosti potrebni konkretizaciji zakonskega znaka preslepitve, saj zgoraj povzeta dejstva in okoliščine nedvomno omogočajo sklepanje o obtoženčevi preslepitvi predstavnikov oškodovane družbe. Zato je neutemeljen očitek pritožbe o pomanjkljivi konkretizaciji in sklicevanje na sodbo VS RS I Ips 93283/2010, ki pa obravnava drugačno procesno situacijo, v kateri pa ni bilo konkretizacije preslepitve. Sicer se ravnanja v opisu, ki se nanašajo na izgovore v zvezi z zavrnitvijo izstavljenega računa nanašajo na čas po izvršenem kaznivem dejanju, vendar pa ne glede na navedeno tudi tako opisana ravnanja v izreku, ne omajajo zaključkov o zadostni konkretizaciji, prav tako pa ni mogoče sprejeti pritožbene teze o kršitvi načela zakonitosti, ki jo pritožba vidi v nejasnosti in pomanjkljivi določnosti sodbenega izreka (člen 28 Ustave RS).

9. V okviru istega pritožbenega razloga pritožba uveljavlja zastaranje kazenskega pregona, ker naj bi od storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja preteklo več kot 10 let (4. točka prvega odstavka člena 90 KZ-1). Navaja, da ob tem, ko naj bi obtoženec pri oškodovani družbi naročil PZI v drugi polovici leta 2009, prejel pa ga je 9. 2. 2010, je najkasneje ob izročitvi PZI kaznivo dejanje bilo dokončano in je zato že zastaralo, saj v tem primeru ne gre za nadaljevano kaznivo dejanje, ravnanje obtoženca v zvezi z odlogom plačila pa ne predstavlja znakov tega kaznivega dejanja, temveč le obtoženčevo ravnanje po storitvi kaznivega dejanja. Takšno razlogovanje pritožbe je materialnopravno napačno.

10. Iz sodbenega izreka izhaja, da se obtožencu očita storitev kaznivega dejanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri izvajanju pogodbe. Pogodbeni odnos je zaključen z izpolnitvijo vseh pogodbenih zavez oziroma s potekom rokov, v katerih morajo biti pogodbene obveznosti izpolnjene, med katerimi je tudi plačilo za prejeto blago oziroma storitev, kar je tudi v skladu z načelom vestnosti in poštenja v gospodarskem poslovanju, kjer se domneva, da bo zavezani subjekt sprejeto in naročeno blago (izdelek) oziroma storitev po izstavljenem računu tudi plačal, v nasprotnem primeru pa nasprotno stranko seznanil z vsemi okoliščinami, ki mu v danem trenutku to preprečujejo. Izvajanje posla torej brez dvoma pomeni obojestransko izpolnjevanje medsebojnih obveznosti, torej tudi plačilo v dogovorjenih rokih ob zapadlosti. Preslepitev v primeru zakonskega znaka po prvem odstavku člena 228 KZ-1 pa je mogoča le v obdobju, ko bi konkretna zaveza storilca tega dejanja morala biti izpolnjena, med temi zavezami pa je tudi plačilo računa ob zapadlosti1. Iz sodbenega izreka izhaja očitek o storitvi kaznivega dejanja med izvajanjem pogodbe, kar je ob povzemanju abstraktnih znakov tega kaznivega dejanja konkretizirano z navedbo časa, ko je obtoženec naročil pri oškodovani družbi izdelavo PZI, to je v drugi polovici leta 2009, račun za izdelavo PZI, ki je bil izstavljen 15. 2. 2012 pa je zapadel 16. 3. 2012. Tak časovni okvir pa po vsebini pomeni čas izvajanja pogodbenih obveznosti, zato je nepravilno zatrjevanje pritožbe o zastaranju kaznivega dejanja (najkasneje 9. 2. 2020). Zaradi izpolnjevanja pogodbenih zavez v dogovorjenih rokih, torej plačila računa, ki je bil izdan 15. 2. 2012 in je zapadel 16. 3. 2012 zato še ni moglo priti do zastaranja, kajti preslepitev je namreč mogoča le v obdobju, ko bi konkretna obveznost storilca morala biti izpolnjena, to pa je pred zapadlostjo izdanega računa, v konkretnem primeru pred 16. 3. 2012. Zato očitek tudi o tovrstni kršitvi zakona ni utemeljen.

11. V zavzemanju za uveljavljanje istega pritožbenega razloga pritožba v točki III) postavlja trditve o nerazumljivosti izreka, nasprotju med izrekom in obrazložitvijo, zatrjuje medsebojno nasprotje in pomanjkanje ter nejasnost razlogov o odločilnih dejstvih, dotika pa se tudi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku. V točki IV) pritožbe pa take svoje trditve utemeljuje še s kršitvijo načela zakonitosti iz prvega odstavka člena 28 Ustave RS, ki se mora odraziti v določnosti in jasnosti sodbenega izreka, za katerega ni dovolj le povzemanje abstraktnega dela zakonske določbe.

Nerazumljivost izreka utemeljuje še z nerazumljivostjo odločilnih dejstev, glede same izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja, odsotnostjo vzročne zveze med obtoženčevim ravnanjem in nastalo posledico ter glede vprašanja, koga naj bi obtoženec preslepil v konkretnem primeru in kdo je sploh bil v zmoti.

12. S takimi navedbami pa pritožba po prepričanju pritožbenega sodišča sicer pod videzom kršitve zakona ne uveljavlja tega pritožbenega razloga, temveč s podajo lastnega videnja izvedenih dokazov prvega sodišča graja predvsem dokazno oceno in sprejete zaključke prvega sodišča v izpodbijani sodbi, kar pa po vsebini predstavlja uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

13. Svoje videnje najprej utemeljuje z obsežnim gramatikalnim razčlenjevanjem besede nagovoriti eno oziroma dve osebi, pri čemer iz izreka naj ne bi izhajalo, da je obtoženec kogarkoli nagovoril s tem, da bi mu obljubljal plačilo, pri čemer pritožbi tudi ni jasno, ali je PZI bil izdelan zato, ker je obtoženec nekoga k temu nagovoril ali pa zato, ker ga je preslepil, pri čemer po prepričanju pritožbe tudi ni razvidno niti, kdo in koliko oseb je sploh bilo preslepljenih (fizična oseba, predstavnik oškodovane družbe ali podizvajalci), nerazumljivost pa se nanaša tudi na vzročno zvezo, ki iz sodbenega izreka ne izhaja. S takimi pritožbenimi navedbami se ni mogoče strinjati.

14. Iz izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev o sklenitvi pogodbe št. 6252 dne 6. 6. 2007 (priloga A15) med zavezano družbo, ki jo je zastopal obtoženec, kot takratni direktor in oškodovano družbo. Zato ni dvoma o tem, da je oškodovana družba bila lahko le pogodbena stranka - izvajalec, to je P. B. d.d., ki ga je takrat zastopal takratni direktor J. B., kot je ugotovilo že prvo sodišče. Predmet te pogodbe pa je bila izdelava projektne in tehnične dokumentacije za poslovni objekt P. (IDZ, PGD, PZI, PID in POV) z roki in višino plačil navedenih v točkah 3 in 4 te pogodbe. Pritožbeno neproblematizirana je tudi ugotovitev, da je oškodovana družba izdelala prvi dve fazi (IDZ, PGD), kar je druga stran (zavezana družba) tudi poravnala v znesku 69.000,00 EUR letih 2008 in 2009 in da v tem delu, kot tudi na izdelan PZI na izvedeno delo ni bilo pripomb.

15. Na podlagi dokazne ocene obtoženčevega zagovora, kot tudi izpovedi prič R. B., A. B., J. B., T. J. in M. S. prvo sodišče ni sprejelo obtoženčevega spreminjajočega zagovora, v katerem je sicer ves čas trdil, da ni prišlo do preslepitve predstavnikov oškodovane družbe, ker je zahteval le popis gradbenih in obrtniških del za ceno 1.000,00 EUR, ne pa PZI, katerega ni naročil, ker ga tudi ni potreboval, prav tako pa naj ne bi bil vešč, kaj pravzaprav PZI sploh je, zato je bil račun v letu 2012 s temi razlogi zavrnjen, njegova družba pa je takrat zašla še v finančne težave, čeprav je letu 2014 zaradi pritiskov z oškodovano družbo sklenil tudi sodno poravnavo.

16. V nasprotju s pritožbo je izvršitev očitanega kaznivega dejanja prvo sodišče natančno raziskalo. V točkah 9 )in 10) napadene sodbe je po dokazni oceni izpovedi prič J. B. in R. B. povsem izključilo možnost, da je oškodovana družba PZI izdelala na lastno pest in pri tem še ugotovilo, da je po pooblastilu zavezane družbe celo vložila na Upravno enoto Velenje vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za poslovni objekt P., saj je bila takrat že izdelana projektna dokumentacija IDZ in PGD, čakalo pa se je le še na plačilo komunalnega prispevka s strani obtoženca, ki mu je bil odmerjen že 22. 7. 2008 z odločbo Mestne občine Velenje, tega pa obtoženec nikoli ni plačal. Zato je prišlo že (prvič) 23. 3. 2010 do zavrnitve vloge za izdaje gradbenega dovoljenja (odločba UE št. 351-297/2008-1210 z dne 23. 3. 2010). S pravilno dokazno oceno teh dokazov, v kateri ni pomanjkljivosti, ki jih izpostavlja pritožba, je zato pravilno dognalo, da je PZI, kot osrednji in ključni projekt za izvedbo del bil izdelan izključno na prošnjo obtoženca, ki se je takrat že dogovarjal s potencialnimi izvajalci gradbenih del za ta poslovni objekt glede cene, kar je navedeno podrobneje v točki 13) izpodbijane sodbe, pred rokom določenim v točki 5 citirane pogodbe z dne 6. 6. 2007 predvsem zaradi poprejšnjega dobrega sodelovanja in zaupanja med obema družbama (že izdelani in plačani dve fazi tehnične dokumentacije, zato s strani predstavnikov oškodovane družbe ni bilo takrat nikakršnih pomislekov o tem, da obtoženčeva namera o graditvi objekta ni resna, saj sicer do predčasne izdelave PZI ne bi prišlo. Iz časovnice dogajanj (točka 30) v izpodbijani sodbi ter na podlagi razumne ocene tudi vseh listinskih dokazov pa določno izhaja, da je ta dogovor za izdelavo PZI segal v drugo polovico leta 2009 in takrat so, kot v nasprotju s pritožbo določno izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje, bili predstavniki oškodovane družbe nagovorjeni k izdelavi PZI, obtoženec pa je bil takrat tudi izrecno opozorjen na plačilo PZI, katerega je osebno prejel 9. 2. 2010 in nanj ni imel pripomb. Ob dejstvu, da pa je komunalni prispevek, ki je vedno pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja bil zavezani družbi odmerjen že z odločbo MO Velenje 22. 7. 2008, s čemer je bil obtoženec kot direktor zavezane družbe nedvomno seznanjen in je na to še sam v imenu zavezane družbe 30. 6. 2010 vnovič vložil vlogo na UE Velenje za izdajo gradbenega dovoljenja, ki je bila v septembru 2010 prav tako zavrnjena, so tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljivi razlogi o tem, da je obtoženec, kot direktor zavezane družbe brez dvoma vedel, da je za izdajo gradbenega dovoljenja pogoj plačilo komunalnega prispevka, ki bi ga moral obtoženec plačati že v letu 2008, pa tega ni storil niti po pozivu UE 22. 3. 2010, čeprav je že 9. 2. 2010, torej dober mesec pred tem brez pripomb prevzel pri oškodovani družbi PZI. Kljub seznanjenosti o zavrnitvi vloge za izdajo gradbenega dovoljenja v septembru 2010 pa je nato s svojimi prošnjami pri oškodovani družbi izposloval še odlog izstavitve računa za izdelan PZI vse do 15. 2. 20212, ko je oškodovana družba nato po neuspelih dogovorih o plačilu račun izdala. Zato so razlogi prvega sodišča v tem delu razumljivi, jasni in prepričljivi in ne nasprotujejo ugotovljenim relevantnim dejstvom.

17. In v takem sosledju, ki je dovolj konkretizirano že v sodbenem izreku in podrobneje pojasnjeno v obrazložitvi z dejstvi, o katerih se je prvo sodišče prepričalo na podlagi izvedenih dokazov, je po prepričanju pritožbenega sodišča dovolj tehtno obrazložen tudi preslepitveni namen obtoženca, ki je ves čas postopka pridobivanja potrebne dokumentacije za izgradnjo poslovnega centra P. vedel, kaj potrebuje za pridobitev gradbenega dovoljenja, ko je potrebno pred tem poravnati komunalni prispevek (točka 16). Zato je prvo sodišče v nasprotju s pritožbo zanesljivo dognalo, da je obtoženec dosegel odobritev predčasne izdelave PZI pri direktorju J. B., čeprav je postopke za izdelavo PZI takrat tehnično vodil arhitekt R. B. Prav predhodno dobro sodelovanje med družbama, ko se je del pogodbe z dne 6. 6. 2007 že izvršil (tudi s plačili), pa je bil po prepričljivih zaključkih prvega sodišča tudi ključen, da se je PZI izdelal in izročil obtožencu pred izdajo gradbenega dovoljenja, čeprav obtoženec prav takrat, kljub pozivu UE, še ni izkazal plačila komunalnega prispevka, ki je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, s čemer je bil po prepričanju prvega sodišča obtoženec nedvomno seznanjen. Zato razlogi za preslepitev v tem delu tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem prepričajo, saj je prvo sodišče v nasprotju s pritožbo na podlagi povedanega jasno in prepričljivo obrazložilo tudi vzročno zvezo med obtoženčevim ravnanjem, ki je izdelavo PZI nedvomno naročil, katerega pa nato s svojim nadaljnjim ravnanjem kljub pogodbeni zavezi in kljub dveletnemu odlogu plačila ni plačal, na drugi strani pa so bili zaradi takega obtoženčevega ravnanja predstavniki oškodovane družbe z izročenim PZI pred rokom v zmoti, da bodo za opravljeno storitev plačilo prejeli.

18. Preslepitev pa je v nasprotju s pritožbenimi navedbami poleg tega prvo sodišče prepričljivo obrazložilo še z obtoženčevim izposlovanjem odloga v zvezi s samo izdajo računa (točka 24), ko je ob ugotovitvi, da je obtoženec v vsem tem času razpolagal z zadostnimi sredstvi za poravnavo tega računa, pa tega ni storil, temveč je po izdaji računa z dne 15. 2. 2012 ta račun celo zavrnil z razlogom, da PZI sploh ni bil naročen. Zato po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomembno, da je dopis na zavrnitvi računa z dne 29. 2. 2012 in 16. 3. 2012 (prilogi C 44 in C 46) podpisala M. S., katere izpoved je prvo sodišče ustrezno kritično ocenjevalo. Ključna je namreč ugotovitev, ki izhaja tudi iz obtoženčevega zagovora, da je račun bil zavrnjen zato, ker PZI ni bil naročen, kar ves čas trdi obtoženec. Zato pritožbeno sodišče zavrača vse pritožbene navedbe o odsotnosti preslepitvenega namena tudi v tem delu in napotuje na prepričljive razloge v izpodbijani sodbi, ko je prvo sodišče ob zavrnitvi obtoženčevega zagovora razumno pojasnilo (točka 35), da je obtoženec v letu 2010 prejel kar dve odločbi s strani UE Velenje o zavrnitvi vloge za izdajo gradbenega dovoljenja zaradi neplačila komunalnega prispevka, pri čemer je drugo vlogo 30. 6. 2010, torej že po izročitvi PZI vložil obtoženec kot direktor zavezane družbe sam, kar nedvomno pomeni, da je več kot očitno, da je obtoženec tudi iz tega razloga po izročitvi PZI odlašal s pristankom za izdajo računa za izdelan PZI, ki ga je zavezana družba izdala šele 15. 2. 2012 in ki ga tudi ob zadostnih sredstvih družbe, s katerim je ta v vsem tem času razpolagala, kot izhaja iz ugotovitev v izpodbijani sodbi (točka 27), ki pritožbeno niso problematizirane, nikoli ni plačala. Zato pritožbenemu razlogu o zmotni ugotovitvi glede obstoja preslepitve ni pritrditi, saj ne gre za nejasnost izreka in tudi ne za nasprotje med izrekom in razlogi v izpodbijani sodbi in posledično tudi ne za kršitev iz 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP.

19. Neutemeljeno je tudi navajanje pritožbe o medsebojnem nasprotju in nejasnosti razlogov o odločilnih dejstvih, s čemer pritožba uveljavlja pritožbeni razlog iz 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP, ko navaja, da si že izrek in obrazložitev sodbe in tudi medsebojni razlogi nasprotujejo o tem, kdo je dejansko s takim ravnanjem obtoženca sploh bil oškodovan, saj sodišče prve stopnje na različnih mestih navaja enkrat P. B. d.d. in podizvajalce, nejasnost pa pritožba vidi tudi v sami izstavitvi računa.

20. Iz sodbenega izreka res izhaja očitek o preslepitvi predstavnikov oškodovane družbe in njihovih podizvajalcev, kar je prvo sodišče v nasprotju s pritožbo glede na potek poslovnega odnosa razumno obrazložilo v točki 17) izpodbijane sodbe. V takih razlogih pritožbeno sodišče ne vidi nobenih pomanjkljivosti in tudi ne nasprotja. Ob tem, da pa je pogodba bila sklenjena med obema družbama 6. 6. 2007, pa je več kot očitno, da je oškodovana družba glede na navedeno bila lahko le pogodbena stranka v citirani pogodbi, torej P. B. d.d. za znesek, ki je naveden v izstavljenem računu 15. 2. 2012, ne glede na to, da je posredno škoda v nadaljevanju lahko nastala tudi podizvajalcem, kar pa za ta postopek ni odločilno.

21. Kaznivo dejanje, v katerem se obtožencu očita preslepitev pri izvajanju pogodbe je bilo, kot izhaja iz sodbenega izreka in predhodnih izvajanj izvršeno in dokončano s potekom roka za plačilo računa (16. 3. 2012), ki je bil zavrnjen s strani zavezane družbe zato, ker PZI ni bil naročen. Račun je bil izdan v znesku 41.400,00 EUR, (skupaj z DDV), kar je ključno, saj je za takšen znesek takrat oškodovana družba s storitvijo kaznivega dejanja, kar izkazuje izdan račun dne 15. 2. 2012, bila tudi oškodovana. Zato v nasprotju s pritožbo za ta postopek tudi ni relevantno, ali je oškodovana družba v nadaljevanju obračunala DDV (6.900,00 EUR) in ga odvedla FURS-u ter ali je kasneje celo terjala povračilo le-tega, ker je bila v stečajnem postopku s strani oškodovane družbe priglašena in priznana terjatev le v znesku 34.500,00 EUR in kasneje sklenjena tudi sodna poravnava med obema družbama še za nižji znesek. Bistveno namreč je, kolikšna škoda je nastala oškodovani družbi z izvršitvijo kaznivega dejanja, ta pa podkrepljena z dejstvi določno izhaja iz sodbenega izreka v višini 41.400,00 EUR.

22. S pritožbo se tudi ni mogoče strinjati, da je višina cene PZI v izpodbijani sodbi napačno ugotovljena iz razloga, ker pogodbena določila pogodbe z dne 6. 6. 2007 v tem delu niso jasna in da je možno po prepričanju pritožbe, da je bila cena za izdelan PZI nerealna, kar bi obramba že pred prvim sodiščem dokazovala s postavitvijo izvedenca projektantske stroke in kar naj bi prvo sodišče tudi neutemeljeno zavrnilo.

23. Razlogi za zavrnitev takega dokaznega predloga v izpodbijani sodbi (točka 4), drugi odstavek na strani 9) v nasprotju s pritožbenim naziranjem v tem delu prepričajo. Prvo sodišče je s pravilno dokazno oceno pogodbenih določil v citirani pogodbi in navedb razlogov v dopisih, ko ni bil zavrnjen izstavljeni račun za plačilo izdelanega PZI zaradi nerealne cene, temveč zaradi tega, ker PZI ni bil naročen, pravilno dognalo, da okoliščine, ki naj bi jih po predlogu obrambe ugotavljal izvedenec projektantske stroke, za ta postopek sploh niso relevantne. Zato vsi pomisleki v pritožbi v tej smeri ostajajo na ravni ugibanj in so posledično nerelevantni v zvezi z ugotavljanjem pravno odločilnih dejstev za ta kazenski postopek in za uveljavljanje tega pritožbenega razloga. Morebitna nerealna vrednost PZI in višine škode je zato lahko pridržana le civilnopravnemu, ne pa kazenskemu postopku, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, enako pa je mogoče trditi tudi za nerelevantne navedbe v zvezi s podizvajalskimi razmerji z oškodovano družbo, saj le-ta tudi niso bila izrecno dogovorjena v prej citirani pogodbi z dne 6. 6. 2007, kot je prav tako ugotovilo že prvo sodišče, pri čemer pa iz ugotovitev v izpodbijani sodbi še izhaja, da sta obe družbi v zvezi z neplačilom računa z dne 15. 2. 20212 sklenili sodno poravnavo (I Pg 894/2012 z dne 26. 3. 2014).

24. Pritožbi tudi ni mogoče pritrditi, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja relevantna ugotovitev, ali se je obtoženec z Občino Velenje pogajal o zmanjšanju oz. odpustitvi plačila komunalnega prispevka. Ne drži, da prvo sodišče tega ni ugotavljalo s za ta postopek potrebnimi poizvedbami o odmeri komunalnega prispevka, kar je tudi ustrezno obrazložilo (točka 10) s sklicevanjem na odgovor Občine Velenje z dne 28. 11. 2019 s prilogami (C 54 do 65), iz katerih zelo jasno izhaja, da se niso izvajala nikakršna pogajanja glede višine plačila komunalnega prispevka, ki je bil komisijsko izračunan že 16. 7. 2018, že 28. 7. 2008 pa je z odločbo o njegovi odmeri (št. 352-11-0059/2008-670) bil seznanjen tudi obtoženec, kot direktor zavezane družbe, ki se je po ugotovitvah prvega sodišča po tej seznanitvi v drugi polovici leta 2009 začel dogovarjati z oškodovano družbo za izdelavo (C66) PZI. Po prvi zavrnitvi vloge s strani UE za izdajo gradbenega dovoljenja 23. 3. 2010 pa je kljub neplačilu komunalnega prispevka znova 30. 6. 2010 še sam vložil vlogo pri UE Velenje za izdajo gradbenega dovoljenja, ki pa je bila nato v septembru 2010 (C 70), to je v obdobju, ko še vedno s strani oškodovane družbe po obtoženčevih prošnjah ni bil izdan račun za plačilo izdelanega PZI, tudi zavrnjena. Take ugotovitve pa so prvemu sodišču tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zadostovale za sprejem pravilne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov in za pravilno ugotovitev sosledja teka dogodkov in v tej zvezi tudi za ugotavljanje obstoja subjektivnega obtoženčevega odnosa do storitve očitanega kaznivega dejanja.

25. Iz teh razlogov posledično po prepričanju pritožbenega sodišča tudi ne vzdržijo očitki o nejasnih razlogih o obtoženčevi krivdi iz razloga, ker iz izpodbijane sodbe po prepričanju pritožbe v tem delu ne izhaja jasno, kdaj je obtoženec vedel oziroma se je odločil, da računa, ki je bil izdan 12. 2. 2012 ne bo plačal, zlasti, ker je prvo sodišče zapisalo, da računa ni plačal zato, ker PZI ni več potreboval (zaradi pridobljenih ponudb potencialnih izvajalcev).

Krivdni razlogi (točka 37) v nasprotju s takšnimi navedbami pritožbe povsem prepričajo. Prvo sodišče te razloge razumno veže najprej na izposlovanje čimprejšnje izdelave PZI in ne zgolj na popis gradbenih del, kot je to trdil obtoženec, to je v čas, še pred izdajo gradbenega dovoljenja, čeprav je obtoženec že takrat bil seznanjen z odmero komunalnega prispevka (dne 28. 7. 2008), nato pa še na odlog izdaje računa z izgovorom o plačilu komunalnega prispevka, ko pa je račun 15. 2. 2012 bil izdan, pa ga je bil zavrnil z razlogo, da PZI sploh ni bil naročen. Dodatne ugotovitve, da pa so potencialni izvajalci gradbenih del celo izdelali ponudbo za gradnjo poslovnega centra, pa sklepanje prvega sodišča o razlogih za neplačilo komunalnega prispevka tudi po prepričanju pritožbenega sodišče le še potrjujejo, zato v razlogih glede zavestnega in voljnega elementa obtoženčeve krivde v nasprotju s pritožbo ni pomanjkljivosti in nejasnosti.

26. Utemeljenost pa je priznati pritožbenim navedbam v delu glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku (IV izpodbijane sodbe), ko je prvo sodišče odločilo, da je obtoženec dolžan plačati oškodovani družbi P. B. d.d. premoženjskopravni zahtevek v znesku 41.400,00 EUR v roku 30 dni po pravnomočnosti pod izvršbo. Po prepričanju pritožbe je s tako odločitvijo prvo sodišče kršilo člen 101 ZKP, ker skladno s prvim odstavkom člena 274 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) oškodovana družba ni več upravičena, da ta zahtevek uveljavlja v pravdi, kajti premoženjskopravni zahtevek je civilnopravni zahtevek, o katerem se po pravilih pravdnega postopka ne sme odločati dvakrat. O njem je bilo namreč že odločeno z odločbo Okrožnega sodišča v Celju s sklenitvijo sodne poravnave v zadevi I Pg 894/2012 dne 26. 3. 2014, ki je tudi takoj postala pravnomočna, kar izhaja tudi iz ugotovitev prvega sodišča. Takrat se je oškodovana družba odrekla znesku 14.490,00 EUR od celotnega prvotnega zahtevka v znesku 41.400,00 EUR, čeprav sodna poravnava doslej še ni bila izvršena, kar pa omogoča zaključek, da je s to sodno poravnavo bilo pravnomočno odločeno o celotnem zahtevku oškodovane družbe. Iz tega razloga o tem zahtevku sodišče prve stopnje več ne bi smelo odločati, tudi če je zahtevek podan zoper drugega dolžnika (obtoženca), kajti v nasprotnem primeru bi bila oškodovana družba obogatena, ker bi ji bil isti zahtevek prisojen dvakrat. Iz teh razlogov bi moralo prvo sodišče oškodovano družbo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pravdo.

27. Pravilno pritožba povzema ugotovitve o tem, da sta oškodovana in zavezana družba v gospodarskem sporu v zadevi opr. št. I Pg 894/2012 dne 26. 3. 2014 sklenili sodno poravnavo s tam določenimi pogoji o plačilu zneska 26.910,00 EUR, plačljivem v šestih zaporednih mesečnih obrokih po 4.485,00 EUR do vsakega prvega dne v mesecu za tekoči mesec, pri čemer je prvi obrok zapadel v plačilo že 1. julija 2014, iz te sodne poravnave pa tudi izhaja (točka 3), da so z njo razrešena vsa sporna razmerja med pravdnima strankama, ki izvirajo iz tega pravdnega postopka in ena stranka do druge nima iz tega naslova več nobenega zahtevka. Kot pa je ugotovilo že prvostopno sodišče, pa je tožeča stranka (oškodovana družba) v tem gospodarskem sporu s tožbo zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 41.400,00 EUR s pripadki. Iz razlogov prvega sodišča v tem delu (točka 40) pa izhaja, da prvo sodišče ni upoštevalo sodne poravnave, ki jo je obtoženi v imenu družbe P. d.o.o. sklenil z oškodovano družbo iz razloga, ker je bila oškodovani družbi s kaznivim dejanjem povzročena škoda v višini 41.400,00 EUR, kolikor je bila tudi vrednost izdelane dokumentacije, ki je bila dogovorjena že s podpisano pogodbo v letu 2007 kljub temu, da je navedena terjatev bila priglašena tudi v stečajnem postopku in celo priznana iz razloga, ker je v konkretnem primeru bil obtoženec tisti, ki je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije na škodo oškodovane družbe, zaradi česar je v skladu z drugim odstavkom člena 105 ZKP oškodovani družbi tudi prisodilo priglašen premoženjskopravni zahtevek v višini glavnice (brez pripadkov), saj to po oceni prvega sodišča predstavlja tudi znesek oškodovanja, ki izhaja iz sodbenega izreka.

28. Ob ugotovitvi, ki jo izpostavlja pritožba, da je med zavezano in oškodovano družbo bila v zvezi z izdelavo PZI sklenjena sodna poravnava (pravnomočen izvršilni naslov), se prvo sodišče ob dejstvu, da se storitev kaznivega dejanja sedaj očita obtožencu, kot fizični osebi, ki je bil v času storitve kaznivega dejanja direktor in družbenik zavezane družbe, ne pa gospodarski družbi, kot pravni osebi, zoper katero je bil z isto odločbo ustavljen kazenski postopek zaradi istega kaznivega dejanja, ni ukvarjalo z ugotavljanjem instituta spregleda pravne osebnosti, ki je izjema od pravila, da družbeniki ne odgovarjajo za obveznosti družbe. Zato ima pritožba prav, da je prvo sodišče s tem, ko je v tem kazenskem postopku oškodovani družbi prisodilo priglašen premoženjskopravni zahtevek v višini glavnice 41.400,00 EUR kršilo drugi odstavek člena 105 ZKP, v skladu s katerim bi glede na ugotovljena dejstva moralo oškodovano družbo s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pravdo. Zato je bilo potrebno v tem delu pritožbi ugoditi in v skladu s prvim odstavkom 394 ZKP izpodbijano sodbo v tem delu tako spremeniti, da se poslej oškodovano družbo s celotnim s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 41.400,00 EUR s pripadki napoti na pravdo.

29. Ker pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki je podana v obtoženčevo korist, obsega tudi pritožbo zaradi odločitve o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), ki je pritožba posebej ne problematizira, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tem delu in ugotovilo, da je prvo sodišče pri izbiri kazenske sankcije ter odmeri v pogojni obsodbi določene zaporne kazni ter trajanja preizkusne dobe ustrezno upoštevalo vse v točkah 38) in 39) izpodbijane sodbe ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine, zato je v okviru izrečene pogojne obsodbe določena zaporna kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezna in primerna sankcija, ki je tudi skladna z načelom individualizacije pri izrekanju kazenskih sankcij, zaradi česar poseg v tako izrečeno sankcijo po pritožbenem sodišču ni potreben.

30. V preostalem delu pa je ob ugotovitvi, da niso podani razlogi, s katerim se je sodba sodišča prve stopnje izpodbijala, niti ni pritožbeno sodišče zaznalo kršitev zakona iz prvega odstavka člena 383 ZKP, bilo potrebno pritožbo obtoženčevih zagovornikov zavrniti kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrditi (člen 391 ZKP).

31. Ker je z odločitvijo pritožbenega sodišča bilo delno odločeno v obtoženčevo korist, se sodna taksa za pritožbo ne določi (drugi odstavek člena 98 ZKP).

1 Več o tem sodbi VS RS Ips 27041/2011 z dne 2. 2. 2017