Jedro

Bistveno je, da je bila izvedena gradnja tako po predpisih, ki so veljali v času gradnje, kot tudi po sedaj veljavnih predpisih, dovoljena le na podlagi (pravnomočne) odločbe o gradbenem dovoljenju, s katero pa tožnica nesporno ne razpolaga.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo, 114/05 in 126/07, v nadaljevanju ZGO-1) med drugim odločil, da morata inšpekcijski zavezanki A.A. in tožnica odstraniti stanovanjski objekt tlorisnih dimenzij cca 9,80 m x 8,55 m, ki leži na kmetijskem zemljišču s parc. št. 432 k.o. ... ter vzpostaviti prejšnje stanje. Iz obrazložitve je razvidno, da sta inšpekcijski zavezanki v postopku med drugim predložili odločbo št. 351-02-14/92-485-2 z dne 13. 10. 1994, s katero je bilo prejšnji lastnici zemljišča podaljšana veljavnost lokacijskega dovoljenja za gradnjo predmetnega objekta do 28. 12. 1995 ter zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja z dne 27. 10. 1995, ki ni bilo izdano. Prvostopenjski organ ugotavlja, da inšpekcijski zavezanki za gradnjo objekta nista pridobili gradbenega dovoljenja, zato gre za nelegalno gradnjo, za katero je izrekel inšpekcijski ukrep ustavitve gradnje in odstranitve objekta ter prepovedi na podlagi 158. člena ZGO-1. Drugostopenjski organ v svoji zavrnilni odločbi navaja, da v zadevi ni sporno, da je predmetni stanovanjski objekt zgrajen brez gradbenega dovoljenja, zato gre za nelegalno gradnjo, za katero je po določbah 152. člena ZGO-1 določena sankcija odstranitve objekta. Z darilno pogodbo z dne 30. 12. 2001 sta pritožnici prevzeli predmetno nepremičnino in s tem tudi obveznosti in pravice, ki se nanašajo na nepremičnino, zato sta inšpekcijski zavezanki. Dejanja v zvezi s pridobivanjem ustreznega gradbenega dovoljenja ne vplivajo na pravno in dejansko stanje stvari, zato ni pomembno, da sta pritožnici podali vlogo za vstop v postopek pridobitve gradbenega dovoljenja. Pravni učinek ima le dokončno oziroma pravnomočno gradbeno dovoljenje, s katerim pritožnici ne razpolagata, zato je drugostopenjski organ pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

Tožnica v tožbi navaja, da je gradbeni inšpektor pravilno ugotovil, da je inšpekcijska zavezanka. Prejšnja lastnica zemljišča je objekt zgradila leta 1995, ko je veljal Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), na podlagi katerega je pridobila lokacijsko dovoljenje. V nadaljevanju se sklicuje na prehodno določbo 191. člena ZGO-1, ki ureja postopke za izdajo gradbenega dovoljenja, ki se končajo na podlagi ZUN. Meni, da je bil objekt zgrajen v skladu z določili 50. do 61. člena ZUN in zanj pridobljena vsa ustrezna soglasja. Zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja je prejšnja lastnica zemljišča vložila dne 27. 10. 1995, in je bil po večletnem molku organa zavržen s sklepom z dne 11. 12. 2003. Tožnica je zahtevala obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja, vendar je bila tudi njena zahteva zavržena, s čimer naj bi bila kršena njena pravica udeleževati se postopka in 22. člen Ustave RS. Sklepno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je prejšnja lastnica zemljišča brez ustreznega gradbenega dovoljenja v letu 1995 zgradila pritlični stanovanjski objekt v izmeri 9,80 x 8,55 m na zemljišču s parc. št. 432 k.o. ..., ki ga je tožnica pridobila z darilno pogodbo z dne 21. 12. 2001. V tožbi tožnica sprejema argumentacijo upravnih organov, da je inšpekcijska zavezanka, vendar meni, da objekt ne predstavlja nelegalne gradnje, ker naj bi bil zgrajen v skladu z določili tedaj veljavnega Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 14/84 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUN).

Tudi po presoji sodišča je za presojo legalnosti izvedene gradnje bistveno le to, da tožnica za gradnjo spornega objekta nima gradbenega dovoljenja, zato so nerelevantna vsa njena izvajanja v zvezi z neuspelim postopkom pridobitve gradbenega dovoljenja in obnove postopka, kar ji je pravilno pojasnil že drugostopenjski organ. V obravnavani zadevi za odločitev o nelegalni gradnji niso relevantne določbe 50. do 61. člena ZUN, na podlagi katerih je bilo izdano lokacijsko dovoljenje, temveč so relevantne določbe v času gradnje veljavnega Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in 28/86 ter Uradni list RS, št. 40/94, ZGO), ki je v 7. členu določal, da lahko investitor z gradnjo začne šele, ko izda pristojni organ zanjo ustrezno gradbeno dovoljenje. Podobne pogoje za gradnjo določa tudi sedaj veljavni ZGO-1, ki med drugim določa, da se gradnja novega objekta lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (3. člen ZGO-1). Bistveno je torej, da je bila izvedena gradnja tako po predpisih, ki so veljali v času gradnje, kot tudi po sedaj veljavnih predpisih, dovoljena le na podlagi (pravnomočne) odločbe o gradbenem dovoljenju, s katero pa tožnica nesporno ne razpolaga.

Iz navedenih razlogov tudi po presoji sodišča obravnavani stanovanjski objekt predstavlja nelegalno gradnjo iz 12.1. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1 v zvezi z 3. členom ZGO-1, za katero je inšpekcijski organ utemeljeno izrekel inšpekcijski ukrep odstranitve gradnje ter vzpostavitve v prejšnje stanje na podlagi 152. člena ZGO-1. Predmetni postopek se nanaša na izrek inšpekcijskega ukrepa in tožnica v tožbi ne more uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na zakonitost obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja.

Glede na vse navedeno je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 in 107/09 – odločbi US, v nadaljevanju ZUS-1).