Jedro

Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso, mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude in to tudi izkazati.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) dne 28. 10. 2010 po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s 1. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 18. 6. 2009, s katero je ta revidentki in E. Š. – inšpekcijskima zavezankama – med drugim naložil ustavitev nadaljnje gradnje in odstranitev tam navedenega nelegalno zgrajenega stanovanjskega objekta ter vzpostavitev prejšnjega stanja (1. točka izreka odločbe), izrekel pa je tudi prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 (3. točka izreka odločbe). Tožena stranka je z odločbo z dne 21. 9. 2009, revidentkino pritožbo zoper citirano odločbo prvostopenjskega upravnega organa kot neutemeljeno zavrnila.

4. Po določbi drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več zadevah, na primer v sklepu Up-858/2008-8 z dne 3. 6. 2008 in odločbi Up-1186/2008-15 z dne 23. 4. 2009, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavani zadevi gre za ukrep gradbenega inšpektorja o ustavitvi gradnje in odstranitvi nelegalno zgrajenega objekta, to pa ni spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti. Zato revizija iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

6. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice so nedefiniran pravni pojem, zato jih je treba presojati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso, mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude in to tudi izkazati.

7. Revidentka navaja, da mora gradnjo, za katero inšpektor trdi, da je nelegalna, odstraniti na svoje stroške, če pa bo reviziji ugodeno, bo mogoče vzpostaviti prvotno stanje – to je ponovna gradnja objekta – le z ogromnimi finančnimi sredstvi in trudom. Zato ima odstranitev gradnje pred končno odločitvijo zanjo hude oziroma nepopravljive posledice.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka zgolj s sklicevanjem na dolžnost odstranitve nelegalne gradnje in s tem povezanimi stroški, ki jih ni opredelila niti ni pojasnila posledic izgube teh sredstev, navedenemu pogoju ni zadostila. Pri tem tudi ne zatrjuje, da bi v obravnavanem objektu prebivala. Revidentka zelo hudih posledic v zvezi z gradnjo novega objekta tudi ne more utemeljevati z možnostjo, da bi Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, ker v primeru odprave izpodbijane inšpekcijske odločbe do odstranitve objekta sploh ne bi prišlo. Glede na navedeno revizija tudi iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

9. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Revidentka svojega stroškovnega zahtevka sicer ni določno opredelila, ker pa z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).