Jedro

Nesprejemljivo je stališče o absolutnosti človekove pravice do zasebne lastnine, ko ta pride v nasprotje s človekovima pravicama do zasebnosti (35. člen URS) in nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS). Solastniku je mogoče odreči določeno lastninsko pravno varstvo takrat, ko bi bilo z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseženo v ti solastnikovi ustavni pravici. Če pride do spora, je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti obseg in vsebino upravičenj obeh pravdnih strank in po njunem tehtanju dati prednost tisti stranki, katere pravica je vrednostno močnejša, tako da je poseg v ustavno zagotovljene človekove pravice v skladu z načelom sorazmernosti.

(So)lastnik lahko v določenih primerih upravičeno in legitimno varuje svoj dom pred neželenimi vstopi drugega v svojo zasebnost, tudi z zamenjavo ključavnice in čeprav je ta solastnik, kar temu fizično preprečuje izvrševanje tistega vidika svojega spektra solastninskih upravičenj, ki se manifestira v posedovanju solastne nepremičnine. Ta omejitev mu ne odvzema prostega in svobodnega razpolaganja z ostalimi vidiki (so)lastninske pravice, saj takšna odločitev ne pomeni, da so onemogočena vsa (so)lastnikova upravičenja, ampak le tista, ki posegajo v kolidirajoče pravice.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi glede zavrnitve pritožbe zoper I., II. in V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje ter v stroškovni odločitvi, sodba sodišča prve stopnje pa se razveljavi v I., II. in V. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. Pravdni stranki, ki sta bivša zunajzakonska partnerja, sta bila v času odločanja pred nižjima sodiščema solastnika stanovanja ID znak ... (v nadaljevanju sporno stanovanje). Tožnik od toženke po izselitvi iz spornega stanovanja v tem postopku zahteva izročitev ključev spornega stanovanja, prepoved onemogočanja vstopa v sporno stanovanje in plačilo uporabnine za sporno stanovanje od januarja 2015 do marca 2020 v znesku 10.230,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka vzpostaviti prejšnje stanje tako, da tožniku izroči ključe spornega stanovanja (I. točka izreka) in da se ji prepoveduje v bodoče posegati v posest tožnika s tem, da mu onemogoča vstop v sporno stanovanje, tako da bi na vhodnih vratih zamenjala ključavnico in tožniku ne bi izročila dvojnika ključa, ki omogoča odklepanje vhodnih vrat in vstop v stanovanje (II. točka izreka). Naložilo ji je plačilo zneska 4.348,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (IV. točka izreka). Prav tako ji je naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 664,76 EUR (V. točka izreka). Za odločitev iz I. in II. točke izreka je materialnopravno podlago našlo v prvem odstavku 99. člena in 100. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Štelo je, da je toženka s tem, ko je zamenjala ključavnico, kršila tožnikova lastniška upravičenja. Dejstvo, da se je tožnik izselil iz spornega stanovanja, ker je spoznal novo partnerko in se preselil v Švico, ne upravičuje toženke, da ga je izključila iz njegovih lastniških upravičenj. Njeno ravnanje pomeni protipravno vznemirjanje tožnikove solastninske pravice. Toženka ne zatrjuje okoliščin, ki bi takšno ravnanje upravičevale. Tega ne upravičuje višina njenega solastniškega deleža, neplačevanje preživnine za sina, kakor tudi ne dejstvo, da kot nasprotni stranki nastopata v več postopkih. Toženka ne pojasni, zakaj bi bilo sporno stanovanje takšno, da ga bivša zakonca ne bi mogla skupno uporabljati. Prav tako ne navede, da bi tožniku bila izrečena prepoved približevanja zaradi nasilja. Če bi vrnitev v prejšnje stanje za toženko pomenila kršitev njenih ustavnih pravic do nedotakljivosti stanovanja in zasebnosti, ima na voljo ustrezna pravna sredstva. Toženka posega v svoje ustavne pravice sicer niti ne zatrjuje.

3. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se je pritožila toženka. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (v I., II., III. in V. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške. Strinja se s stališči sodišča prve stopnje in jih povečini povzema. Navaja, da se toženka na pravico do nedotakljivosti stanovanja in pravico do zasebnosti sklicuje prvič v pritožbi, zato gre za ius novorum.

4. S sklepom II DoR 508/2022 z dne 15. 3. 2023 je Vrhovno sodišče na predlog toženke dopustilo revizijo glede vprašanja, _ali zahteva tožnika po izročitvi ključa stanovanja, katerega je kot zunajzakonski partner in manjšinski solastnik (do 30 % celote) prostovoljno zapustil, ker je sočasno zapustil tudi toženko in večinsko solastnico (do 70 % celote), ter s tem de facto prekinil njuno zunajzakonsko skupnost, pomeni kršitev toženkinih ustavnih pravic do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja?_ **Revizija in odgovor nanjo**

5. Na podlagi navedenega sklepa toženka vlaga revizijo, v kateri zastopa stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na bistvene okoliščine ugotoviti, da tožnica z zamenjavo ključavnice leta 2015 ni vznemirila tožnikove solastninske pravice na stanovanju. Kot ključno vidi dejstvo, da se je tožnik konec leta 2014 izselil iz stanovanja prostovoljno in po lastni volji opustil kakršnokoli posest na solastniškem deležu spornega stanovanja. V stanovanju do takrat ni živel s tožnico zgolj kot s solastnico, ampak kot s partnerko in je s svojim odhodom iz stanovanja izrazil svojo voljo za prenehanje njune zunajzakonske skupnosti, kar pomeni, da je s tem prišlo tudi do bistvene spremembe okoliščin v zvezi z možnostjo prihodnjega izvrševanja solastniških upravičenj. Za tem tožnik vse do leta 2019, ko je zahteval nove ključe, ni kazal interesa imeti stanovanje spet v posesti. Da bi bilo moč govoriti o vznemirjanju lastninske pravice, bi jo tožnik v času domnevnega vznemirjanja moral izvrševati, pa je ni. Sodišče bi tožnikov zahtevek moralo obravnavati v kontekstu dejanskega stanja oktobra 2019, ko se je tožnik po štiri letni opustitvi posesti nepremičnine kar neenkrat spet odločil, da želi imeti na njej posest in ob dejstvu, da v tem trenutku tudi ni bil več toženkin partner, ampak le še manjšinski lastnik. Stanovanja ni mogoče uporabljati na sorazmeren način tako, da tožnik pri tem ne bi kršil toženkinih pravic. Tožnik ne trdi, da ključe zahteva zato, da bi v njem živel, kar je normalna uporaba stanovanja, pač pa jih zahteva zgolj zaradi nemotenega samovoljnega vstopa v stanovanje. Tovrstna souporaba solastniške nepremičnine je v nasprotju z ustavno zagotovljenima pravicama do nedotakljivosti stanovanja in zasebnosti in je zakonsko predviden zadržek za tožnikovo pravico do dejanske soposesti stanovanja iz prvega odstavka 66. člena SPZ. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo, ko je kot presečni dan, od katerega je tožnik upravičen do uporabnine, vzelo 26. 9. 2018, ko je tožnikov odvetnik toženkinemu v pravdnem postopku P 897/2016 poslal mail, da bo tožnik, če toženka ne pristane na določene pogoje, zahteval uporabo stanovanja in plačilo uporabnine. Tega sporočila, poslanega s pooblastilom zastopanja v zgolj določenem postopku, ni mogoče razumeti, kot da je tožnik od takrat od toženke nedvoumno zahteval uporabo stanovanja. Tudi sicer ni bilo pravilno ugotovljeno nobeno dejstvo toženkinega preprečevanja tožnikove souporabe nepremičnine. Breme dokazovanja dejstva začetka onemogočanja souporabe nepremičnine je bilo na tožniku. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se zavrnejo vsi tožnikovi zahtevki, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

6. Sodišče je revizijo vročilo tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal, naj jo revizijsko sodišče zavrne in tožniku naloži plačilo njegovih revizijskih stroškov. V odgovoru v prvi vrsti nasprotuje očitkom o zmotni uporabi materialnega prava. Sklicuje se na negatorno tožbo iz 99. člena SPZ v zvezi s 100. členom SPZ in navaja, da je tudi solastnik v razmerju do ostalih lastnikov, ki vznemirjajo njegovo lastninsko pravico, upravičen do tovrstnega varstva. Toženka v petitorno varstvo neutemeljeno vnaša prvine posesti. Zaključki glede posledic tožnikovega odhoda iz stanovanja v letu 2014 iz upoštevnih določb ne izhajajo. Negatorna tožba ni povezana s posestjo stvari oziroma ne zahteva izkazovanja izvrševanja posesti. Kolikor toženkine navedbe pomenijo zatrjevanje prenehanja lastninske pravice, pa izpostavlja, da noben izmed načinov prenehanja lastninske pravice, ki so urejeni v 101. do 104. členu SPZ, v konkretnem primeru ni podan, zato je tožnik še vedno (so)lastnik sporne nepremičnine. Čeprav lahko stanovanje koristi le sorazmerno svojim solastninskim upravičenjem, pa mu je toženka z zamenjavo ključavnice popolnoma onemogočila izvrševanje kakršnega koli dela solastniških upravičenj. S tem mu krati temeljna upravičenja, ki izhajajo iz lastninske pravice. Naziranja, da kot manjšinski lastnik ni upravičen do ključev, ne zdržijo resne presoje, saj bi tako imel vsak lastnik, ki ne dosega lastniškega deleža 50 %, golo lastninsko pravico, ki je dejansko ne more izvrševati in bi večinski lastnik de facto avtomatično postal lastnik celotne stvari. Solastniki morajo zaradi razdelitve pravice med več oseb, skladno s prvim odstavkom 66. člena SPZ, stvar uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi pri tem kršili pravice drugih solastnikov. Pritožbeno sodišče je pravilno opredelilo kot nedovoljeno pritožbeno novoto toženkino sklicevanje na kršitev njenih pravic do nedotakljivosti stanovanja in do zasebnosti. Za varstvo posegov v svoje pravice ima možnost uveljavljanja ustreznih pravnih sredstev v za to predvidenih postopkih. Vrhovno sodišče vprašanj, povezanih z uporabnino, ni dopustilo.

7. Revizija je utemeljena.

8. Revizijsko sodišče po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih vprašanj, glede katerih je revizija dopuščena. Izven tega okvirja revizija ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP). Predmet presoje v tem postopku je le materialnopravni preizkus tožnikove upravičenosti do lastninsko pravnega varstva v obliki petitornega zahtevka. Vrhovno sodišče se upoštevaje opisane meje dovoljenega preizkusa revizije ne bo opredeljevalo do revizijskih navedb, ki se nanašajo na odločitev glede plačila uporabnine, saj revizija v tem obsegu ni bila dopuščena.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo P 897/2016 z dne 20. 12. 2017, ki je postala pravnomočna 29. 8. 2018, odločilo, da sporno stanovanje spada v skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer je delež tožnika 3/10 in toženke 7/10; - pravdni stranki, ki sta bivša zunajzakonska partnerja, sta v sporni nepremičnini, ki sta jo kupila leta 2011, živela skupaj z mladoletnim otrokom kot družina od leta 2012 do konca leta 2014, ko sta se razšla; - tožnik je v začetku leta 2015 dobil delo v Švici, se tja preselil in še danes prebiva tam; - toženka je po tožnikovi izselitvi v letu 2015 zamenjala ključavnico vhodnih vrat in tožniku ni izročila novega ključa; - toženka najkasneje z izdajo prvostopenjske sodbe P 897/2016 dne 20. 12. 2017 ni mogla biti več dobroverna izključna uporabnica spornega stanovanja; - pravdni stranki sta (bili) po razhodu v več (sodnih) sporih.

10. Obravnavana odločitev, ki sta jo sodišči nižjih stopenj oprli na 99. člen SPZ1, po svoji vsebini (absolutno) varuje tožnikovo lastninsko pravico. Ta pravica, ki jo ščiti tudi Ustava RS v 33. členu, med drugim zagotavlja posameznikovo svobodo na premoženjskem področju in varstvo obstoječe lastnine pred nedopustnimi posegi. Lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati (prvi odstavek 37. člena SPZ). Navedeno tvori zbir mebsebojno neodvisnih lastninskih upravičenj, pri čemer je lastnikova pravica imeti stvar v posesti le en izmed njihovih izrazov. Solastninska pravica je pravica več oseb (solastnikov) na nerazdeljeni stvari, če je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto - idealni delež (prvi odstavek 65. člena SPZ). Pri solastninski pravici gre za to, da je razdeljena pravica, ne pa stvar sama. Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (prvi odstavek 66. člena SPZ).

11. Lastninsko pravno varstvo ni nujno (vedno) absolutno. Človekove pravice in temeljne svoboščine so po tretjem odstavku 15. člena Ustave Republike Slovenija (v nadaljevanju URS) omejene s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava. Ker se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave (prvi odstavek 15. člena URS), mora imeti sodišče (ob ustreznih trditvah oziroma ugovorih) pri svojem delu ves čas pred očmi tudi določbe o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah in mora ob trku kolidirajočih pravic ((so)lastnikov) te tudi ustavno skladno uravnotežiti. Svoboda volje in avtonomije imetnika lastninske pravice, ki se izraža pri odločanju o uporabi in upravljanju s stvarjo, je v solastninskem razmerju za vsakega posameznika omejena z enako ustavnim varovanim položajem drugih lastnikov, pri čemer ta ne sme biti bistveno okrnjena ali izključena, posebej ne tako, da bi imelo večjo težo in pomen samovoljno ravnanje drugega solastnika, ki bi ustvarjalo neravnotežje.2 (So)lastninsko pravico posameznika oziroma upravičenja, ki iz nje izvirajo, mora sodišče pretehtati glede na ustavnopravno zajamčene pravice drugega in skrbno poiskati ustrezno ravnotežje med njimi, v katerem bodo odnosi solastnikov v razmerju do predmeta lastnine ustrezno umeščeni glede na njihova razmerja in vse ostale okoliščine primera.3 V primeru kolizije tožnikove ustavno varovane pravice in enakovrednih toženkinih pravic lahko solastnika svoji pravici uresničujeta v zoženem dometu, tako da pri izvrševanju pravice enega ne pride do prekomernega posega v pravico drugega. V takem primeru mora sodišče obseg izvrševanja vsake od kolidirajočih pravic zmanjšati na tisto mero, ki je nujna zaradi uresničitve človekove pravice drugega. Presoja, ali izvrševanje pravice enega (že) prekomerno omejuje izvrševanje pravice drugega, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega v luči vseh okoliščin konkretnega primera.4

12. Vrhovno sodišče je v dosedanjih zadevah5 že sprejelo stališče, da je nesprejemljivo stališče o absolutnosti človekove pravice do zasebne lastnine, ko ta pride v nasprotje s človekovima pravicama do zasebnosti (35. člen URS) in nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS), in da je solastniku mogoče odreči določeno lastninsko pravno varstvo takrat, ko bi bilo z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseženo v ti solastnikovi ustavni pravici. Ob tem je pojasnilo, da do tega lahko pride predvsem, ko gre za solastnino stanovanja ali enodružinske hiše, pri čemer pa tudi v takem primeru lastninskega varstva ni mogoče omejiti, če solastnik zaradi okoliščin primera ne bi imel drugih možnosti za varstvo svojih (so)lastninskih upravičenj. Če pride do spora, je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti obseg in vsebino upravičenj obeh pravdnih strank in po njunem tehtanju dati prednost tisti stranki, katere pravica je vrednostno močnejša, tako da je poseg v ustavno zagotovljene človekove pravice v skladu z načelom sorazmernosti.

13. Pravico do zasebnosti iz 35. člena URS je Ustavno sodišče opredelilo6 kot "bolj ali manj sklenjeno celoto človekovih ravnanj in ukvarjanj, občutji in razmerji, za katere je značilno in konstitutivno, da si jo človek oblikuje in vzdržuje sam ali sam z najbližjimi, s katerimi je v intimni skupnosti, na primer z življenjskim partnerjem, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega. Običajni in bistveni del ali vidik te celote je bivanje, domovanje; materialno okolje zanj je bivališče, dom, stanovanje. Dejanska in izključna oblast nad prostorom stanovanja in nad vsemi predmeti v njem je bistveni del in pogoj domovanja kot sestavine človekove zasebnosti." Ob tem je poudarilo tudi, da je nedotakljivost stanovanja iz 36. člena URS opredeljena še kot posebna človekova pravica v sklopu ustavnega varstva človekove zasebnosti. Človekovo domovanje, bivališče oziroma dom pomeni posameznikovo zatočišče pred javno oblastjo in ostalimi posamezniki ter tako predstavlja prostorski vidik njegove zasebnosti. Člen 36. URS, ki je tesno povezan s 35. členom URS, ne zagotavlja samo nedotakljivosti stanovanja (torej prostora), temveč je eden od vidikov posameznikove zasebnosti, ki svojo zasebno in družinsko življenje vzdržuje prav v svojem domu.7

14. (So)lastnik lahko torej v določenih primerih upravičeno in legitimno varuje svoj dom pred neželenimi vstopi drugega v svojo zasebnost, tudi z zamenjavo ključavnice in čeprav je ta solastnik, kar temu fizično preprečuje izvrševanje tistega vidika svojega spektra solastninskih upravičenj, ki se manifestira v posedovanju solastne nepremičnine (neoviran in neomejen dostop je okrnjen). Ta omejitev mu ne odvzema prostega in svobodnega razpolaganja z ostalimi vidiki (so)lastninske pravice8, saj takšna odločitev ne pomeni, da so onemogočena vsa (so)lastnikova upravičenja, ampak le tista, ki posegajo v kolidirajoče pravice.

15. Zmotna je presoja sodišča druge stopnje, da toženka ni pravočasno navedla ustreznih oziroma zadostnih trditev v luči posega v njeni ustavni pravici do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja in da je tosmerno sklicevanje v pritožbi prepozno. Toženka je namreč že v odgovoru na tožbo navedla, da gre za stanovanje, ki ga bivša partnerja, ki sta v več sodnih postopkih, ne moreta uporabljati neodvisno drug od drugega. Povzete trditve zadoščajo za subsumpcijo pod zgoraj opredeljeni pravni normi ozioma pravici iz 35. in 36. člena URS, saj ti opredeljujeta prav to, kar podaja toženka kot ugovor zoper tožbeni zahtevek, izrecno sklicevanje na ustavne pravice pa ob načelu _iura novit curia_ ni bilo potrebno. S povzetimi navedbami toženka zagovarja svobodno prebivanje v intimi svojega doma (ta v naravi predstavlja stanovanje v večstanovanjski stavbi9), brez nezaželenih vdorov, odnosov oziroma celo potencialnega sobivanja z drugimi, konkretno bivšega zunajzakonskega partnerja, ki je (bivše) skupno domovanje prostovoljno zapustil (kolizija njunih položajev korenini v njunih predhodnih voljnih ravnanjih). Toženka je trdila, da si je tožnik dom ustvaril drugje in ta tega niti ni zanikal. Ta na toženkine navedbe ni odgovoril oziroma ni podal navedb v smeri, da si bivanja ne more zagotavljati izven tega stanovanja oziroma da nima strehe nad glavo.

16. Razlaga materialnega prava, kakšno sta uveljavili sodišči nižjih stopenj, je glede na toženkine ugovore (vsaj) pomanjkljiva, saj bi uveljavitev neomejenega dostopa do sporne nepremičnine (tudi potencialna možnost sobivanja v stanovanju), ki jo je po vsebini tožnik od sodišča zahteval s tožbenima zahtevkoma iz I. in II. točke, v okoliščinah konkretnega primera lahko prestopila prag tistega dela toženkine ustavno varovane pravice do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja, ki se izraža v svobodnem prebivanju v domačem stanovanju. Ker sodišči nižjih stopenj zaradi pomanjkljivega pogleda na relevantno materialno pravo, ki ga je (v mejah ustreznih trditev in ugovorov) treba uporabiti v konkretnem primeru, nista ugotavljali vseh relevantnih okoliščin oziroma nista opravili tehtanja izpostavljenih okoliščin, ki bodo vplivale na pravilno odločitev, sorazmerno glede na pomen medsebojno kolidirajočih pravic pravdnih strank, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in delno razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje, kot to izhaja iz izreka sodbe, ter zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

17. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

18. Odločalo je v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 SPZ ponuja (so)lastniku pri posegih v njegovo pravico več možnosti petitornega varstva. Negatorna tožba iz 99. člena SPZ varuje (so)lastnika pred posegi, če ga kdo tretji protipravno vznemirja kako drugače, ne pa z odvzemom stvari (lahko zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje), medtem kot reivindikacijska tožba iz 92. člena (so)lastniku zagotavlja varstvo (zahtevo za vrnitev) pri odvzemu individualno določene stvari. Razlikovanje med reivindikacijskim in negatornim varstvom sicer ne vpliva na končni rezultat v konkretnem primeru. 2 Gl. odločbo Ustavnega sodišča Up-1292/08 z dne 10. 9. 2009. 3 Iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-636/07 z dne 17. 1. 2008, v kateri je Ustavno sodišče odločalo o posegu v tožnikovo lastninsko pravico v koliziji z enakovrednima pravicama toženke do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja (tožnik je zahteval, naj mu toženka na podlagi njegovih lastninskih upravičenj dopusti dostop v stanovanjsko hišo in izroči ključe hiše), je razvidno, da se je Ustavno sodišče postavilo na stališče, da bi se navedeni pravici v določenih primerih morali umakniti tožnikovi lastninski pravici (gl. tč. 8, 9 obrazložitve). Pred tem je Ustavno sodišče v odločbah Up-32/94 z dne 13. 4. 1995, Up-60/00 z dne 13. 7. 2000 in Up-157/00 z dne 10. 4. 2003, v postopkih v zvezi z zahtevki zaradi motenja posesti, ocenilo, da posestno varstvo ne more upravičiti posegov v pravici pritožnikov iz 35. in 36. člena URS. 4 Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-636/07 z dne 17. 1. 2008, tč. 8. 5 Prim. sklep VSRS II Ips 137/2013 z dne 24. 4. 2014 in sodbo VSRS II Ips 114/2008 z dne 14. 1. 2010. 6 Opredelilo jo je Ustavno sodišče v odločbi št. Up-32/94 z dne 13. 4. 1995, opredelitev pa ponovilo v številnih nadaljnjih odločbah, npr. št. Up-60/00 z dne 13. 7. 2000, Up-157/00 z dne 10. 4. 2003, Up-636/07 z dne 17. 1. 2008, idr. 7 M. Avbelj, et al, Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova Gorica: Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, 2019. 8 V konkretnem primeru odločitev v delu glede plačila uporabnine utemeljeno odraža tožnikov drug vidik solastninskih upravičenj in nadomešča oziroma predstavlja odmeno za njegovo (neudejanjeno) pravico do bivanja v stanovanju. 9 Stanovanje ne omogoča (popolnoma) ločenega življenja bivših partnerjev, ki nista v dobrih odnosih.