Jedro

Zmotno je pritožbeno stališče, da tožnik zaradi dejstva, da se je sam odselil iz stanovanja, nima varstva iz naslova svoje solastninske pravice. Odselitev tožnika iz stanovanja toženke ne opravičuje do popolne izključitve tožnika od uporabe sporne nepremičnine v obsegu, ki ustreza tožnikovemu solastniškemu deležu. Tožnik kot solastnik, četudi bivši izvenzakonski partner toženke, ima pravico do souporabe sporne nepremičnine. Ravnanje zamenjave ključavnice brez izročitve ključev nove ključavnice, ki ima za posledico popolno izključitev tožnika kot solastnika iz souporabe solastne stvari, predstavlja protipravno vznemirjanje tožnikove solastninske pravice.

Ker toženka nesorazmernega posega v svoje ustavne pravice v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, je njeno tovrstno sklicevanje v pritožbi prepozno.

Solastnikova obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku ni obveznost, ki bi izhajala neposredno iz njegove solastninske pravice (66. člen SPZ). Takšna obveznost nastane šele tedaj, ko je podan položaj neupravičene obogatitve. Upravičenost zahtevka za plačilo uporabnine je treba presojati tako, da vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo vsebinsko napolnimo s preteklimi ravnanji solastnikov, ki jih ovrednotimo v luči kohabitacijskih načel iz 66. člena SPZ, temeljnih načel obligacijskega prava (iz 3., 5. in 11. člena OZ) ter načela izravnalne pravičnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točke I, II, III, V izreka) potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna vzpostaviti prejšnje stanje tako, da tožeči stranki izroči ključe nepremičnine – stanovanja ID znak 000 (točka I izreka), toženi stranki pa prepovedalo, da v bodoče posega v posest tožeče stranke tako, da ji onemogoča vstop v stanovanje ID znak 000, tako, da bi na vhodnih vratih zamenjala ključavnico in tožeči stranki ne bi izročila duplikata ključa, ki omogoča odklepanje vhodnih vrat in vstop v stanovanje (točka II izreka). Razsodilo je tudi, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 4.348,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od različnih datumov dalje, kot so razvidni iz točke III izreka. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (to je glede plačila zneska 5.881,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2015 dalje in glede zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov od različnih datumov dalje, kot so razvidni iz točke IV izreka sodbe, ter glede kakršnegakoli drugega onemogočanja vstopa v stanovanje, ki je drugačno od zamenjave ključavnice). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 664,76 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se je pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1) in kršitve Ustave RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je tožnik popolnoma na podlagi lastne odločitve konec leta 2014 odselil iz stanovanja in torej sam po svoji izključni odločitvi in volji opustil kakršnokoli posest na solastniškem deležu predmetnega stanovanja. Solastnik je upravičen uporabljati solastno stvar le sorazmerno svojemu idealnemu deležu, pri čemer pa ne sme kršiti pravic drugih solastnikov. Sodišče bi moralo ugotoviti, da toženka z zamenjavo ključavnice leta 2015 ni mogla in tudi ni vznemirjala tožnikove (so)lastninske pravice na predmetnem stanovanju, saj je kakršnokoli izvrševanje slednje tožnik z nedvoumnim odhodom konec leta 2014 v celoti opustil in vse do leta 2019 ni kazal nikakršnega interesa imeti predmetno stanovanje spet v kakršnikoli posesti. Da bi kdorkoli lahko vznemirjal tožnikovo lastninsko pravico, bi jo moral najprej tožnik, v trenutku domnevnega vznemirjanja, na kakršenkoli način izvrševati, kar pa je bilo v konkretni zadevi nedvomno ugotovljeno, da je ni. Tožnik je manjšinski solastnik stanovanja, ki ga ne more (so)uporabljati sorazmerno svojemu deležu, sploh pa ne tako, da ne bi kršil pravic toženke kot večinske solastnice. Splošno znano dejstvo je namreč, da se stanovanje uporablja tako, da se v njem začasno ali stalno prebiva, ne pa tako, da se ima ključe stanovanja zato, da se lahko vanj kadarkoli in samovoljno vstopa. Tožnik niti ne zatrjuje, da bi želel v predmetnem stanovanju živeti, pač pa zgolj zahteva ključe za nemoten vstop v stanovanje. Tovrstna (so)uporaba solastniške nepremičnine pa je sama na sebi v nasprotju z ustavno zagotovljenima pravico do nedotakljivosti stanovanja in pravico do zasebnosti toženke in zagotovo predstavlja zakonsko predviden zadržek za tožnikovo pravico do dejanske (so)posesti predmetnega stanovanja (v vidu posedovanja ključev le tega), zato je treba tožbeni zahtevek zavrniti.

Glede uporabnine je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo na točki, ko je kot presečni datum, po katerem naj bi bil tožnik postal upravičen do uporabnine, vzelo 26.9.2018 (pravilno: 26.9.2017), ko naj bi takratni odvetnik v pravdi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. P 897/2016, takratnemu toženkinemu odvetniku A. A. v isti pravdi, poslal e-mail, v katerem tožnikov odvetnik sporoča, da bo zahteval uporabo stanovanja in posledično plačilo uporabnine. Navedenega elektronskega sporočila med dvema odvetnikoma, katerih pooblastili sta bili omejeni na zastopanje v pravdni zadevi P 897/2016, ni mogoče šteti, kot da je tožnik v resnici takrat od toženke nedvoumno zahteval uporabo sorazmernega dela solastnega stanovanja. Vsekakor toženkino pooblastilo odvetniku A. A. ni obsegalo sprejema tovrstnih zahtevkov tožnika v imenu toženke. Tožniku bi namreč uporabnina pripadala šele od trenutka, ko naj bi mu toženka kljub njegovi izrecni zahtevi onemogočala (so)uporabo. Navedenega dejstva, kot tudi ne presečnega datuma, pa prvostopenjsko sodišče ni pravilno ugotovilo, zaradi česar je tožniku nepravilno prisodilo uporabnino od 1.1.2018 do 1.3.2020. Breme dokazovanja navedenega dejstva pa je bilo v celoti na strani tožnika.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zmotno je pritožbeno stališče, da tožnik zaradi dejstva, da se je sam odselil iz stanovanja, nima varstva iz naslova svoje solastninske pravice. Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve sodbe pravilno navedlo, da odselitev tožnika iz stanovanja toženke ne opravičuje do popolne izključitve tožnika od uporabe sporne nepremičnine v obsegu, ki ustreza tožnikovemu solastniškemu deležu. Tožnik kot solastnik, četudi bivši izvenzakonski partner toženke, ima pravico do souporabe sporne nepremičnine. Ravnanje zamenjave ključavnice brez izročitve ključev nove ključavnice, ki ima za posledico popolno izključitev tožnika kot solastnika iz souporabe solastne stvari, predstavlja protipravno vznemirjanje tožnikove solastninske pravice.

6. Toženka se je v postopku na prvi stopnji glede razloga za izključitev tožnika iz souporabe stanovanja sklicevala zgolj na velikost svojega solastniškega deleža (70%), ki je večji od tožnikovega. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da takšen razlog ne predstavlja utemeljenega razloga za popolno izključitev tožnika iz uporabe stanovanja. Toženka pa ni konkretizirano navedla, zakaj naj bi bilo konkretno stanovanje takšno, da ga bivša izvenzakonska partnerja, ki sta v sodnih postopkih, ne bi mogla souporabljati. Toženka se v pritožbi prvič sklicuje na kršitev njene pravice do nedotakljivosti stanovanja in pravico do zasebnosti. Gre za nedopustno pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (1. odst. 337. člena ZPP).

7. Solastniku bi bilo sicer mogoče odreči lastninsko varstvo le takrat, ko bi se z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseglo v solastnikove ustavne pravice, na primer v pravico do zasebnosti (35. člen Ustave RS) ali nedotakljivost stanovanja (36. člen Ustave RS). Do tega lahko pride predvsem, ko gre za solastnino stanovanja ali enodružinske hiše, pa tudi v takšnem primeru lastninskega varstva ni mogoče omejiti, če solastnik zaradi okoliščin primera ne bi imel drugih možnosti za varstvo svojih lastninskih upravičenj.2 Ker toženka nesorazmernega posega v svoje ustavne pravice v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, je njeno tovrstno sklicevanje v pritožbi prepozno. Že sodišče prve stopnje pa je toženko opozorilo na možnost uveljavljanja ustreznih pravnih sredstev v zato predvidenih sodnih postopkih.

8. Solastnikova obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku ni obveznost, ki bi izhajala neposredno iz njegove solastninske pravice (66. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ3). Takšna obveznost nastane šele tedaj, ko je podan položaj neupravičene obogatitve. Odvisna je od objektivnih okoliščin kot tudi od vsakokratnih ravnanj strank, ki jih je treba presojati v luči temeljnih načel, ki pomagajo vsebinsko napolnjevati pravno vrednotno vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo. Upravičenost zahtevka za plačilo uporabnine je torej treba presojati tako, da vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo vsebinsko napolnimo s preteklimi ravnanji solastnikov, ki jih ovrednotimo v luči kohabitacijskih načel iz 66. člena SPZ, temeljnih načel obligacijskega prava (iz 3., 5. in 11. člena OZ) ter načela izravnalne pravičnosti.4

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila toženka s strani njenega odvetnika B. B. seznanjena z elektronskim sporočilom tožnikovega odvetnika z dne 26.9.2017, ki je bilo sicer poslano v neki drugi pravdni zadevi med pravdnima strankama (glede skupnega premoženja in deležev na njem), in v katerem je tožnik toženko seznanil z nestrinjanjem s toženkino izključno uporabo stanovanja in s tem, da bo zahteval uporabnino, če ne pride do dogovora. Bistvena je ugotovitev sodišča, da je bila toženka s tem sporočilom seznanjena (kar v pritožbi ne zanika), ne pa dejstvo, kakšen je bil obseg pooblastila odvetnika v navedeni pravdi. Pravilen je tako tudi zaključek sodišča prve stopnje, da najkasneje od izdaje sodbe v tej pravdi ni mogoče šteti, da je tožnik privolil v prikrajšanje. Zato je sodišče upravičeno toženki naložilo plačilo uporabnine za uporabo tožnikovega 30% solastniškega deleža za čas od 21.12.2017 do 28.2.2020. 10. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točke I, II, III, V izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP), tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, zato ti stroški niso bili potrebni (1. odst. 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami 2 Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 137/2013 3 Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami 4 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 126/2014 in II Ips 25/2022