Jedro

Tožnik je Madžarsko in Bolgarijo zapustil samovoljno, še preden bi bilo o njegovih prošnjah za mednarodno zaščito odločeno, kar ustreza objektivni okoliščini nesodelovanja v postopk«, kot jo opredeljuje 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 in ki (med drugim) utemeljuje tožnikovo znatno begosumnost v tem postopku. Dejstvo, da je tožnik nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo, predstavlja naslednjo okoliščino, ki utemeljuje nevarnost pobega. Zadnja okoliščina, ki na podlagi individualne obravnave kaže na njegovo begosumnost, pa je nesporno dejstvo, da je tožnik za mednarodno zaščito v Sloveniji ni zaprosil takoj ob vstopu v državo, temveč šele po tem, ko ga je prijela policija in ga nastanila v Centru za tujce, prav tako pa je od svoje namere za podajo prošnje v Sloveniji najprej odstopil, nato pa si že naslednji dan premislil in jo ponovno podal, kar vse utrjuje sodišče v prepričanju, da Slovenija ni tožnikova ciljna država.

Ni možno zoper isti akt zahtevati dvojnega sodnega varstva, tako po 2. kot po 4. členu ZUS-1, ker se to dvoje izključuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III) v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena in v povezavi s četrtim odstavkom istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 22/16, ZMZ-1), ter s 7. točko drugega člena ZMZ-1 v prvi točki izreka odločila, da se prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je D.N., roj. ... 1997 v kraju Vaziristan, državljana Pakistana, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki otok 44 Z, 6230 Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013. V drugi točki izreka izpodbijanega sklepa je navedla, da se prosilca pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 3. 6. 2016 od 13:00 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je prosilec dne 3. 6. 2016 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Po podani prošnji za mednarodno zaščito je bilo prosilcu ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013, saj je bilo po preverjanju v bazi Eurodac ugotovljeno, da je prosilec pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji dne 4. 4. 2016 in na Madžarskem dne 24. 4. 2016. 3. Tožena stranka v sklepu navaja, da iz spisovne dokumentacije izhaja, da je prosilca dne 13. 5. 2016 obravnavala policijska postaja Kozina skupaj s še 12 osebami. Tujci so bili prijeti dne 13. 5. 2016 ob 6:00 uri kmalu po nedovoljenem prestopu državne meje iz Republike Slovenije v Republiko Italijo, nato pa so bili istega dne ob 15:00 uri vrnjeni na sedež PPU Koper, kar je razvidno iz policijske depeše z dne 14. 5. 2016. Ugotovljeno je bilo, da so v kombiju nedovoljeno vstopili iz Madžarske v Slovenijo. Prosilec je v policijskem postopku povedal, da je iz Pakistana odšel meseca februarja 2016 in opisal svojo pot do Madžarske ter pojasnil, da prošnje za mednarodno zaščito na Madžarskem ni dal. Povedal je, da je dne 12. 5. 2016 odšel z vlakom do Budimpešte, od tam pa s kombijem v smeri Italije. Vozili so se približno osem ur, a ni vedel kje, saj je bil kombi zaprt in brez stekel. Prosilec je nato izstopil na nekem parkirišču in skupaj z ostalimi pot nadaljeval peš mimo bencinske črpalke do manjše avtobusne postaje, kjer jih je prijela policija. Tožena stranka navaja, da je prosilec dne 19. 5. 2016 podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, a je bila nato dne 25. 5. 2016 s strani Centra za tujce prejeta lastnoročna izjava prosilca in ostalih tujcev, da odstopajo od namere za podajo mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Dne 26. 5. 2016 so si prosilec in ostali tujci premislili ter podali ponovne namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito.

4. Prosilec je dne 3. 6. 2016 ob prisotnosti pooblaščenke PIC podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. S strani uradne osebe je bil soočen s policijsko depešo in ugotovitvami policije in povedal je, da na Madžarskem ni podal prošnje za mednarodno zaščito in da je iz Bolgarije odšel, ker ni dobil hitrega odgovora. V zvezi z umikom namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito z dne 19. 5. 2016 je izjavil, da vsak gleda za svoje dobro in da ni vedel kaj storiti in kako naj se odloči. Menil je, da je bolje, da poda prošnjo za azil v Sloveniji.

5. Tožena stranka navaja, da je pristojnemu organu Republike Bolgarije in Republike Madžarske posredovala prošnjo za ponovni sprejem prosilca. Nato se sklicuje na določilo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter navaja, da iz tega določila izhaja, da pristojni organ v tovrstnih primerih odloča po prostem preudarku. Tožena stranka pojasnjuje, da meje prostega preudarka v primeru omejitve gibanja konkretnemu prosilcu nikakor niso bile prekoračene, saj je prosilec že zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji in na Madžarskem, a ga to ni zadržalo, da bi državi zapustil in odšel v Slovenijo, kjer je nato ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. Okoliščine, v katerih je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, prosilčeve navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi prosilec v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in odšel že spet v Italijo, od koder je bil že vrnjen. Na podlagi navedenega je pristojni organ utemeljeno prepričan, da je prosilec izrazito begosumen. Ker obstaja velika verjetnost, da bi prosilec samovoljno zapustil tudi azilni dom v Sloveniji, je za nadaljevanje postopka prosilcu potrebno omejiti gibanje na prostore Centra za tujce.

6. Tožena stranka ob sklicevanju na drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 ugotavlja, da je potrebno v obravnavani zadevi presoditi, ali bo ukrep pridržanja na območje Centra za tujce omogočil izvedbo postopkov po Uredbi Dublin III. Najprej preverja, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, ter v zvezi s tem navaja, da v azilnem domu naloge varovanja zaradi povečanja prosilcev za mednarodno zaščito opravljata dva varnostnika in en receptor. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le-tega samovoljno zapustila. Pobegle osebe so samovoljno zapuščale območje azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je bil le-ta na čisto drugem koncu območja azilnega doma, ali pa so azilni dom zapuščale celo preko glavnega vhoda.

7. Tožena stranka svojo odločitev, da se za prosilca uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, opira tudi na sodno prakso (sodbi Upravnega sodišča opr. št. I U 1624/2014-11 z dne 16. 10. 2014, opr. št. 1623/2014-11 z dne 16. 10. 2014). Navaja, da je o tem odločalo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Ob upoštevanju, da je prosilec prehajal meje držav na nedovoljen način in ni takoj ob vstopu v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, ampak je to storil šele, ko je bil prijet s strani italijanske policije in vrnjen slovenskim varnostnim organom, ter ob upoštevanju, da je prosilec že večkrat zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer enkrat v Bolgariji in enkrat na Madžarskem, vendar ni počakal na končno odločitev organa, ampak je samovoljno zapustil azilni dom že po nekaj dneh in na nedovoljen način prišel v Slovenijo ter pot nadaljeval v Italijo, od koder so ga vrnili, tožena stranka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, da bi onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo v skladu z Uredbo Dublin III.

8. Tožnik zoper sklep vlaga tožbo zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da v slovenski zakonodaji ni zakonsko predvidenih objektivnih kriterijev za določitev izrazite begosumnosti, ki bi jih zakonodajalec moral določiti ob upoštevanju 2(n). člena Uredbe Dublin III. S tem v zvezi se opira na prakso drugih evropskih držav in izpostavlja, da so v Nemčiji in Avstriji najvišja sodišča zaradi odsotnosti zakonsko določenih objektivnih meril razglasila za nezakonito vsako pridržanje na podlagi Uredbe Dublin III. Po mnenju tožnika utemeljitev tožene stranke, zakaj naj bi bil prosilec „izrazito begosumen“ ni zadostna, ter poudarja, da tožena stranka očitno šteje tožnika za izrazito begosumnega že zato, ker je zapustil državo, v kateri je zaprosil za azil. Takšna argumentacija pa pomeni, da bi bil avtomatično prav vsak prosilec, ki bi za azil zaprosil v eni državi ter se nato znašel v drugi državi in bi bil zato zoper njega sprožen dublinski postopek, izrazito begosumen. Tožena stranka bi morala najprej pojasniti, zakaj je prosilec begosumen, nato pa še z dodatnimi argumenti utemeljiti, zakaj je prosilec po njenem mnenju tako ekstremen primer, da je „izrazito begosumen“. Tožnik je v prošnji povedal, da si želi ostati na ozemlju Republike Slovenije in pojasnil, da ga je policija v Bolgariji pretepla, da so bili proti njemu nastrojeni državljani in da je bil na Madžarskem lačen ter brez oblek in zdravstvene oskrbe, tožena stranka pa je to v izpodbijanem sklepu izpustila. Izpodbijani sklep dejansko temelji le na dejstvu dosedanje prekinitve že začetih postopkov, kar je materialnopravno zmotno.

9. Tožnik navaja, da mu je bil izrečen ukrep omejitve gibanja, ne pa ukrep pridržanja oziroma odvzema prostosti, ki se zdaj dejansko nad njim izvaja, teh pojmov pa ne gre enačiti. Ob tem opisuje konkretne okoliščine v Centru za tujce v Postojni, iz katerih izhaja, da mu ni bilo zgolj omejeno gibanje, temveč mu je bila odvzeta osebna svoboda. Nato primerja ukrep, ki se izvaja nad njim, z odvzemom prostosti v priporu in zaporu v kazenskem postopku, saj naj bi šlo po svoji vsebini in načinu izvrševanja za povsem enak ali celo strožji ukrep. Zakonitost ukrepa je po njegovem mnenju treba presojati po standardih, ki jih določata 19. člen Ustave RS in 5. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS o tem, kdaj naj bi bilo možno zapreti prosilce za mednarodno zaščito v Center za tujce v Postojni, ter navaja, da ukrep, ki pomeni v praksi odvzem prostosti za prosilce po ZMZ-1 ni dopusten.

10. V zvezi s presojo, zakaj je za tožnika primernejši strožji ukrep, tožnik najprej podaja ugovor materialnega prava in pravi, da je tožena stranka ustni izrek ukrepa pridržanja oprla na prvi odstavek 84. člena ZMZ-1, ki ureja ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, pisni odpravek sklepa pa vsebuje drugo pravno podlago, in sicer drugi odstavek 84. člena ZMZ-1. Tožena stranka po njegovem mnenju ne more samovoljno v pisnem odpravku spreminjati pravne podlage in območja omejitve gibanja. Prav tako bi bilo treba pri izbiri ukrepa po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 upoštevati zakonsko predvidene kriterije, česar tožena stranka ni storila, saj je v izpodbijanem sklepu navedla le okoliščine, zaradi katerih meni, da se azilni dom ne bo izkazal za učinkovitega, ne pa okoliščin, da v primeru konkretnega tožnika ukrepa iz prvega odstavka ne bo mogoče učinkovito izvesti. V obravnavani zadevi je ukrep tudi nesorazmeren in nepotreben ter je mogoče zasledovani cilj doseči tudi z milejšimi ukrepi, kot je omejitev gibanja na območje azilnega doma, obrazložitev tožene stranke glede uporabe milejšega ukrepa pa je pavšalna in pomanjkljiva. Ni primeren argument tožene stranke, da sama ne uspe zagotoviti, da bi (vsi) prosilci za azil, ki jim je izrečen milejši ukrep, ostali na območju azilnega doma, saj je to pomanjkljivost na njeni strani. Tožnik nazadnje poudarja še, da je tožena stranka pri odločitvi spregledala, da se je z dnem 20. 7. 2015 iztekel rok za prenos Direktive 2013/33/EU v slovenski pravni red, zaradi česar se ta direktiva uporablja neposredno, v 8. členu pa omenjena direktiva izrecno navaja, v katerih primerih se sme prosilca pridržati.

11. Tožnik ob upoštevanju drugega odstavka 33. člena ZUS-1 sodišču predlaga, naj razsodi tako, da tožena stranka nemudoma preneha izvajati ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce, saj pri njem pogoji za izrek tega ukrepa niso podani, obenem pa mu bo izvrševanje tega ukrepa prizadelo nepopravljivo škodo. Kršitev tožnikovih pravic in temeljnih svoboščin, in sicer pravice iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, hkrati predstavlja škodo že samo po sebi, po stališču Ustavnega sodišča RS pa vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice. Dodaten argument je obveznost Republike Slovenije osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, zagotoviti učinkovito sodno varstvo.

12. Tožnik glede na vse navedeno predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi, da se ugotovi, da je bila tožniku z izvrševanjem izpodbijanega sklepa kršena pravica do osebne svobode ter da se toženi stranki prepoveduje nadaljevanje izvrševanje izpodbijanega sklepa, zaradi česar mora takoj po prejemu te odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce.

13. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise ter v odgovoru na tožbo navedla, da vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa in da zaradi kadrovskih razlogov ne more zagotoviti svojega predstavnika na obravnavi.

14. Tožnik je tožbo naknadno dopolnil s predlogom za izdajo začasne odredbe ter ob sklicevanju na tretji odstavek 32. člena ZUS-1 predlagal, da sodišče stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce Postojna.

K I. točki izreka

15. Tožba ni utemeljena.

16. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je tožena stranka pridržala tožnika za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)(1) na prostore in območje Centra za tujce Postojna do predaje.

17. Izpodbijani sklep temelji na določbi 84. člena ZMZ-1 in na drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 84. člena ZMZ-1 določa, da če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 pa določa, da se lahko v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

18. Na podlagi kratke izpovedbe tožnika na zaslišanju na glavni obravnavi o razmerah v Centru za tujce ter na podlagi opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in v tožbi, sodišče pritrjuje tožbenim navedbam tožnika, da gre v primeru njegovega pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, kot je Vrhovno sodišče jasno zapisalo že v primerljivi zadevi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016.(2) Vrhovno sodišče je v omenjeni odločbi sprejelo stališče, da je tožena stranka na podlagi določb Uredbe Dublin III v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico »upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Pri tem ni nepomembno, da Uredba Dublin III določa, da se glede pogojev za pridržanje in zaščitnih ukrepov, ki veljajo za pridržane osebe, zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico uporabljajo členi 9, 10 in 11 Recepcijske direktive.(3) Ta direktiva v navedenih določbah ureja izvajanje ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti in med drugim določa, da se izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje, kadar pa se tega ne more zagotoviti, pa se lahko izvaja tudi v zaporu, vendar pod predpisanimi pogoji (npr. ločitev od navadnih zapornikov, člen 10 Recepcijske direktive).« Nadalje je navedlo, da »je pri uporabi pooblastila za pridržanje iz člena 28 Uredbe Dublin III pomembno upoštevati, da je skladno s točko (n) člena 2 te uredbe dolžnost zakonodajalca države članice, da opredeli objektivne kriterije, na podlagi katerih se bo presojala nevarnost pobega posameznega prosilca. Ker z vidika Uredbe Dublin III ni predpisano, da je ta pojem treba urediti z določenim zakonom (npr. ZMZ), je v prosti presoji zakonodajalca, v katerem zakonu bo ta pojem opredelil, seveda na način in po vsebini, ki omogoča njegovo ustrezno uporabo v okviru člena 28 Uredbe Dublin III.« Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je opredelitev pojma »nevarnosti pobega« izrecno vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki je predpis z upravnopravno sorodnega področja, in presodilo, da tudi uporaba navedene določbe 68. člena ZTuj-2 z opredelitvijo, kdaj obstoji nevarnost pobega, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja tega dejstva v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej uredbi. Pri tem je presodilo, da najmanj 3., 4. in 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ določene osebe skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. Glede na obrazloženo so torej neutemeljene tožnikove navedbe o tem, da v slovenski zakonodaji niso določeni objektivni kriteriji, na podlagi katerih bi bilo mogoče določiti, kdaj gre pri prosilcu za nevarnost pobega.

19. Vrhovno sodišče je v zgoraj citirani zadevi obenem navedlo, da ni razlogov za dvom v to, da so določbe Uredbe Dublin III in Recepcijske direktive glede pridržanja skladne z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah ter drugimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki so zagotovljene v Evropski uniji ter da je zato sklicevanje pritožnika na to, da je izrek ukrepa na podlagi Uredbe Dublin III v neskladju z 19. členom Ustave RS, za navedeni primer neupoštevno. Enako po mnenju sodišča velja tudi za obravnavani primer. Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na uporabo 5. člena EKČP, ne da bi vsebinsko utemeljil njegovo kršitev v povezavi z ukrepom pridržanja. Za obravnavani primer pa niso upoštevne niti navedbe tožnika o tem, da je tožena stranka spregledala določila 8. člena Direktive 2013/33/EU (Recepcijske direktive), ki določa razloge za pridržanje prosilcev, saj navedena določba direktive v točki (f) kot eno izmed možnosti za pridržanje določa prav pridržanje v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III.

20. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu po presoji sodišča pravilno ugotavljala izpolnjevanje pogoja znatne nevarnosti pobega v skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, in sicer glede na objektivne kriterije, ki ustrezajo okoliščinam iz 68. člena ZTuj-2. Pri tem je utemeljeno zaključila, da je pri tožniku podana znatna nevarnosti, da bo, če ne bo pridržan v Centru za tujce, Slovenijo samovoljno zapustil in iz države pobegnil ter tako onemogočil postopek predaje po Uredbi Dublin III, pri čemer na tožnikovo begosumnost kažejo njegova dejanja in izjave v postopku.

21. Iz podatkov v spisu je tako razvidno, da je tožnik predhodno za mednarodno zaščito zaprosil že na Madžarskem in v Bolgariji, saj so mu bili v omenjenih državah odvzeti prstni odtisi in posredovani v bazo Eurodac, tožnik pa je obe državi zapustil, še preden je bil postopek za priznanje mednarodne zaščite končan. Sodišče pritrjuje presoji tožene stranke, da je tožnik obe državi zapustil samovoljno, še preden bi bilo o njegovih prošnjah za mednarodno zaščito odločeno, kar ustreza objektivni okoliščini »nesodelovanja v postopku«, kot jo opredeljuje 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 in ki (med drugim) utemeljuje tožnikovo znatno begosumnost v tem postopku. Ob podaji prošnje v Republiki Sloveniji je namreč tožnik povedal, da je Bolgarijo zapustil, ker ni dobil hitrega odgovora, na zaslišanju pa je povedal, da so bili v Bolgariji zaprti in ker je bilo tam slabo in ker so vsi odhajali iz Bolgarije, je tudi sam odšel. V tožbi tožnik kot razlog zapustitve Bolgarije sicer izpostavlja, da so ga pretepli policisti in da so bili proti njemu nastrojeni državljani, vendar pa iz njegove prošnje z dne 3. 6. 2016 izhaja, da je na izrecno vprašanje, zakaj je zapustil Bolgarijo, povedal le, da je odšel, ker ni dobil hitrega odgovora, o nasilju s strani policistov pa je povedal šele ob nadaljnjem vprašanju, če so z njim ponižujoče in nehumano ravnali. Ker na zaslišanju dne 16. 6. 2016 tožnik nasilja s strani uradnih oseb ni omenil kot razlog zapustitve Bolgarije, sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da je bil povod za zapustitev omenjene države prav nasilje policistov, temveč bolj verjame osebni izpovedbi tožnika na zaslišanju, da je Bolgarijo zapustil, ker je bilo tam slabo v smislu, da so bili zaprti, in da je odšel zato, ker so odšli tudi drugi – torej po lastni odločitvi in ne zaradi morebitnega nasilja. Glede postopka za mednarodno zaščito na Madžarskem sodišče ugotavlja, da je tožnik ob podaji prošnje sicer navedel, da prošnje za mednarodno zaščito na Madžarskem ni dal, vendar pa je nato na zaslišanju dne 16. 6. 2016 povedal, da je tudi na Madžarskem zaprosil za azil in pojasnil, da je omenjeno državo zapustil, ker je hotel iti z drugimi v Italijo. Povedal je, da je iz Madžarske odšel v Italijo, na vprašanje sodišča o tem, ali je prišel prostovoljno v Slovenijo, pa je povedal, da ga je policija prijela in odpeljala v zbirni center Postojna. Glede na obrazloženo po presoji sodišča ni dvoma, da je tožnik Madžarsko in Bolgarijo zapustil po lastni volji, kljub temu, da je tam prej podal prošnji za mednarodno zaščito, njegov prihod v Slovenijo pa ni bil prostovoljen, temveč ga je ob prehajanju meje prijela policija, kot je razvidno tudi iz policijske depeše z dne 14. 5. 2016. Dejstvo, da je tožnik nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo, predstavlja naslednjo okoliščino, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika, saj jo kot milejši objektivni kriterij določa 1. alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Zadnja okoliščina, ki na podlagi individualne obravnave kaže na begosumnost tožnika (4. alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2), pa je nesporno dejstvo, da je tožnik za mednarodno zaščito v Sloveniji ni zaprosil takoj ob vstopu v državo, temveč šele po tem, ko ga je prijela policija in ga nastanila v Centru za tujce, prav tako pa je od svoje namere za podajo prošnje v Sloveniji najprej odstopil, nato pa si že naslednji dan premislil in jo ponovno podal, kar vse utrjuje sodišče v prepričanju, da Slovenija ni tožnikova ciljna država.

22. Tožena stranka je glede na obrazloženo pravilno ugotovila, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo prostovoljno in pred končanjem postopkov za mednarodno zaščito zapustil kar dve državi, in sicer tako Madžarsko, kot tudi Bolgarijo, čeprav o njegovih prošnjah tam še ni bilo odločeno, da je prehajal meje držav na nedovoljen način in da ni takoj ob vstopu v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, temveč je to storil šele, ko je bil prijet s strani policije, vse navedene okoliščine pa, ob upoštevanju tožnikove izrecne navedbe, da je iz Madžarske hotel v Italijo in da je bila torej njegova ciljna država Italija in ne Slovenija, utemeljujejo zaključek, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan, Slovenijo zapustil in odšel v Italijo ter tako onemogočil postopek predaje po Uredbi Dublin III. Tožbeni očitek, da obrazložitev tožene stranke o tožnikovi begosumnosti ni zadostna, po povedanem ni utemeljen.

23. Tožena stranka je ob ugotovitvi obstoja znatne nevarnosti pobega z upoštevanjem načela sorazmernosti nadalje pravilno presodila tudi, da v konkretnem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma in je tako tožniku utemeljeno omejila gibanje na območje Centra za tujce. Tožniku bo namreč le tako onemogočeno, da bi samovoljno zapustil ozemlje Republike Slovenije in s tem preprečil izvedbo predaje po Uredbi Dublin III. Po stališču Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 142/2016 z dne 8. 6. 2016 presoje sorazmernosti ukrepa omejitve gibanja sicer res ni mogoče opraviti izključno na podlagi splošnih okoliščin v zvezi z možnostmi izvajanja ukrepov na strani tožene stranke, vendar pa je Vrhovno sodišče v omenjeni zadevi navedlo tudi, da je s temi operativnimi razlogi mogoče in dopustno utemeljiti strožji ukrep omejitve gibanja ob ugotovljenih subjektivnih okoliščinah na strani tožnika. Sodišče je v obravnavani zadevi že obrazložilo, da je pri tožniku zaradi njegovih ravnanj in izjav v postopku mogoče utemeljeno sklepati, da pri njem obstaja znatna nevarnost pobega, glede na opisane varnostne razmere v Azilnem domu, kjer ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma, pa je tožena stranka pravilno presodila in dovolj natančno obrazložila, da ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnega pridržanja v Azilnem domu, temveč se sodišče strinja, da je samo s pridržanjem na območju Centra za tujce, kjer velja strožji režim, mogoče zagotoviti, da tožnik ne bo samovoljno zapustil Republike Slovenije pred dokončanjem postopka predaje po Uredbi Dublin III. Strožji ukrep je skladen z določbami Recepcijske direktive, ki v 10. členu pod določenimi pogoji dopušča nastanitev prosilcev v zaporu, zaradi česar okoliščine pridržanja tožnika v Centru za tujce na zakonitost odrejenega ukrepa ne morejo vplivati, navedbe tožnika o tem, da je obrazložitev tožene stranke v zvezi z izbiro milejšega ukrepa pridržanja pavšalna in pomanjkljiva, pa so glede na vse navedeno neutemeljene.

24. Sodišče v zvezi s tožbenimi navedbami o tem, da je tožena stranka pri ustni naznanitvi ukrep pridržanja oprla le na prvi odstavek 84. člena ZMZ-1, pri pisnem odpravku sklepa pa se sklicuje tudi na prvi in drugi odstavek 84. člena ZMZ-1, pojasnjuje, da napačna navedba pravne podlage še ne vpliva na zakonitost izrečenega ukrepa, če je ta skladen s predpisom, ki je pravilna pravna podlaga za ukrepanje v konkretnem primeru. Iz vsebine zapisnika o ustni naznanitvi ukrepa izhaja, da je tožena stranka tožniku omejila gibanje na območje Centra za tujce in da je torej uporabila strožjega izmed zakonsko predvidenih ukrepov, njeno ravnanje pa je bilo na vse zgoraj navedeno utemeljeno na zakonu, zaradi česar napačna navedba predpisa v zapisniku o ustni naznanitvi ukrepa na zakonitost le-tega ne vpliva.

25. Glede na vse obrazloženo je odločitev tožene stranke torej pravilna in zakonita, zato je bilo potrebno tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrniti kot neutemeljeno.

26. Tožnik je v tožbi podal tudi zahtevek, da naj se v skladu s četrtim členom ZUS-1 ugotovi, da mu je bila kršena pravica do osebne svobode, hkrati pa je ob sklicevanju na drugi odstavek 33. člena ZUS-1 (tožba zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin) predlagal, naj sodišče razsodi tako, da tožena stranka nemudoma preneha izvajati ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce. Sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni možen subsidiarni upravni spor, to je upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic. Skladno s 4. členom ZUS-1 lahko namreč sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine in posameznika le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretnem primeru pa je tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo, to je sodno varstvo v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, v katerem je mogoče zahtevati odpravo izpodbijanega akta, kar je tožnik v konkretnem primeru tudi storil. Ni pa možno zoper isti akt zahtevati dvojnega sodnega varstva, tako po 2. kot po 4. členu ZUS-1, ker se to dvoje izključuje.

K II. točki izreka

27. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Glede na določbo 71. člena ZMZ-1 o sodnem varstvu namreč pritožba zoper sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, tožnik pa torej nima več pravnega interesa za zahtevo za začasno ureditev stanja, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe.

opomba (1) : Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.

opomba (2) : Odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 26/2016 je bila sicer izdana še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri tej zadevi za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.

opomba (3) : Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).