Jedro

Revident je v reviziji navedel več materialnopravnih in procesnopravnih ugovorov (revizijskih razlogov v smislu prvega odstavka 85. člena ZUS-1), vendar s tem v zvezi ni izpostavil konkretnega pravnega vprašanja, ki presega pomen obravnavane zadeve, in na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo. Navajanje revizijskih razlogov namreč samo po sebi še ne utemeljuje dovoljenosti revizije.

Odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča utemeljuje s sklicevanjem na sodbi I Up 26/2016 in I Up 154/2016 ter navaja, da je v nasprotju s sodbo I Up 26/2016 upravno odločanje o odvzemu svobode odločanje po prostem preudarku. Glede tega Vrhovno sodišče poudarja, da je predmet revizijskega preizkusa pravnomočna sodba in ne upravni akt, v njej pa ni stališča, da gre v tem primeru za odločanje po prostem preudarku.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-887/2016/8 (1313-07) z dne 7. 6. 2016, s katerim ga je pridržalo za namen predaje na prostore Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici (1. točka izreka). Izreklo je še, da se tožnik pridrži za namen predaje od ustne naznanitve 3. 6. 2016 od 13.00 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 85. člena ZUS-1). Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna revidenta nemudoma izpustiti iz Centra za tujce v Postojni, podrejeno, naj razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v novo sojenje. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj toženka takoj po prejemu sklepa preneha izvajati ukrep pridržanja v centru za tujce.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kakšne so zahteve za to, da se upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.(1)

6. Po presoji Vrhovnega sodišča revident ni zadostil standardu natančne in konkretne opredelitve pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno za odločitev v obravnavani zadevi. V reviziji je sicer navedel več materialnopravnih in procesnopravnih ugovorov(2) (revizijskih razlogov v smislu prvega odstavka 85. člena ZUS-1), vendar s tem v zvezi ni izpostavil konkretnega pravnega vprašanja, ki presega pomen obravnavane zadeve, in na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo. Navajanje revizijskih razlogov namreč samo po sebi še ne utemeljuje dovoljenosti revizije.

7. Prav tako revident ni ustrezno utemeljil(3) in s tem ne izkazal odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča ali neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje, čeprav se je skliceval tudi na ta del 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča utemeljuje s sklicevanjem na sodbi I Up 26/2016 in I Up 154/2016. Glede sodbe I Up 26/2016 navaja, da je v nasprotju z njo upravno odločanje o odvzemu svobode odločanje po prostem preudarku. Glede tega Vrhovno sodišče poudarja, da je predmet revizijskega preizkusa pravnomočna sodba in ne upravni akt, v njej pa ni stališča, da gre v tem primeru za odločanje po prostem preudarku.

8. Ker uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

9. Revident je hkrati z revizijo predlagal tudi izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. 10. Na podlagi 84. člena ZUS-1 lahko Vrhovno sodišče na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ker je o vloženi reviziji oziroma o njeni nedovoljenosti Vrhovno sodišče odločilo s tem sklepom, v obravnavani zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko presojo utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 89. člena v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1 zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

(1) Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča RS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014. (2) Navajal je, da sodišče prve stopnje ni ugotavljajo okoliščin iz prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih, zato je izpodbijana sodba materialnopravno zmotna, da glede na stališče Vrhovnega sodišča ostaja nejasno, kateri vse so tisti kriteriji, ki se še lahko uporabljajo za oceno nevarnosti pobega, da je obrazložitev pavšalna in nezadostna, da upravno odločanje o odvzemu osebne svobode prosilcu za mednarodno zaščito ni odločanje po prostem preudarku, glede na odsotnost utemeljitve objektivnih kriterijev pa tudi izpodbijana sodba temelji na prostem preudarku, da ni spoštovano načelo sorazmernosti.

(3) Prim. npr. sklep X Ips 360/2013 z dne 9. 7. 2015.