Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 44.721,49 EUR in zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje do plačila. Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu za 160.712,55 EUR ter odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 79.596,49 EUR in zakonske zamudne obresti ter na novo odločilo o pravdnih stroških. V presežku do zatrjevanih 205.434,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo o stroških pritožbenega postopka.

3. Zoper zavrnilni del sodbe, izdane na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo, kot navaja, predvsem zaradi zmotne uporabe materialnega prava, saj so odškodnine za posamezne vrste nepremoženjskih škod, ki jih priznava Vrhovno sodišče v primerljivih primerih, vsaj za 30 do 40 % višje od odškodnine, ki je bila prisojena tožniku. Navaja, da je bil prve trenutke po nesreči še vedno pri zavesti, zato mu pripada tudi odškodnina za primarni strah, najmanj dve leti in dva meseca pa je trpel še sekundarni strah, zato je odmerjena odškodnina za strah prenizka. Če bi sodišče upoštevalo mladost tožnika, vse brazgotine in spremembo barve kože, predvsem pa izgubo desne roke, bi mu prisodilo bistveno višjo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Nižji sodišči sta premajhno težo dali dejstvu, da je tožnik zaradi izgube desne vodilne roke svoje celotno življenje prilagodil privajanju na edino preostalo roko, ki nikoli ne bo dosegla nivoja vodilne roke. Prav tako sta zanemarili dejstvo, da je zaradi neaktivnega življenja po škodnem dogodku pridobil 25 kg telesne teže. Procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) naj bi bila podana zato, ker sta sodišči dejstvo, da je tožnik, poleg urgentnih operacij, prestal še nadaljnje tri operaciji na krnu, upoštevali le v povezavi z ugotovljenimi nevšečnostmi med zdravljenjem, ne pa tudi v okviru pretrpljenih telesnih bolečin, ki jih je ob tem trpel. 4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Dejanske razsežnosti vseh oblik nepremoženjske škode tožnika so predstavljene v razlogih na straneh 4 - 9 prvostopenjske sodbe, zato revizijsko sodišče povzema le njen najpomembnejši del. Tožnik je bil ob škodnem dogodku star 22 let, pravdni stranki pa sta soglašali, da je k škodnemu dogodku prispeval v deležu 22,5 %. Zaradi hudih poškodb desne roke, je bila tik pod pazduho opravljena amputacija roke, v škodnem dogodku pa je utrpel še številne druge poškodbe. Zaradi izgube dominantne roke je močno oviran pri številnih dnevnih aktivnostih, poklica, za katerega se je izšolal, ne more več opravljati, opustil je številne prostočasne aktivnosti, postal je nedružaben in vzkipljiv. Primarnega strahu ni trpel, občutil pa je dalj časa trajajoč intenziven in srednje intenziven sekundaren strah. Poleg izgube desne roke, so mu na telesu ostale brazgotine, po odvzemu kožnega transplanta mu je na stegnu ostala za dlan velika sprememba barve kože. 7. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu. Drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

8. Sodišče druge stopnje je tožniku odmerilo enotno denarno odškodnino v znesku 146.000,00 EUR za prestane tožnikove telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi skaženosti ter zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ta znesek, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, predstavlja 147 takratnih povprečnih neto plač. Tožnik v reviziji le posplošeno navaja, da so prisojene odškodnine v podobnih primerih vsaj za 30 do 40% višje, česar pa ne izkaže z nobenim konkretnim primerom. Nedvoumno je, da je izguba desne vodilne roke tožniku pustila izredno hude anatomske in funkcionalne posledice, ki so terjale prilagoditev njegovega dotedanjega načina življenja, vendar odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima načelo individualizacije višine denarne odškodnine korektiv v načelu objektivne pogojenosti, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. Vrhovno sodišče je zato za primerjavo pregledalo primere, ki sodijo v XII. poškodbeno skupino (izguba okončin in drugih organov) v povezavi s V. skupino po Fischerjevi kategorizaciji telesnih poškodb (zelo hudi primeri), saj se najhujša poškodba, ki jo je utrpel tožnik in z njo povezane posledice, uvršča v to skupino. Odškodnine iz te skupine, v kateri sicer prevladujejo poškodbe oziroma izgube spodnjih okončin, po višini ne presegajo odškodnine, ki je bila prisojena tožniku.(1) Enako velja za odškodnine, ki so bile prisojene oškodovancem, ki so utrpeli poškodbo zgornje okončine, ob hkratni izgubi spodnje okončine.(2)

9. Revizijsko sodišče odgovarja še na očitke, da pri višini odškodnine niso bili v zadostni meri upoštevani individualni kriteriji. Sodišče pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti res ni posebej ovrednotilo dejstva, da je tožnik pridobil 25 kg telesne teže, upoštevalo pa je, da je bil primoran opustiti aktiven življenjski slog. Revizijsko vztrajanje na tem, da bi sodišče to okoliščino moralo posebej ovrednotiti, sodi na področje uveljavljanja nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z revizijo ni mogoče izpodbijati. Razlogi, zakaj tožniku ne pripada odškodnina za primarni strah, so navedeni v 19. točki prvostopenjske sodbe, zakaj naj ne bi prestali pravne presoje, pa tožnik v reviziji ne utemelji, zato Vrhovno sodišče na takšno neargumentirano navedbo ne more odgovoriti.

10. Neutemeljeno revizija uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da se najrazličnejše nevšečnosti med zdravljenjem, med katere sodijo tudi dodatne operacije, obravnavajo v okviru odškodnine za telesne bolečine. Tožnik je z zahtevkom za odškodnino zaradi telesnih bolečin v celoti uspel, zato v tem delu nima več pravnega interesa za revizijsko izpodbijanje pravnomočno prisojene odškodnine.

11. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje s prisojeno enotno odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 146.000,00 EUR pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika. Revizijsko sodišče je tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in z njo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj npr. zadeve Vrhovnega sodišča II Ips 891/2006, II Ips 155/2007, II Ips 196/2012. Op. št. (2): Primerjaj npr. zadeve Vrhovnega sodišča II Ips 211/2007, II DoR 511/2010, II Ips 945/2008, II Ips 891/2006.