Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škdo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem in stroškovnem delu tako spremeni, da poslej v celoti glasi: „1. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 79.596,49 EUR in zakonske zamudne obresti: - od zneska 78.604,00 EUR od vložitve tožbe (30. 12. 2009) dalje do plačila, - od zneska 992,49 EUR od vložitve tožbe dalje do plačila, - od zneska 7.000,00 EUR od vložitve tožbe do 8. 11. 2011, - od zneska 10.000,00 EUR od vložitve tožbe do 9. 11. 2011, ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 2.481,87 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. V presežku, do zahtevanih 205.434,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, se tožbeni zahtevek zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu, sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega pritožbenega postopka v znesku 585,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo, vloženo na dne 30. 12. 2009, zahteval povrnitev utrpele nepremoženjske (50.000,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti, 15.000,00 EUR za strah, 50.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti, 100.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) in premoženjske (1.280,64 EUR) škode. Glede na to, da mu je toženka že plačala znesek 16.000,00 EUR, je s tožbo zahteval še plačilo 205.434,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

Z uvodoma navedeno sodbo je prvo sodišče tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Toženki je naložilo, da tožniku plača odškodnino v znesku 44.721,49 EUR (= 43.729,00 EUR za nepremoženjsko škodo + 992,49 EUR za premoženjsko škodo) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila ter mu povrne pravdne stroške v višini 1.197,81 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, od poteka paricijskega roka dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 160.712,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od poteka paricijskega roka dalje do plačila (očitno prav: od vložitve tožbe dalje do plačila) zavrnilo.

Tožnik s pravočasno pritožbo deloma izpodbija zavrnilni del sodbe (uvodoma sporni del označi z zneskom 110.179,08 EUR s pripadki) in stroškovno odločitev. Uveljavlja pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku z upoštevanjem tožnikovega soprispevka oziroma razveljavitev napadenega dela sodbe in vrnitev zadeve prvemu sodišču v razveljavljenem delu v ponovno razpravljanje in odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Toženka pritožbenega odgovora ni podala.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba nima prav, ko trdi, da prvo sodišče ni upoštevalo, da je bil tožnik (po urgentnih operacijah) še operiran, saj je to ugotovilo v enajsti točki obrazložitve sodbe. Nepravilno tudi trdi, da je napačen zaključek, da tožnik ni utrpel primarnega strahu ob sami nesreči, takoj po tej in v fazi nudenja prve pomoči, saj je bil pri zavesti in dogodke podoživlja. Prvo sodišče je namreč na podlagi tožnikove izpovedbe ugotovilo, da se tožnik nesreče spominja le po odlomkih, da ne ve, ali so se dogodki, ki se jih spominja, resnično dogajali ali je le to le plod domišljije. Ker je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da se tožnik od sediranja dalje dogajanja ne more spominjati, je pravilno zaključilo, da tožnik primarnega strahu ni utrpel. Nepravilna je tudi pritožbena trditev, da tožnik sekundarni strah še vedno trpi, saj je v razlogih pod osemnajsto točko obrazložitve utemeljeno, da je po invalidski oceni na dne 19. 9. 2009 strah izzvenel. Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, usmerjenih v odmero denarne odškodnine za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo je v 179. in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Podroben dejanski obseg tožniku nastale nepremoženjske škode zaradi telesnih bolečin in neugodnosti, strahu, duševnih bolečin zaradi skaženosti ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kateri s pritožbo ni bil izpodbit, je razviden iz razlogov na peti do deveti strani prvostopenjske sodbe. Zato pritožbeno sodišče povzema le, da gre za stanje po politravmi (poškodbi več organov oziroma organskih sistemov z ogroženostjo življenja) s hemoragičnim (izkrvavitvenim) šokom, zlom čelnice levo, rano na glavi, zlom prvega rebra desno z udarnino desnih pljuč in z izlivom v desno prsno votlino, udarnino jeter s hematomom v jetrih, retroperitonealni hematom (krvavitev v prostor za trebušno votlino), subamputacijo desne podlakti z odprtim zlomom nadlaktnice, trombozo desne pazdušne arterije in posledično brezkrvnost celotnega desnega zgornjega uda, zlom obeh krakov leve in zgornjega kraka desne sramnice, lezijo (poškodbena prizadetost) levega medenično-križničnega sklepa, globoke odgrnine trebušne stene desno in odrgnine obeh kolen. Posttravmatska hepatopatija (popoškodbena prizadetost jeter) je trajala pol leta, nato pa je izzvenela. Zaradi poškodb desne roke je bila izvedena visoka amputacija desnega zgornjega uda tik pod pazduho.

Obseg telesnih bolečin in neugodnosti ter tožnikovo stanje, ki je posledica škodnega dogodka, predvsem glede na starost tožnika (ob škodnem dogodku 22 let, ob izdaji prvostopne sodbe pa 28 let) in dejstvo, da bo tožnik v bodoče trpel hujše bolečine pri fizičnih aktivnostih kot je daljša hoja ter prenašanje bremen nad 5 kg ter ob spremembah vremena, poleg 35.000,00 EUR, kolikor je za to obliko škode odškodnino odmerilo prvo sodišče, utemeljuje odmero nadaljnjih 15.000,00 EUR.

Ob dejstvu, ko tožnik ni utrpel primarnega strahu, sekundarni strah pa je trajal več kot dve leti in dva meseca po škodnem dogodku (zelo intenziven več kot dva meseca in pol, srednji skoraj leto in pol, manj intenziven pa več kot osem mesecev), je odškodnina za strah v znesku 5.000,00 EUR odmerjena v pravilni višini.

V pritožbi izpostavljena objektivna (izguba roke - preostal krn 10 cm, brazgotine na prsnem košu desno, na trebuhu in obeh kolenih, sprememba barve kože na levem stegnu) in subjektivna merila za prisojo odškodnine za skaženost, katera je ugotovilo prvostopno sodišče pod sedemnajsto točko obrazložitve, ne utemeljujejo odmere nad zneskom 11.000,00 EUR.

Utemeljeno pritožba izpostavlja, da glede na ugotovljeni obseg škode, ki je tožniku nastala v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, prvostopna odmera odškodnine za to obliko škode ni materialnopravno pravilna. Ugotovljeni obseg tožnikovih prizadetosti, ko je škodni dogodek v njegovo življenje pri 22 letih posegel tako drastično, da je nezmožen za opravljanje poklica in za številna povsem običajna opravila delo, da so povečane njegove potrebe, da mora v skorajda vsako opravilo vlagati povečane telesne napore ter da so njegove možnosti za nadaljnji razvoj na skorajda vseh področjih temeljito zmanjšane, na številnih pa celo uničene, poleg odmerjenih 50.000,00 EUR utemeljuje še odmero nadaljnjih 30.000,00 EUR.

Zneski denarne odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode tako po spremembi pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Skupni odmerjeni znesek 146.000,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, nekaj več kot 147 povprečnih neto plač (Uradni list RS, št. 55/2013). Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpel tožnik. Primerjava z drugimi primeri ne omogoča odmere višje odškodnine. Zato odmera nadaljnjega zneska ni utemeljeno zahtevana.

Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je prvo sodišče napačno upoštevalo že plačane zneske odškodnine. Pravna podlaga za valorizacijo je v drugem odstavku 168. člena OZ, ki določa, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega. Sojenje po cenah na dan izdaje sodne odločbe namreč zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine in tako predstavlja njeno valorizacijo Ob ugotovitvi, da so se cene od dneva delnega plačila do dneva izdaje sodbe za določen odstotek povečale, pomeni valorizacija delnega plačila le matematično operacijo, ki omogoča pravilno uporabo materialnega prava. Prvo sodišče, ki je od zneska odmerjene odškodnine odštelo valorizirano vrednost delnih plačil na dan izdaje prvostopenjske sodbe, je zato ravnalo pravilno. Pritožbeno izpostavljena okoliščina, da je tožnik pri postavitvi zahtevka že sam upošteval pred pravdo izvedeni plačili (8.000,00 EUR na dne 30.6.2009 ter 8.000,00 EUR na dne 30.9.2009), ni odločilna, saj je potrebno od skupnega zneska odmerjene (ne od zahtevane) odškodnine odšteti valorizirana zneska.

Upoštevaje tožnikov soprispevek k nastanku škode (146.000,00 EUR zmanjšano za 22,5% = 113.150,00 EUR) ter valorizirana delna plačila (v skupnem znesku 34.546,00 EUR), je tožnik tako upravičen še do plačila nadaljnjih 78.604,00 EUR (= 113.150,00 EUR - 34.546,00 EUR) denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (30. 12. 2009) dalje.

Tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je prvo sodišče materialnopravno napačno zavrnilo zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od med pravdo plačanih zneskov delnih plačil odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od vložitve tožbe do dneva plačila, saj je bila toženka tudi s temi plačili v zamudi. Ob pravilni uporabi materialnega prava (prvi odstavek 378. člena in prvi odstavek 299. člena OZ) je bilo tako potrebno ugoditi zahtevanemu plačilu zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.000,00 EUR za čas od vložitve tožbe do 8. 11. 2011 ter od zneska 10.000,00 EUR za čas od vložitve tožbe do 9. 11. 2011. Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno poseči tudi v prvostopno odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP). Doseženi uspeh tožnika tako sedaj znaša 47% (uspel je z zneskom 96.749,89 EUR (prisojenih 79.596,49 EUR in delno plačanih 17.153,40 EUR) od zahtevanih 205.434,04 EUR), toženke pa 53%. Pri tem gre tožniku pojasniti, da okoliščine, da sta se pravdni stranki tekom postopka sporazumeli o višini tožnikovega soprispevka k nastanku škode, ni moč upoštevati, saj tožnik tej okoliščini višine tožbenega zahtevka ni prilagodil, torej ga ustrezno znižal. Tako je tožnik upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 3.048,02 EUR (= 47% od prvostopno odmerjenih 6.485,16 EUR), toženka pa do 566,15 EUR (= 53% od prvostopno odmerjenih 1.068,20 EUR). Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je toženka dolžna povrniti tožniku 2.481,87 EUR.

Pritožbi je bilo potrebno tako delno ugoditi, ter sodbo sodišča prve stopnje zaradi pravilne uporabe materialnega prava spremeniti (peta alineja 358. člena ZPP). V ostalem delu, v katerem niso bili podani niti uveljavljani razlogi, niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa je bilo potrebno pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

Tožnik je upravičen do povrnitve potrebnih pravdnih stroškov, sorazmernih pritožbenemu uspehu (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP). Tožnikov pritožbeni uspeh znaša 32%, ker je uspel z zneskom 34.875,00 EUR od izpodbijanih 110.179,08 EUR. Upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi potrebni pritožbeni stroški znašajo 1.828,80 EUR (= 1.504,00 EUR nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi po Tar. št. 3210 + 20,00 EUR pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po Tar. št. 6002 + 304,80 EUR davek na dodano vrednost po Tar. št. 6007). Ker v stroškovniku glede 20,00 EUR za fotokopiranje ni opredeljeno, za koliko fotokopiranih strani se zahteva povračilo izdatka, pavšalnega zneska v priglašeni višini po Tar. št. 6000 ni moč priznati. Upoštevaje pritožbeni uspeh je tako toženka dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 585,22 EUR (= 32% od 1.828,80 EUR). V kolikor toženka tega zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnila, je od tega zneska dolžna plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku s to sodbo določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, Načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 13.12.2006).