Jedro

V obravnavanem primeru je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnico za določen čas v pogodbi o zaposlitvi z dne 11. 3. 2010 jasno in določno opredeljen (nadomeščanje porodniške odsotnosti delavke P. P.). V takem primeru je lahko obseg sodne presoje omejen le na obstoj razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je opredeljen v pogodbi o zaposlitvi. Delodajalec mora dokazati, da je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi obstajal zakonit razlog za sklenitev pogodbe za določen čas. Če tak, zakonsko dopusten, razlog v pogodbi jasno navede, ne more kasneje v sodnem postopku zatrjevati, da naj bi bil razlog dejansko nek drug.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 8 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 919,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke, da se pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnico in toženo stranko dne 11. 3. 2010 za delovno mesto raziskovalec, transformira iz pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ter da se šteje, da je bila pogodba sklenjena za nedoločen čas (točka I/1 izreka), da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati razliko regresa za leto 2010 v bruto znesku ter izplačati neto razliko skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I/2 izreka), da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč ji še vedno traja z vsemi pravicami od 15. 9. 2010 dalje (točka I/3 izreka) in da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto raziskovalec, ji vzpostaviti delovne razmerje za obdobje od 15. 9. 2010 dalje, ji v matično evidenco vpisati delovno dobo (točka I/4 izreka) ter ji izplačati mesečno neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od bruto plače pa odvesti davke in prispevke (točka I/5 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača stroške pritožbenega postopka (točka II izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točka I izreka) delno (v točki I/1 izreka) spremenilo tako, da je odločilo, da se pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnico in toženo stranko z dne 11. 3. 2010 za delovno mesto raziskovalec, transformira iz pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ter se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas; v ostalem (v točkah I/2, I/3, I/4 in I/5 izreka) pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas s tožnico sklenjena zakonito, in sicer zaradi usposabljanja tožnice (enajsta alineja prvega odstavka 52. člena Zakon o delovnih razmerjih, v nadaljevanju ZDR). V pogodbi o zaposlitvi je bil sicer naveden drug razlog (nadomeščanje začasno odsotne delavke po drugi alineji prvega odstavka 52. člena ZDR), vendar pa zgolj zato, ker je bil razlog za zaposlitev tožnice za določen čas (dejansko) drug, kot pa je bil naveden v pogodbi o zaposlitvi, pogodba o zaposlitvi ni nezakonita. Razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas namreč ni bil fiktiven, ampak je dejansko obstajal in ga je tožena stranka tudi dokazala. Usposabljanje tožnice oziroma njeno uvajanje v delo je bilo potrebno, da bi z nastopom njene začasne odsotnosti z dela lahko nadomeščala P. P. Tožena stranka s pogodbo o zaposlitvi za določen čas ni nadomeščala poskusnega dela, saj razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bilo preverjanje, ali je tožnica sposobna opravljati delo strokovnega sodelavca v regulativi, temveč usposabljanje za samostojno delo. Sklicuje se na odločbi Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1094/2007 in Pdp 117/2012 ter na odločbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 33/2013. 4. Tožnica v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Navaja, da se tožena stranka v reviziji spušča v navajanje oziroma razpravljanje o dejanskem stanju, kar ni dovoljen revizijski razlog. Po prepričanju tožnice je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena nezakonito ne le iz razlogov, ki so obrazloženi v izpodbijani sodbi, pač pa gre tudi za zlorabo instituta napotitve delavca k drugemu uporabniku, na kar je opozarjala ves čas postopka. Nadalje navaja, da tožena stranka z razširjanjem trditev v reviziji v smislu, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas s tožnico sklenjena izključno zaradi njenega usposabljanja, česar ni mogoče upoštevati, sama potrjuje pravilnost odločitve sodišča druge stopnje, da razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bil zakonit. Hkrati pa to kaže tudi na neverodostojnost njenih navedb. Opozarja še, da pri sodni praksi, na katero se v reviziji sklicuje tožena stranka, ne gre za primerljivo dejansko stanje.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizijsko sodišče ne preizkuša pravnomočne sodbe glede pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti izven oziroma preko v reviziji uveljavljanih razlogov. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Tožena stranka revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo.

8. Pravilno je sicer stališče revidentke, da iz ZDR in sodne prakse Vrhovnega sodišča ne izhaja zahteva, da bi moral biti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas izrecno naveden že v pisni pogodbi o zaposlitvi, temveč ga delodajalec lahko dokaže tudi v sodnem postopku (1). Prav tako drži trditev, da zgolj nedosledna uporaba zakonskega besedila ne more biti razlog za ugotovitev sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nasprotju z zakonom (2). Vendar pa v obravnavanem primeru ni šlo za katero od teh situacij, saj je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnico za določen čas v pogodbi o zaposlitvi z dne 11. 3. 2010 jasno in določno opredeljen (nadomeščanje porodniške odsotnosti delavke P. P.). V takem primeru je lahko obseg sodne presoje omejen le na obstoj razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je opredeljen v pogodbi o zaposlitvi. Delodajalec mora dokazati, da je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi obstajal zakonit razlog za sklenitev pogodbe za določen čas. Če tak, zakonsko dopusten, razlog v pogodbi jasno navede, ne more kasneje v sodnem postopku zatrjevati, da naj bi bil razlog dejansko nek drug.

9. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je izjema in se lahko sklene le v primerih oziroma pod pogoji, določenimi z zakonom ali kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti (52. člen ZDR), kar velja tudi v primeru, ko pogodbo o zaposlitvi sklepa delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku (58. člen ZDR). Tožena stranka je kot delodajalec dne 11. 3. 2010 sklenila pogodbo za določen čas od 15. 3. 2010 do 14. 9. 2010 z namenom napotitve na delo k uporabniku zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke uporabnika. Iz dejanskih ugotovitev sodišča, ki jih potrjujejo tudi izrecne navedbe tožene stranke, ta v pogodbi navedeni razlog ni bil dejanski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. To pa pomeni, da je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je bilo delovno razmerje med pravdnima strankama sklenjeno za določen čas v nasprotju z zakonom in da se posledično šteje, da je tožnica pri toženi stranki sklenila delovno razmerje za nedoločen čas.

10. Ker glede na navedeno revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Tožnica je utemeljeno odgovorila na revizijske navedbe tožene stranke. Zato ji je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 154. in 155. člena ZPP dolžna povrniti njene revizijske stroške, odmerjene v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), v znesku 919,88 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 8-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti. Revizijsko sodišče je tožnici priznalo 734 EUR nagrade za sestavo odgovora na revizijo (tar. št. 3300 v zvezi z drugim odstavkom 24. člena ZOdvT), pavšalni znesek 20 EUR za materialne stroške (tar. št. 6002) ter 22 % DDV.

Op. št. (1): Glej sodbo in sklep VS RS VIII Ips 38/2009 z dne 26. 10. 2010. Op. št. (2): Glej sodbo VS RS VIII Ips 33/2013 z dne 10. 6. 2013.