Jedro

Tožena stranka je v pogodbi o zaposlitvi za določen čas kot razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas navedla nadomeščanje delavke za čas porodniškega dopusta, medtem ko je ta delavka nastopila porodniški dopust šele 5 mesecev kasneje, kar kaže na to, da navedeni razlog v trenutku sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni obstajal. Dejanski razlog sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnico je bilo dejstvo, da bi pri uporabniku preverili ali je tožnica sposobna samostojno opravljati delo na delovnem mestu „strokovni sodelavec v regulativi“, kar kaže na to, da je tožena stranka s sklepanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas v bistvu nadomeščala institut poskusnega dela iz 125. člena ZDR. Ker poskusno delo v 52. členu ZDR ni navedeno med razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je tako nadomeščanje dogovora o poskusnem delu s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas nezakonito. Ker na strani tožene stranke za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnico ni obstajal zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je tožena stranka s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas v nasprotju z 52. členom ZDR, zato je v skladu s 54. členom ZDR prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v nedoločen čas.

Izrek

Pritožbi tožnice se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno v 1. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

1. Pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnico in toženo stranko z dne 11. 3. 2010 za delovno mesto „raziskovalec“ se transformira iz pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ter se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas.

V preostalem (2., 3., 4. in 5. točka/I izreka) se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek: da se pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnico in toženo stranko dne 11. 3. 2010 za delovno mesto raziskovalec, transformira iz pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ter da se šteje, da je bila pogodba sklenjena za nedoločen čas; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati razliko regresa za leto 2010 v znesku 450,00 EUR bruto ter izplačati neto razliko regresa v znesku 337,50 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila; da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati mesečno neto plačo v znesku ... EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od mesečne zapadlosti plače do plačila ter od bruto plače odvesti davke in prispevke (I. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka v višini 728,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe).

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (razen zoper II. točko izreka sodbe – odločitev o stroški postopka) se pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da zahtevku tožnice v celoti ugodi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov ponovljenega postopka in stroškov pritožbenega postopka, ki jih je tožena stranka dolžna plačati v roku 8 dni od prejema odločitve sodišča, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi tožnica navaja, da je sodišče v ponovljenem postopku prebralo že v predhodnem postopku izvedene dokaze ter dodatno še prijavo tožnice na objavljeno prosto delovno mesto ter zaslišalo zdravnika medicine dela. Tožnica meni, da je izpodbijana odločitev sodišča nepravilna, napačno je sodišče uporabilo materialno pravo, napačno je presodilo in ocenilo dokaze, prav tako pa je storilo bistvene kršitve določb postopka. V ponovljenem postopku so se prebrale izpovedbe delavcev družbe A d.d., ki so sprejeli odločitev, da se preko tožene stranke zaposli tožnico. Prav tako sta se prebrali izpovedi delavcev tožene stranke, od katerih je eden s strani tožene stranke sklenil pogodbo o zaposlitvi in izredno odpovedal tožnici pogodbo o zaposlitvi, drugi pa je opravljal operativna opravila. Do teh izvedenih dokazov se sodišče v obrazložitvi sodbe vsebinsko ni opredelilo, temveč se je opredelilo le do izpovedbe priče A.A. (zdravnice medicine dela) ter deloma do izpovedbe tožnice. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje kot izpovedbo priče A.A. navajalo le del te izpovedi, ni pa upoštevalo in se ni opredelilo do celotne izpovedi navedene priče, ki pa je kot celota drugačna kot je le-to predstavilo sodišče. Prav tako se sodišče ni opredelilo do vseh okoliščin oziroma dejstev, s katerimi tožnica zatrjuje, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas v nasprotju z zakonom, temveč se je predvsem opredelilo do razmerja med uporabnikom in toženo stranko, za katero je ugotovilo, da povezano ravnanje tožene stranke in uporabnika ni nezakonito in ne vpliva na zakonitost, sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče se ni pravilno opredelilo do zatrjevanja tožnice, da gre v predmetni zadevi za skrivanje družbe A d.d. za t.i. uporabnikom. Dejstvo, da je uporabnik objavil razpis za zaposlitev za delovno mesto strokovni sodelavec v regulativi za nedoločen čas (objava 30. 1. 2010) in da se je tožnica pri družbi A d.d. prijavila na to objavljeno delovno mesto, ter jo je družba A d.d. povabila na razgovor in da so razgovor opravili zaposleni pri A d.d. in glede na to, da je bil A d.d. praktično tisti, ki je odločal o vsem, tožena stranka mu je le pomagala s tem, da je sama namesto A d.d. sklenila pogodbo o zaposlitvi s tožnico za določen čas. Opisan način zaposlitve pri toženi stranki brez dvoma predstavlja zlorabo instituta napotitve delavca k drugemu uporabniku. Zaslišana priča A.A. je izpovedala, da opravlja zdravniške preglede za A d.d., da je opravila oceno tveganja za A d.d. in zato samo dejstvo, kdo je izdal pisno napotnico za zdravniški pregled ni bistveno, čeprav je sodišče prve stopnje to okoliščino štelo za bistveno. Dejstvo je, da na strani tožene stranke, na dan sklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožnico, ni obstajal zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj tudi za razmerje med delavcem in delodajalcem posrednikom, veljajo določbe ZDR, ki določajo posebne omejitve sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas. Tudi sicer pa v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, to je dne 11. 3. 2010, razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, to je nadomeščanje B.B. za čas porodniškega dopusta, sploh ni obstajal, saj je B.B. nastopila porodniški dopust 9. 8. 2010. Priča C.C., ki je bila neposredno nadrejena tožnici in je odločala o zaposlitvi tožnice je izpovedala, da so tožnico zaposlili za šest mesecev, ker gre za zahtevno delovno mesto in so hoteli v tem času ugotoviti ali je tožnica sposobna to delo opravljati. Torej razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas je bil, da bi uporabnik v tem obdobju ocenil sposobnost tožnice za delo, ki ga je opravljala po pogodbi o zaposlitvi. Navedeno dejstvo pa ne more biti razlog niti za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tudi priča D.D. je na vprašanje, zakaj je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas ravno za šest mesecev odgovoril, da zaradi tega, ker se delavec v tem času nauči in hkrati se lahko preveri ali je to delo sposoben samostojno opravljati. Do navedenih izpovedb prič s strani A d.d. in tožene stranke se sodišče ni opredelilo. Prav tako je napačno stališče sodišča prve stopnje, da tudi v kolikor bi se upoštevalo, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena zaradi odsotnosti B.B., ne bi prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, saj to ni predvideno po določbi 59. člena ZDR. Pri tem je sodišče spregledalo, da se določbe ZDR, ki urejajo posebne omejitve sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas, uporabljajo tudi za razmerje med delavcem in delodajalcem – posrednikom. Tudi opisan način zaposlitve tožnice preko tožene stranke pri uporabniku, za čas porodniške odsotnosti B.B., to pa je do julija 2011 (skupaj leto in štiri mesece), predstavlja zlorabo instituta napotitve delavca k drugemu uporabniku, zaradi česar mora biti posledica tudi iz navedenega razloga takšna, kot jo zahteva tožnica v tožbi. Tožena stranka pa je že v vlogah in predhodni pritožbi opozorila, da bi moralo sodišče izdati zamudno sodbo, saj tožena stranka na tožbo ni odgovorila v zakonsko predpisanem roku. V primeru transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas bo potrebno posledično ugoditi preostalim zahtevkom tožnice, ki se nanaša na denarne zahtevke. Ker je po mnenju tožnice tožbeni zahtevek v celoti utemeljen, je tožnica upravičena do povrnitve celotnih stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe tožnice v pritožbi in navedla, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil dejanski razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas nadomeščanje delavke B.B. (pri uporabniku A d.d.). Razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi je jasno in nedvomno naveden v sami pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožene stranke pravilno zaključilo, da pogodba o zaposlitvi za določen čas ni nezakonita iz razloga, ker je bil v pogodbi o zaposlitvi čas trajanja določen krajše od obdobja trajanja odsotnosti delavke B.B.. Tožnica je že v času, ko je imela razgovor z družbo A d.d. vedela, da se bo zaposlila pri toženi stranki in ni prišlo do nobene zlorabe instituta napotitve dela k uporabniku. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka v skladu s 350. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pa zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je enkrat že odločalo o pritožbi tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje in izpodbijano sodbo v 1. točki, drugem stavku 4. točke in 6. točki izreka razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna v delu, ko je sodišče odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 3. 2010 nezakonita in se razveljavi.

S pravnomočno končanim sporom v zadevi opr. št. I Pd 1077/2010 je torej sodišče odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 21. 6. 2010 nezakonita in se razveljavi, ter da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 25. 6. 2010, temveč je trajalo do 14. 9. 2010 ter je toženi stranki naložilo, da tožnici za obdobje od 26. 6. 2010 do 14. 9. 2010 vpiše delovno dobo v ustrezno matično evidenco in za isto obdobje tožnici obračuna mesečno plačo v bruto znesku, od katerega plača pripadajoče davke in prispevke ter tožnici za vsak mesec izplača neto plačo v znesku ... EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posamičnega mesečnega neto zneska plače, od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. V tem sporu pa je tožnica zahtevala ugotovitev, da ima sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, reintegracijo in reparacijo od 15. 9. 2010 dalje.

Ni podana v pritožbi smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti.

Iz ponovno izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja delavke B.B. pri uporabniku A d.d.. Pogodba za določen čas je bila sklenjena za čas od 15. 3. 2010 do 14. 9. 2010, B.B. pa je nastopila porodniški dopust 9. 8. 2010. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožena stranka zakonito sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja delavke na porodniškem dopustu, ki je dejansko nastopila porodniški dopust šele 9. 8. 2010, torej 5 mesecev kasneje. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka imela zakonsko podlago za sklenitev delovnega razmerja za določen čas zaradi nadomeščanja odsotne delavke zaradi porodniškega dopusta (v času ko delavka porodniški dopust še ni nastopila), ker se je delavka predhodno morala usposobiti za opravljanje dela „strokovni sodelavec v regulativi“, je napačen. V kolikor je bil razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas usposabljanje delavca je imela tožena stranka pravno podlago za sklenitev delovnega razmerja za določen čas v 11. alinei 1. točke 52. člena ZDR in ni bilo nobenega razloga, da je s tožnico sklenila delovno razmerje za določen čas zaradi nadomeščanja delavke na porodniškem dopustu. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo tudi na izpovedi prič E.E., ki je bil kadrovnik, zaposlen pri uporabniku ter F.F. in tožničine neposredno nadrejene delavke G.G., ki so izpovedale, da je bilo s tožnico dogovorjeno, da jo bodo zaposlili pri toženi stranki za določen čas, da se bo lahko naučila opravljati delo „strokovnega sodelavca v regulativi“. Navedeno potrjuje, da je bil dejanski razlog sklenitve delovnega razmerja za določen čas usposabljanje tožnice za delo „strokovnega sodelavca v regulativi“, zato tožena stranka s tožnico ni sklenila zakonito pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zapisalo, da je zakonsko dopustno skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja delavca, ki je sicer zaposlen pri uporabniku, vendar pa mora biti razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi resničen. V sporni zadevi pa dejansko ni šlo za sklenitev delovnega razmerja za določen čas zaradi nadomeščanja odsotne delavke B.B., ki je v spornem času še bila zaposlena pri uporabniku in je nastopila porodniški dopust šele 5 mesecev kasneje. Tožena stranka je tudi jasno navedla, da je bil dejanski razlog sklenitve delovnega razmerja s tožnico, da bi se tožnica usposobila za delo pri uporabniku (strokovni sodelavec v regulativi) in da bi uporabnik ugotovil ali je tožnica sposobna opravljati delo „strokovnega sodelavca v regulativi“. Navedeno pa so tudi potrdile priče C.C. in E.E. V skladu s 1. odstavkom 10. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) velja pravilo sklepanja pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas. ZDR v 1. odstavku 52. člena omejuje sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas s tem, da našteva primere, ko je taka pogodba dopustna, pri tem pa v zadnji alinei izrecno določa, da se lahko pogodba za določen čas sklene tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba na ravni dejavnosti. Tudi za agencijske delavce se dosledno uveljavlja načelo, da se z delavcem praviloma sklene pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, pogodba za določen čas pa le izjemoma, ob upoštevanju predpisanih pogojev in omejitev za zaposlovanje za določen čas (58. člen ZDR). V 59. členu pa zakon določa časovno omejitev opravljanja dela pri uporabniku in sicer delodajalec ne sme zagotavljati dela delavca uporabniku neprekinjeno ali s prekinitvami do enega meseca, več kot eno leto, če gre ves čas za opravljanje istega dela z istim delavcem.

Glede na to, da tudi za delovna razmerja med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu (uporabniku) veljajo določbe ZDR, ki določajo posebne omejitve sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas, dejansko na dan sklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožnico ni obstajal zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka je v pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 11. 3. 2010, kot razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, navedla nadomeščanje B.B. za čas porodniškega dopusta, medtem ko je B.B. nastopila porodniški dopust šele 9. 8. 2010, kar kaže na to, da navedeni razlog v trenutku sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni obstajal. Kot sta priči D.D. in C.C. prepričljivo izpovedali, je bil izključen razlog sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnico, da bi pri uporabniku preverili ali je tožnica sposobna samostojno opravljati delo na delovnem mestu „strokovni sodelavec v regulativi“. Navedeno pa kaže na to, da je tožena stranka s sklepanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas v bistvu nadomeščala institut poskusnega dela iz 125. člena ZDR. Ker poskusno delo v 52. členu ZDR ni navedeno med razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je tako nadomeščanje dogovora o poskusnem delu s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas nezakonito (tako je odločilo Vrhovno sodišče RS tudi v sodbi opr. št. VIII Ips 18/2012 z dne 15. 10. 2012).

Po delovnopravni zakonodaji, v skladu z Direktivo 1999/70/ES, predstavlja pogodba o zaposlitvi za določen čas torej izjemo od splošnega pravila sklepanja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, zato je treba zakonske določbe, ki jo urejajo razlagati ozko. Pogodba o zaposlitvi za določen čas mora biti takšna, da je delavec seznanjen s tem, koga nadomešča in do kdaj ga bo nadomeščal. Delavec mora imeti možnost preizkusiti ali je pogodba o zaposliti za določen čas sklenjena v skladu z zakonskimi zahtevami ali ne (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 445/2006 z dne 27. 3. 2007). Dolžnost delodajalca je, da v pogodbi o zaposlitvi navede dejansko obstoječ in zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ker razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki ga je navedla tožena stranka v sporni pogodbi o zaposlitvi, dejansko ni obstajal, je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom.

Dejstvo, da na strani tožene stranke za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnico ni obstajal zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas pomeni, da je tožena stranka s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas v nasprotju z 52. členom ZDR, zato je v skladu s 54. členom ZDR prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo ko je zaključilo, da pogodba o zaposlitvi za določen čas ni nezakonita, če delavka nastopi delo še pred odhodom delavke, ki jo nadomešča, na porodniški dopust. Dejstvo, da se bi naj tožnica predhodno usposobila za opravljanje dela sodelavca v regulativi ne predstavlja zakonitega razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas zaradi nadomeščanja delavke v času porodniškega dopusta. Naveden zaključek sodišča prve stopnje je zato materialnopravno zmoten in je zato pritožbeno sodišče v skladu s 5. alineo 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe.

Zaradi napačne materialnopravne presoje sodišča prve stopnje, pa sodišče ni odločilo o nadaljnjih zahtevkih tožnice (nadomestila plače, regres za letni dopust za leto 2010 in 2011 in o reintegraciji tožnice). Tožena stranka je v vlogi z dne 2. 3. 2012 predlagala sodno razvezo pogodbe, ker nima delovnega mesta „raziskovalec“, zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku preveriti trditve tožene stranke v smislu 2. odstavka 118. člena ZDR. Po stališču Vrhovnega sodišča RS (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 317/2008 z dne 26. 1. 2010 in VIII Ips 385/2008 z dne 7. 4. 2010) lahko sodišče tudi brez predloga delavca ali celo, če delavec temu nasprotuje oziroma vztraja pri reintegracijskem zahtevku, samo ugotavlja pogoje za razvezo pogodbe o zaposlitvi po 2. odstavku 118. člena ZDR, vendar pa mora delodajalec obstoj okoliščin in interesov, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja več ni mogoče, izrecno zatrjevati in dokazati in to enako kot delavec, do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje bo moralo dopolniti dokazni postopek tudi glede ugotovitve višine nadomestila plače tožnice za sporno obdobje ter odločiti tudi o spremembi tožbe (pripravljalna vloga tožnice z dne 22. 2. 2012). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v 2. – 5. točki izreka sodbe.

Pri odločitvi je pritožbeno sodišče upoštevalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.