Jedro

Kot pravilno opozarja sodišče prve stopnje, je v sodni praksi (pri čemer ne gre le za sodno prakso Delovnega in socialnega sodišča) zavzeto večinsko stališče, da se kot potrebni stroški postopka priznavajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. V konkretnem primeru gre torej za delovno območje Okrajnega sodišča na Vrhniki. Drži, da ima stranka pravico do svobodne izbire odvetnika, a to samo po sebi ne pomeni, da je zato treba stroške, ki nastanejo s tako izbiro, v celoti naložiti v plačilo nasprotni stranki. O tem je stališče že zavzelo Ustavno sodišče, v ustaljeni sodni praksi rednih sodišč pa se potne stroške pooblaščenca s sedežem izven delovnega območja sodišča upošteva kot potrebne, če to opravičuje narava konkretnega mandatnega razmerja in druge okoliščine. Te okoliščine so trditveno in dokazno breme stranke, ki povrnitev takih stroškov uveljavlja. Ni sporno, da takih posebnih okoliščin tožnik v tej pravdi ni zatrjeval.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (to je točki I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III izreka spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki zviša za 107,90 EUR, to je na znesek 745,88 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik v tem postopku od toženke zahteva plačilo kupnine za prodani osebni avto. Sodišče prve stopnje je zahtevku v večjem delu ugodilo in toženki naložilo, da tožniku plača 500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2019 dalje. Višji tožbeni zahtevek (to je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 29. 10. 2019 do 30. 10. 2019) je zavrnilo in toženki naložilo, da tožniku povrne tudi 637,98 EUR stroškov postopka.

2. Pritožbo zoper odločitev vlagata obe pravdni stranki.

3. Tožnik izpodbija stroškovno odločitev. Meni, da bi mu moralo sodišče priznati tudi potne stroške pooblaščenca. Gre za odvetnika iz okrožja sodišča. Potni stroški do 400 km so po tretjem odstavku 14. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) potrebni stroški. Opozarja na odločbe VSL I Cp 1926/2000, VSC Prp 339/2010, I Cp 266/2019 ter II Cp 1336/2018 in meni, da so odločbe, na katere se sklicuje sodišče, neprimerljive. Tožniku je bila kršena pravica do svobodne izbire pooblaščenca, pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter storjena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Enako kršitev sodišču očita v delu, v katerem mu ni priznalo stroškov opomina. Gre za potreben strošek. Odločitev je arbitrarna in samovoljna in krši tožnikovo pravico iz 22. člena Ustave RS. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka izpodbija ugodilni del sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe. V primeru razveljavitve predlaga sojenje pred drugim sodnikom. Meni, da so v tem postopku relevantni dokazi sklenjena kupna pogodba in trditve strank. Pogodba dokazuje, da je bila sklenjena in vozilo izročeno. Tožnik se poklicno ukvarja s preprodajo in popravili vozil in mu je jasno, kaj pogodba vsebuje. Do tega se sodišče ne opredeli. Ne opredeli se niti do tožnikove navedbe, da je šlo za nakup na obroke, kar ni nikjer zapisano. Tožniku je bila znana določba drugega odstavka 496. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in je bil on tisti, ki bi moral v pogodbo zapisati karkoli v zvezi s plačilom kupnine. V nasprotnem primeru bi morala veljati domneva, da je bila kupnina plačana ob prevzemu. Sodišče se s tem ni ukvarjalo, ampak je dokazno breme prevalilo na toženko. Povzema, zakaj je sodišče zavrnilo trditev toženke, da je bila kupnina plačana 8. 5. 2019. Kot nerelevantne je zavrnilo tudi navedbe in dokaze o razlogih za vložitev tožbe. Naknadno je toženka pritožbo še dopolnila.

5. Tožnik je na pritožbo toženke odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

6. Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

7. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

_Glede pritožbe toženke_

8. Toženki je bila sodba sodišča prve stopnje vročena 15. 9. 2020, pritožbeni rok pa se je iztekel 23. 9. 2020. Ker je toženka pritožbo dopolnila že po izteku tega roka (to je 24. 9. 2020), te dopolnitve pritožbeno sodišče pri odločitvi ni upoštevalo in se do navedb v tej dopolnitvi tudi ni opredeljevalo.

9. Obravnavana zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR (prvi odstavek 443. ZPP). Sodba sodišča prve stopnje se v takšnih sporih lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi relativnih postopkovnih kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, prav tako tudi zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dopusten pritožbeni razlog.

10. Pritožbene navedbe pa so v pretežni meri usmerjene prav v izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Gre opozarjanje na to, da se tožnik poklicno ukvarja s prodajo in popravili vozil ter povzemanje vsebine toženkine izpovedbe in razlogov za vložitev tožbe, s čimer skuša pritožnica izpodbijati dokazno oceno in zaključek, da plačila kupnine ni dokazala. Na te navedbe pritožbeno sodišče zato ne odgovarja.

11. S tem, ko se sodišče prve stopnje ni izrecno opredeljevalo do zatrjevanih razlogov za vložitev tožbe in do trditev, da se toženec poklicno ukvarja s preprodajanjem vozil, ni storilo nobene upoštevne procesne kršitve. Gre namreč za trditve, ki so za odločitev v tem sporu očitno nerelevantne.

12. Tožnik od toženke zahteva plačilo kupnine za prodani osebni avto. Tožnik je bil v zvezi s tem dolžan dokazati obstoj veljavne kupne pogodbe in višino kupnine, na toženki pa je bilo trditveno in dokazno breme, da je kupnino že plačala. Dokazno breme je bilo na njej ne le zato, ker je v teoriji in sodni praksi ustaljeno stališče, da je dokazno breme praviloma na tistem, ki zatrjuje obstoj dejstva in ne na tistem, ki zatrjuje njegov neobstoj,1 pač pa tudi zato, ker je to njeno breme po materialnem pravu, to je po 496. členu OZ. V tej določbi tudi ni nobene domneve o plačilu kupnine. Očitek, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in dokazno breme nepravilno prevalilo na toženko, je zato neutemeljen.

13. Ker drugih konkretiziranih pritožbenih navedb toženka ni podala, je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev preizkusilo še v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP. Pri tem je ugotovilo, da sodišče uradoma upoštevnih kršitev ni storilo, glede na dejanske ugotovitve, na katere je pritožbeno sodišče vezano, pa je bilo tudi materialno pravo uporabljeno pravilno.

14. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu (to je točki I izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

_**Glede pritožbe tožnika**_

15. Stroškovna odločitev sodišča prve stopnje ni obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vsebuje dovolj razlogov, da je njen pritožbeni preizkus mogoč.

16. Res je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, da odločitev v pogledu potnih stroškov in stroškov opomina materialnopravno ni povsem pravilna, a to samo po sebi ne pomeni, da je odločitev zato samovoljna in arbitrarna in krši tožnikovo pravico iz 22. člena Ustave RS. Oprta je namreč na razlago pojma potrebnih stroškov.

17. Kot pravilno opozarja sodišče prve stopnje, je v sodni praksi (pri čemer ne gre le za sodno prakso Delovnega in socialnega sodišča)2 zavzeto večinsko stališče, da se kot potrebni stroški postopka priznavajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. V konkretnem primeru gre torej za delovno območje Okrajnega sodišča na Vrhniki. Drži, da ima stranka pravico do svobodne izbire odvetnika, a to samo po sebi ne pomeni, da je zato treba stroške, ki nastanejo s tako izbiro, v celoti naložiti v plačilo nasprotni stranki. O tem je stališče že zavzelo Ustavno sodišče,3 v ustaljeni sodni praksi rednih sodišč pa se potne stroške pooblaščenca s sedežem izven delovnega območja sodišča upošteva kot potrebne, če to opravičuje narava konkretnega mandatnega razmerja in druge okoliščine. Te okoliščine so trditveno in dokazno breme stranke, ki povrnitev takih stroškov uveljavlja. Ni sporno, da takih posebnih okoliščin tožnik v tej pravdi ni zatrjeval. 18. Na tako presojo ne more vplivati sklicevanje na odločbo VSL I Cp 1926/2000 in 14. člen OT 95 (podobno določilo ima sedaj tretji odstavek 10. člena OT) ter odločbo VSC Prp 339/2010. Večinsko stališče je namreč drugačno. Tudi sicer se določba tretjega odstavka 10. člena OT nanaša na mandatno razmerje med stranko in njenim pooblaščencem, ne pa na vprašanje, ali so (vsi) potni stroški pooblaščenca v smislu 155. člena ZPP tudi potrebni.

19. Se pa pritožbeno sodišče strinja, da zavzeto stališče ne pomeni, da tožnik, ki je za zastopanje pooblastil odvetnika s sedežem v Ljubljani, ni upravičen niti do dela potnih stroškov. Nobenega dvoma namreč ni, da bi potni stroški nastali tudi v primeru, če bi si tožnik pooblaščenca izbral na območju Okrajnega sodišča na Vrhniki. Pritožbeno sodišče zato soglaša s pritožnikom, da bi mu morali biti priznani potni stroški od meje delovnega območja Okrajnega sodišča na Vrhniki (iz smeri Ljubljane) do sedeža sodišča in nazaj, to je približno za razdaljo 6 km. Iz tega naslova mu je zato pritožbeno sodišče priznalo strošek kilometrine v višini 4,44 EUR (12 x 0,37 EUR) ter na podlagi četrtega odstavka 6. člena OT tudi urnino za odsotnost iz pisarne v času potovanja 2 x 20 točk, skupaj 40 točk. 20. Tožnik utemeljeno nasprotuje tudi presoji, da strošek za opomin ni bil potreben. Na opomin se namreč navezuje več pravnih posledic. Med drugim je bil v konkretnem primeru opomin potreben zaradi začetka teka zakonskih zamudnih obresti, potreben pa je bil tudi zaradi morebitnega dokazovanja, da je bila vložitev tožbe potrebna.4 Pritožbeno sodišče je zato tožnikovi pritožbi tudi v tem pogledu ugodilo in mu je priznalo nagrado po 4. točki tar. št. 38 OT v višini 100 točk. Do višje zahtevane nagrade tožnik ni upravičen, saj konkretnega opomina ni mogoče umestiti med vloge, ki jih obravnava 1. točka te tar. št. 21. Skupaj je pritožbeno sodišče tožniku dodatno priznalo 140 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 84 EUR, skupaj s stroški kilometrine v višini 4,44 EUR ter 22 % DDV (19,46 EUR) pa 107,90 EUR.

22. Pritožba je glede na obrazloženo delno utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (to je točki III izreka) na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je znesek stroškov, ki jih mora toženka povrniti tožniku, zvišalo za 107,90 EUR, to je na znesek 745,88 EUR. V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

_**Glede pritožbenih stroškov**_

23. Tožnik je s pritožbo izpodbijal stroškovno odločitev in z njo uspel le v manjšem delu, ki posebnih stroškov ni povzročil. Toženka s pritožbo ni uspela. Odgovor na pritožbo toženke glede na njeno očitno neutemeljenost ni bil potreben. Ob upoštevanju drugega odstavka 154. in 155. člena ZPP v zvezi z 165. členom ZPP je pritožbeno sodišče zato odločilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške.

1 Tisti, ki zatrjuje negativno dejstvo, nosi dokazno breme le izjemoma, na primer takrat, kadar je neobstoj dejstva odvisen od obstoja nekega drugega dejstva, ki izključuje možnost istočasnega obstoja prerekanega dejstva (npr. dokazovanje tako imenovanega alibija) - II Ips 751/2006. Glej tudi J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 344 do 347. 2 Glej odločbe VSL II Cp 3281/2011, VSK Cpg 221/2015, VSL Sodba II Cp 483/2010, VSL II Cp 746/2015, VSL II Cpg 611/2017, VSL Cp 2403/2016, VSL I Cp 1914/2017 in druge. 3 Glej odločbi UP-80/99 in Up-28/00. 4 Do tega pride v primeru pripoznave zahtevka (glej 157. člen ZPP).