Jedro

Zaposlovanje drugih delavcev ali podaljševanje pogodb o zaposlitvi drugim delavcem v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi nekemu delavcu predstavlja zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, saj kaže na to, da potreba po delu delavca, ki mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, še vedno obstaja.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, zviša na znesek 1.642,36 EUR.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku v osmih dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 70,27 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 10. 2013, ki jo je podala tožena stranka tožniku, nezakonita in se razveljavi; delovno razmerje tožnika in tožene stranke pa ni prenehalo 25. 10. 2013 na podlagi te nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika v roku 15 dni pozove nazaj na delo in mu za čas, ko ni delal, torej od 25. 10. 2013, prizna vse pravice iz delovnega razmerja in mu med drugim obračuna in izplača tudi vse plače, regres za letni dopust in druge denarne prejemke iz delovnega razmerja za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje, torej od 25. 10. 2013 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila ter tožniku za ta čas obračuna in plača tudi prispevke za socialna zavarovanja (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika v roku 15 dni prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje, torej od 25. 10. 2013 dalje (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.286,61 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka izpodbijane sodbe, in sicer iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi kršitve človekovih pravic iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da znesek stroškov s 1.286,61 EUR zviša na znesek 1.642,36 EUR, toženi stranki pa naloži v plačilo njegove pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno odmerilo stroške postopka, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožniku. Zmotno in v nasprotju s sodno prakso je zaključilo, da tožniku ne pripada nagrada za narok v prvotnem postopku, opr. št. Pd 81/2013, torej, da mu ne pripada nagrada za narok dne 29. 1. 2014 in dne 17. 3. 2014 po tar. št. 3102 ZOdvT v priglašenem znesku 291,60 EUR, ker naj bi bila ta nagrada že všteta v nagrado za narok v ponovljenem postopku, opr. št. Pd 83/2014. Takšni zaključki sodišča prve stopnje so brez pravne podlage. Nagrada za narok v prvotnem postopku namreč ni vključena v nagrado za narok v ponovljenem postopku. Zato bi moralo sodišče prve stopnje tožniku priznati tudi nagrado za narok v znesku 291,60 EUR in k navedenemu znesku prišteti še 22 % DDV, kar skupaj znese 355,75 EUR. V tem delu izpodbijane sodbe tudi ni mogoče preizkusiti, saj ni zadosti obrazložena in sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako in na kakšni podlagi je prišlo do teh zmotnih zaključkov. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v celoti, in sicer iz pritožbenih razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo bodisi razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje bodisi spremeni tako, da tožbene zahtevke zavrne. Navaja, da ni resnična ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka že ob podani pisni odpovedi delavca A.A. z gotovostjo vedela, da bo resnično prekinil delovno razmerje. Iz izpovedi priče B.B. izhaja, da so A.A., ker je izredno dober varilec, prepričevali, da ostane, zato tožena stranka ni z gotovostjo vedela, ali bo odšel ali ostal. Zmotna je ugotovitev, da je lahko tožnik nadomestil A.A.. Tožnik namreč nima opravljenega izpita za nacionalno poklicno kvalifikacijo, kakor jo imata A.A. in C.C.. Tožnik, nasprotno kot C.C., ni usposobljen za najzahtevnejša varilska dela. Nadalje ne gre prezreti dejstva, da je bilo tudi C.C. sporočeno, da mu ne bodo podaljšali delovnega razmerja (o tem je C.C. tudi izpovedal). Če pa je temu tako, je utemeljeno zaključiti, da je bila tožena stranka v kritičnem času prepričana, da bo A.A. obdržala v delovnem razmerju. C.C. in A.A. sta primerljiva delavca glede usposobljenosti, nista pa primerljiva tožnik in A.A.. Odločitev tožene stranke, da je tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je bila zakonita, čeprav se je pri toženi stranki ob pričakovani odpovedi pogodbe o zaposlitvi A.A. pokazala potreba po enem varilcu, vendar ne s takšnim znanjem in izkušnjami, kot jih je imel tožnik. Ker tožnik ni imel nacionalne poklicne kvalifikacije, A.A. in C.C. pa sta jo imela, je tožena stranka imela utemeljen razlog, da je zaposlila C.C. za opravljanje del in nalog, ki jih je prej opravljal A.A.. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da so vsi varilci enako usposobljeni za varilska dela, čeprav v aktu o sistemizaciji med varilci ni zapisanih razlik. Tožena stranka kot delodajalec ima pravico, da delovno razmerje sklene z delavci, ki so na trgu dela najbolj usposobljeni. C.C. je bil boljši varilec kot tožnik, to je nesporno. Poleg tega je postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku tekel veliko pred tem, ko je tožena stranka z gotovostjo vedela, da bo A.A. dejansko podal odpoved pogodbe o zaposlitvi.

5. Tožnik podaja odgovor na pritožbo tožene stranke in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrne in z izjemo odločitve o stroških postopka potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da ni kršilo ustavnih pravic ter da je pravilno in popolno ugotovilo relevantno dejansko stanje. Vendar pa je sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer pri odločitvi o stroških postopka.

8. Pritožbeno sodišče je v tem individualnem delovnem sporu, ki zadeva presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, enkrat že odločalo. V prvotnem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo, opr. št. Pd 81/2013 z dne 17. 3. 2014, zavrnilo postavljene tožbene zahtevke. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožnika s sklepom, opr. št. Pdp 539/2014 z dne 20. 8. 2014, pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo. V novem sojenju je bila izdana izpodbijana sodbo, s katero je sedaj sodišče prve stopnje postavljenim tožbenim zahtevkom v celoti ugodilo.

9. Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana tožniku dne 8. 10. 2013 iz poslovnih razlogov. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot varilec na podlagi pogodbe o zaposlitvi od 15. 10. 2012 dalje (sprava za določen, od 16. 4. 2013 pa za nedoločen čas). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi podana, ker se je tožena stranka zaradi sprememb v strukturi naročil, variiranja njihovega obsega in s tem slabših ekonomskih kazalnikov odločila za reorganizacijo in optimizacijo delovnega procesa v delovni enoti D. ter sprejela sklep o zmanjšanju števila izvajalcev na delovnem mestu varilec za dva izvajalca. Posledično je prenehala potreba po tožnikovem delu.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da so v resnici obstajale resne okoliščine, zaradi katerih je tožena stranka pristopila k reševanju težke finančne situacije, eden izmed ukrepov pa je bilo tudi zmanjšanje števila delavcev. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju ugotovilo, da delo s kooperenti, tj. delavci, ki niso bili zaposleni pri toženi stranki, ni razlog za nezakonito postopanje tožene stranke. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je po presoji sodišča prve stopnje nezakonita zato, ker je v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi v resnici obstajala potreba po tožnikovem delu. Tožnikovo delo je bilo po presoji sodišča prve stopnje nepotrebno, dokler ni dne 3. 10. 2013 odpovedi pogodbe o zaposlitvi podal A.A., za katerega je tožena stranka ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku že vedela, da ne želi več delati za toženo stranko. Ker pa je tožena stranka kljub temu tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, hkrati pa dne 6. 11. 2013 celo sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z C.C. za isto delovno mesto, je po presoji sodišča prve stopnje izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

11. Pravno podlago predmetnega spora predstavlja 1. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), ki poslovni razlog opredeljuje kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. V skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne preverja smotrnosti odločitve delodajalca o organizaciji delovnega procesa, pač pa le, ali je zaradi takšne spremembe v organizaciji oziroma v poslovanju delodajalca resnično prenehala potreba po delu delavca na določenem delovnem mestu. Sodna praksa se je tako že postavila na stališče, da zaposlovanje drugih delavcev ali podaljševanje pogodb o zaposlitvi drugim delavcem v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi nekemu delavcu predstavlja zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, saj kaže na to, da potreba po delu odpovedujočega delavca še vedno obstaja(1) .

K pritožbi tožene stranke:

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo tožnikovo delo nepotrebno (zaradi enega presežnega varilca) vse dokler A.A. dne 3. 10. 2013 ni sam podal odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožba navedenemu zaključku sodišča prve stopnje ne nasprotuje, nasprotuje pa ugotovitvi, da je tožena stranka za odpoved pogodbe o zaposlitvi A.A. takrat (oziroma vsaj pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku dne 8. 10. 2013) že vedela. Ta pritožbena navedba po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljena. Na odpovedi pogodbe o zaposlitvi A.A. je naveden datum 3. 10. 2013 (B31). Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da odpovedi pogodbe o zaposlitvi tega dne ni prejela ali da je na njej zapisan napačen datum. Glede na navedeno je potrebno šteti, da je bila tožena stranka z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi A.A. seznanjena z dnem, ki je naveden na odpovedi (3. 10. 2013), in se v postopku pred sodiščem posledično ne more uspešno sklicevati, da v resnici ni vedela, da bo A.A. prekinil delovno razmerje.

13. Ker je tožena stranka tožniku kljub temu, da zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi A.A. njegovo delo ni bilo nepotrebno, odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ta po presoji sodišča prve stopnje ni zakonita. Na njeno nezakonitost tudi po presoji pritožbenega sodišča še toliko bolj nakazuje ugotovljeno dejstvo, da je tožena stranka kasneje za nedoločen čas na istem delovnem mestu zaposlila drugega delavca. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožba ne nasprotuje, izhaja, da je bila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi podana dne 8. 10. 2013, vročena dne 10. 10. 2013, v delovnem razmerju pri toženi stranki pa je bil še do izteka 15-dnevnega odpovednega roka dne 25. 10. 2013. V času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku je bil pri toženi stranki za določen čas na istem delovnem mestu zaposlen C.C., ki se mu je pogodba o zaposlitvi iztekla 6. 11. 2013. S tem dnem pa je C.C. s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto varilca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila tožnika in C.C. zaposlena na istem delovnem mestu varilca in da sta oba izpolnjevala pogoje za zasedbo tega delovnega mesta. Ugotovilo je tudi, da tožena stranka C.C. ni zaposlila na podlagi posebnega programa Zavoda RS za zaposlovanje in da se za zasedbo delovnega mesta varilec ne zahteva certifikat o nacionalni poklicni kvalifikaciji. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bil C.C. bolj usposobljen kot tožnik in da med seboj nista bila primerljiva. Z vidika zakonitosti pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga namreč ni pomembno, ali so delavci, ki jih delodajalec zaposluje namesto delavca, ki mu odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, bolj usposobljeni. Relevantno je le, ali jih zaposluje na istem oziroma celo primerljivem delovnem mestu. To pa je bilo v konkretnem primeru zagotovo podano.

14. Zaposlitev C.C. za nedoločen čas komaj 11 dni po tem, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Če bi se namreč dejansko zmanjšale potrebe po opravljanju dela varilca, ne bi tožena stranka na novo sklenila pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z C.C., ampak bi obdržala v delovnem razmerju tožnika, ki je že imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Ker pa se je tožena stranka odločila, da bo tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, čeprav je vedela oziroma bi vsaj morala vedeti, da C.C. v kratkem poteče pogodba o zaposlitvi za določen čas, ni ravnala zakonito.

15. Glede na zgoraj navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da potreba po tožnikovem delu iz pogodbe o zaposlitvi ni prenehala in da zato izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ni zakonita. Tako je pravilna in zakonita odločitev sodišča prve stopnje, da ugodi tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in posledično tudi reparacijskemu in reintegracijskemu tožbenemu zahtevku.

16. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in z izjemo odločitve o stroških postopka, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožnika:

17. Tožnik se utemeljeno pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Sodišču prve stopnje pri tem sicer očita tudi kršitev ustavnih pravic iz 14., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št.33/1991 in nadalj.) in absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa po oceni pritožbenega sodišča niso podane. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe v tem delu (13. točka) je povsem jasno razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje tožniku priznalo stroške v prisojeni višini in je tako odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče prav tako ne vidi, pritožba pa v zvezi s tem nima konkretnih navedb, v čem naj bi bile podane kršitve ustavnih pravic enakosti pred zakonom iz 14. člena URS, enakega varstva pravic iz 22. člena URS in pravice do sodnega varstva iz 23. člena URS, zato navedeni očitek ni utemeljen.

18. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov postopka, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožniku, zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.). Tožniku je sodišče prve stopnje priznalo naslednje stroške: nagrado za postopek pred sodiščem prve stopnje, nagrado za narok v novem sojenju, nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (sodišče prve stopnje pomotoma zapiše, da gre za nagrado z izrednimi pravnimi sredstvi), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, DDV ter potne stroške tožnika in prič.

19. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se nagrada za narok v prvotnem sojenju v zadevi, opr. št. Pd 81/2013, všteva v nagrado za narok v novem sojenju, opr. št. Pd 83/2014, v katerem je izdalo izpodbijano sodbo. Strankam namreč pripade več nagrad za narok, če je po razveljavitveni odločbi višjega sodišča zadeva vrnjena nižjemu sodišču v novo sojenje in je v ponovljenem postopku ponovno izveden narok pred nižjim sodiščem(2) , kot je bilo to v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje bi tožniku tako moralo priznati dve nagradi za narok pred sodiščem prve stopnje v višini 291,60 EUR po tar. št. 3102 ZOdvT, torej skupaj 583,20 EUR.

20. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče upoštevaje določbo 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek stroškov postopka, ki jih mora tožena stranka plačati tožniku, zvišalo z zneska 1.286,61 EUR na znesek 1.642,36 EUR. Razliko med navedenima zneskoma predstavlja nagrada za narok v višini 291,60 EUR z 22 % DDV (skupaj 355,75 EUR).

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo v celoti uspel, zato je upravičen do povračila pritožbenih stroškov. Tožniku se priznajo naslednji priglašeni pritožbeni stroški(3): nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v višini 48,00 EUR (tar. št. 3210), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 9,60 EUR (tar. št. 6002), 22 % DDV (tar. št. 6007), plačila sodne takse za pritožbo pa je bil tožnik oproščen. Skupaj je tako upravičen do povračila 70,27 EUR pritožbenih stroškov, ki mu jih mora povrniti tožena stranka (prvi odstavek 154. člena ZPP), in sicer v osmih dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik pa svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke krije sam, ker za rešitev v predmetni zadevi niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). O pritožbenih stroških tožene stranke pritožbeno sodišče ni odločalo, saj jih ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP).

(1) Glej na primer sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 347/2006 z dne 19. 12. 2006 in opr. št. VIII Ips 99/2011 z dne 19. 3. 2012. (2) Tako tudi sklep pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1231/2014 z dne 29. 10. 2014 in drugi.

(3) Pri določitvi višine pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče kot vrednost spornega predmeta s tožnikovo pritožbo izpodbijanega dela sodbe upoštevalo znesek 355,75 EUR, ki predstavlja razliko med zahtevanimi stroški postopka (1.642,36 EUR) in stroški postopka, ki jih je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje (1.286,61 EUR).