Jedro

Zaposlitev A. A. za nedoločen čas enajst dni po tem, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, ob dejstvu, da je ob podaji sporne odpovedi tudi že vedela za odpoved B. B., pomeni zlorabo instituta odpovedi iz poslovnega razloga. Tožena stranka bi se odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku zlahka izognila, če bi počakala na prenehanje delovnega razmerja B. B. na podlagi dane odpovedi in na potek pogodbe o zaposlitvi A. A. za določen čas. Na ta način bi se število varilcev zmanjšalo za predvidena dva zaposlena, ne da bi prišlo do odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 612,90 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 10. 2013 in toženi stranki naložilo, da tožnika vrne na delo ter mu za čas od 25. 10. 2013 dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, regresom za letni dopust in drugimi denarnimi prejemki iz delovnega razmerja, po obračunu in plačilu prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov ter ga vpiše v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ugotovilo je, da je bila tožena stranka zaradi poslovnih rezultatov in gospodarske situacije sicer primorana izvajati različne ukrepe, med drugim tudi zmanjšati število varilcev, vendar pa bi po tem, ko je odpoved podal B. B., ki je bil tudi varilec, tožnika lahko obdržala na delu, namesto, da je za nedoločen čas zaposlila A. A., ki je imel pred tem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Poudarilo je, da ni pomembno, ali je bil A. A. boljši varilec od tožnika, ker je bilo delovno mesto varilca sistemizirano enotno. Presodilo je, da je odpoved nezakonita, ker je tožena stranka ob tem, da je pogodbo o zaposlitvi odpovedala tožniku zaradi poslovnega razloga, obenem za nedoločen čas zaposlila drugega delavca.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, razen v delu o stroških postopka, v katerem jo je delno spremenilo. Pritrdilo je pravnemu zaključku, da zaposlitev A. A. za nedoločen čas, komaj enajst dni po tem, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi poslovnega razloga, pomeni zlorabo instituta te vrste odpovedi. Če so se zmanjšale potrebe po opravljanju dela varilca, bi tožena stranka počakala na prenehanje delovnega razmerja B. B. ter iztek določenega časa, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi A. A. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka, ki smiselno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je poslovni razlog obstajal in da ni vedela za odpoved B. B. Meni, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, na podlagi česa je sodišče druge stopnje sklepalo, da je tožena stranka zanjo vedela. Zato uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zmotno naj bi bil interpretiran tudi 89. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/220 in naslednji) v zvezi z zaposlitvijo drugega delavca. Glede zaposlitve A. A. se sklicuje na pogodbeno svobodo pri zaposlovanju. Nihče nima pravice zahtevati od delodajalca, da delavca, ki mu je prenehalo delovno razmerje iz poslovnega razloga, ponovno zaposli, če se pokažejo nove zaposlitvene možnosti. Dokazano pa je tudi, da je A. A. bolj usposobljen varilec kot tožnik. Stališče sodišča, da to ni pomembno, pomeni zavoro k doseganju večje konkurenčnosti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je tožena stranka vedela za J. odpoved v začetku oktobra in da mu je celo po tem, ko mu je delovno razmerje 31. 10. 2013 prenehalo, govorila, da ima vedno delo za dobre varilce. Poudarja, da je v sistemizaciji delovnih mest delo varilca določeno enotno, zato ni mogoče razlikovanje med njimi. Zlasti ločevanje na „boljše“ in „slabše“ ni relevantno za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Presojanje po tem kriteriju bi kvečjemu prišlo v poštev pri razlogu nesposobnosti. Iz poslovnega razloga se ni mogoče „rešiti“ delavca, ki ti ne ustreza in zaposliti drugega.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, nanje pa je revizijsko sodišče vezano, je tožena stranka podjetje, ki se ukvarja z izdelovanjem jeklenih konstrukcij. Ker ima tudi kupce v tujini, se mora prilagajati razmeram na trgu, če jih želi obdržati. Biti mora konkurenčna, zato mora med drugim paziti na stroške poslovanja in skrbeti, da so ti čim manjši (ves čas npr. sodeluje s kooperanti, katerih delavci - varilci, ki jih najame le, kadar jih potrebuje, so zanjo cenejši). Ker je v letu 2012 prišlo do velike fluktuacije naročil in pritiska na poslovne stroške, se je, ob upoštevanju razmer na trgu, plana prodaje in analize obstoječih kadrovskih virov, odločila za optimizacijo delovnega procesa in reorganizacijo v delovni enoti varjenje. Sklenila je zmanjšati število izvajalcev na delovnem mestu varilec za dva delavca. Tožnik je opravljal delo varilca. Na tem delovnem mestu je bil za določen čas (od 6. 11. 2012 do 6. 11 2013) zaposlen A. A., ki ga je tožena stranka, takoj po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas (6. 11. 2013) in po odhodu B. B. (31. 10. 2013), zaposlila za nedoločen čas. To se je zgodilo 11 dni po prenehanju delovnega razmerja tožniku.

8. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) je podan, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da so opisane ekonomske razmere, ki jim sledi reorganizacija z zmanjšanjem števila izvajalcev na posameznih delovnih mestih, lahko zakonit odpovedni razlog. Soglaša pa tudi s stališčem, da je razlog zakonit le, če je resničen in ne le navidezen. Slednje namreč pomeni zlorabo instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

9. V času, ko je tožena stranka ugotavljala obstoj poslovnega razloga in izkazovala potrebo po zmanjšanju števila izvajalcev na delovnem mestu varilec za dva delavca, je eden od varilcev (B. B.) podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je najkasneje v začetku oktobra 2013 vedela, da B. B. pogodbo prekinja in ne želi več delati za toženo stranko (odpoved pogodbe o zaposlitvi nosi datum 3. 10. 2013), ves čas pa je vedela tudi, da se drugemu varilcu (A. A.) s 6. 11. 2013 izteče pogodba o zaposlitvi za določen čas. Če je res izkazovala potrebo po zmanjšanju števila varilcev, bi se za dva delavca število zmanjšalo z njunim odhodom. Med prenehanjem delovnega razmerja na podlagi odpovedi B. B. (31. 10. 2013), prenehanjem delovnega razmerja tožniku na podlagi odpovedi (25. 10. 2013) in potekom A. A.-jeve pogodbe o zaposlitvi za določen čas (6. 11. 2013), je bilo le nekaj dni razlike.

10. Revizijsko sodišče zato pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da zaposlitev A. A. za nedoločen čas enajst dni po tem, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, ob dejstvu, da je ob podaji sporne odpovedi tudi že vedela za B. B.-jevo odpoved, pomeni zlorabo instituta odpovedi iz poslovnega razloga. Tožena stranka bi se odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku zlahka izognila, če bi počakala na B. B.-jevo prenehanje delovnega razmerja na podlagi dane odpovedi in na potek A. A.-jeve pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Na ta način bi se število varilcev zmanjšalo za predvidena dva zaposlena, ne da bi prišlo do odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

11. Revizijski očitek, da sodišče ni obrazložilo okoliščin, iz katerih bi se z gotovostjo ugotovilo vedenje o B.-jevi odločitvi za prenehanje delovnega razmerja, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je to natančno pojasnilo, zadostno pa tudi sodišče druge stopnje (v 12. točki obrazložitve). Datum odpovedi pogodbe o zaposlitvi B. B. je bil 3. 10. 2013 (datum prenehanja pa 31. 10. 2013). Sodišče druge stopnje je štelo (in to tudi obrazložilo), da je bila tožena stranka seznanjena z odpovedjo z dnem, ki je v njej naveden, saj ni bilo ugotovljeno, da odpoved ni bila podana tega dne. S tem je sodišče druge stopnje pojasnilo, na podlagi katerih okoliščin je prišlo do zaključka, da je tožena stranka vedela za B. B.-jevo odpoved. V kolikor se tožena stranka s tem zaključkom ne strinja, pa gre za nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

12. Neutemeljeno se sodišču druge stopnje očita tudi zmotna uporaba 89. člena ZDR (pravilno ZDR-1) v zvezi z zaposlitvijo drugega delavca. Glede na to, da je sodišče pravilno ugotovilo zlorabo instituta odpovedi iz poslovnega razloga, je pravilna tudi odločitev, da pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 niso podani. S svojo odločitvijo sodišče ni poseglo v pogodbeno svobodo pri zaposlovanju, pač pa je preprečilo zlorabo, zaradi katere je zaposlitev izgubil za nedoločen čas zaposleni delavec. Take zlorabe s pogodbeno svobodo ni mogoče upravičiti. Institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (kot pravilno poudarja tožnik v odgovoru na revizijo) ni namenjen temu, da bi delodajalec lahko odpovedoval pogodbe o zaposlitvi manj usposobljenim delavcem in zaposloval na istih delih nove, bolj usposobljene delavce.

13. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

14. Tožena stranka je dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS št. 67/2008 in nadaljnji) povrniti tožniku stroške odgovora na revizijo v znesku 612,90 EUR (486,00 EUR po tar. št. 3300, 22 % DDV na odvetniško storitev, 20 EUR za materialne stroške).