Jedro

Predstojnik tožene stranke bi moral v sklepu o premestitvi obrazložiti vse razloge, ki so ga vodili k odločitvi in sicer bi moral navesti, na kakšen način naj bi s premestitvijo zagotovili učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Zgolj navedba, da se izpodbijani sklep izdaja na podlagi zakonske določbe, ker je predstojnik ocenil, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, ne zadošča za oceno, da je sklep o premestitvi zakonit.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti glasi: „1. Sklep Republike Slovenije, Ministrstva za A, …, št. ... z dne 12. 10. 2009 ter sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. … z dne 3. 3. 2010, se kot nezakonita razveljavita.

2. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delovno mesto višji policist vodja izmene - pomočnik komandirja (šifra delovnega mesta 35656) na Policijski postaji B v uradniškem nazivu višji policist vodja izmene I, ga uvrstiti v 33. plačni razred in mu priznati vse pravice, ki izhajajo iz tega delovnega razmerja.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od 20. 10. 2009 dalje izplačati razliko v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejemal z uvrščenostjo v 33. plačni razred, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zapadlosti plačila posamezne plače do plačila.

vse v 15 dneh in pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.047,72 EUR v roku 8 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

5. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.“ Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 628,80 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavita sklep Republike Slovenije, Ministrstva za A, ..., št. ... z dne 12. 10. 2009 ter sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne 3. 3. 2010; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delovno mesto višji policist vodja izmene - pomočnik komandirja (šifra delovnega mesta 35656) na Policijski postaji B, v uradniškem nazivu višji policist vodja izmene I, ga uvrstiti v 33. plačni razred in mu priznati vse pravice, ki izhajajo iz tega delovnega razmerja; ter da je tožena stranka tožniku za čas od 20. 10. 2009 dalje dolžna izplačati razliko v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejemal z uvrščenostjo v 33. plačni razred, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zapadlosti plačila posamezne plače do plačila. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 807,50 EUR v roku 8 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh razlogov iz 1. odst. 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Tožnik izpostavlja, da je dokazna ocena podana popolnoma pavšalno, brez ustreznega tehtanja z drugimi dokazi (zlasti izpovedi tožnika) ter brez ustreznega sklepa o izvedenih dokazih glede istih dejstev. Sodišče je tudi bistveno kršilo določbe postopka, saj ni dopustilo izvedbe dokazov, s katerimi je tožnik dokazoval svoje navedbe v postopku, s tem pa je kršilo načelo kontradiktornosti. Tožnik vztraja, da za obravnavano premestitev ni nobene zakonske osnove. Sodišče prve stopnje nepravilno tolmači določbe ZJU. Razlog za premestitev ni bil izkazan, ni resničen in ga tožena stranka v sklepu o premestitvi v ničemer ni obrazložila. Obveznost obrazložitve vsakršnega akta, ki posega v pravico in obveznosti posameznika, jasno izhaja iz pravice do izjave, to pa predstavlja pravice do pravnega sredstva iz 25. čl. Ustave RS. Če odločba delodajalca, ki posega v ustavno pravico delavca do svobodne izbire zaposlitve, ni obrazložena, slednje ni mogoče uspešno izpodbijati, saj delavec ne more nasprotovati razlogom, ki jih v odločbi ni. Premestitev brez soglasja je sporna tudi z ustavnopravnega vidika (49. čl. Ustave RS). Na te očitke in opozorila tožnika sodišče ni polagalo argumentirane pozornosti. Tožnik izpostavlja, da četudi 150. čl. ZJU izrecno ne določa, da mora biti sklep obrazložen, to ne pomeni, da ne obstajajo druge pravne podlage za zaključek o tem, da mora biti tudi takšen sklep, s katerim se odloča o pravicah in dolžnostih posameznika, obrazložen. Glede sklepa, zoper katerega je dovoljena pritožba, velja pravilo, da mora biti obrazložen (228. čl. ZUP). Pravica do pritožbe je ustavnopravno gledano temeljna pravica posameznika, ki izhajajoč iz načela zakonitosti (2. čl. Ustave RS) in načela enakega varstva pravic (22. čl. Ustave RS), karakterizira pravno državo. Hkrati ta določba zagotavlja tudi pravico do učinkovitega pravnega sredstva, ki izhaja tako iz Splošne deklaracije človekovih pravic, kot iz EKČP. Po ustaljenem stališču Ustavnega sodišča RS je pravica do učinkovitega pravnega sredstva zagotovljena, če je pravni akt, ki se izpodbija, obrazložen, tako da lahko pritožnik izpodbija vsebinske razloge odločitve (npr. Up-315/00). Sklep o premestitvi tožnika ni bil obrazložen, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Kljub temu pa se je sodišče neutemeljeno postavilo na stališče, da kljub temu tožniku ni bila kršena nobena pravica. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno opira na odločbo višjega sodišča. V citirani zadevi je bil namreč razlog premestitve kadrovska podhranjenost v drugem oddelku organa in nikakor ne neke subjektivne ocene o delu posameznika. Glede na dejstvo, da sta bila sklepa tožene stranke popolnoma neobrazložena, tožnik tudi ni mogel vedeti, v kateri smeri naj poda tožbene navedbe in dokaze, saj je vse do zaključenih narokov moral odgovarjati na vedno nove in nove očitke tožene stranke. Če torej sodišče meni, da je tožena stranka upravičena ves čas sodnega postopka utemeljevati in izkazovati razlog, zaradi katerega je tožniku podala sklep o premestitvi, potem je povzročilo takšno postopanje sodišča izrazito neenakopraven procesni položaj tožnika kot stranke v postopku v primerjavi z nasprotno stranko. Sodišče tako po eni strani toženi stranki mimo pravila o prekluziji omogoča, da ves čas podaja nove navedbe in dokaze, po drugi strani pa ne izvede dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Takšno procesno razlikovanje strank pomeni bistveno kršitev določb postopka. Tožena stranka v zvezi z razlogi za premestitev ni predložila nobenih pomembnih listinskih dokazov, iz obrazložitve sodbe pa tudi izhaja, da odločitev sodišča temelji zgolj na izpovedbah prič tožene stranke, ki so navajale vedno nove razloge za premestitev. To pa je nedopustno. Sodišče poleg tega zgolj povzema izpovedbe treh prič tožene stranke, ki so bile nadrejene tožniku in odgovorne za premestitev, v ničemer pa teh izpovedb ne sooči z izpovedbo tožnika. Sodišče tudi ne zasliši s strani tožnika predlaganih prič, to je sodelavcev, ki so bili tožniku podrejeni, in na katere naj bi po navedbah tožene stranke prenašal slabo voljo, kar naj bi bil razlog za premestitev. Sodbe tako ni mogoče preizkusiti, saj nima nobene dokazne ocene. Nadalje iz sodbe izhaja, da tako tožena stranka kot sodišče ugotavljata razloge premestitve, ki so subjektivne narave. Podlaga za premestitev po določbi 149. čl. ZJU ne morejo biti subjektivne okoliščine, temveč so to lahko le objektivne okoliščine (kot npr. v sodbi Pdp 977/2011). Kadrovsko preštevilčne enote na PP B takrat ni bilo, da bi bilo zaradi tega razloga potrebno nekoga premestiti. To potrjuje dejstvo, da je takoj po premestitvi tožnika na njegovo mesto prišel A.A.. Prav tako tožena stranka ni zatrjevala in dokazala, da bi obstajala potreba po kadrih na PP C, kamor je bil tožnik premeščen. Jasno je, da je bil edini razlog premestitve povsem subjektivne narave ter posledica šikaniranja tožnika. Vendar pa določba 147. čl. ZJU ni namenjena sankcioniranju delavca in njegovi premestitvi zaradi nedoseganja delovnih rezultatov ali zaradi njegovega obnašanja, pač pa izvedbi objektivno izkazanih pogojev za premestitev. V konkretnem primeru ugotavlja tožena stranka razloge za premestitev v tem, da se tožnik ni pravilno vedel in obnašal, da je prenašal slabo voljo na podrejene delavce, da naj ne bi vzbujal volje do dela, itd. Vse to pa so subjektivni očitki na račun tožnika, za katere so predpisani drugi postopki. Nobenega takega postopka tožena stranka ni uvedla niti ni nameravala uvesti proti tožniku, kar so priče jasno izpovedale. Ker tožena stranka zoper tožnika, ki po njenem tudi ni izvajal določenih nalog, ni uvedla nikakršnega postopka, tudi sedaj ne more utemeljeno zatrjevati, da je delal kakršnekoli kršitve. Sicer pa navedeno tako ali tako zatrjuje samo sodišče, brez kakršnekoli podlage v dokaznem postopku. Sodišče v končni dokazni oceni (tč. 15 obrazložitve sodbe) opredeljuje utemeljenost premestitve z razlogi, ki jih ne obrazloži argumentirano, glede katerih ni podlage ne v navedbah ne v dokaznem postopku, vsekakor pa ne temeljijo na pravilnem dejanskem stanju in niso oprte na noben dokaz. Sodišče zapiše, da naj bi tožnik izražal nezadovoljstvo nad odrejenim delom, pri tem pa ne pove, kaj konkretno naj bi tožnik izražal in s čim, kako naj bi se to nezadovoljstvo kazalo in kdo ga je ugotovil. Dejstvo je, da je razumevanje tega, kaj je „izraženo nezadovoljstvo“, povsem subjektivna percepcija posameznika, ki vsakomur dopušča, da si to po svoje razlaga. Tožena stranka ni predložila nobenih listin, ki bi se nanašale na ocenjevanje tožnika, spremljanja njegovega dela, zapisnikov ali kakorkoli drugega, na podlagi česar bi sodišče vsaj približno zapolnilo to subjektivno vrednostno oceno „izraženo nezadovoljstvo“: Tožnik ni nikdar rekel, da kakšne naloge ne bo opravil, sodišče kaj takega tudi ni ugotovilo. Sodišče za svoje sklepanje, da je izražal nezadovoljstvo, nikjer tudi ne pojasni. Tožnik je natančno izpovedoval o vsem dogajanju na PP, vendar se sodišče do njegove izpovedbe prav v ničemer ne opredeli. Sodišče nadalje kot dokazano dejstvo šteje, da tožnik ob srečanju z direktorjem ni bil obrit, in to kljub temu, da je tožnik izrecno navedel, da je bil tistega dne obrit, da je pač človek, ki mu hitreje rastejo dlake in da na to ne more vplivati. Od kje torej sodišču utemeljena podlaga za zaključek, da tožnik ni bil obrit. Sodišče tudi ne ovrednoti tega, kako, kdaj in komu naj bi tožnik prenašal slabo voljo. Pav tako ni nobene dokazne ocene o tem, kako naj bi se ta slaba volja kazala in kako naj bi se prenašala na druge policiste. Sodišče povsem spregleda dejstvo, da so isti policisti, na katere naj bi tožnik prenašal slabo voljo, še v februarju 2009 spisali peticijo tožniku v podporo, da bi ostal na PP, kar gotovo ne bi storili, če bi na njih „prenašal slabo voljo“ in bi bilo delovno vzdušje z njim tako nemogoče. Le nekaj mesecev po tem pa naj bi prišlo do tako slabe delovne klime, da toženi stranki ni preostalo drugega, kot da tožnika premesti. Navedeno je popolnoma neživljenjsko. Je pa seveda očitno, da je imel B.B. še pred prihodom na PP A izoblikovano stališče o tožniku, in da se še pred prihodom z njim ni strinjal, ker mu tožnikova osebnost nikakor ni ustrezala, saj je bil med sodelavci priljubljen. Tožniku ni bilo omogočeno, da se glede očitkov tožene stranke brani. Je pa v tej zvezi B.B. izpovedal, da je tožnik vse od njegovega prihoda in do njegovega dopusta v juniju 2009 dobro delal, sodeloval in naredil vse, kar so se dogovorili, zaradi česar je toliko bolj nejasno, zakaj naj bi tožnik kar naenkrat začel „motiti delovni proces“. Nadaljnji razlog, ki ga sodišče šteje kot utemeljen razlog premestitev, pa je v tem, da je zaposlen tožnik že 19 let na isti policijski postaji. Takšen razlog pa je evidentno nezakonit. Sodišče ne pojasni, iz katerih dokazov izhaja, da tožnik ni sledil elementom dobrega vodje. Tudi ne obrazloži, kako so priče ocenjevale njegovo nezainteresiranost in padec delovne vneme. Sodišče s svojo odločitvijo dopušča, da se lahko premesti vsakega javnega uslužbenca, ki nekomu „ni po godu“, kar pa je nedopustno. Sodišče nadalje ne pojasni, na podlagi česa sklepa, da delo tožnika ni bilo zadovoljivo. Nobena izmed izdelanih ocen tožnikovega dela ni bila nezadovoljiva. Glede na to, da je tožnik svoje naloge izvajal, tudi ni jasno, od kje sodišču podlaga za sklepanje, da tožnik ni izvajal zadolženih nalog. Nadalje sodišče očita, da bi moral tožnik delo opravljati tako, da bi pri podrejenih delavcih lahko dosegel motivacijo za kvalitetno delo. S čim naj bi to dosegel, sodišče ne pove. O okoliščinah subjektivnega obnašanja tožnika do podrejenih in domnevnega prenašanja slabe volje ne morejo izpovedovati osebe, ki niso bili tožnikovi podrejeni delavci. Slednjih pa sodišče ni zaslišalo, čeprav je tožnik to pravočasno predlagal. Nadalje ni nobenih dokazov o tem, da se komandir na tožnika ni mogel zanesti. Če bi bilo to res in bi bil tožnik tako problematičen, potem se na tožnika tudi na novem delovnem mestu ne bi mogli zanesti. Sodišče nima nobene podlage za sklepanje, da so se po tožnikovi premestitvi odnosi na PP bistveno izboljšali. Poleg nespornega dejstva, da so se tam zaposlili novi delavci in se je skupno število zaposlenih povečalo, je nesporno tudi, da so se spremenili načini obdelave statistke, metode dela in tehnika. Tako ni možno, da se je zgolj zaradi odsotnosti tožnika delo na policijski postaji bolje in učinkoviteje organiziralo. Premestitev tožnika je nezakonita, saj je bila izvršena kot posledica njegovega kaznovanja zaradi očitka neizpolnjevanja delovnih dolžnosti in zaradi tega, ker ga nadrejeni ni maral. Tožnik se ne strinja tudi glede uvrščenosti v plačni razred. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Pravilnik) niti z ZSPJS niti z Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev (Uredba) v plačne razrede ni bil razveljavljen, zaradi česar še vedno velja. Uredba ne ureja razporeditve oz. premestitve na drugo delovno mesto, zato je pri presoji tega vprašanja potrebno izhajati iz določbe 31. a. čl. Pravilnika. Tožnik je imel na prejšnjem delovnem mestu 33. plačni razred, zato bi moral po premestitvi obdržati število plačnih razredov, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Ker je bil s sklepom razporejen v nižji plačni razred, je sklep nepravilen in nezakonit. S premestitvijo so se mu nezakonito spremenili pogoji dela, med njimi višina plače in možnost napredovanja. Tožena stranka je tako s takšno odločitvijo izrazito posegla v delovnopravni položaj tožnika, saj mu je zmanjšala pridobljene pravice. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zakon o javnih uslužbencih (ZJU - Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) v 1. odst. 147. čl. določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oz. na lastno željo. Zaradi delovnih potreb se po 3. točki 1. odst. 149. čl. ZJU javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oz. strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oz. smotrnejše delo organa.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka s sklepom z dne 12.10.2009 (A7) premestila tožnika iz delovnega mesta višji policist vodja izmene- pomočnik komandirja oddelka (šifra delovnega mesta 35656 na PP A, v uradniškem nazivu višji policist vodja izmene I s plačnim razredom 33 (A5), na delovno mesto višji policist – vodja policijskega okoliša (šifra delovnega mesta 35748, v uradniškem nazivu policist I, uvrščen v 31. plačni razred) PP C. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bila izvedena premestitev zaradi učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa oziroma skladno s 3. točko 1. odstavka 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprememb.), ker je predstojnik ocenil, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Tožnik se je zoper sklep pritožil, vendar je Komisija za pritožbe s sklepom z dne 14. 10. 2009 zavrnila pritožbo kot neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo izpodbijana sklepa in ugotovilo, da sta zakonita. Ocenilo je, da je obrazložitev v sklepih resda skopa, vendar pa vsebujeta sklepa vse sestavine, ki jih predvideva 2. odst. 150. čl. ZJU in sta zato ustrezno obrazložena. Tožnik je ves čas postopka trdil, ponavlja pa tudi v pritožbi, da tožena stranka konkretnih razlogov za njegovo premestitev v sklepih ni obrazložila, dejansko je bila premestitev posledica šikaniranja in raznovrstnih podtikanj, kar je razvidno tudi iz trditvene podlage, ki jo je pred sodiščem ves čas postopka podajala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega postopka ugotovilo, da je obstajal zakonit razlog za premestitev.

Pritožbeno sodišče ne soglaša s takšnim materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje. Po določbah ZJU ima predstojnik organa sicer pravico, da delavce glede na potrebe organa premešča z enega na drugo delovno mesto. Vendar ta pravica ni neomejena. Predstojnik bi moral v izpodbijanem sklepu jasno obrazložiti vse razloge, ki so ga vodili k odločitvi, da tožnika v skladu s 3. točko 1. odstavka 149. člena ZJU zaradi delovnih potreb premesti na drugo delovno mesto. Iz obrazložitve v izpodbijanem sklepu pa ne izhaja nikakršna ocena predstojnika, niti iz nje ni mogoče razbrati, na kakšen način naj bi se s premestitvijo tožnika zagotovilo učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Če naj bo premestitev zakonita, morata tako delodajalec kot delavec ob izdaji sklepa vedeti, kakšne cilje se z njo zasleduje. Zgolj navedba v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je bila premestitev izvedena zaradi učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa, ne more zadostovati. Taka navedba pomeni le prepis zakonske določbe, ne pa navajanja konkretnih razlogov, zakaj in na kakšen način je predstojnik prišel do ocene, da bi s premestitvijo tožnika lahko bilo zagotovljeno učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa (tako tudi sodba VDSS opr. št. Pdp 1575/2008).

V 1. odst. 24. člena ZJU je jasno določeno, da se o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca, razen navodil za delo v okviru opisa nalog delovnega mesta oziroma o zahtevi za odpravo kršitev pravice iz delovnega razmerja, odloči s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen in vročen javnemu uslužbencu. V skladu z 39. čl. ZJU Komisija za pritožbe pri odločanju uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS št. 80/1999 in nadaljnji) v 214. čl. natančno navaja, kaj mora obrazložitev obsegati. Med drugim mora obrazložitev vsebovati ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere se opira; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. Izpodbijani odločbi ne vsebujeta vsebinskih predpostavk, kot jih za obrazložitev odločbe zahteva 214. čl. ZUP. Vrhovno sodišče RS je v odločbi opr. št. VIII Ips 307/2009 z dne 9. 3. 2010 zavzelo jasno materialnopravno stališče, da morajo biti sklepi, s katerimi se na podlagi 24. čl. ZJU odloča o pravicah in obveznostih javnega uslužbenca, obrazloženi. Brez tega si pravice do pravnega sredstva ter pravice do sodnega varstva, ki sta ustavni kategoriji, ni mogoče zamisliti. V primeru, da se delavca premesti brez soglasja na podlagi sklepa (ko torej ena od pogodbenih strank enostransko poseže v obstoječo, s soglasjem obeh strank sklenjeno pogodbo o zaposlitvi), je pravica do izjave oziroma učinkovitega pravnega sredstva zagotovljena v dvostopenjskem postopku pri delodajalcu v obliki pravice do pritožbe. Zato je glede tega pomembna vsebinska opredelitev razlogov že v prvostopni odločitvi, ki omogoča možnost celovite obrambe.

Tudi po stališču Ustavnega sodišča RS je pravica do učinkovitega pravnega sredstva zagotovljena, če je pravni akt, ki se izpodbija, obrazložen tako, da lahko pritožnik izpodbija njegove vsebinske razloge. Tako je npr. v odločbi Up-315/2000 Ustavno sodišče RS zapisalo: „Že iz jamstva enakega varstva pravic (22. čl. Ustave RS) izhaja med drugim zahteva, da so odločbe, s katerimi je pristojni organ odločil o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, obrazložene. Zoper takšne odločbe Ustava RS v 25. čl. zagotavlja pravico do pravnega sredstva, to jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na konkreten (in ne abstrakten oziroma pavšalen način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko pravna sredstva le navidezna (podobno tudi Up-7/1998, Up 312/1999, U-I-18/1993).“ Vendar tožena stranka z neobrazloženo (tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko) odločbo ni zagotovila tožniku pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Takšna pravica sicer izhaja tudi iz 8. čl. Splošne deklaracije človekovih pravic, ki govori o pravici vsakogar do učinkovitega pravnega sredstva proti dejanjem, ki kršijo temeljne pravice, priznane po ustavi in zakonu (npr. svobodna izbira zaposlitve iz 49. čl. Ustave RS), prav tako pa tudi iz Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki v 13. čl. jamči vsakomur učinkovito pravno sredstvo v primeru kršitev pravic in svoboščin, ki so v njej določene. Za uresničitev te pravice bi torej morala tožena stranka tudi v tožnikovem primeru v sklepu o premestitvi svojo odločitev ustrezno (vsebinsko) obrazložiti. Ker tega ni storila, se tožnik pri delodajalcu zoper očitke, ki so se nato obravnavali v sodnem postopku kot razlog za premestitev, ni mogel utemeljeno braniti, zaradi česar je bila pravica do pritožbe oz. pravica do pravnega sredstva, ki jo je imel tožnik na podlagi 24. čl. ZJU, popolnoma neučinkovita. Že iz navedenih razlogov sta zato izpodbijana sklepa tožene stranke nezakonita.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pritožba pravilno izpostavlja, da se je tožena stranka v postopku sklicevala zgolj na razloge subjektivne narave, ki so bili podlaga za tožnikovo premestitev. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje je razvidno, da se je glavnina dokaznega postopka odvijala samo glede okoliščin, ali so bile podane pripombe na delo tožnika, ali je bil za delo dovolj motiviran, ali je dovolj motiviral svoje podrejene, ali je opravil delo, ki se je od njega pričakovalo, ali je bil v kolektivu priljubljen ali ne, ali je izražal nezadovoljstvo nad delom, ali se je tožena stranka na njega lahko zanesla in ali je bil na delu urejen (obrit). Vse to so izrazito subjektivni razlogi na strani tožnika, ki so očitno botrovali njegovi premestitvi, tožena stranka jih je navajala v svojih vlogah in jih dokazovala z izpovedbo prič, pri čemer jih je v obrazložitev sodbe povzelo tudi sodišče prve stopnje. Pravilno je zato zatrjevanje pritožbe, da je bil tožnik očitno premeščen zaradi osebnih okoliščin, ker naj bi po stališču tožene stranke (pa tudi sodišča prve stopnje) deloval v kolektivu demotivacijsko in bil moteč, kar pa ne more biti zakoniti razlog za premestitev po določbi 3. tč. 1. odst. 149. čl. ZJU. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da na podlagi dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru za tožnikovo premestitev niso bile izkazane objektivno delovne potrebe delodajalca.

Pritožbeno sodišče namreč pojasnjuje, da določba 149. čl. ZJU (premestitev zaradi delovnih potreb) ni namenjena sankcioniranju delavca oziroma premestitvi zaposlenega zaradi subjektivnih razlogov oziroma okoliščin, ki so na strani delavca (ker nadrejenim ni simpatičen, ker ne deluje motivacijsko ali ne dosega predvidenih delovnih rezultatov), saj so sankcioniranju delavcev zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, ki so subjektivne narave, namenjeni drugi delovnopravni instituti. Namen določbe 149. čl. ZJU (še posebej 3. tč. 1. odst.) je v smotrnejši organizaciji dela znotraj delodajalca, vendar pa je premestitev dovoljena in zakonita zgolj v primerih, ko so za ta ukrep podane realne in objektivno izkazane delovne potrebe delodajalca. Slednjih pa tožena stranka v tožnikovem primeru ni niti zatrjevala niti dokazala in jih tudi sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi, ko je zavrnilo tožbene zahtevke, zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je (primarnemu) tožbenemu zahtevku ugodilo, kot to izhaja iz izreka te sodbe. Ker sta sklepa tožene stranke nezakonita, je tožena stranka dolžna vzpostaviti stanje pred sprejetjem izpodbijanih sklepov. Tožena stranka je tako dolžna tožnika pozvati nazaj na delovno mesto višji policist vodja izmene- pomočnik komandirja (šifra 35656 na Policijski postaji B, v uradniškem nazivu višji policist vodja izmene I), ter mu priznati vse pravice, ki izhajajo iz tega delovnega mesta. Med slednje spada tudi uvrstitev v 33. plačni razred, ki je tožniku na tem delovnem mestu pripadal, kot izhaja iz odločbe (Priloga A5). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožniku po izpodbijanem sklepu pripadal 31. plačni razred, je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 20. 10. 2009 dalje izplačati tudi razliko v plači med dejansko izplačano plačo za 31. plačni razred in plačo, ki bi jo prejemal, če nezakonitih sklepov ne bi bilo (plačo za 33. plačni razred), vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče je glede na to, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo 2. odst. 165. čl. ZPP ponovno odločilo o stroških celotnega postopka. Tožnik je v sporu z zahtevki v celoti uspel, zato mu je v skladu z načelom uspeha v postopku tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka (154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) priznalo tožniku za zastopanje po pooblaščencu nagrado za postopek v višini 443,60 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok v višini 409,50 EUR, materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) in 20 % DDV (174,62 EUR), to je skupaj 1.047,72 EUR. Ker tožena stranka v sporu ni bila uspešna, sama krije svoje pritožbene stroške.

Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo nagrado za postopek v višini 504,00 EUR (tar. št. 3210), 20 % DDV v višini 104,80 EUR ter materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), to je skupaj torej 628,80 EUR.