Jedro

Določba prvega odstavka 193. člena ZJU se nanaša le na državni izpit iz javne uprave in na strokovni upravni izpit (kot na strokovna izpita za imenovanje v naziv), ki ju ureja ZJU v členih 164. do 168. Ta določba in s tem ugodnost, ki za nekatere uradnike izhaja iz nje, pa se ne nanaša na strokovne izpite v skladu s posebnimi predpisi, torej tudi ne na strokovni izpit za inšpektorja, ki je kot pogoj za imenovanje določen v 12. členu ZIN.

Če inšpektor ne opravi strokovnega izpita, je kot posledica v 13. členu ZIN (ki se uporablja v povezavi s 3. točko prvega odstavka 154. člena ZJU) določeno prenehanje delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma razveljavitev odločbe z dne 24. 10. 2007 in sklepa z dne 28. 11. 2007, za vrnitev nazaj na delo in izplačilo pripadajoče neto plače z davki in prispevki ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Kot zakonito je presodilo odločitev tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku, ker ta kljub dvakratnemu ponavljanju ni opravil strokovnega izpita za inšpektorja. Pri tem se je sklicevalo na določbe 12., 12. a, 12. b, 13. in 41. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). Obrazložilo je tudi, da tožena stranka ni zamudila roka za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja po določbi drugega odstavka 12. člena ZIN, saj so bile okoliščine za to, da je tožnik drugič opravljal strokovni izpit šele po tem roku, na njegovi strani. Zavzelo je tudi stališče, da v konkretnem primeru ne pride v poštev uporaba določbe prvega odstavka 193. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.).

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Med drugim je obrazložilo, da sodišče prve stopnje s tem, ko je opravilo glavno obravnavo dne 6. 2. 2008 v nenavzočnosti pravilno vabljenega tožnika, ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Kot neutemeljene je zavrnilo pritožbene navedbe, da tožniku ne bi smelo prenehati delovno razmerje, ker v njegovi pogodbi o zaposlitvi niso bile določene posledice za primer, če ne opravi strokovnega izpita. Zakonske podlage za prenehanje delovnega razmerja namreč ni treba navajati v sami pogodbi o zaposlitvi. S tem, da mu tožena stranka ni izdala posebnega opozorilnega sklepa, do kdaj mora izpit opraviti, tožniku ni bilo onemogočeno, da do konca leta 2007 opravi izpit. 5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da so zastopniki tožnika po prejemu vabila na prvi narok sodišče pisno obvestili, da bo tožnik na dan naroka odsoten in se bo nahajal na nujnem zdravniškem pregledu v Mariboru, ter zato predlagali, da se narok preloži. Ker sodišče tega opravičila ni upoštevalo, je na narok pristopil le pooblaščenec tožnika in ponovil predlog za zaslišanje tožnika, ki ga je podkrepil s tem, da bo tožnik sam in neposredno lahko pojasnil potek strokovnega izpita in spraševanja na izpitu. Zaslišanje tožnika je bilo edini možen način za preveritev utemeljenosti njegovih ugovorov glede nepravilnosti izvedbe izpita. S tem, ko tega dokaza ni izvedlo, je sodišče tožniku odvzelo možnost obravnavanja. Navaja, da je pri izvedbi izpita prišlo do vrste nepravilnosti, glede na potek dogodkov pa se je o samem izpitu lahko prvič izjasnil šele v pritožbi. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, ker se stranki v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorili, da bo moral tožnik opraviti še izpit za inšpektorja in tudi nista določili rokov za izvedbo tega izpita. V 10. členu pogodbe sta zapisali, da lahko pogodbo odpovesta pod pogoji in na način, ki je določen v ZJU in Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 2/2004). V pogodbi nista predvideli načina prenehanja, kot ga določa 13. člen ZIN. Odvzem naziva in prenehanje pogodbe sta bila izpeljana v nasprotju z veljavno pogodbo in ZJU. Toženka bi morala ravnati po določbah ZJU in ne bi smela uporabiti drugega odstavka 154. člena tega zakona, ki določa, da uradniku preneha delovno razmerje, če ne opravi strokovnega izpita za naziv, saj takšen pogoj ni bil določen v pogodbi. V zakonu je tudi določeno, da v takšnem primeru uradniku preneha delovno razmerje dan po poteku roka, ki je določen v pogodbi o zaposlitvi. Tega roka stranki v pogodbi nista določili, temveč je tožena stranka dan prenehanja določila kar sama. Meni tudi, da bi morala tožena stranka pri njem upoštevati zakonsko boniteto iz prvega odstavka 193. člena ZJU, saj po tej določbi tisti javni uslužbenci, ki opravljajo delo in imajo določen naziv več kot pet let pred uveljavitvijo ZJU, niso bili dolžni opraviti še posebnega strokovnega izpita. Tožnik je imel že pred uveljavitvijo ZJU naziv višjega upravnega delavca z več kot pet let službene dobe. Tožena stranka ni imela podlage, da bi se pri prenehanju pogodbe o zaposlitvi oprla na določbe 89. in 154. člena ZJU ter 12. in 13. člena ZIN.

6. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. V zvezi s tožnikovimi navedbami o poteku izpita navaja, da lahko v skladu s Pravilnikom o strokovnem izpitu za inšpektorja (Ur. l. RS, št. 75/2004 in nadalj.) kandidat ugovarja zoper oceno izpitne komisije, vendar tožnik tega pravnega sredstva ni izkoristil. Tožnik je domnevne nepravilnosti glede izpita navajal šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, torej kot pritožbeno novoto, pri čemer ni zatrjeval, zakaj tega dejstva ni mogel navesti že v tožbi oziroma, zakaj tega ni navedel že njegov pooblaščenec na naroku. Določb, ki jih vsebujejo predpisi, ni treba prepisovati v pogodbo o zaposlitvi, sicer pa 154. člen ZJU določa, da delovno razmerje v navedenih primerih delavcu preneha po samem zakonu. Glede prvega odstavka 193. člena ZJU je bilo že ugotovljeno, da se ta določba povezuje le s strokovnim izpitom za imenovanje v naziv, ki ga je tožena stranka tožniku priznala in zato ni zahtevala ponovnega opravljanja tega izpita. V konkretnem primeru se uporablja določba tretjega odstavka 193. člena ZJU, po katerem se šteje, da izpolnjujejo pogoj glede strokovnega izpita za izvrševanje posebnih dolžnosti in pooblastil uradniki, ki so na dan, ko se začne uporabljati ta zakon, v delovnem razmerju pri državnem organu ali upravi lokalne skupnosti in so pridobili naziv višjega upravnega delavca ali upravnega delavca, ter so opravili strokovni izpit v skladu s posebnimi predpisi. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik v delovnem razmerju pri državnem organu in je pridobil naziv višjega upravnega delavca, vendar pa ne izpolnjuje pogoja opravljenega strokovnega izpita v skladu s posebnimi predpisi, v tem primeru ZIN.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

9. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Tožnikov pooblaščenec je res predlagal preložitev naroka za glavno obravnavo dne 6. 2. 2008, ker je tožnik pred dnevi zbolel in je nezmožen za delo, dne 6. 2. 2008 pa se bo nahajal na preiskavah v Splošni bolnici Maribor. Priloga tega zaprosila je popis bolezni z dne 3. 1. 2008, iz katerega ne izhaja napotitev na preiskave določenega dne, še manj nujne. Sodišče je tožnikovemu pooblaščencu sporočilo, da naroka ne bo preložilo in da navzočnost tožnika na prvem naroku ni potrebna, tožnik pa tudi ni prejel vabila za glavno obravnavo. Tožnik je naknadno osebno s priporočeno pošiljko dne 30. 1. 2008 sporočil, da se obravnave ne more udeležiti in pričakuje njeno preložitev ter temu dopisu priložil potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela, vendar le za čas od 1. 1. 2008 do 31. 1. 2008, ničesar pa spet o nujni napotitvi na zdravstvene preglede. Postopanje sodišča prve stopnje, ki naroka ni preložilo, je bilo zato v skladu z določbo prvega odstavka 115. člena ZPP.

10. Tožnikove navedbe o kršitvi postopka so še toliko bolj neutemeljene, ker se v zvezi s tem sklicuje zgolj na to, da mu je bila na ta način odvzeta možnost ugovora zoper izvedbo strokovnega izpita; o tem bi lahko pojasnil, če bi bil zaslišan kot stranka, obenem pa pojasnil tudi listine, ki jih je kasneje priložil svoji pritožbi. Neutemeljenost teh navedb izhaja že iz tega, da tožniku ni bilo onemogočeno, da svojih navedb o nepravilnosti pri izpitu ne konkretizira in poda že do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje (v tožbi, pripravljalnih vlogah ali na obravnavi) niti, da se že pred tem ne sklicuje na listine, ki jih je priložil pritožbi, in pojasni njihovo vsebino. Nepravilnosti pri samem izpitu tožnik sploh ni (konkretno) uveljavljal vse do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje. Sodišče na drugi strani, razen izjemoma, ni dolžno izvajati dokazov, s katerimi naj bi se ugotavljala dejstva, ki jih stranke niti ne opredelijo kot sporna. Izvedba dokaza z zaslišanjem tožeče stranke skratka ni namenjena temu, da bi zaslišanje nadomestilo dolžnost navajanja spornih, pravno pomembnih dejstev.

11. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

12. V zvezi s presojo dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnika se le ta neutemeljeno sklicuje na pogodbo o zaposlitvi z dne 16. 6. 2006. ZJU v 53. členu ne določa, da bi bila obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi tudi določitev načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, saj so ti načini določeni (in tudi morajo biti določeni) že v zakonu. Iz prvega odstavka 154. člena ZJU izhaja, da pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca preneha veljati na načine, ki jih določa zakon o delovnih razmerjih, po samem zakonu pa tudi v primerih, ki so nato natančneje opredeljeni. ZJU napotuje na ZDR tudi v tretjem odstavku te določbe. Tudi iz 15. člena pogodbe o zaposlitvi tožnika izhaja, da se glede pravic, obveznosti in odgovornosti javnega uslužbenca ter delodajalca, ki niso dogovorjene s to pogodbo, uporabljajo določbe ZJU in tudi drugih predpisov (!), ki urejajo delovna razmerja, itd. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 10. in 14. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi pa je le eden od načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ne pa tudi edini (glej 75. člen ZDR v zvezi s 5. in 154. členom ZJU). Zato tožnikovo sklicevanje le na 10. člen pogodbe ni utemeljeno.

13. Neutemeljeno je tudi povezovanje zahteve po ureditvi načina prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi z določbo 1. točke prvega odstavka 154. člena ZJU, po katerem v primeru, če uradnik ne opravi ustreznega strokovnega izpita, ki je bil kot pogoj določen v pogodbi o zaposlitvi, razen če ga ne opravi zaradi razlogov, ki niso na njegovi strani, preneha delovno razmerje naslednji dan po preteku roka, določenega s pogodbo o zaposlitvi. Pravna podlaga za prenehanje delovnega razmerja tožniku namreč ni v tej določbi, temveč v določbi 3. točke prvega odstavka 154. člena ZJU (pogodba preneha veljati „na drug način, če tako določa ta zakon oziroma področni zakon, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev v organih“), v zvezi z 13. členom ZIN (1). Prav iz te določbe ZIN pa izhaja, da inšpektorju, ki v predpisanem roku iz razlogov, ki so na njegovi strani, ne opravi strokovnega izpita, preneha delovno razmerje. Tudi zato ni bilo nobene potrebe ali dolžnosti tožene stranke, da tožniku v pogodbi določi rok, v katerem mora ta opraviti izpit. 14. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe, da bi moralo sodišče upoštevati določbo prvega odstavka 193. člena ZJU - po kateri se šteje, da izpolnjujejo pogoj glede strokovnega izpita po tem zakonu uradniki, ki so na dan, ko se začne uporabljati ta zakon, v delovnem razmerju pri državnem organu ali upravi lokalne skupnosti in so pridobili naziv višjega upravnega delavca ali upravnega delavca po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona, če imajo najmanj pet let službene dobe. Drugi uradniki, razen izrecno naštetih v zakonu, morajo strokovni izpit opraviti v treh letih od začetka uporabe tega zakona. Kot je pojasnilo že Ustavno sodišče v sklepu U-I-6/04 z dne 9. 7. 2004 se določba prvega odstavka 193. člena ZJU lahko nanaša le na državni izpit iz javne uprave in na strokovni upravni izpit (kot na strokovna izpita za imenovanje v naziv), ki ju ureja ZJU v členih 164. do 168. Ta določba in s tem ugodnost, ki za nekatere uradnike izhaja iz nje, pa se ne nanaša na strokovne izpite v skladu s posebnimi predpisi,(2) torej tudi strokovni izpit za inšpektorja, ki je kot pogoj za imenovanje določen v 12. členu ZIN, in je po 12. a členu istega zakona sestavljen iz področij upravnega postopka in upravnega spora, postopka vodenja in odločanja o prekrških in postopka inšpekcijskega nadzora. Za takšen izpit tretji odstavek 193. člena ZJU ne določa nobenih ugodnosti, temveč napotuje na posebne predpise. ZIN določa prenehanje delovnega razmerja kot posledico, če inšpektor strokovnega izpita ne opravi, v 13. členu (ki se uporablja v povezavi s 3. točko prvega odstavka 154. člena ZJU).

15. Glede na navedeno je v skladu s 378. členom ZPP revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

16. Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, delodajalec na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 krije sam svoje stroške odgovora na revizijo.

Op. št. (1): To tudi izrecno izhaja že iz dokončnega sklepa tožene stranke.

Op. št. (2): Drugi strokovni izpiti so bili sprva opredeljeni tudi v 169. do 172. členu ZJU, ki pa so bili z ZJU-B, Ur. l. RS, št. 113/2005, črtani - z obrazložitvijo, da je vsebina tega zakona večinoma zajeta že v specialnih predpisih – Poročevalec Državnega zbora RS, št. 57/2005, str. 24.