Jedro

Tožniku je delovno razmerje zakonito prenehalo kljub temu, da v pogodbi o zaposlitvi niso bile določene posledice za primer, če strokovnega izpita ne bo opravil, saj zadošča, da se je tožena stranka v pogodbi o zaposlitvi sklicevala na določila ZJU.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik in tožena stranka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS z dne 28. 15. 2007 in odločbe RS, Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 24. 10. 2007 in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj v delovno razmerje in ga razporediti na prejšnje ali drugo ustrezno delovno mesto ter mu izplačati vse pripadajoče neto plače za čas od dne, ko je sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 28. 11. 2007 postal dokončen in mu je prenehalo delovno razmerja, pa do dne vrnitve tožnika nazaj na delo k tožbeni stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnega prikrajšanja pri neto plači do plačila ter tožniku plačati od neto izplačane plače vse davke in prispevke, vse v 15 dneh pod izvršbo (1. točka izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi je navedel, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko je opravilo obravnavo dne 6. 2. 2008 v odsotnosti tožnika, čeprav je zastopnik tožnika, takoj ko je prejel vabilo za prvi narok sodišče pisno obvestil, da je ta dan tožnik odsoten iz Ljubljane ter se nahaja na kontrolnem zdravniškem pregledu v Mariboru. Zastopnik tožnika se je zato sam udeležil naroka in sodišče opozoril, da zadeve še ne more zaključiti, saj je prehodno potrebno tožniku dati možnost, da sam izpove in predloži dokaze o napakah, do katerih je prišlo, ko je opravljal strokovni izpit. Sodišče pa naroka ni preložilo in zato tožnik ni mogel navajati dejstev in dokazil v zvezi s potekom strokovnega izpita in zato je posledično odločitev sodišča prve stopnje napačna. Sodišče prve stopnje tudi v zapisnik o prvem naroku za glavno obravnavo ni zapisalo, da se tožeča stranka ni mogla udeležiti obravnave in da je poslala prošnjo za preložitev obravnave in ker sodišče ni odločilo o njeni prošnji s sklepom, je storilo bistveno kršitev postopka. Tožeča stranka v pritožbi tudi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je tožena stranka tožnika s pogodbo o zaposlitvi obvezala, da v enem letu opravi strokovni izpit za inšpektorja, saj pogodba takšne obveze ne vsebuje in pogodba tudi ni bila podpisana pogojno oziroma za čas enega leta oziroma dokler tožnik ne opravi izpita, temveč je bila pogodba sklenjena za nedoločen čas in se ne sklicuje na katerokoli zakonsko določbo o prenehanju delovnega razmerja, če tožnik ne bo opravil katerega od izpitov. Tožnik tudi meni, da je ravnala tožena stranka nezakonito, ko je sklenila delovno razmerje za delovno mesto, ki ga je predhodno opravljal tožnik z mlajšim delavcem, ki prav tako ni imel opravljenega strokovnega izpita. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnik izpita, ki bi naj bil pogoj za nadaljevanje delovnega razmerja praktično ni mogel opraviti zaradi šikan s strani toženke in izpitne komisije. Tožnik je v pogovoru s komisijo ugotovil, da nobeden od članov komisije ni gradbenik ali arhitekt in zato komisija tudi ni bila strokovno usposobljena ocenjevat tožnikovih odgovorov, v zvezi z postavljenimi vprašanji. Nadalje je tožnik tudi obrazložil glede katerih strokovnih vprašanj je prišlo pri izpitu do razhajanj med stališči komisije in stališči tožnika. Navedel je, da je bil pripravljen kadarkoli kasneje pristopiti še k preizkusu poznavanja materije iz njegovega delovnega področja in je pričakoval, da bo lahko ponovno pristopil na izpit do roka, ki mu je bil poznan iz drugega enakega primera, ko je kandidat prejel od istovrstnega organa pisni sklep, da mora do konca leta 2007 opraviti manjkajoči del strokovnega izpita, ker je potrebno za imenovanje v naziv. Takšnega opozorilnega sklepa pa tožnik od tožene stranke ni prejel, kar izkazuje, da ga je tožena stranka šikanirala in ga spravljala v neenak položaj glede na druge zaposlene oziroma inšpektorje v Državni upravi. Ker o njegovi pritožbi zoper odločbo o razveljavitvi imenovanja v naziv in izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pritožbena komisija ni odločila v zakonskem roku je tožniku onemogočila, da bi do konca leta 2007 vendarle opravil še manjkajoči del strokovnega izpita. Tožnik je pritožbi priložil še prijavo k strokovnemu izpitu za inšpektorja, s potrdilom o opravljenem strokovnem izpitu in potrdilo o opravljenem izpitu iz ZUP-a in diplomo ter navedel, da je želel gornje dokumente tožnik izročiti sodišču, ko bi bil zaslišan, vendar pa mu sodišče prve stopnje ni omogočilo zaslišanja, zaradi že omenjenih kršitev pravil ZPP.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da se v skladu z Zakonom o javnih uslužbencih in Zakonom o inšpekcijskem nadzoru lahko z javnim uslužbencem – inšpektorjem sklene delovno razmerje tudi, če ta nima izpolnjenega pogoja strokovnega izpita, vendar mora javni uslužbenec ta izpit opraviti v roku enega leta. Posledica, če strokovni izpit javni uslužbenec ne opravi, pa je določena v 13. členu ZIN in sicer, da javnemu uslužbencu preneha delovno razmerje in navedene posledice so dejansko nastopila tudi v obravnavanem primeru. Tožnik v pritožbi zavajajoče navaja, da je delodajalec na delovno mesto tožnika zaposlil drugega delavca, saj je tožena stranka v času odpovedi delovnega razmerja tožniku objavila javni razpis za prosto delovno mesto gradbenega inšpektorja v Območni enoti ..., to delovno mesto pa je bilo razpisano zaradi upokojitve drugega gradbenega inšpektorja in torej ni šlo za razpis delovnega mesta tožnika. Kandidat, ki je bil sprejet na razpisano delovno mesto, bo moral prav tako opraviti strokovni izpit za inšpektorja, v roku enega leta, sicer mu bo prenehalo delovno razmerje. V zvezi z očitkom pritožnika glede opravljanja strokovnega izpita, šikaniranja ter nestrokovnosti izpitne komisije, pa se je tožena stranka sklicevala na pritožbeno novoto, vendar je še pojasnila, da je način opravljanja strokovnega izpita za inšpektorje, določal Pravilnik o strokovnem izpitu za inšpektorja (Ur. l. RS, št. 75/2004 in 79/2005), ki je določal tako delo kot sestavo strokovne komisije. Pravilnik pa je urejal tudi prijavo in postopek opravljanja izpita, kjer je med drugim določeno kako izpitna komisija oblikuje oceno uspeha kandidata ter so navedena tudi pravna sredstva zoper oceno. Iz podatkov pri Upravni akademiji, ki je izvajalec strokovnih izpitov je možno razbrati, da je pritožnik takšno pravno sredstvo tudi izkoristil ob opravljanju izpita dne 17. 4. 2007. Na podlagi njegovega ugovora je bilo tožniku omogočeno opravljati izpit pred spremenjeno komisijo, vendar izpita tudi pred to komisijo ni opravil uspešno. Prav tako je neutemeljena navedba pritožnika, da ga je delodajalec prijavil le k delu strokovnega izpita in sicer za predmet ZP-1, na izpitu pa naj bi bil izprašan tudi ZIN. Dne 24. 1. 2007 je pritožnik podpisal prijavnico k strokovnemu izpitu za inšpektorja, v kateri je prijavil le delno opravljanje strokovnega izpita, saj je uveljavljal že opravljeni strokovni izpit iz upravnega postopka in drug strokovni izpit. Na podlagi te prijavnice je strokovnega komisija za ugotavljanje pogojev priznanja delu izpita za inšpektorja ugotovila, da ima pritožnik opravljen preizkus znanja iz splošnega upravnega postopka, zato je odločila, da mora opraviti preizkus znanja iz inšpekcijskega nadzora in postopka o prekrških. Tožena stranka je bila dolžna tožniku omogočiti opravljanje strokovnega izpita na stroške delodajalca največ dvakrat in to je tožena stranka pritožniku tudi omogočila, medtem ko bi pritožnik lahko kadarkoli na lastne stroške izpit tudi opravljal. Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/07) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka ter da je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe in v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana tedaj, kadar z nezakonitim postopanjem stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje namreč ni postopalo nezakonito, ko je glavno obravnavo dne 6. 2. 2008 opravilo in zaključilo v nenavzočnosti pravilno vabljenega tožnika, ker je ocenilo, da za preložitev naroka ni upravičenih razlogov. Pooblaščenec tožnika je sodišču poslal predlog za preložitev naroka, ki ga je sodišče prejelo 23. 1. 2008. Predlagal je preložitev naroka, ker bi naj tožnik dne 6. 2. 2008 bil naročen na preiskave v Splošni bolnišnici Maribor in se zato naroka ne more udeležiti, hkrati pa je predlogu priložil „Popis bolezni“. Iz te listine pa ne izhaja, da je navedenega dne tožnik naročen na preiskave v SBM, zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da navedeno ne izkazuje upravičenega razloga za preložitev naroka v smislu 1. odstavka 115. člena ZPP. Skladno z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka ter z načelom prepovedi zlorabe pravic si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški ter mora onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku (1. odstavek 15. člena ZPP). Po 1. odstavku 115. člena ZPP sicer lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so zato drugi upravičeni razlogi. Če ne pride na prvi narok za glavno obravnavo tožeča ali tožena stranka, kakor tudi če ne pride na kakšen poznejši narok, se skladno z določbo 282. člena ZPP, obravnava lahko vseeno opravi. Sklicevanje tožnika, da ni mogel navajati dejstev in predložiti dokazov v zvezi s potekom strokovnega izpita, ker sodišče prve stopnje naroka ni preložilo na njegov predlog, je neutemeljeno, saj bi tožnik lahko navedena dejstva navajal že v tožbi in v ta namen predložil tudi pisna dokazila. Prav tako bi lahko ta dejstva navajal in predložil dokazila na prvem naroku, zastopnik tožnika, ki se je naroka udeležil. Pritožbeno sodišče novih dokazov (prijava k strokovnemu izpitu za inšpektorja s potrdilom o opravljenem strokovnem izpitu, potrdilom o opravljenem izpitu iz ZUP in diplomo tožnika), ki jih je tožeča stranka predložila pritožbi ni upoštevalo, saj gre za nedovoljene pritožbene novote. Po 1. odstavku 337. člena ZPP sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 286. člena ZPP. Ker tožena stranka ni niti zatrjevala niti izkazala razlogov, ki bi opravičevali njeno zamudo glede predložitve teh dokazov jih sodišče ni moglo upoštevati. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje, da bi tožnik te dokaze predložil ob zaslišanju kot stranka in ker mu sodišče prve stopnje zaslišanja ni omogočilo ni prekludiran z predložitvijo dokazov.

Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka dne 13. 6. 2006 odločila, da se tožnik, ki je pred uveljavitvijo zakona o javnih uslužbencih dosegel naziv inšpektor – višji svetovalec za prostor, z dne 30. 9. 2003 prevede v naziv gradbeni inšpektor III. Tožnik je nato s toženo stranko podpisal pogodbo o zaposlitvi dne 16. 6. 2006, za navedeno delovno mesto in uradniški naziv in iz 2. člena pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se za to delovno mesto med drugim zahteva strokovni izpit za inšpektorja.

V 12. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Ur. l. RS, št. 56/02; v nadaljevanju: ZIN) je določeno, da je lahko za inšpektorja imenovana oseba, če ni s predpisi o posamezni inšpekciji drugače določeno, ki ima: predpisano izobrazbo v skladu z zakonom, ki ureja sistem javnih uslužbencev; ustrezne delovne izkušnje, določene s predpisi, ki urejajo notranjo organizacijo in sistemizacijo v organih državne uprave in strokovni izpit za inšpektorja. Strokovni izpit za inšpektorja je sestavljen iz naslednjih področij: upravni postopek in upravni spor, postopek vodenja in odločanja o prekrških in postopek inšpekcijskega nadzora. Podrobnejši program strokovnega izpita za inšpektorja, postopek opravljanja, način in postopek prijave, izpitni red, način priznavanje vsebin opravljenih izpitov ali preizkusov znanja in druga vprašanja, povezana s strokovnim izpitom za inšpektorja določi minister, pristojen za upravo. V 12. b členu ZIN pa je določeno, da kandidat lahko k strokovnemu izpitu za inšpektorja pristopi največ dvakrat na stroške organa, pri čemer se kot pristop k izpitu šteje opravljanje izpita v celoti. Šteje se, da je inšpektor, ki je opravil strokovni izpit za inšpektorja, opravil tudi strokovni izpit iz upravnega postopka in preizkus znanja za vodenje in odločanje v prekrškovnem postopku. Tožnik je na stroške tožene stranke dvakrat pristopil na izpit za inšpektorja, vendar ga ni opravil, zato so nastopile posledice, ki so določene v 13. členu ZIN. Inšpektorju, ki v predpisanem roku iz razlogov, ki so na njegovi strani, ne opravi strokovnega izpita, preneha delovno razmerje. V skladu z 41. členom ZIN mora inšpektor, ki strokovnega izpita še ni opravil, izpit za inšpektorja opraviti v roku enega leta po uveljavitvi tega zakona oziroma po tem, ko mu je zagotovljena ta možnost, drugače se ga razreši v skladu s 13. členom tega zakona. Ker tožnik ni opravil strokovnega izpita v določenem roku, ga je tožena stranka upravičeno razrešila v skladu s 13. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru.

Neutemeljene so pritožbene trditve tožeče stranke, da tožniku ni zakonito prenehalo delovno razmerje, ker je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in v pogodbi niso bile določene posledice v primeru, če tožnik ne bi opravil strokovnega izpita. Tožena stranka se je v pogodbi o zaposlitvi sklicevala na določila Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 s kasnejšimi spremembami), ki v 154. členu določa, da delovno razmerje javnemu uslužbencu preneha po samem zakonu, če uradnik ne opravi ustreznega strokovnega izpita, zato takšnih določil dejansko ni potrebno navajati v sami pogodbi o zaposlitvi. V skladu z ZJU in v skladu z ZIN se lahko z javnim uslužbencem (inšpektorjem) sklene delovno razmerje tudi, če ta nima izpolnjenega pogoja strokovnega izpita, vendar mora ta izpit opraviti v roku enega leta, posledica neopravljenega strokovnega izpita pa je določena v 13. členu ZIN. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnik dvakrat opravljal strokovni izpit za inšpektorja na stroške delodajalca, vendar ga ni opravil, zato mu je tožena stranka v skladu s 13. členom ZIN utemeljeno izrekla prenehanje delovnega razmerja, saj po določbi 1. točke 1. odstavka 154. člena ZJU namreč pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca preneha po samem zakonu, če uradnik ne opravi ustreznega strokovnega izpita.

Neutemeljen pa je tudi očitek tožeče stranke, da ga je tožena stranka onemogočala, da bi do konca leta 2007 opravil manjkajoči del strokovnega izpita, s tem, da mu ni izdala posebnega opozorilnega sklepa do kdaj mora strokovni izpit opraviti, čeprav je pri drugih kandidatih takšen pisni sklep izdala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožena stranka dolžna tožniku omogočiti opravljanje strokovnega izpita, na stroške delodajalca, največ dvakrat (12. b člen ZIN) in s tem, ko je tožena stranka tožnika prvič prijavila na izpit dne 24. 1. 2007, drugič dne 8. 5. 2007 ter na podlagi pisnega opravičila tožnika, da je bolan, nato ponovno prijavila dne 4. 9. 2007, je tožena stranka svojo obvezo v celoti izpolnila.

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni opredeljevalo.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena tudi tožena stranka, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor, v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki upošteva samo tiste stroške, ki so potrebni za pravdo.