Jedro

Določba osme alineje prvega odstavka 111. člena ZDR predvideva možnost izredne odpovedi delodajalca zaradi delavčevega opravljanja pridobitnega dela v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe. Tožnik je po svoji volji in z namenom opravičiti opustitev izpitov želel bolniški stalež za 12. 2. 2009 in ga tudi dobil. Nezmožnost za delo je bila razlog za njegovo odsotnost z izpitov rednih študentov, nanaša pa se na cel ta dan – torej tudi na popoldanski čas, ko je imel predavanja za izredne študente na podlagi avtorske pogodbe, s čimer je opravljal pridobitno dejavnost v času bolniškega staleža.

Izrek

Revizija tožnika se zavrne.

Reviziji tožene stranke se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se spremenita tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitve, ugotovilo trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki do 9. 11. 2011, mu do tega dne priznalo pravice iz delovnega razmerja in mu prisodilo odškodnino v skladu s 118. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) v višini 10.138,38 EUR. Zavrnilo je zahtevek za plačilo stroškov zastopanja tožnika pri pripravi pisnega zagovora v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je bila tožniku izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, ker naj bi 12. 2. 2009 opravljal pridobitno delo kljub temu, da je bil v bolniškem staležu. Dne 2. 3. 2009 je tožnikova osebna zdravnica z izdajo potrdila o upravičeni zadržanosti z dela ugotovila njegovo nezmožnost za delo za nazaj z 12. 2. 2009. Ker 12. 2. 2009 še ni bila ugotovljena tožnikova začasna nezmožnost za delo, njegovega popoldanskega poučevanje po avtorski pogodbi ni mogoče šteti za prepovedano opravljanje pridobitnega dela v času bolniškega staleža po določbi 8. alineje prvega odstavka 118. člena ZDR. Ker po navedbah tožene stranke in tudi po podrednem zahtevku ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, je tožnik upravičen do treh plač kot odškodnino ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ob izdaji sodbe.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama tožnika in tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo trajanje delovnega razmerja do 17. 4. 2009, odškodnino zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi zvišalo na 20.000 EUR ter tožniku prisodilo stroške za zastopanje pri postopku izredne odpovedi zaradi zagovora. Obrazložilo je, da se je tožnik upokojil naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja, zato mu je s tem dnem sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi. S sodnim priznanjem delovnega razmerja za čas, ko je bil tožnik prejemnik pokojnine na podlagi pravnomočne upravne odločbe, bi se nezakonito poseglo v to odločbo. Tožnik ne more biti istočasno v delovnem razmerju in prejemati pokojnino iz obveznega zavarovanja za isto obdobje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni bilo obojestranskega interesa za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR, saj je v primarnem tožbenem zahtevku postavil tudi reintegracijski zahtevek. Sodišče se je nepravilno oprlo na pričanje dekana tožene stranke, saj je s študenti in vodstvom fakultete korektno sodeloval. Njegova upokojitev z dnem prenehanja delovnega razmerja z izredno odpovedjo ne more biti razlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi s tem dnem. Na podlagi ugodene reintegracije bi namreč lahko zahteval obnovo postopka pri ZPIZ, zato upokojitev ne sme biti ovira za ponovno vzpostavitev delovnega razmerja za obdobje, v katerem je prejemal starostno pokojnino. Odškodnina po 118. členu ZDR je bila prenizko odmerjena. Pri njeni odmeri bi morala biti upoštevana ne le bruto plača, temveč tudi avtorski honorarji, ki jih je prejemal s strani tožene stranke. Odškodnina je neprimerna zaradi neupoštevanja njegove starosti in delovne dobe pri toženi stranki. Zaradi prenehanja delovnega razmerja je profesionalno in strokovno onemogočen. V upokojitev je bil prisiljen zaradi preživetja. Kvaliteta življenja se mu je z upokojitvijo zmanjšala. Odškodnino po 118. členu ZDR bi morali odmeriti ob smiselni uporabi določb o odpravnini.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Sprašuje, ali je možno o zlorabi bolniškega staleža govoriti zgolj v primeru, ko tega v naprej ne odobri zdravnik s potrdilom in je subjektivno prepričanje in ravnanje delavca nepomembno. Tožnik v dopoldanskem času 12. 2. 2009 ni opravil obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, popoldne pa je opravljal vsebinsko enako delo po avtorski pogodbi. Tožnik je menil, da je bil tega dne upravičeno odsoten z dela zaradi bolezni, tožena stranka pa je dala preveriti mnenje osebnega zdravnika. Sodišči sta 8. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR razlagali preozko. Delodajalec mora imeti pravno predvidljiv položaj, ki delavcu onemogoča zlorabo bolniškega staleža, saj če delavec doseže v socialnem sporu drugačno odločitev o začasni nezmožnosti za delo, potem to vpliva na zakonitost izredne odpovedi (zadeva VIII Ips 45/2010) – isto pa bi moralo veljati za delodajalca.

5. Reviziji sta bili v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročeni nasprotni stranki, ki nanjo nista odgovorili.

6. Revizija tožnika ni utemeljena, revizija tožene stranke pa je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. 8. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja.

9. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik 12. 2. 2009 ob 12.45 pri osebni zdravnici zaradi poslabšanja bolečin v hrbtenici – tj. približno tedaj, ko bi moral imeti izpite z rednimi študenti (13.00), pa jih ni imel. Osebna zdravnica ga je nujno napotila na pregled in rehabilitacijo k fiziatru. V poznih popoldanskih urah je imel predavanje za izredne študente, tokrat na podlagi avtorske pogodbe in ne na podlagi pogodbe o zaposlitvi, v okviru katere bi moral imeti predhodno izpite za redne študente istega dne. Dne 2. 3. 2009 se je tožnik ponovno zglasil pri svojo osebni zdravnici in ji dejal, da potrebuje bolniški list in potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela za 12. 2. in 13. 2. 2009. Osebna zdravnica mu je nato izdala potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela za čas od 12. 2. 2009 do 13. 2. 2009. Na zahtevo tožene stranke je imenovana zdravnica z odločbo z dne 8. 4. 2009 odločila, da je bila tožnikova začasna nezmožnost za delo ugotovljena v skladu s Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 in naslednji). Te odločbe ni nihče več izpodbijal. Tožena stranka je 17. 4. 2009 tožniku izredno odpovedala pogodbi o zaposlitvi (za določen in nedoločen čas) zaradi razlogov po 2. in 8. alineji 111. člena ZDR.

10. Po presoji revizijskega sodišča na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja obstoji razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 111. členu ZDR in je bila izredna odpoved podana zakonito. Določba 8. alineje prvega odstavka 111. člena predvideva možnost izredne odpovedi delodajalca zaradi delavčevega opravljanja pridobitnega dela v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe. Tožnik je 12. 2. 2009 opustil svoje delovne dolžnosti, ko ni imel izpitov z rednimi študenti in je zaradi bolečin v hrbtenici tedaj obiskal svojo zdravnico. Ta mu takrat sicer ni „odprla“ bolniškega staleža, je pa to na njegovo prošnjo 2. 3. 2009 storila za nazaj. Odločba imenovane zdravnice, ki je potrdila takšno ravnanje osebne zdravnice ni bila izpodbijana, torej je postala dokončna in pravnomočna. Odločitev nižjih sodišč, da tožnik ni vedel, da je bil 12. 2. 2009 v bolniškem staležu, ker ni bil takoj „odprt“ bolniški stalež, in da zato ne more biti odgovoren za kršitev po 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, po presoji revizijskega sodišča glede na ugotovljene okoliščine primera ni pravilna. Tožnik je po svoji volji in z namenom opravičiti opustitev izpitov želel bolniški stalež za 12. 2. 2009 in ga tudi dobil. Dejstvo, da je bil stalež odobren za nazaj, ne spreminja poglavitnega dejstva, da je bil tožnik tega dne zdravstveno nezmožen za delo in da je bila ta nezmožnost ugotovljena v ustreznem pravnem postopku. Nezmožnost za delo je bila že razlog za njegovo odsotnost z izpitov rednih študentov, nanaša pa se na cel ta dan – torej predvsem tudi na popoldanski čas, ko je imel predavanja za izredne študente na podlagi avtorske pogodbe. Razteza se tudi na naslednji delovni dan 13. 2. 2009. Tožniku je bilo znano dejansko stanje tega dne (tako glede neoprave izpitov kot tudi glede popoldanskih predavanj). Do bolniškega staleža je prišlo na izrecno zahtevo tožnika, bolniški stalež mu je bil (pravnomočno) priznan, zato je nase sprejel tudi vse pravne posledice, ki lahko izhajajo iz odobrenega bolniškega staleža. 11. Tožena stranka pravilno opozarja, da je treba razlago o spoštovanju odločitev o (ne)utemeljenosti bolniškega staleža (1) upoštevati z enakimi merili za delavca in delodajalca. Vprašanje zakonitosti odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe je namreč prehodno vprašanje za presojo obstoja odpovednega razloga po 8. alineji prvega odstavka 111. člena. Ker je bilo to vprašanje na matičnem področju že rešeno (odločba imenovanega zdravnika), je sodišče v delovnem sporu nanj vezano. Tako, kot bi šla delavcu v korist v posebnem postopku naknadno ugotovljena delovna nezmožnost (ob prehodno ugotovljeni delovni zmožnosti, ki bi jo delavec izpodbijal), če se delodajalec odloči za izredno odpoved zaradi težjih kršitev delovnih obveznosti (npr. 2. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR), tako mu gre lahko tudi v škodo v drugi pravni situaciji (8. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR).

12. Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je podan tudi pogoj iz prvega odstavka 110. členu ZDR, po katerem lahko delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Porušeno zaupanje tožene stranke v tožnika (in s tem posledično odnos med strankama) je bilo namreč ugotovljeno v sklopu dejstev pri odločanju o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in določanju odškodnine zaradi razveze po 118. členu ZDR.

13. Glede na navedeno je v skladu s 378. členom ZPP sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, ugodilo pa je reviziji tožene stranke in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

14. Tožena stranka je sicer v postopku uspela v celoti, vendar na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Op. št. (1): Prim. sodbo VIII Ips 45/2010 z dne 13. 9. 2011.