Jedro

Predmet postopka v tem primeru je bila odmera pokojnine, o tem vprašanju pa je bilo (sicer nepravilno) v celoti odločeno. Če pa je tožena stranka pokojninsko osnovo izračunala napačno, bi tožnica napačna oz. neugotovljena dejstva lahko uveljavljala le z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. 648223 z dne 18. 11. 2010 in 13. 10. 2010, za novo odmero pokojnine, za izdajo nove odločbe o odmeri pokojnine in za izplačilo razlike v pokojnini za čas od 13. 10. 2002 dalje z upoštevanjem bruto zneska 8.385,63 EUR za obdobje 1983-1994 v pokojninsko osnovo. Ugotovilo je, da je bila tožnici odmerjena pokojnina že s pravnomočno odločbo z dne 4. 10. 2002, ki je postala pravnomočna. V tej odločbi niso bili upoštevani zneski, ki so bili izplačani iz naslova obveznic v letu 1992. Tožena stranka je zahtevo za ponovno odmero z dne 27. 9. 2010 zavrgla z obrazložitvijo, da je bilo o odmeri pokojnine že pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje je presodilo, da niso izpolnjeni pogoji za novo odmero pokojnine, ker v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS št. 106/99 in naslednji) za to ni podlage. V pravnomočno odločitev o odmeri pokojnine bi bilo mogoče poseči le z uporabo izrednih pravnih sredstev, ki pa jih tožnica ni izrabila.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da nove odmere pokojnine tožnica ne more uveljavljati. Sklicevalo se je na številne odločitve Vrhovnega sodišča o identičnem vprašanju.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve ustavnih pravic. Navaja, da je sodišče upoštevalo samo tiste določbe ZUP, ki se nanašajo na obnovo postopka, ne pa tudi 220. člena ZUP, ki govori o dopolnilni odločbi. Tožničino zahtevo za odmero pokojnine bi morala tožena stranka šteti kot predlog za izdajo dopolnilne odločbe. Ob prvi odmeri pokojnine še ni bilo znano dejstvo, da zneski iz naslova obveznic niso všteti v osnovo. Zato institut pravnomočnosti tega dejstva ni mogel zajeti. Tožena stranka ni imela podlage za zavrženje ponovne zahteve. Tako situacijo pa po njenem mnenju pokriva izdaja dopolnilne odločbe. Sodišču druge stopnje očita tudi zmotno uporabo 43. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja – ZMEPIZ (Ur. l. RS, 81/2000 in naslednji), 5. in 39. člena ZPIZ-1 ter kršitev pravice iz 22. člena Ustave RS. Navaja, da je tožena stranka ob reviziji sama nekaterim zavarovancem zneske iz lastninskih certifikatov vštela v pokojninsko osnovo, drugim pa ne. Če je zaznala nepravilnosti ob odmerah pokojnine, bi jih morala odpraviti in to za vse na enak način. Ob takem njenem postopanju se vsakdo lahko vpraša, čemu je bila revizija, ki jo je opravila, sploh potrebna in čemu je moral delodajalec naknadno javljati podatke o izplačilih. Tožena stranka si je mirno zadržala plačane prispevke, ne da bi ji bilo treba za to karkoli priznati. Sodišče druge stopnje je prezrlo kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic in ni upoštevalo, da je tožena stranka zavarovance neenako obravnavala. Odgovornost tožene stranke se prenaša na tožečo, ki se ji posredno očita, da bi morala na napako pri odmeri pokojnine sama opozoriti. Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Po prvem odstavku 39. člena ZPIZ-1 se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Pri odmeri pokojnine, o kateri je bilo odločeno z odločbo z dne 4. 10. 2002, zneski, ki jih tožnica uveljavlja naknadno, niso bili všteti v pokojninsko osnovo. Vendar z odločbo ni bilo odločeno o zneskih, ki predstavljajo osnovo za odmero pokojnine, pač pa o pravici do pokojnine in njeni višini. Plače oziroma drugi prejemki, od katerih so bili plačani prispevki, v okviru pokojninske osnove predstavljajo le dejansko podlago za odločitev o pravici.

7. Vrhovno sodišče je v številnih odločbah zavzelo stališče, da dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravic oz. za naložitev obveznosti, ne predstavljajo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oz. obveznosti materialnega prava. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na 220. člen ZUP, po katerem je mogoče izdati dopolnilno odločbo, če organ ni odločil o vseh vprašanjih, ki so bili predmet postopka. Predmet postopka v tem primeru je bila odmera pokojnine, o tem vprašanju pa je bilo (sicer nepravilno) v celoti odločeno. Če pa je tožena stranka pokojninsko osnovo izračunala napačno, bi tožnica napačna oz. neugotovljena dejstva lahko uveljavljala le z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi (1).

8. V času vložitve tožničine zahteve za ponovno odmero pokojnine so toženo stranko pri odločanju zavezovala pravila ZPIZ-1, ki take ponovne odmere ne predvideva. V 180. členu ZPIZ-1 je predvidena ponovna odmera le v primeru naknadno pridobljene pokojninske dobe zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje. Celo v primeru, ko se določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, prizna naknadno, ponovna odmera ni možna, ampak je v 181. členu ZPIZ-1 predvideno le odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. Obakrat gre za primera naknadno pridobljene pokojninske dobe, torej za novo dejstvo, zato citirani določbi ZPIZ-1 ne urejata podobnega primera, kot je sporni. Dejstvo, da tožena stranka pri odmeri pokojnine ni upoštevala zneskov, ki jih je tožnica prejela iz naslova obveznic (čeprav je bila ustavna odločba U-I 392/98 izdana že 10. 7. 2002), ni bilo novo, le tožnica zanj ob odmeri pokojnine ni vedela in se zato zoper odločbo ni pritožila. V takem primeru ni mogoče zahtevati nove odmere pokojnine, ampak po prvi točki 260. člena ZUP, ki se v skladu s prvim odstavkom 12. člena in 249. členom ZPIZ-1 uporablja pri odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja, obnovo postopka pod pogojem, da okoliščin, zaradi katerih se predlaga obnova postopka, stranka brez svoje krivde ni mogla navesti v končanem prejšnjem postopku (drugi odstavek 261. člena ZUP).

9. Tožnica, razen z izrednim pravnim sredstvom, ki pa ga ni izkoristila, ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. Ker za ponovno odločanje o njeni starostni pokojnini niso bili izpolnjeni pogoji in ker je bilo o tožničini pokojnini že pravnomočno odločeno, je tožena stranka njeno zahtevo utemeljeno zavrgla s sklicevanjem na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP (2).

10. Po določbi 158. člena Ustave RS, ki ureja institut pravnomočnosti, je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. Kot izhaja iz predhodnih ugotovitev, tožnica teh postopkov ni sprožila. Zato je neutemeljen tudi revizijski očitek o kršitvi ustavnih pravic.

Op. št. (1): Prim. sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 147/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 263/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 116/2011 z dne 17. 4. 2012, VIII Ips 147/2011 z dne 4. 6. 2012, VIII Ips 151/2011 z dne 4. 6. 2012 in VIII Ips 149/2011 z dne 18. 6. 2012. Op. št. (2): Enako je Vrhovno sodišče odločilo v identičnih primerih: VIII Ips 56/2012 z dne 3. 12. 2012 ter VIII Ips 59/2012, VIII Ips 67/2012 in VIII 71/2012, vse z dne 14. 1. 2013.