Jedro

Odločitev o priznanju pravice do starostne pokojnine, ki je bila tožnici priznana z odločbo je že postala pravnomočna. Tožnica je nato od tožene stranke zahtevala ponovni izračun pokojnine. ZPIZ-1, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, ne daje pravne podlage za ponovno odmero pokojnine. V pravnomočno odločbo se lahko poseže le z izrednimi pravnimi sredstvi. Ker je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, je imela tožena stranka za zavrženje tožničine zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine ustrezno podlago v določbi 4. odstavka 129. člena ZUP, po kateri se zahtev zavrže, če je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 18. 11. 2010 v zvezi s sklepom št. ... z dne 13. 10. 2010 ter, da je tožena stranka dolžna v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe izdati tožnici novo odločbo o odmeri starostne pokojnine od 13. 10. 2002 dalje, s katero bo nadomestila odločbo ZPIZ OE A. št. ... z dne 4. 10. 2002 in pri izračunu pokojninske osnove upoštevala poleg že ugotovljenih zneskov za obdobje od 1983-1994 še za leto 1992 bruto znesek v višini 2.009.531,63 SIT oziroma sedaj 8.385,63 EUR in da je tožena stranka dolžna v 15 dneh po dokončnosti odločbe o novi odmeri starostne pokojnine tožnici izplačati razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in na novo odmerjeno pokojnino od 13. 10. 2002 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega izplačila pokojnine dalje do plačila. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščenki zaradi napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da mora sodišče pri odločanju uporabiti vse pravne norme, ki utegnejo priti v poštev glede na trditveno podlago in na ta način zagotoviti materialno pravno pravilno odločitev. Sodišče je pri sojenju uporabilo le tiste določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ki določajo pogoje za obnovo postopka, medtem ko zahtevek tožnice z dne 27. 9. 2010 ni presojalo z vidika 220. člena ZUP-a, ki govori o dopolnilni odločbi. Po mnenju tožnice bi morala tožena stranka izdati dopolnilno odločbo, ki se šteje za samostojno odločbo. Vložitev zahteve za izdajo dopolnilne odločbe tuni ni vezana na rok. Tožnici je bila z odločbo št. ... z dne 4. 10. 2002 priznana pravica do starostne pokojnine, vendar pa tožena stranka ni odločila o vštetju plač, izplačanih v obliki vrednostnih papirjev v letu 1992, v pokojninsko osnovo. To pomeni, da organ ni odločil o vseh vprašanjih, ki so bili predmet postopka. Glede na zapisnik o opravljeni reviziji z dne 4. 2. 2009, je potrebno zneske, izplačane iz naslova obveznic, zavarovancem upoštevati pri izračunu pokojninske osnove. Že tedaj bi morala tožena stranka po uradni dolžnosti tožnici izdati dopolnilno odločbo glede upoštevanja obveznic za leto 1992, saj o tem vprašanju v odločbi z dne 4. 10. 2002, še ni bilo odločeno. Pravnomočnost odločbe z dne 4. 10. 2002 tako ne zajema dejstev, ki so nastala šele kasneje (to je z revizijo podatkov 4. 2. 2009), zato so napačni razlogi sodišča, da je bilo pravnomočno odločeno tudi o vštetju plač, ki so bile izdane v obliki vrednostnih papirjev. Sodišče korektno povzema naziranje Vrhovnega sodišča RS o tem, kaj obsega pravnomočnost, pri čemer pa sodišče očitno prezre, da v trenutku izdaje odločbe o starostni pokojnini še ni bilo ničesar znanega o tem, da se zneski, izplačani iz naslova obveznic upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove. Tožnici tako ni mogoče očitati, zakaj zoper odločbo o starostni pokojnini ni vložila pritožbe. Ravno to pa predstavlja podlago za uporabo instituta dopolnilne odločbe iz 220. člena ZUP, ki pa na rok ni vezana. Zahtevo tožnice z dne 27. 9. 2010 je torej potrebno šteti, kot zahtevo za izdajo dopolnilne odločbe. Sodišče se tudi ni opredelilo do kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ki jo tožena stranka očitno krši, o čemer pričata tudi v spis vloženi odločbi št. ... z dne 4. 11. 2009 in št. ... z dne 7. 5. 2010. Z navedenima odločbama je tožena stranka zavarovancem že priznala starostno pokojnino z upoštevanjem obveznic za leto 1992, medtem ko je v primeru tožnice odločila negativno. To pa pomeni, da tožena stranka zavarovance v enakih primerih neenako obravnava. Sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Obenem priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo pravilno in zakonito sodbo in pri tem upoštevalo veljavno sodno prakso. Odločba iz leta 2002 je postala pravnomočna. Z njo je bilo odločeno prav o vseh dejstvih, ki so odločilna za odločitev o pravici do starostne pokojnine, med drugim tudi o višini pokojninske osnove in s tem o višini pokojnine. Zaradi tega tudi ni podlage za izdajo dopolnilne odločbe. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 11. 2010, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo vloženo zoper sklep št. ... z dne 13. 10. 2010. S sklepom je bilo odločeno, da se zahteva za ponovno odmero starostne pokojnine zavrže. Tožena stranka je namreč ugotovila, da je bilo o tej upravni zadevi že pravnomočno odločeno z odločbo št. ... z dne 4. 10. 2002. V zadevi je odprto vprašanje, ali obstaja pravna podlaga za ponovno odmero starostne pokojnine tudi z upoštevanjem plač za leto 1992, ki so bile tožnici izplačane v obliki vrednostnih papirjev.

Kot ugotavlja sodišče prve stopnje in kar očitno med strankama tudi ni sporno, je odločitev o priznanju pravice do starostne pokojnine, ki je bila tožnici priznana z odločbo št. ... z dne 4. 10. 2002, postala pravnomočna. Tožnica je dne 27. 9. 2010 zahtevala ponovni izračun pokojnine po odločbi št. ... z dne 4. 10. 2002. Tožena stranka je pravilno tožničino vlogo obravnavala kot zahtevo za ponovno odmero pokojnine, saj tožnica vloge ni označila niti kot predlog za obnovo postopka niti ni zahtevala izdajo dopolnilne odločbe po določbi 1. odstavka 220. člena ZUP. V zadevi tudi ne gre za stanje, da tožena stranka z odločbo ne bi odločila o vseh vprašanjih, ki so bili predmet postopka. Tožena stranka je namreč odločila o pravici do pokojnine, medtem, ko sama odmera pokojnine ni bila predmet samostojnega postopka. Razen tega iz dokumentacije v upravnem spisu izhaja, da je tožnica pred izdajo sporne odločbe že uveljavljala ponovno odmero starostne pokojnine, vendar je bila njena zahteva s pravnomočno odločbo št. ... z dne 28. 12. 2007, zavrnjena. Odločba je očitno postala pravnomočna, saj iz dokumentacije v spisu ne izhaja in tega stranka tudi ne zatrjuje, da bi zoper omenjeno odločbo uveljavljala sodno varstvo.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v času odločanja tožene stranke, ne daje pravne podlage za ponovno odmero pokojnine. V pravnomočno odločbo se lahko poseže le z izrednimi pravnimi sredstvi. Ker je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, je torej tožena stranka za odločitev imela ustrezno podlago v določbi 4. odstavka 129. člena ZUP, po kateri se v primeru, če je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, zahteva s sklepom zavrže. Na vprašanje ponovne odmere pokojnin opozarja tudi Vrhovno sodišče RS v več svojih zadevah. Nekatere od teh navaja že sodišče prve stopnje. Tako npr. iz sodbe opr. št. VIII Ips 101/2009 z dne 21. 6. 2011 izhaja, da če je pokojninska osnova izračunana v nasprotju z zakonskimi določbami, brez upoštevanja vseh plač in osnov, od katerih so bili plačani prispevki, je odmera pokojnine napačna. Odločba, ki temelji na napačni odmeri je nezakonita. Odpravi nezakonitih odločb sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, je namenjen sistem pravnih sredstev. Po 4. odstavku 225. člena ZUP je pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. Za odločitev torej ni bistveno, da je bil kasneje, torej že po pravnomočnosti odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine izdan revizijski zapisnik, kjer so bili omenjeni tudi sporni dohodki izplačani v obliki vrednostih papirjev za leto 1992. Izplačilo je bilo opravljeno že pred izdajo pravnomočne odločbe. Če je bila odmera pokojnine napačna, pa se to lahko popravi le v postopku z rednimi oziroma izrednimi pravnimi sredstvi.

Glede kršitve 22. člena Ustave RS, kot jo tožnica izpostavlja v pritožbi, ki naj bi bila podana s tem, ko naj bi tožena stranka nekaterim drugim zavarovancem odmerila pokojnino tudi z upoštevanjem obveznic za leto 1992, pa pritožbeno sodišče poudarja, da odločitev tožene stranke v drugi zadevi nima nobenega vpliva na rešitev predmetne zadeve. Vsako zadevo je namreč treba presojati samostojno, upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje ter veljavne predpise.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.