Jedro

Od tedaj dalje, ko je tožena stranka imela znane lastnike za ves svoj kapital, ni bila več podjetje, pri katerem bi se moral opraviti prehod kapitala v last in upravljanje Slovenske razvojne družbe, saj bi nanjo lahko prešel le družbeni kapital, ki pa ga pri toženi stranki od olastninjenja dalje ni bilo več.

Drugačnega zahtevka, kot je odškodninski, tožeča stranka ne more imeti, saj pri že olastninjenem kapitalu ni mogoče brez posegov v korporacijska razmerja lastnikov (delničarjev) določiti drugačno, novo lastniško strukturo kapitala.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, tako da se izpodbijana sodba razveljavi v točki I.3. glede dajatvenega dela zahtevka na plačilo 6.180.205,72 EUR s pripadajočimi obrestmi in se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a ne razveljavljenem delu (v točki I.1, I.2 izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je dne 1.5.1998 v last in upravljanje tožeče stranke prešel družbeni kapital v vrednosti 82.848.713,00 SIT, ki ga je v postopku revizije lastninskega preoblikovanja tožene stranke ugotovila Agencija Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje z odločbo, z dne 23.2.1996 (točka I.1 izreka), in da je tožena stranka dolžna na tožečo stranko prenesti delnice tožene stranke v višini 8,56,% celotnega delniškega kapitala tožene stranke na dan 1.1.1993 ter ji izročiti nalog za prenos delnic, na podlagi katerega bi se tožeča stranka v registru vknjižila kot imetnica teh delnic (točka I.2 izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati 6.180.205,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na znesek 12.873,85 EUR od 20. 8. 2007 dalje, na znesek 4.202.933,67 EUR od 30. 8. 2008, na znesek 638.391,55 EUR od 29. 8. 2009, na znesek 677.770,39 EUR od 30. 8. 2010 in na znesek 648.236,26 EUR od 29. 8. 2011 dalje do plačila (točka I.3 izreka). Tožeči stranki je naložilo v povrnitev pravdne stroške tožene stranke v višini 42.953,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka iz vseh treh zakonskih pritožbenih razlogov in navedla, da je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da ni pomembno, kdaj je tožeča stranka prejela pravnomočno sodno odločbo. Tožeča stranka ni bila stranka obravnavanega postopka(1), zato se ji sodna pisanja niso vročala. Tožeča stranka je med postopkom zatrjevala, da je za oškodovanje izvedela, ko se je seznanila s sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 164/2009, katero je prejela 13.2.2012. S tem je smiselno zatrjevala, da se je s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 636/2008 seznanila, ko je prejela odločbo Vrhovnega sodišča. Iz predloženih dokazov ni mogoče ugotoviti, kako je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da se je tožeča stranka že pred prejemom sodbe Vrhovnega sodišča seznanila z oškodovanjem družbenega kapitala, zato se sodbe v tem delu tudi ne more preizkusiti. Poleg tega tožena stranka ni zatrjevala, kdaj se je tožeča stranka seznanila s pravnomočno ugotovitvijo oškodovanja družbenega kapitala. Zato „sodba temelji na zmotni ugotovitvi dejanskega stanja oziroma bistveni kršitvi določb pravdnega postopka (člen 7 v zvezi s členom 339/1, členom 339/2-14, 15 ZPP)“. Tožeča stranka je po prejemu izpodbijane sodbe znova vpogledala v svojo arhivirano dokumentacijo in prilaga dopis Državnega pravobranilstva RS, iz katerega je razvidno, da je „tožbe in sodbe“ v tej zadevi prejela 30.8.2010, zato ugovor zastaranja ni utemeljen. Tožeča stranka je že v prvostopenjskem postopku predlagala, da se opravijo poizvedbe pri Državnem pravobranilstvu RS o tem, kdaj se je tožeča stranka seznanila z oškodovanjem, poleg tega pa tožena stranka ni obrazloženo ugovarjala stališču, da je bila „tožba v okviru subjektivnega roka“.

V zvezi z zahtevkom za prenos delniškega kapitala je pritožba navedla, da je šlo za dajatveni in ne oblikovalni zahtevek. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni izdelala dopolnjenega programa lastninskega preoblikovanja, zato ne drži, da bi bilo lastninsko preoblikovanje tožene stranke končano. Lastninjenje podjetij z družbenim kapitalom se ni zaključilo s statusnim preoblikovanjem v kapitalsko družbo oz. z vpisom lastninskega preoblikovanja v sodni register, ampak „s prehodom, olastninjenjem družbenega kapitala, ki ni bil predmet lastninjenja v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij“. Zaključeno je z dnem prenosa družbenega kapitala na tožečo stranko. Izpodbijana sodba je zato obremenjena z napačno uporabo materialnega prava (določb 1., 2. in 4. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe, v nadaljevanju: ZZLPPO). Interpretacija, da tožeča stranka prav zaradi zaključenega lastninjenja ni upravičena do pridobitve pravic delničarja, ampak do sodnega uveljavljanja odškodninskih zahtevkov, nasprotuje že jezikovni razlagi določbe 4. člena ZZLPPO, ki nedvoumno predvideva, da na tožečo stranko preidejo tudi vsi zahtevki iz naslova oškodovanja družbenega kapitala, kar utemeljuje tudi na primer zahtevek za plačilo dividend. Prvostopenjsko sodišče je posledično napačno uporabilo prvi odstavek 5. člena ZZLPPO. Za presojo utemeljenosti lastninskopravnega zahtevka je odločilno, da je Agencija RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje (v nadaljevanju: Agencija) izdala 23.2.1996 odločbo, iz katere izhaja, da je tožena stranka izvedla postopek lastninskega preoblikovanja v nasprotju s predpisi, in da je bila pri tem oškodovana družbena lastnina ter ugotovljen obseg družbenega kapitala, ki bi moral biti olastninjen. Zato je tožeča stranka z uveljavitvijo ZZLPPO prevzela ta družbeni kapital v last in upravljanje.

Tožeča stranka soglaša, da zahtevek za prenos delniškega kapitala nima zgolj lastninskopravnega značaja, ampak je utemeljen tudi v odškodninski obveznosti tožene stranke, kar tožeča stranka uveljavlja z naturalno restitucijo.

Ni razumljivo stališče, da tožena stranka ob vložitvi tožbe ni bila več podjetje iz drugega odstavka 3. člena ZZLPPO, saj je bila že olastninjena. Tožena stranka se je lastninsko preoblikovala po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP), pomanjkanje soglasja pa bi zato utemeljevalo udeležbo tožeče stranke v delniškem kapitalu tožene stranke iz naslova oškodovanja družbenega premoženja.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, označila jo je za neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev.

O zadevi je odločalo Višje sodišče v Kopru, saj je bila v skladu s 105.a členom Zakona o sodiščih na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, štev. Su 72/2013, z dne 7.5.2013, prenesena od Višjega sodišča v Ljubljani v reševanje na tukajšnje sodišče. Pritožba tožeče stranke je utemeljena v delu, v katerem izpodbija prvostopenjsko odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo zneska 6.180.205,72 EUR s pp, v preostalem delu pa pritožba ni utemeljena.

K lastninsko pravnemu delu tožbenega zahtevka: Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je napačno stališče pritožbe, da lastninsko preoblikovanje tožene stranke ni bilo končano, ker ni izdelala dopolnjenega programa lastninskega preoblikovanja. V skladu s 17. členom Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju: ZLPP) pomeni lastninsko preoblikovanje spremembo podjetja z družbenim kapitalom v podjetje z znanimi lastniki na celotnem trajnem kapitalu preoblikovanega podjetja. Kriterij, ali je lastninsko preoblikovanje podjetja zaključeno, ali ne, torej ni, ali je podjetje izdelalo tudi dopolnitve programov lastninskega preoblikovanja v skladu z revizijskimi ugotovitvami, ampak, ali je podjetje med tem že bilo organizirano kot kapitalska družba in kot tako tudi vpisano v sodni register. Od tedaj dalje ima celoten kapital družbe svojega lastnika. To izhaja tudi iz 2. člena ZZLPPO, ki kot zaključek lastninjenja določa prehod družbenega kapitala v last in upravljanje Slovenske razvojne družbe s sočasnim preoblikovanjem v kapitalsko družbo, če v času prehoda družbenega kapitala ta družba še ni organizirana kot kapitalska družba. Zato je tudi napačno pritožbeno stališče, da se lastninjenje podjetij z družbenim kapitalom ni zaključilo s statusnim preoblikovanjem v kapitalsko družbo oz. z vpisom tega preoblikovanja v sodni register, ampak s prehodom olastninjenega družbenega kapitala, ki ni bil predmet lastninjenja, v upravljanje Slovenske razvojne družbe oz. tožeče stranke kot njene pravne naslednice.

Odločitev prvostopenjskega sodišča, da je bila tožena stranka lastninsko preoblikovana že z vpisom tega preoblikovanja v sodni register dne 4.5.1995 (tega datuma tožeča stranka ni prerekala), je torej tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna. Že Agencija, ki je v skladu z določbami ZLPP opravila revizijo pri toženi stranki, jo je opravila pri družbi, katere lastniki so bili takrat že znani. To izhaja tudi že iz same firme tožene stranke v času opravljanja revizije(2), pa tudi iz II. točke izreka odločbe Agencije št. 1, z dne 23.2.1996(3), kjer je Agencija izrecno ugotovila, da je bilo v času te revizije lastninjenje tožene stranke že končano.

Od tedaj dalje, ko je tožena stranka imela znane lastnike za ves svoj kapital, ni bila več podjetje, pri katerem bi se moral opraviti prehod kapitala v last in upravljanje Slovenske razvojne družbe, saj bi nanjo lahko prešel le družbeni kapital, ki pa ga pri toženi stranki od olastninjenja dalje ni bilo več. Prvostopenjsko sodišče je zato povsem pravilno uporabilo določbe ZZLPPO, in sicer tako v delu, ko je ugotovilo, da je tožena stranka bila že olastninjena, kot tudi v delu, ko je ugotovilo, da bi lahko v takšnem primeru, kot je obravnavani, lahko tožeča stranka uveljavljala zgolj odškodninski zahtevek. V primerih, ko je postopek lastninjenja že zaključen, bi v skladu s prvim odstavkom 4. člena ZZLPPO na tožečo stranko lahko prešli le zahtevki iz naslova oškodovanja družbenega kapitala pri toženi stranki, to je tistega oškodovanja, ki ga je (s sedaj pravnomočno odločbo) Agencija ugotovila zaradi napačnih računovodskih izkazov družbenega kapitala po stanju na dan 1.1.1993. Do tega vprašanja, kakšne so lahko posledice po zaključenem postopku lastninskega preoblikovanja, se je na zgoraj navedeni način sodna praksa že večkrat in enotno opredelila. Pri tem bi izpostavili predvsem sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 69/2010(4). Drugačnega zahtevka, kot je odškodninski, tožeča stranka ne more imeti, saj pri že olastninjenem kapitalu ni mogoče brez posegov v korporacijska razmerja lastnikov (delničarjev)(5) določiti drugačno, novo lastniško strukturo kapitala.

Ker je bil torej lastninskopravni zahtevek tožeče stranke neutemeljen, česar pritožba s svojimi navedbami ni uspela izpodbiti, je pritožbeno sodišče odločitev iz točke I.1. in točke I.2. izreka izpodbijane sodbe potrdilo in pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj v zvezi s tem delom prvostopenjske odločitve tudi ni ugotovilo nobenih absolutnih bistvenih kršitev postopka in napačne uporabe materialnega prava, na kar je bilo dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

K dajatvenemu delu zahtevka: Zahtevek na plačilo 6.180.205,72 EUR s pripadki je tožeča stranka oblikovala na podlagi neizplačanih dividend, ki so bile delničarjem izplačane za poslovna leta 2006 - 2010(6), pa tudi na odškodninski podlagi, saj je zatrjevala, da je tožena stranka ravnala nedopustno, ko ni upoštevala, da je tožeča stranka neposredno na podlagi zakona udeležena v delniškem kapitalu, v tolikšnem deležu, kot je bil ugotovljen z odločbo Agencije. Ta zahtevek je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, ker se je postavilo na stališče, da je bil zastaran, ker bi lahko tožeča stranka terjala izpolnitev obveznosti, ugotovljene v odločbi Agencije, že 28.5.2009, ko je bila izdana sodba Višjega sodišča v Ljubljani, s katero je postala odločba Agencije pravnomočna.

Pritožbeno sodišče mora najprej poudariti, da vtoževani denarni zahtevek ne more biti utemeljen na podlagi, kot jo je tožeča stranka sprva zatrjevala(7), saj glede na potrjeno odločitev, da tožeča stranka v postopku lastninskega preoblikovanja tožene stranke ni postala njen delničar, ne more biti utemeljen zahtevek na plačilo dividend, katere pripadajo zgolj delničarjem. Ker pa je tožeča stranka ta zahtevek temeljila tudi na odškodninski osnovi, je potrebno o zastaralnem ugovoru odločati na podlagi 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Odškodninska terjatev v skladu s to določbo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa zastara v petih letih, odkar je škoda nastala. Prvostopenjsko sodišče bi torej moralo ugotavljati (če se glede samega temelja terjatve ni opredelilo, ampak se je odločilo, da bo najprej odločilo o zastaralnem ugovoru), ali so ti roki potekli do 18.7.2012, ko je tožeča stranka vložila predmetno tožbo.

V zvezi s samim zastaralnim ugovorom je potrebno pritrditi pritožbi, da tožena stranka ni določno zatrjevala, kdaj naj bi se tožeča stranka seznanila s pravnomočno ugotovitvijo o oškodovanju družbenega kapitala, ampak je sodišče samo določilo, da je tožeča stranka izvedela za škodo dne 28.5.2009, ko je bila izdana sodba Višjega sodišča v Ljubljani, ko naj bi po uveljavljenem stališču sodne prakse postala odločitev pravnomočna. Zato naj bi po stališču prvostopenjskega sodišča sploh ne bilo potrebno ugotavljati, kdaj je tožeča stranka sodbo prejela. Takšno pravno naziranje je napačno. Ker je za odločitev, ali je potekel triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ, pomembno prav dejstvo, kdaj je oškodovanec (tožeča stranka) izvedel za škodo, bi moralo prvostopenjsko sodišče po prepričanju pritožbenega sodišča z gotovostjo ugotoviti, ali je tožeča stranka to sodbo sploh prejela, ali je ni, in če je ni, kdaj je sicer izvedela za oškodovanje iz te pravde. Sodne odločbe namreč niso javno objavljene, zato bi moralo sodišče za ugotovitev začetka tega zastaralnega roka ugotavljati, kdaj je tožeča stranka izvedela za škodo. Pritožba pravilno opozarja, da ni jasno, na podlagi katerega dejstva oz. dokaza je prvostopenjsko sodišče temeljilo svojo ugotovitev, da je bila sodba višjega sodišča vročena toženi stranki. Tega tožena stranka, ki je postavila ugovor zastaranja, tudi ni zatrjevala (in z ničemer izkazala). Prvostopenjsko sodišče je sicer navedlo, da tožeča stranka ni zatrjevala, da sodbe višjega sodišča ni prejela, vendar pritožba utemeljeno opozarja, da je s trditvijo, da je za predmetno oškodovanje izvedela šele s prejemom odločbe Vrhovnega sodišča RS, ki je odločalo o reviziji, smiselno zanikala, da bi odločbo višjega sodišča pred tem tudi prejela. V zvezi s tem pa je tudi predlagala izvedbo dokaza(8).

Odločitev prvostopenjskega sodišča, da je odškodninski tožbeni zahtevek tožeče stranke zastaran, je torej preuranjena. Sodišče namreč ni zaradi napačnega materialnopravnega stališča popolno in pravilno ugotovilo vseh dejstev, na podlagi katerih bi lahko o zastaralnem ugovoru odločalo. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in jo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje (355. člen ZPP). Pri ponovnem odločanju naj prvostopenjsko sodišče o zastaralnem ugovoru odloča v okviru ugovora, ki ga je tožena stranka podala. Če bo presodilo, da le-ta ni bil dovolj določen, naj postopa v skladu z 286. a členom ZPP in nato v okviru podanih trditev odloči o njem.

K stroškom pritožbenega postopka: Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

op. št. 1: postopka zaradi razveljavitve revizijske odločbe Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, z dne 23.2.1996 op. št. 2: z označbo: d.d. op. št. 3: s katero je toženi stranki naložila uskladitev lastninskih razmerij in pravnih poslov ter vknjižb op. št. 4: na katero se sklicuje tudi prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi, kjer je Vrhovno sodišče RS jasno in pregledno zapisalo, kakšne so lahko pravne posledice v primeru, ko je postopek lastninjenja pri družbi že zaključen.

op. št. 5: česar pa zakon ni predvidel in uredil op. št. 6: v višini 8,56% od višine celotnega zneska izplačanih dividend op. št. 7: kot neizplačane dividende delničarju op. št. 8: poizvedbe pri Državnem pravobranilstvu RS