Jedro

Pravno podlago za tožničino terjatev predstavlja sklenjena izvensodna poravnava, s katero sta stranki uredili medsebojno dolžniško upniško razmerje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžna tožnici plačati 4.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2012 dalje in ji povrniti stroške pravdnega postopka 830,60 EUR v roku 15 dni, od poteka tega roka dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje, pri tem je uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagal ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, podredno pa je predlagal razveljavite izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navajal je, da je res 25. 8. 2011 sklenil in podpisal izvensodno poravnavo, to pa iz razloga, da bi se izognil sili in nepopravljivimi posledicam, ki so mu grozile in ki bi nastale iz prisilnega izvršilnega postopka. Poravnava je bila sklenjena iz razloga, da se izvršba ne bi nadaljevala. Odpadlo pravno podlago pa v predmetni zadevi predstavlja razveljavljeni sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Velenju In 233/2010. Na dan izdaje sklepa o izvršbi je toženčeva obveznost izhajala izključno iz sklepa o izvršbi In 233/2010, ta pa je bil razveljavljen in je na ta način odpadla pravna podlaga, na osnovi katere naj bi bil toženec tožnici dolžan kaj plačati in posledično je odpadla tudi njegova obveza plačila po izvensodni poravnavi, saj je bila le-ta v celoti vezana na (ne)veljavnost sklepa o izvršbi In 233/2010 in je z razveljavitvijo tega sklepa nastopil razvezni pogoj, ki ga po samem zakonu predstavlja odpadla pravna podlaga. S tem je odpadel pravni temelj, na katerega je bila vezana poravnava, za to tožencu ni bilo potrebno sprožati postopkov v smeri razveljavitve same poravnave.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo naslednje dejansko stanje: - da je zoper toženca tekel izvršilni postopek In 233/2010 in sta 25. 8. 2011 pravdni stranki sklenili izvensodno poravnavo, s katero sta dogovorili, da tožnik toženki dolguje 8.900,00 EUR, - da se je s sklenjeno izvensodno poravnavo tožnik zavezal plačati toženki 4.000,00 EUR v roku tri dni od sklenitve izvensodne poravnave, razliko 4.900,00 EUR pa najkasneje do 1. 4. 2012, - da je tožnik delno izpolnil dogovor in plačal 4.000,00 EUR, ni pa plačal preostanka obveznosti v znesku 4.900,00 EUR, - izvensodna poravnava ni bila sklenjena pod razveznim pogojem, ki bi vezan na tožnikov uspeh v izvršilnem postopku, - tožnik ni zatrjeval in ne dokazal, da bi sklenjeno izvensodno poravnavo uspel razveljaviti, sklenitev izvensodne poravnave je priznal in priznal je dejstvo, da ni plačal 4.900,00 EUR, čeprav se je zavezal to storiti do 1. 4. 2012. 6. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek, da je sklenjena izvensodna poravnava dvostranska pogodba, s katero sta pravdni stranki uredili medsebojno razmerje in dogovorili obstoj dejanskega dolga tožnika do toženke in dogovorili način plačila tega dolga, da sklenjena izvensodna poravnava zavezuje tožnika k plačilu še neplačanega zneska 4.900,00 EUR, ker je veljavna in je to pravna podlaga za utemeljenost tožničinega zahtevka, ki ga uveljavlja v tej pravdi.

7. Zmotno je stališče pritožbe, da odpadlo pravno podlago v tej pravdi zadevi predstavlja razveljavljeni sklep o izvršbi In 233/2010, ker pravno podlago za tožničino terjatev predstavlja sklenjena izvensodna poravnava, s katero sta pravdni stranki uredili medsebojno dolžniško-upniško razmerje. Ta pravna podlaga ni bila razveljavljena ali kako drugače odpravljena in torej ni odpadla, zato je zmotno tožnikovo stališče, da je tožničin tožbeni zahtevek brez pravne podlage.

8. Toženec neutemeljeno navaja, da naj bi bila izvensodna poravnava v celoti vezana na veljavnost sklepa o izvršbi In 233/2010 in da je z njegovo razveljavitvijo nastopil razvezni pogoj, zaradi katerega je izvensodna poravnava prenehala veljati oziroma je s tem odpadla pravna podlaga. Takšna trditev nima podlage v izvedenih dokazih. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da izvensodna poravnava ni sklenjena pod razveznim pogojem in njena veljavnost torej ni prenehala z razveljavitvijo sklepa o izvršbi In 233/2010. Uspeh izvršilnega postopka na veljavnost izvensodne poravnave nima vpliva, saj izvensodna poravnava ne vsebuje nikakršnega določila o obstoju toženkine terjatve v odvisnosti teka izvršilnega postopka. Iz določila izvensodne poravnave izhaja le dejstvo o teku izvršilnega postopka zoper tožnika zaradi izterjave toženkine denarne terjatve in dejstvo, da je tožnik priznal obstoj svojega dolga 8.900,00 EUR in se strinjal z dogovorjenim načinom poplačila tega dolga v dveh zneskih. Zato je neutemeljeno stališče pritožbe, da je sklenjena izvensodna poravnava temeljila na sklepu o izvršbi. S sklenjeno izvensodno poravnavo sta pravdni stranki dokončno dogovorili medsebojno sporno razmerje v zvezi s tožničino terjatvijo do toženca.

9. Glede na obrazloženo so ostale pritožbene navedbe pravno nepomembne, zato jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

10. Pritožba ni konkretizirano izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka in ni konkretizirala pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba obremenjena s katero od tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni uresničen.

11. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek tožnice utemeljen po sklenjeni izvensodni poravnavi in ga je dolžan plačati.

12. Pritožba je v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške, ki so mu nastali z vloženo pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).