Jedro

Sklep, s katerim sodišče odloči, da bo sodilo (da bo zadevo obravnavalo in o tožbenem zahtevku odločalo), je sklep procesnega vodstva. Za sklepe procesnega vodstva velja, da zoper takšne sklepe ni pritožbe oziroma ni posebne pritožbe. Pritožbeno sodišče pri tem pripominja, da je v sedanji fazi postopka pomembno zgolj stališče sodišča prve stopnje; če meni, da je pristojno, mora o zadevi (meritorno) odločiti ali pa tožbo zavreči (če meni, da ni izpolnjena procesna predpostavka pristojnosti (slovenskega) sodišča); pritožbeno sodišče namreč ne more (in ne sme) odločiti o tem, zato predstavlja (v sedanji fazi postopka) razpravljanje o (ne)pristojnosti sodišča „mlatenje prazne slame“ oziroma „tepenje oslove sence“ (zavestno početje nečesa, kar nima učinka, da bi se s tem ustvarjal občutek, da se glede problema ukrepa).

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. O stroških pritožbenega postopka bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčev ugovor o nepristojnosti slovenskega sodišča. 2. Zoper sklep se pritožuje toženec. Pritožbeno sodišče pritožbenih razlogov zaradi nedopustnosti pritožbe ne povzema.

3. Pritožba je nedopustna.

4. Sklep, s katerim sodišče odloči, da bo sodilo (da bo zadevo obravnavalo in o tožbenem zahtevku odločalo),(2) je sklep procesnega vodstva.(3) Za sklepe procesnega vodstva velja, da zoper takšne sklepe ni pritožbe oziroma ni posebne pritožbe (tretji odstavek 270. člena oziroma četrti odstavek 298. člena ZPP), prav tako pa nanje sodišče ni vezano (tretji odstavek 329. člena oziroma tretji odstavek 298. člena ZPP).(4)

5. Po 363. členu ZPP pritožba zoper sklep ni dovoljena, če je v zakonu določeno, da pritožbe ni, kot tudi če je določeno, da ni posebne pritožbe (v tem primeru se sme odločitev sodišča prve stopnje izpodbijati samo s pritožbo zoper končno odločbo). Na navedeno pravni pouk v izpodbijanem sklepu ne vpliva, saj sodišče (z napačnim pravnim poukom) ne more spremeniti kogentnih zakonskih določb.(5)

6. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (1. točka 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pri tem pripominja, da je v sedanji fazi postopka pomembno zgolj stališče sodišča prve stopnje; če meni, da je pristojno, mora o zadevi (meritorno) odločiti ali pa tožbo zavreči (če meni, da ni izpolnjena procesna predpostavka pristojnosti (slovenskega) sodišča); pritožbeno sodišče namreč ne more (in ne sme) odločiti o tem, zato predstavlja (v sedanji fazi postopka) razpravljanje o (ne)pristojnosti sodišča „mlatenje prazne slame“ oziroma „tepenje oslove sence“ (zavestno početje nečesa, kar nima učinka, da bi se s tem ustvarjal občutek, da se glede problema ukrepa).(6)

7. Odločitev, da bo o stroških pritožbenega postopka odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo, temelji na določbi četrtega odstavka 163. člena ZPP.

Op. št. (2): Oziroma odloči, da je neutemeljen toženčev ugovor o nepristojnosti slovenskega sodišča in ga zavrne oziroma, da je sodišče pristojno za odločanje; gre za odločitev, nasprotno od tiste, kot jo predvideva 274. člen ZPP (po kateri predsednik senata (sodnik) po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim tožbo zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost (18. člen)); Op. št. (3): tj. sklep, ki se nanaša na vodstvo procesa; prim. 270. člen v zvezi z 299. členom ZPP; Op. št. (4): Navedeno seveda ne velja za tiste sklepe procesnega vodstva, s katerimi se postopek zaključi (konča), za končne odločitve, ko ne gre več za vodenje procesa, pač pa njegov (procesni) zaključek (sicer naj bi se postopek končal z meritorno odločitvijo, sodbo); Op. št. (5): Pritožba je vsebinsko zgolj neformalen ugovor oziroma opozorilo, ki mu sodišče, če meni, da je opozorilo/ugovor utemeljen(o) oziroma predlagana rešitev smotrnejša, lahko ugodi (tako tudi Juhart v Juhart, J.: Civilno procesno pravo, Univerzitetna založba, Ljubljana, 1961, str. 442); Op. št. (6): „Tepenje oslove sence“ je zanimiv zgled za to, čemur bi Freud rekel "zgoščanje" (Verdichtung) dveh primerov. "Oslova senca" prihaja iz antike, iz znamenitega sodnega spora v mestu Abdera o lastništvu oslove sence. Na ta znani topos se med drugim sklicuje Prešeren v sonetu o kaši: "... obhaja taka misel nas Slovence, da pravdajo se ti možje znabiti, za kar so se nekdanji Abderiti v sloveči pravdi od oslove sence". "Tepsti po senci" pa prihaja iz neke druge pravde, znane iz slovenske književnosti, in sicer iz Kozlovske sodbe v Višnji Gori, kot jo je opisal Jurčič in kjer so kozla, ki ni pojedel zeljne glave (vendar jo je hotel), za kazen po senci tepli, njegov gospodar pa, ki na žival ni dovolj pazil, je moral to z zavezanimi očmi gledati (glej http://razvezanijezik.org/?page=tepsti+oslovo+senco)); angleško govoreči svet to figurativno ponazori z izrekom postaviti voz pred konja, ki mu sledi čudenje, zakaj se voz nikamor ne premakne;