Jedro

Obveznost plačila komunalnega prispevka nastane na podlagi odločbe o njegovi odmeri in ne z začetkom postopka odmere. To pomeni, da okoliščina, da je tožnik zoper prvo odločitev o odmeri komunalnega prispevka uporabil pravna sredstva in z njimi uspel, ne pomeni, da je treba uporabiti pravo, ki v času odločanja ne velja več.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku zaradi rušenja gospodarskih poslopij in gradnje stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. ... k. o. ... odmerila komunalni prispevek v višini 16.592,02 EUR ter ugotovila, da je tožnik komunalni prispevek v višini 14.304,65 EUR plačal 13. 8. 2010 in da mora plačati še razliko v višini 2.287,37 EUR. Iz obrazložitve je razvidno, da je bila odločba izdana v ponovljenem postopku po tem, ko je Upravno sodišče s sodbo I U 1662/2010 z dne 26. 5. 2011 tožnikovi tožbi ugodilo in odpravilo odločbo o odmeri komunalnega prispevka št. 354-770/2010-4 z dne 28. 7. 2010. Komunalni prispevek je bil odmerjen na podlagi 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), 14., 15. in 17. člena Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje Mestne občine Ljubljana (Uradni list RS, št. 27/11 – v nadaljevanju Odlok), ki je začel veljati 20. 4. 2011, in na podlagi podatkov iz predloženega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. Upravni organ je ugotovil, da tožnik ni uveljavljal, da bi bili v preteklosti že plačani stroški za opremljanje parcele ali komunalni prispevek za objekte, ki se odstranijo in se nahajajo znotraj parcele, na kateri je predvidena gradnja objekta, za katerega se odmerja komunalni prispevek. Iz projektu priloženih soglasij k priključitvi novogradnje na komunalno opremo pa izhaja, da stara gospodarska poslopja, ki so predvidena za rušenje, niso bila priključena na javno komunalno opremo. Zato pri odmeri komunalnega prispevka ni bilo mogoče upoštevati že plačanih obveznosti iz naslova komunalnega prispevka.

Pritožbeni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja, ker meni, da je toženka napačno razumela sodbo Upravnega sodišča I U 1662/2010 oziroma napotek sodišča glede uporabe predpisa, ki ni veljal v času prvotne odločitve, ki jo je sodišče odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Opozarja na 25. člen Odloka, ki določa, da se postopki za odmero komunalnega prispevka, začeti pred uveljavitvijo tega Odloka, končajo po določbah predpisov, veljavnih v času vložitve vloge za odmero komunalnega prispevka. Drugačno stališče bi po tožnikovem mnenju pomenilo poslabšanje pravnega položaja oseb, ki uveljavljajo pravna sredstva. Zato meni, da je odločilno, da se je postopek začel po uradni dolžnosti, ko je toženka od Upravne enote Ljubljana, Izpostave Moste-Polje, prejela dokumentacijo, tj. 15. 7. 2010, oziroma ko jo je pregledala, tj. v času, ko je veljal Pravilnik o podlagah za odmero komunalnega prispevka na osnovi povprečnih stroškov opremljanja stavbnih zemljišč s posameznimi vrstami komunalne opreme (Uradni list RS, št. 95/97 – v nadaljevanju Pravilnik), Odlok pa še ni bil sprejet oz. še ni stopil v veljavo.

Tožnik upravnemu organu prve stopnje očita tudi kršitev pravice do izjave, saj naj bi pristojna uradna oseba projektanta „povprašala o pomožnih objektih“ in na podlagi tega odločila o tožnikovi obveznosti, kljub temu, da je tožnik navedel, da so na parceli zidani gospodarski objekti, ki jih namerava porušiti zaradi gradnje nove stanovanjske stavbe. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je šlo za objekte, za katere gradbeno dovoljenje ni bilo potrebno. Sodišču predlaga, naj tožbi v celoti ugodi in o zadevi odloči samo, podrejeno pa, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek z bolj jasnimi in natančnimi napotki. Poleg tega predlaga, naj sodišče toženki naloži plačilo sodnih stroškov.

Toženka v odgovoru na tožbo po vsebini navaja enako kot v razlogih, s katerimi je utemeljevala odločitev organa prve in druge stopnje.

Tožba ni utemeljena.

S sodbo I U 1662/2010 je sodišče ugodilo tožnikovi tožbi, s katero je izpodbijal zakonitost odmere komunalnega prispevka, in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek. Ker je Mestna občina Ljubljana že sprejela Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (Uradni list RS, št. 78/10; v nadaljevanju OPN), ki je začel veljati 23. 10. 2010 (111. člen OPN), toženka zaradi poteka šestih mesecev od uveljavitve OPN v ponovljenem postopku ni več mogla uporabiti do tedaj veljavnih predpisov (drugi odstavek 108. člena ZPNačrt). Zato je sodišče v navedeni sodbi toženko napotilo na uporabo Pravilnika, če v tem času še ni sprejela programa opremljanja s podlagami za odmero komunalnega prispevka za vso obstoječo komunalno opremo na območju celotne občine. Gre za Pravilnik iz 11. odstavka 79. člena ZPNačrt, ki je podlaga za odmero komunalnega prispevka, če in dokler občina ne sprejme programa opremljanja s podlagami za odmero komunalnega prispevka za vso obstoječo komunalno opremo na območju celotne občine.

V zvezi s pravnim vprašanjem, katero pravo se uporabi pri odločanju, je tudi Vrhovno sodišče v več primerih (npr. X Ips 224/2007, X Ips 1484/2006, X Ips 1431/2006 in X Ips 496/2010) zavzelo jasno stališče da se, kadar zakon ne določa drugače, pri upravnem odločanju uporabljajo predpisi, ki so veljali v času odločanja prvostopenjskega organa. Zato so tožnikovi ugovori v smeri, da bi bilo treba uporabiti predpis, ki je veljal v času začetka upravnega postopka, v obravnavanem primeru neutemeljeni. Kot je pojasnil že pritožbeni organ, se je zadeva po tem, ko je sodišče odločbo z dne 28. 7. 2010 odpravilo, vrnila v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni upravni akt izdan. Obveznost plačila komunalnega prispevka pa nastane na podlagi odločbe o njegovi odmeri in ne z začetkom postopka odmere. To pomeni, da okoliščina, da je tožnik zoper prvo odločitev o odmeri komunalnega prispevka uporabil pravna sredstva in z njimi uspel, ne pomeni, da je treba uporabiti pravo, ki v času odločanja ne velja več. Prehodna določba prvega odstavka 108. člena ZPNačrt se nanaša na postopke, začete pred uveljavitvijo tega zakona in ne določa, da se komunalni prispevek tudi sicer odmerja po predpisih, ki so veljali v času začetka upravnega postopka in ne v času odločanja.

Ker tega tudi noben drug zakon ne določa, na drugačno odločitev ne more vplivati niti tožnikovo sklicevanje na 25. člen Odloka, ki napotuje na uporabo predpisov, veljavnih v času vložitve vloge za odmero komunalnega prispevka. Če sodišče namreč meni, da podzakonski akt oziroma akt lokalne skupnosti, ki bi ga sicer moralo uporabiti pri sojenju, ni v skladu z Ustavo ali zakonom, ga ne sme uporabiti (t. i. exceptio illegalis). Po presoji sodišča je 25. člen Odloka iz prej navedenih razlogov v očitnem nasprotju z zakonsko ureditvijo, zato ga sodišče pri odločanju o tej zadevi ni moglo uporabiti.

Tudi sicer napotka sodišča, po katerem je treba v ponovnem postopku odmere komunalnega prispevka uporabiti navedeni Pravilnik, če toženka še ni sprejela programa opremljanja /.../, ni mogoče razumeti na način, za kakršnega se zavzema tožnik. Ker je toženka sprejela Odlok, in je ta v času odločanja tudi veljal, ga je upravni organ uporabil tako v skladu z navedeno zakonsko ureditvijo kot tudi v skladu z napotkom sodišča. Neutemeljeni so tudi tožbeni očitki o kršitvi pravice do izjave. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil komunalni prispevek odmerjen na podlagi podatkov, ki izhajajo iz predložene projektne dokumentacije. Gre za projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki ga je tožnik sam predložil v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in ki po Pravilniku o projektni dokumentaciji vsebuje tudi izjavo odgovornega projektanta.

Vprašanje, ali je bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje za gradnjo objektov, ki so predmet rušenja po tej projektni dokumentaciji, pa za odmero komunalnega prispevka ni odločilno. Odlok v 20. členu omogoča zavezancem, da lahko uveljavljajo že plačana sredstva za opremljanje stavbnih zemljišč, kar pomeni, da bi bil pri odmeri komunalnega prispevka lahko upoštevan v preteklosti že plačani komunalni prispevek za obstoječe objekte (prva alineja 20. člena Odloka). Ker tožnik plačila teh sredstev ni uveljavljal, upravni organ pa je ugotovil, da gre za objekte, ki niso bili priključeni na javno komunalno opremo, je tudi po presoji sodišča utemeljeno sklepal, da tožnik sredstev za opremljanje stavbnega zemljišča, na katerem se bo izvajala gradnja, še ni plačal. Tožnik tudi v tožbi ne trdi drugače, njegovo mnenje, da je bilo za objekte, ki jih bo porušil, potrebno gradbeno dovoljenje, pa še ne pomeni, da je bil komunalni prispevek za njihovo gradnjo tudi plačan.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).