Jedro

Tožena stranka je z novo sistemizacijo delovnih mest ukinila celotno službo vzdrževanja, v kateri je bil zaposlen tožnik. Kljub temu, da pred ukinitvijo službe vzdrževanja ni pripravila ekonomsko – finančne analize niti opravila stroškovne primerjave opravljanja storitev vzdrževanja s strani zunanjih izvajalcev, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zakonita. Sodišče v delovnem sporu namreč nima pooblastil za ocenjevanje racionalnosti reorganizacije poslovanja, ampak le ugotavlja, ali je bila odpoved podana skladno z zakonom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da se razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 14. 2. 2008 kot neutemeljena in se ohrani v veljavi pogodba o zaposlitvi z dne 12. 1. 2007 ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico, ga prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter mu od izteka odpovednega roka dne 30. 3. 2008 dalje izplačati plače in ostale pravice, ki bi jih prejemal, če bi bil na delu in od posamičnih neto zneskov plače izplačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da zahtevku tožnika ugodi. V pritožbi navaja, da ni sporno, da je tožena stranka spremenila Akt o sistemizaciji dne 26. 3. 2007, s katerim je bilo določeno, da ni več potrebna služba vzdrževanja, vendar pa bi po mnenju tožnika, morala tožena stranka opraviti ekonomsko finančno analizo za to službo ob njeni ukinitvi in prav tako bi morala opraviti finančno oziroma stroškovno primerjavo opravljanja storitev vzdrževanja s strani zunanjih izvajalcev. Tožena stranka bi morala prikazati koliko so letno znašali stroški za delovanje te službe v primerjavi s potrebnimi finančnimi sredstvi, ki jih bo potrebno zagotoviti za plačevanje zunanjih sodelavcev oziroma izvajalcev. Po mnenju pritožbe bi tožena stranka morala ugotoviti ali pomeni ukinitev službe vzdrževanja določen finančni prihranek za toženo stranko ali ne. V kolikor bi bilo ugotovljeno, da so stroški delovanja službe vzdrževanja nižji od stroškov zunanjih izvajalcev, bi bila pravilna in zakonita odločitev, da služba vzdrževanja ostane še naprej. Prav tako pritožba očita sodišču prve stopnje napačno uporabo materialnega prava ko je zaključilo, da tožena stranka ni bila dolžna ugotoviti, ali je tožnika možno prerazporediti oziroma razporediti na drugo delovno mesto. Izpodbijana sodba jasno in nedvomno ugotavlja, da je obstala potreba po zaposlitvi voznika in razpis oziroma objava prostega delovnega mesta sploh ni bila potrebna. Tožena stranka bi morala zadevo urediti s tem, da bi tožniku ponudila drugo delo, konkretno delo voznika, zlasti iz razloga, ker je tožnik izpolnjeval vse potrebne strokovne in druge pogoje za delo na delovnem mestu voznika.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze, ugotovilo vsa odločilna dejstva in na podlagi tega utemeljeno presodilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen.

Po določbi 1. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. V 2. odstavku 88. člena zakon določa, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen in, če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Delodajalec pa mora v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo in če ta možnost obstaja mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi (3. odstavek 88. člena ZDR).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka z novo sistemizacijo delovnih mest ukinila celotno službo vzdrževanja, kjer je bil zaposlen tudi tožnik. V okviru ukinitve službe vzdrževanja je tožena stranka posledično ukinila vsa delovna mesta, ki so se opravljala v tej službi, to je delovno mesto ključavničar, vzdrževalec komunalne opreme, delovodja v ključavničarski delavnici (to delovno mesto je zasedal tožnik), vodja področja vzdrževanja vozil in vodja službe za vzdrževanje in nabavo. V zvezi z ukinitvijo službe vzdrževanja se pritožba neutemeljeno sklicuje, da bi morala tožena stranka pred ukinitvijo službe vzdrževanja pripraviti ekonomsko - finančno analizo za to službo ob njeni ukinitvi in opraviti finančno oziroma stroškovno primerjavo opravljanja storitev vzdrževanja s strani zunanjih izvajalcev. Neutemeljeno se pritožba sklicuje, da je odpoved nezakonita, ker tožena stranka ni dokazala, koliko so letno znašali stroški za delovanje službe vzdrževanja in koliko bo potrebnih sredstev za plačevanje zunanjih sodelavcev oziroma izvajalcev. Sodišče ne presoja razlogov reorganizacije in ti razlogi tudi ne morejo pomeniti utemeljenega in resnega razloga v smislu 2. odstavka 88. člena ZDR. Šele v posledici reorganizacije pride do ukinitve delovnega mesta in se ta ukinitev presoja v smislu resnosti in utemeljenosti. Sodišče v delovnem sporu zato nima pooblastil, da bi ocenjevalo ali je bila reorganizacija – ukinitev službe vzdrževanja, stroškovno upravičena oziroma ne. Ugotavlja lahko le, če so bile posledice ukinitve delovnega mesta, to pa je odpoved pogodbe o zaposlitvi, izvedena v skladu z zakonom.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku izdana v skladu z določili ZDR. Tožena stranka je dokazala obstoj poslovnega razloga, saj je z reorganizacijo in posledično s spremembo Akta o sistemizaciji delovnih mest ukinila celotno službo vzdrževanja, kjer je bil zaposlen tožnik, kar med strankama tudi ni bilo sporno. V okviru ukinitve te službe je tožena stranka ukinila vsa delovna mesta, ki so se opravljala v tej službi, to je delovno mesto ključavničar – vzdrževalec komunalne opreme, delovodja v ključavničarski delavnici, vodja področja vzdrževanja vozil in vodja službe za vzdrževanje in nabavo. Tožena stranka je s tem, ko je ukinila delovno mesto delovodje v ključavničarski delavnici, zaradi česar je delo tožnika postalo po pogodbi o zaposlitvi nepotrebno, dokazala utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da bi tožena stranka morala tožniku ponuditi delo voznika, ker je tožnik izpolnjeval vse potrebne strokovne in druge pogoje za delo na tem delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je tožena stranka dokazala, da je preverila vse možnosti zaposlitve tožnika pod spremenjenimi pogoji in da je ugotovila, da ne obstoji nobena potreba po zaposlitvi na drugem delovnem mestu, za katerega bi se zahtevala strokovna izobrazba V. stopnje, kot se je zahtevala za delovno mesto „delovodja v ključavničarski delavnici“, ki ga je zasedal tožnik. Delodajalec je namreč dolžan delavcu ponuditi drugo delo le v primeru, če ima na razpolago ustrezno delo, neustreznega dela, tudi če je na razpolago, delavcu ni dolžan ponuditi. Kaj se šteje za ustrezno delo pa je opredeljeno v 3. odstavku 90. člena ZDR, po katerem je ustrezna zaposlitev tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala na prejšnjem delovnem mestu, za katerega je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da bi tožena stranka morala tožniku ponuditi delovno mesto voznika, saj je med strankama bilo nesporno, da se je za delovno mesto voznika zahtevala IV. stopnja strokovne izobrazbe, medtem ko je tožnik imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, za katero se je zahtevala V. stopnja izobrazbe. Torej delovno mesto „voznik“ ne predstavlja ustreznega dela na podlagi 3. odstavka 90. člena ZDR. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku nezakonita, ker tožena stranka tožniku ni ponudila dela voznika.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti kot strošek, ki je bil potreben za ta spor, v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki upošteva samo tiste stroške, ki so potrebni za pravdo.