Jedro

V primeru ugotovljene kršitve pravice do sojenja v razumnem roku Evropsko sodišče za človekove pravice pravičnega zadoščenja ne prisodi na podlagi 6. člena EKČP, ampak 41. čl. EKČP, po katerem je odločanje pridržano ESČP. Neposredna uporaba te določbe pred slovenskimi sodišči ni možna.

Kršitev temeljnih človekovih pravic sicer lahko predstavlja protipravno ravnanje državnih organov v smislu 26. čl. Ustave, vendar morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti izpolnjena tudi temeljna predpostavka odškodninske obveznosti – nastanek pravno priznane škode. Nepremoženjske škode, ki jo uveljavlja tožnica, ni mogoče uvrstiti med nobeno od oblik nepremoženjske škode navedene v 179. do 182. čl. OZ Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni osebnostna pravica in zato tožeča stranka zahtevka ne more utemeljiti na 179. čl. OZ, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine v znesku 3.338,34 EUR in naložilo tožeči stranki, da je dolžna toženi povrniti pravdne stroške v višini 742,07 EUR.

Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Prvostopnemu sodišču očita napačno uporabo materialnega prava in zatrjuje neposredno izvršljivost določbe 1. odst. 6. čl. Evropske konvencije o človekovih pravicah pred slovenskimi sodišči. Opozarja, da prvostopno sodišče zmotno meni, da nima pravne podlage za prisojanje odškodnin zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku za postopke, ki so se zaključili pred pričetkom veljavnosti Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sklicuje se na določilo 15. čl. Ustave RS, ki določa, da se človekove pravice in svoboščine uresničujejo na podlagi Ustave, uporaba določil OZ oziroma ZOR v zvezi z interpretacijo 26. čl. Ustave RS pa v predmetnem primeru ni dopustna. 26. člen Ustave RS je potrebno uporabiti neposredno. Določila Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pa je potrebno razlagati na tak način, da se smiselno uporabijo tudi za primere, ko se je nerazumno dolg sodni postopek pričel in zaključil pred 1.1.2007. Neustavno je, da je tožeča stranka postavljena v neenak položaj s posamezniki, katerim je bila kršena ista pravica in imajo možnost uporabe določil navedenega zakona. V primeru tožeče stranke bi moralo sodišče ugotoviti pravno praznino v zakonu. Vsi ostali primeri razen tistih, ki so bili končani pred 1.1.2007, so urejeni na ravni zakona. Sodišče tudi ne bi smelo postaviti naknadnega roka toženi stranki, da sporoči prebivališča oziroma naslove predlaganih prič, saj je s tem z lastno aktivnostjo saniralo pasivnost tožene stranke in prekršilo razpravno načelo. S tem je bila zagrešena relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, sodišče pa je svojo odločitev gradilo na izpovedbi priče M. P. Sodišče je tudi nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da tožeča stranka naj ne bi trpela neugodnosti v dovolj veliki meri, da bi le te dosegle stopnjo pravno priznane škode. V zvezi s tem je tožnik podal trditveno podlago, katere tožena niti ni prerekala na substanciran način. Sodišče pa je v zvezi s tem izvajalo dokaze, s čimer je prekršilo razpravno načelo in zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Poleg tega pa tožnik poudarja, da po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice dejstev o duševnih bolečinah ni potrebno dokazovati. Poleg tega pa utemeljenost zahtevka izhaja tudi iz dokazov, ki jih je izvajalo sodišče, vendar sodišče izpovedbi tožnika ni sledilo, ker naj ne bi bila verodostojna. Razlogom sodbe očita nelogičnost, nasprotje med seboj in kršitev določil pravdnega postopka. Sodišče je spregledalo izpovedbo tožnika, da nikoli ni dal soglasja za to, da bi se z obravnavanjem zadeve počakalo. Napačni so tudi zaključki sodišča, ki jih je naredilo na podlagi izpovedbe priče M. P. Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka uveljavlja odškodnino za škodo, ki je nastala zaradi predolgega trajanja postopka pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, oddelek v Kranju, in sicer zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku in kršitve pravice do pravnega sredstva. Po oceni pritožbenega sodišča gre po vsebini za enovito škodo, kar je ugotovilo že prvostopno sodišče in jo kot tako tudi obravnavalo. Prvostopno sodišče se je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno oprlo na določilo 26. čl. Ustave RS ter splošna pravila odškodninskega prava, drugačno pravno pritožbeno stališče pa je zmotno. Kot je pravilno obrazložilo že prvostopno sodišče, neposredna uporaba določil Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope (v nadaljevanju EKČP), ni mogoča. V primeru ugotovljene kršitve pravice do sojenja v razumnem roku Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP) pravičnega zadoščenja ne prisodi na podlagi 6. člena EKČP, ampak 41. čl. EKČP, po katerem je odločanje pridržano ESČP. Neposredna uporaba te določbe pred slovenskimi sodišči ni možna. Tudi določba 13. čl. EKČP pred domačimi sodišči ni uporabna v pomenu neposredne izvršljivosti, pač pa narekuje nadaljnje notranje pravno zakonodajno urejanje. Določba 26. čl. Ustave RS opredeljuje odškodninsko odgovornost okvirno in je zato glede odškodninske odgovornosti javnih oblasti potrebno uporabiti tudi splošna pravila civilnega odškodninskega prava, Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/07, Uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju OZ) oziroma prej veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji, v nadaljevanju ZOR). Pravno sredstvo za varstvo pravice brez nepotrebnega odlašanja, ki je sestavni del pravice do sodnega varstva, kot lex specialis ureja tudi Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur. l. RS, št. 49/2006 – v nadaljevanju ZVPSBNO), ki pa ga, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ni moč uporabiti. Pravičnega zadoščanja zaradi prekomernega trajanja sodnih postopkov, ki so bili ob začetku njegove uporabe 1.1.2007 zaključeni, če niso izpolnjeni pogoji 25. člena ZVPSBNO, ni mogoče uveljaviti na podlagi tega zakona. Postopek v konkretnem primeru je bil zaključen 14.7.2003, tožnik pa zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku ni vložil pritožbe na ESČP. Pritožbeno stališče, da je za odškodninsko odgovornost dovolj že sama ugotovitev kršitve pravice, je zmotno. Kršitev temeljnih človekovih pravic sicer lahko predstavlja protipravno ravnanje državnih organov v smislu 26. čl. Ustave, vendar morajo biti za odškodninsko odgovornost toženke izpolnjene predpostavke določene v 26. čl. Ustave RS ter pravila civilnega odškodninskega prava. Za obstoj odškodninske odgovornosti mora biti tako izpolnjena zlasti temeljna predpostavka – nastanek pravno priznane škode. Prvostopno sodišče je zato tožbeni zahtevek med drugim zavrnilo že iz razloga, ker je ugotovila, da obstoja priznane škode tožeča stranka ni dokazala. Vrhovno sodišče RS je v odločbah II Ips 591/2008 z dne 24.6.2009 in II Ips 305/2009 z dne 24.6.2009 zavzelo stališče, da nepremoženjske škode, ki jo uveljavlja tožnica, ni mogoče uvrstiti med nobeno od oblik nepremoženjske škode, navedene v 179. do 182. čl. OZ (prej v 200. do 203. čl. ZOR). Obrazložilo je tudi, da je OZ oziroma ZOR oblike nepremoženjske škode, za katere lahko posameznik, ki je fizična oseba, zahteva odškodnino v denarju, omejil le na primere, taksativno naštete v 179. do 182. čl. OZ (prej v 200. do 203. čl. ZOR) in s tem vpeljalo numerus clausus nepremoženjske škode, v katerih je mogoče zahtevati denarno odškodnino. Vse to je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče. Glede ostalih nepremoženjskih škod pa je izključilo možnost uveljavljanja denarne odškodnine. Ne gre za pravno praznino (kar neutemeljeno zatrjuje pritožba), pač pa za načrtno ureditev, po kateri je mogoče uveljavljati denarno odškodnino le za nekatere premoženjske škode. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni osebnostna pravica in zato tožeča stranka zahtevka ne more utemeljiti na 179. čl. OZ, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Pravica do sodnega varstva in v njenem okviru pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni namenjena varovanju objekta, ki ga varujejo osebnostne pravice – to je varovanje človekove osebnosti in osebnih dobrin. Gre za pravico posameznika, da od države zahteva izpolnitev njene obveznosti – zagotovitev sodnega varstva kot načina reševanja sporov o pravicah in obveznostih. Ker škoda, ki jo uveljavlja tožeča stranka, do uveljavitve ZVPSBNO ni bila pravno priznana, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker je njen zahtevek zavrnilo. Odločitev prvostopnega sodišča je tako pravilna in zakonita, na ostale pritožbene trditve (očitano napačno ugotovljeno dejansko stanje o tem, da je tožeča trpela duševne bolečine, očitana naknadna dovolitev roka za sporočilo naslova prič, očitani napačni zaključki, ki jih je naredilo sodišče na podlagi zaslišanja M.P.) pa pritožbeno sodišče ne podaja odgovora, saj ne gre za odločilna dejstva (360. čl. ZPP).

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena. Odločitev o zavrnitvi njenih pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.