Jedro

Tožnici je delovno razmerje prenehalo zaradi izpolnitve pogojev za upokojitev na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na 246. členu ZUJF (po katerem javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve ZUJF izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pogodba o zaposlitvi preneha veljati). Določba 246. člena ZUJF je bila veljavna in pravno upoštevna podlaga za izdajo izpodbijanih sklepov tožene stranke, zato tožničin tožbeni zahtevek na razveljavitev tega sklepa ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi opr. št. ... z dne 1. 8. 2012, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in še traja, za poziv nazaj na delo in zagotovitev dela, za katerega ima tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 12. 8. 2011 ter za prijavo tožnice v zavarovanje za čas od 1. 8. 2012 do vrnitve na delo in za obračun in izplačilo plač za navedeno obdobje v skladu z sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ter za plačilo davkov in prispevkov.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na tožničin zahtevek, da se toženi stranki naloži, da v roku 8 dni s tožnico sklene dogovor na podlagi 3. odstavka 246. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012) in se v njem dogovori, da delovno razmerje tožnice po pogodbi o zaposlitvi z dne 12. 8. 2011 neprekinjeno traja do vključno 31. 12. 2012 in da tožnici po prenehanju delovnega razmerja pripadajo vse pripadajoče pravice po veljavni zakonodaji, zlasti tudi pravice do letnega dopusta v višini 25 dni in pravica do odpravnine v višini treh njenih zadnjih povprečnih mesečnih plač, sicer bo ta sodba nadomestila dogovor (točka I izreka izpodbijanega sklepa). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka izpodbijanega sklepa).

Zoper izpodbijano sodbo in sklep se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ne bi smelo opreti na diskriminatorno določbo 246. člena ZUJF, temveč bi moralo v celoti ugoditi tožničinemu zahtevku. Sodišče Evropske unije v sodbi C-411/05, katere predmet je bil predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi 234. člena ES razsodilo, da prepoved vsake diskriminacije zaradi starosti, kot jo ureja Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000, ne nasprotuje nacionalni ureditvi o obvezni upokojitvi (vsebovane v kolektivnih pogodbah), če sta izpolnjena dva pogoja. Prvi pogoj je, da je navedeni ukrep, ki temelji na starosti, v okviru nacionalnega prava objektivno in razumno utemeljen z legitimnim ciljem v zvezi z zaposlovalno politiko in delovnim trgom. Drugi pogoj pa je, da načini uresničevanja tega cilja v splošnem interesu za ta namen niso nerazumni in nepotrebni. Pritožba se sklicuje tudi na sodbo Sodišča Evropske unije C-45/09, Gisela Rosenbladt proti Oellerking Gebäudereinigungsges.mbH z dne 12. 10. 2010. V tej sodbi je sodišče Evropske unije zavzelo stališče, da je člen 6 (1) Direktive 2000/78/ES potrebno razlagati tako, da ne nasprotuje ukrepu, kakršen je klavzula o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ko zaposleni dopolni upokojitveno starost 65 let, ki je določena v členu 19. točka 8 Splošne kolektivne pogodbe za zaposlene v dejavnosti čiščenja zgradb. Ustavno sodišče RS v svoji odločbi U-I-146/12-35 z dne 14. 11. 2013 ni presodilo prvega od obeh pogojev (utemeljenost legitimnega cilja v zvezi z zaposlovalno politiko in delovnim trgom), ki morata biti izpolnjena kumulativno, da bi bila obvezna upokojitev delavca upravičena, zakonita in v pravni posledici dopustna. Ustavno sodišče je presojalo zgolj legitimen cilj reševanja in odpravljanja posledic krize s paketom varčevalnih ukrepov in vzdržnosti javnih financ, kar je očitno v neskladju z ustaljeno sodno prakso sodišča Evropske unije. Navedeni sodbi Sodišča Evropske unije ne dopuščata klavzule o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi v nacionalni zakonodaji, kakršna je ZUJF, ampak tako radikalen poseg pravice delavca predvidevata in prepuščata socialnemu dialogu delodajalcev in delavcev ter posledično ureditvi v kolektivni pogodbi. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi z 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja vse tri pritožbene razloga, kar pomeni, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa tega pritožbenega očitka z ničemer ne konkretizira. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Prav tako z ničemer ni konkretiziran pritožbeni očitek zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba ne navaja, katera so tista odločilna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo zmotno oz. katerih odločilnih dejstev ni ugotovilo, zato tega pritožbenega očitka sploh ni možno preizkusiti.

Dejansko se vse pritožbene navedbe nanašajo izključno na to, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti določbe 246. člena ZUJF, ker je ta v nasprotju z Direktivo Sveta 2000/78/ES. Direktive Sveta spadajo, tako kot uredbe, sklepi in priporočila ter mnenja med sekundarno pravo Evropske unije. Za razliko od uredb, ki so zavezujoče v celoti in se v državah članicah uporabljajo neposredno in imajo tudi neposredne učinke, so direktive zavezujoče za države članice le glede cilja, ki ga je treba doseči, izbiro oblike in metode za dosego tega cilja pa je prepuščeno državi članici. Direktive tako že zaradi določbe člena 288/3 Pogodbe o delovanju Evropske unije praviloma ne izpolnjujejo pogojev za neposredno uporabo oz. neposredno učinkovanje, saj morajo pred tem članice EU sprejeti ustrezne izvedbene akte. Pod določenimi pogoji bi bil sicer možen tudi neposredni učinek kakšne od direktiv, vendar člen 6 Direktive 2000/78/ES, na katerega se sklicuje pritožba tudi ob neposredni uporabi ne bi mogel pomeniti, da je določba 246. člena ZUJF v nasprotju s tem členom.

V 1. odstavku 6. člena Direktive 2000/78/ES je določeno, da lahko države članice, ne glede na člen 2 (2), predvidijo, da različno obravnavanje zaradi starosti ne predstavlja diskriminacije, če ga v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno utemeljujejo z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja in če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni. Iz takšne določbe izhaja, da kot legitimnih ciljev za različno obravnavanje zaradi starosti ni možno obravnavati samo cilje zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, kot zmotno meni pritožba. V določbi člena 6 (1) Direktive 2000/78/ES je namreč najprej določeno, da mora biti različno obravnavanje zaradi starosti objektivno in razumno utemeljeno z legitimnimi cilji, nato pa je v nadaljevanju našteto, da to vključuje tudi legitimne cilje zaposlovalne politike delovnega trga in poklicnega usposabljanja. Navedeni trije cilji iz področja zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja so torej našteti le primeroma. Kot takšen legitimen cilj, ki opravičuje v 1. odstavku 286. člena ZUJF različno obravnavanje javnih uslužbencev pri upokojevanju v primerjavi z ostalimi delavci, je potrebno šteti tudi cilje, ki so določeni v 1. odstavku 1. člena ZUJF, to je zagotovitev vzdržnih javnih financ in zmanjšanje izdatkov proračuna.

Sicer pa je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-146/2012 z dne 14. 11. 2011, ko je presojalo skladnost določbe 246. člena ZUJF z Ustavo RS, ob zakonsko opredeljenem cilju (zagotovitev vzdržnih javnih financ in zmanjšanje izdatkov proračuna), upoštevalo tudi cilj, ki izhaja iz zakonodajnega gradiva in ki ga je v svojem mnenju navedla vlada, to je vzpostavitev ugodne starostne strukture javnih uslužbencev. Ta cilj pa brez dvoma sodi v okvir legitimnih ciljev zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, kakor so opredeljeni v 1. odstavku 6. člena Direktive 2000/78/ES.

Povsem zmotno je pritožbeno stališče, da iz sodb Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) izhaja, da je avtomatično prenehanje pogodbe o zaposlitvi ob izpolnitvi upokojitvenih pogojev možno le na podlagi ureditve v kolektivnih pogodbah, ne pa tudi v zakonu. Sodbi SEU na katere se sklicuje pritožba resda ocenjujeta ustreznost takšne ureditve v kolektivnih pogodbah, vendar ne zato, ker bi bilo le s kolektivno pogodbo možno urediti to vprašanje, temveč zato, ker je bila v obeh primerih določba o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi, zaradi izpolnitve predpisanih pogojev, določena v kolektivni pogodbi. Napačnost sklepanja tožnice je razvidna tudi iz dejstva, da je SEU v sodbi v združenih zadevah C-159/10 in C-160/10 obravnavalo vprašanje ali določbe Zakona o javnih uslužbencih dežele Hessen, o obvezni starostni meji za upokojitev uradnikov nasprotujejo Direktivi 2000/78/ES. V tej sodbi je bilo zavzeto stališče, da Direktiva 2000/78/ES ne nasprotuje zakonu, kakršen je zakon o javnih uslužbencih dežele Hessen, če je cilj tega zakona vzpostaviti ugodno starostno strukturo, da bi bilo olajšano zaposlovanje mladih in bi se spodbujalo njihovo napredovanje, da bi bilo upravljanje osebja optimalno in da bi se tako preprečili morebitni spori o sposobnosti zaposlenega za opravljanje dela po določeni starosti.

Ustavno sodišče RS je v že citirani odločbi U-I-146/12 izrecno ugotovilo, da je ustavno dopusten cilj prenehanja pogodbe o zaposlitvi javnih uslužbencev, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine tudi preprečitev sporov o tem, ali je zaposleni sposoben opravljati delo po določeni starosti, kar je povsem primerljivo dopustnim ciljem, ki jih je ugotavljalo SEU odločbi C-159/10 in C-160/10. Prav tako je Ustavno sodišče RS ocenilo, da je kot ključno pri presoji nujnosti izpodbijanega ukrepa potrebno upoštevati, da je cilj izpodbijane ureditve zaposlovalna politika, katere namen je trajno zmanjšati sredstva za plače v javnem sektorju in obenem dolgoročno vzpostaviti ustrezno starostno strukturo zaposlenih. Tudi to v celoti ustreza legitimnim ciljem, kot jih opredeljujeta sodbi SEU, na kateri se sklicuje tožnica v pritožbi. Vse navedeno obenem kaže tudi na neutemeljenost pritožbenega očitka, da Ustavno sodišče RS v svoji odločbi sploh ni presojalo utemeljenosti legitimnega cilja v zvezi z zaposlovalno politiko in delovnim trgom, saj je iz vsebine odločbe Ustavne sodišče RS razvidno, da je to storilo.

Ob ugotovitvi, da je tožnica ob uveljavitvi ZUJF 31. 5. 2012 dopolnila 58 let, 9 mesecev in 17 dni starosti ter 40 let in 11 mesecev pokojninske dobe, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 1. 8. 2012, ki je bil izdan na podlagi 2. odstavka 286. člena ZUJF. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo 1. odstavka 286. člena ZUJF o tem, da javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, na podlagi 1. odstavka 36. člena v povezavi s 1. odstavkom 54. člena oz. 4. odstavkom 430. člena ali 402. člena ali 404. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami), pogodba o zaposlitvi preneha veljati. Izpodbijani sklep je bil zakonito izdan na podlagi 2. odstavka 246. člena ZUJF, ki določa, da pogodba o zaposlitvi javnemu uslužbencu preneha veljati na podlagi dokončnega sklepa, ki ga izda predstojnik prvi delovni dan po izteku 2 mesecev od uveljavitve tega zakona. Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski del tožbenega zahtevka.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da na ta spor ne more vplivati odločba Ustavnega sodišča o tem, da je določba 246. člena ZUJF v neskladju z Ustavo, v kolikor se nanaša na javne uslužbenke kot ženske zavarovanke, ki še niso izpolnile enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine kot veljajo za moške zavarovance. Tožnica je ob uveljavitvi ZUJF izpolnila tako pogoj starosti kot pogoj delovne dobe, kakršen za pridobitev pravice do starostne pokojnine velja za moške zavarovance.

Tožnica se pritožuje tudi sklep o zavrženju dela tožbe, ne da bi v pritožbi navajala, zakaj meni, da je ta odločitev nepravilna. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da 3. odstavek 286. člena ZUJF določa zgolj možnost, da se delodajalec in javni uslužbenec zaradi zagotovitve nemotenega delovnega procesa v roku 2 mesecev od uveljavitve ZUJF dogovorita za nadaljevanje delovnega razmerja. Gre za odločitev, ki je dejansko v izključni pristojnosti delodajalca. Pravilno je stališče sodišče prve stopnje, da v kolikor je tožena stranka ocenila, da tudi brez tožnice lahko nemoteno zagotavlja delovni proces, takšna ocena ne more biti podvržena sodnemu preizkusu in da sodišče nima pravice, da bi delodajalcu nalagalo sklenitev dogovora iz 3. odstavka 246. člena ZUJF. Sodišče prve stopnje je zato ob sklicevanju na določbo 1. odstavka 274. člena ZPP utemeljeno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnica zahtevala, da se toženi stranki naloži, da z njo sklene dogovor na podlagi 3. odstavka 246. člena ZUJF, tako da bo tožnici delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 12. 8. 2011 neprekinjeno trajalo do vključno 31. 12. 2012. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP in 2. točke 345. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbeno uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.