Jedro

Revizija uveljavlja predvsem nestrinjanje z obrazložitvijo odločbe Ustavnega sodišča. Od Vrhovnega sodišča pričakuje odločitev, ki bo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča oziroma predlaga, naj je Vrhovno sodišče ne upošteva.

Tožničini zahtevi ni mogoče slediti. Ustavno sodišče je v zvezi s tem opravilo presojo in ugotovilo obstoj dopustnih ciljev, ki jih je zasledoval ZUJF, in ki niso v nasprotju s prvim odstavkom 6. člena Direktive in sodno prakso SEU. Pri tem je izrecno poudarilo, da sicer ni pristojno za presojo skladnosti določb ZUJF s pravom EU, je pa dolžno na podlagi 3a. člena Ustave RS upoštevati primarno in sekundarno zakonodajo EU ter sodno prakso SEU. To pomeni, da je obe direktivi in sodno prakso SEU, ki se je izoblikovala o spornih vprašanjih, upoštevalo pri razlagi določbe 246. člena ZUJF.

Po tretjem odstavku 1. člena ZUstS so odločbe Ustavnega sodišča obvezne.

Izrek

Revizija zoper sklep se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, št. 110-3/2012 z dne 1. 8. 2012, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in še traja, ter zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Zavrglo je tožbo v delu, da se toženi stranki naloži sklenitev dogovora na podlagi tretjega odstavka 246. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012) z vsebino, da tožnici delovno razmerje neprekinjeno traja do vključno 31. 12. 2012 in da ji po prenehanju delovnega razmerja pripadajo vse pravice po veljavni zakonodaji. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Tožena stranka je tožnici dne 9. 7. 2012 izdala obvestilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi 246. člena ZUJF in nato dne 1. 8. 2012 sklep, da ji z dnem dokončnosti sklepa preneha veljati pogodba o zaposlitvi. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožnica na dan 31. 5. 2012 dopolnila starost 58 let, 9 mesecev in 17 dni ter 40 let in 11 mesecev pokojninske dobe in je izpolnjevala pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine na podlagi prvega odstavka 36. člena v povezavi s prvim odstavkom 54. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji). Bistveno je, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-146/12-35 z dne 14. 11. 2013 (v nadaljevanju odločba Ustavnega sodišča), da je tožnica izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ki veljajo za moške zavarovance. Zato je tožnici delovno razmerje prenehalo na zakoniti pravni podlagi in navedbe o mobingu, ki naj bi se zoper tožnico vršil že v času trajanja delovnega razmerja(1), niso relevantne. Ker sodišče nima pristojnosti, da bi delodajalcu nalagalo sklenitev dogovora na podlagi tretjega odstavka 246. člena ZUJF, je tožbo v tem delu zavrglo.

3. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je stališče sodišča glede obstoja legitimnih ciljev zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, ki opravičujejo sprejem ukrepa iz 246. člena ZUJF, v neskladju z odločbo Ustavnega sodišča in sodno prakso Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU). Iz obrazložitve 49. in 51. točke odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da proračunski oziri sami zase ne morejo pomeniti legitimnega cilja v smislu prvega odstavka 6. člena Direktive Sveta 2000/78/ES (v nadaljevanju Direktiva). Cilj "vzpostavitev uravnotežene strukture javnih uslužbencev" ni utemeljen, ker v zakonodajnem gradivu, niti v samem zakonu tega cilja ni mogoče razbrati oziroma zaslediti. Glede na to, da ZUJF zaposlovanje celo omejuje oziroma otežuje, ni mogoče trditi, da zasleduje ustavno dopusten cilj, ki bi bil v vzpostavitvi uravnotežene starostne strukture javnih uslužbencev. Tudi cilj "preprečitev sporov o tem, ali je zaposleni sposoben opravljati delo po določeni starosti", iz zakonodajnega gradiva, niti iz samega zakona ni razviden. Izključni in očitni namen ZUJF, kot izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva, je zmanjšati obseg stroškov dela. To pomeni, da je določba ZUJF utemeljena le v smislu proračunskih posledic in zato samo iz tega razloga ne more predstavljati legitimnega cilja v smislu prvega odstavka 6. člena Direktive. Ostala dva cilja, za katera Ustavno sodišče meni, da sta podana in kot takšna pomenita ustavno dopusten cilj, v samem predpisu nimata ustrezne normativne podlage. Ukrep ni primeren, niti sorazmeren, saj ima de facto za posledico obvezno upokojevanje. Ker se je sodišče oprlo na odločbo Ustavnega sodišča, ki po prepričanju tožnice nasprotuje določbam Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja (v nadaljevanju ZUNEO), Direktive in odločbam SEU, se sodbe in sklepa sodišča druge stopnje ne da preizkusiti. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

7. Iz uvoda in predloga revizije izhaja, da tožnica izpodbija tudi sklep, s katerim je sodišče druge stopnje potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v delu, da se toženi stranki naloži sklenitev dogovora na podlagi tretjega odstavka 246. člena ZUJF. Ker v tem delu ne gre za spor glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja (2. točka 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih), revizija ni dovoljena. Ker revizija v tem delu ni dovoljena, jo je revizijsko sodišče v skladu s 377. členom ZPP, v povezavi s 374. členom ZPP in drugim odstavkom 384. člena ZPP v tem obsegu zavrglo.

8. V ostalem delu revizija ni utemeljena.

9. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

10. Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena bistvena kršitev določb postopka je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Tožnica z utemeljitvijo, da se sodbe sodišča druge stopnje ne da preizkusiti iz razloga, ker odločba Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje izpodbijana odločba, nasprotuje določbam ZUNEO, Direktive in odločbam SEU, dejansko uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in ne bistvene kršitve določb postopka.

11. Revizija uveljavlja predvsem nestrinjanje z obrazložitvijo odločbe Ustavnega sodišča. Od Vrhovnega sodišča pričakuje odločitev, ki bo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča oziroma predlaga, naj je Vrhovno sodišče ne upošteva. V reviziji kot bistveno izpostavi, da se ne strinja z obrazložitvijo odločbe Ustavnega sodišča, saj naj bi bil po njenem mnenju izključni in edini cilj ZUJF vzdržnost javnih financ. Preostala dva cilja, ki sta omenjena v odločbi Ustavnega sodišča, naj ne bi imela podlage v zakonodajnem gradivu, niti v samem ZUJF.

12. Tožničini zahtevi(2) ni mogoče slediti. Ustavno sodišče je v zvezi s tem opravilo presojo in ugotovilo obstoj dopustnih ciljev, ki jih je zasledoval ZUJF, in ki niso v nasprotju s prvim odstavkom 6. člena Direktive in sodno prakso SEU. Pri tem je izrecno poudarilo, da sicer ni pristojno za presojo skladnosti določb ZUJF s pravom EU, je pa dolžno na podlagi 3.a člena Ustave RS upoštevati primarno in sekundarno zakonodajo EU ter sodno prakso SEU. To pomeni, da je obe direktivi in sodno prakso SEU, ki se je izoblikovala o spornih vprašanjih, upoštevalo pri razlagi določbe 246. člena ZUJF. Podrobno je obrazložilo, da Direktiva 2000/78/ES dopušča upravičenost različnega obravnavanja zaradi starosti - ob določenih pogojih - pa tudi, da po stališčih SEU avtomatično prenehanje pogodbe o zaposlitvi ob izpolnitvi upokojitvenih pogojev pomeni diskriminacijo, ki pa je dopustna, če obstaja legitimen cilj in kadar so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni. Ob tem je treba tudi poudariti, da so po tretjem odstavku 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Uradni list RS, št. 15/94 in naslednji) odločbe Ustavnega sodišča tudi obvezne: tako v primeru, če je ugotovljena neustavnost posameznega zakona, kot v primeru, če je ugotovljeno, da posamezna določba zakona ni protiustavna.

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): In je predmet postopka pod opr. št. I Pd 370/2012. Op. št. (2): Ta tudi sicer ni ustrezno obrazložena, saj zgolj omeni, da ukrep iz 246. člena ZUJF ni v skladu s prvim odstavkom 6. člena Direktive in sodno prakso SEU.