Jedro

Toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe ZTLR, ki je začel veljati šele z dnem

1.9.1980, sporno razmerje pa je nastalo z gradnjo v letu 1973. Zato bi moralo sodišče prve stopnje presojati sporno razmerje upoštevajoč pravna pravila ODZ (uporabljiva na podlagi Zakona o razveljavitvi pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo) - konkretno na podlagi paragrafa 418 ODZ, ki je izključil možnost pridobitve lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu, če je šlo za nedobrovernega graditelja, kakršna sta po dejanskih ugotovitvah tudi tožnika (graditelja, ki sta vedela, da gradita na tujem zemljišču), pri čemer ni določal kakšnega roka za uveljavitev opcij lastnika zemljišča, kot ga je kasneje določil 5. odstavek 25. člena ZTLR, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Pritožnik ima nadalje tudi prav, ko opozarja, da tožnika zahtevata le geometrsko odmero garaže oziroma lastninsko pravico na objektu ne pa tudi zemljišča (stavbišču in pripadajočem zemljišču, ki je potrebno za redno uporabo objekta). Takšen zahtevek pa je celo nesklepčen in s tem prav tako materialnopravno neutemeljen. Tako v smislu pravil ODZ kot tudi kasnejših pravil ZTLR in sedanjih SPZ, namreč ni mogoče pridobiti lastninske pravice zgolj na objektu. Načelo superficies solo cedit uveljavljano ves čas tudi v primerih gradnje na tujem svetu (par. 418 in 419 ODZ, členi 24 do 26 ZTLR in sedaj člen 54. SPZ, ki sicer pridobitve na podlagi gradnje na tujem svetu ne pozna več) terja v pravdnem postopku nujno istočasno uveljavljanje lastninske pravice tako na objektu kot tudi na zemljišču, na katerem objekt stoji (pravna in dejanska povezanost stavbe in zemljišča).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek glede odločitve o glavni stvari (1. in 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) kot neutemeljen zavrne, odločitev o stroških prvostopnega postopka (3. točka izreka sodbe) pa razveljavi in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 25.150,00 SIT pritožbenih stroškov, v 15 dneh pod izvršbo.

Tožeča stranka sama nosi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

Na podlagi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim sta tožnika od toženca zahtevala dopustitev geometrske odmere na parceli številka 515, k.o. Z., in sicer garaže v izmeri 4,85 m x 5,25 m, katero sta v celoti z lastnimi sredstvi in delom zgradila tožnika, sicer njegovo vlogo in soglasje nadomesti sodba ter nadalje, da je tožena stranka dolžna proti plačilu 38.543,00 SIT izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo odmerjena garaža, ki bo pridobila novo parcelno številko, odpisala od vl.štev. 426, k.o. Z., zanjo odprl nov zemljiškoknjižni vložek iste k.o. in pri njem vknjižila lastninska pravica v korist tožnikov, za vsakega do 1/2 glede na celoto, sicer bo listino nadomestila sodba. Toženi stranki je še naložilo, da povrne tožeči stranki pravdne stroške, odmerjene na 176.760,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Proti navedeni sodbi je vložil pritožbo toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek in podrejeni tožbeni zahtevek stroškovno zavrne oziroma izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka in novo odločanje. Poudarja, da sodbeni izrek nalaga nekaj, kar je pojmovno nemogoče. Objekt sam ne more biti predmet geometrske odmere, temveč le zemljišče, na katerem objekt stoji. Da pa bi bila geometrska odmera sploh dopustna in mogoča, je najprej potrebno ugotoviti, ali gre za samostojen objekt ali samo del večjega objekta.

V slednjem primeru bi bilo potrebno najprej celoten objekt fizično razdeliti. S tem v zvezi je tožeča stranka uveljavljala ugovor, ki ga izpodbijana sodba ne obravnava, da namreč objekt fizično sploh ni deljiv. Sodbeni izrek je torej nejasen in je tudi v nasprotju z obrazložitvijo, v kateri je govora o nepremičnini in ne o objektu. S tem je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, kar tudi onemogoča njen preizkus. Sodišče je tudi napačno uporabilo ZTLR, ki je stopil v veljavo šele 1. septembra 1980 in torej v času gradnje še ni veljal. Tudi ni šlo za gradnjo na tujem svetu, ampak za skupno gradnjo K. J. in obeh tožnikov. Dogovor o skupni gradnji pa je obsegal le dogovor o tem, da bodo D. zaradi prispevka pri gradnji pridobili garažni boks v trajno uporabo. Tožnika tudi ne moreta postaviti zahtevka na ugotovitev njune lastninske pravice na zemljišču, ker se ne moreta izkazati kot izključna in edina lastnika objekta, ki na tem zemljišču stoji. Predpostavka za njun zahtevek po določilih ZTLR o gradnji na tujem svetu je nesporna lastnina objekta, ki stoji na tem zemljišču. Vprašanje lastninske pravice na objektu ali na delu objekta tudi ni obseženo v tožbenem zahtevku in je bilo zato odločeno ultra petitum. Ker tožnika nikoli nista izpolnjevala pogojev, da bi oblikovala zahtevek po določilih ZTLR o gradnji na tujem svetu, tudi ni bilo mogoče ali potrebno, da bi toženec v roku treh let po končani gradnji uveljavljal zahtevke po določilih ZTLR.

Tožnika namreč sploh ne zatrjujeta, da naj bi v tistem času, torej med gradnjo ali v obdobju treh let po končani gradnji tožencu zatrjevala, da se štejeta za lastnika garažnega boksa. Sodba tudi izrecno ugotavlja, da sta garažo tožnika brez problema uporabljala do leta 1992 in si je šele tedaj tožnica zaželela, da zemljišče, na katerem je garaža, postane last tožnikov.

Pritožba je utemeljena.

Toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe ZTLR, ki je začel veljati šele z dnem

1.9.1980, sporno razmerje pa je nastalo z gradnjo v letu 1973. Zato bi moralo sodišče prve stopnje presojati sporno razmerje upoštevajoč pravna pravila ODZ (uporabljiva na podlagi Zakona o razveljavitvi pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo) - konkretno na podlagi paragrafa 418 ODZ, ki je izključil možnost pridobitve lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu, če je šlo za nedobrovernega graditelja, kakršna sta po dejanskih ugotovitvah tudi tožnika (graditelja, ki sta vedela, da gradita na tujem zemljišču), pri čemer ni določal kakšnega roka za uveljavitev opcij lastnika zemljišča, kot ga je kasneje določil 5. odstavek 25. člena ZTLR, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Pritožnik ima nadalje tudi prav, ko opozarja, da tožnika zahtevata le geometrsko odmero garaže oziroma lastninsko pravico na objektu ne pa tudi zemljišča (stavbišču in pripadajočem zemljišču, ki je potrebno za redno uporabo objekta). Takšen zahtevek pa je celo nesklepčen in s tem prav tako materialnopravno neutemeljen. Tako v smislu pravil ODZ kot tudi kasnejših pravil ZTLR in sedanjih SPZ, namreč ni mogoče pridobiti lastninske pravice zgolj na objektu. Načelo superficies solo cedit uveljavljano ves čas tudi v primerih gradnje na tujem svetu (par. 418 in 419 ODZ, členi 24 do 26 ZTLR in sedaj člen 54. SPZ, ki sicer pridobitve na podlagi gradnje na tujem svetu ne pozna več) terja v pravdnem postopku nujno istočasno uveljavljanje lastninske pravice tako na objektu kot tudi na zemljišču, na katerem objekt stoji (pravna in dejanska povezanost stavbe in zemljišča).

Iz dejanskih in nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje končno izhaja, da sta tožnika zgradila sporni objekt na zemljišču, ki je bilo tedaj še v družbeni lastnini. Določila o gradnji na tujem svetu pa niso veljala za družbenolastninsko sfero (primerjaj na primer določbo 1. odstavka 24. člena ZTLR, ki govori le o imetnikih lastninske pravice, enako tudi ODZ določa ta inštitut le pri zemljiščih v zasebni lastnini).

Ob povedanem je sodišče prve stopnje na sicer pravilno in v zadostni meri ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenima zahtevkoma na ugotovitev lastninske pravice na garaži in na geometrsko odmero ter vpisu lastninske pravice v zemljiški knjigi na garaži. Zato je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbi tako, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o glavni stvari (1. in 2. točka izreka sodbe) s tem, da je tožbeni zahtevek v teh delih zavrnilo (člen 358/tč. 4 ZPP). Ob povedanem se pritožbenemu sodišču tudi ni bilo potrebno ukvarjati s tistimi pritožbenimi trditvami, ki opozarjajo na izvensodno poravnavo, s katero so pravdne stranke medsebojna razmerja v zvezi s sporno gradnjo tudi uredile tako, da sta se tožnika sploh odpovedala uveljavljanju lastninske pravice na zemljišču, na katerem sporna garaža stoji ter soglašali, da jima pripada le časovno omejena pravica uporabe oziroma najema za 100 let. Potrebno pa je bilo razveljaviti stroškovno odločitev prvostopnega sodišča (točka 3 izreka sodbe). V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje namreč odločati še o podredno postavljenem tožbenem zahtevku. Pravilna odločitev o vseh stroških prvostopnega postopka bo mogoča šele tedaj, ko bo znan celotni uspeh ene in druge stranke v tej pravdi, to je - ko bo znan končni rezultat sodnega odločanja glede vseh v tožbi uveljavljanih tožbenih zahtevkih - torej tudi še o podrejeno postavljenih zahtevkih. Zato je moralo pritožbeno sodišče odločitev o do sedaj nastalih prvostopnih pravdnih stroških razveljaviti ter v tem delu vrniti zadevo v novo odločanje (analogna uporaba določila 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka uspela s svojo pritožbo, ji mora tožeča stranka povrniti priglašene pritožbene stroške, ki so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah oziroma Taksno tarifo, podrobnejša specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika tožene stranke v pritožbi. Tožeča stranka pa kot v pritožbenem postopku neuspešna stranka sama trpi svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.