Jedro

Niti pravna pravila ODZ, niti kasnejša pravila ZTLR (niti sedanja, vsebovana v SPZ) ne omogočajo pridobitve lastninske pravice na objektu brez ustreznega zemljišča.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je od toženca zahtevala dopustitev geodetske odmere garaže na parc. št. 515 k.o. ..., ker je garažo zgradila z lastnimi sredstvi in delom. V nasprotnem primeru naj soglasje nadomesti sodba. Istočasno je zahtevala proti plačilu 38.543 SIT (sedaj 160,83 EUR) izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, na katere podlagi se bo odmerjena garaža vpisala v nov zemljiškoknjižni vložek z vknjižbo lastninske pravice v njeno korist. Tožeča stranka je postavila tudi podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta tožnika solastnika garaže in da imata na zemljišču, na katerem garaža stoji, stavbno pravico. Zato je tožena stranka dolžna izstaviti listino, na kateri podlagi se bo vknjižila stavbna pravica na tem zemljišču za vsakega tožnika do 1/2. Sodišče prve stopnje je ugodilo glavnemu tožbenemu zahtevku, pri čemer je uporabilo določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), predvsem določilo 25. člena. Postavilo se je na stališče, da sta sicer tožnika garažo zgradila na tujem svetu, pri čemer sta sicer vedela, da zemljišče ni njuno, tožena stranka pa se gradnji ni uprla.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek glede odločitve o glavni stvari zavrnilo. Sprejelo je pravno razlago, po kateri določb ZTLR ni mogoče uporabiti, ker so začele veljati šele s 1.9.1980, sporno razmerje pa je nastalo z gradnjo v letu 1973. Uporabljiva pravna pravila ODZ (paragraf 418) postavljajo tožnika v položaj nedobrovernih graditeljev, zaradi česar je pridobitev lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu izključena. Tožbeni zahtevek je poleg tega nesklepčen, ker tožnika zahtevata lastninsko pravico na objektu, ne pa tudi na zemljišču. Končno pa ni upoštevano, da je bil objekt zgrajen na zemljišču, ki je tedaj bilo v družbeni lastnini, zaradi česar določila o gradnji na tujem svetu z uporabo določb ZTLR niso uporabljiva.

Vrhovno državno tožilstvo RS je vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava (sodišče druge stopnje ni uporabilo za ta spor veljavnih določb 21. in 25. člena ZTLR) ter zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (nasprotje med izrekom izpodbijane sodbe in njeno obrazložitvijo - 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je nepravilno bila uporabljena 4. točka 358. člena ZPP, uporabljena pa ni bila določba tretjega odstavka 182. člena ZPP). Po stališču zahteve je za obravnavano sporno razmerje mogoče uporabiti le določbe ZTLR, ne pa pravnih pravil ODZ. V času sporne gradnje v letu 1973 in vse do 25.6.1991 družbena ekonomska ureditev ni bila naklonjena zasebni lastnini. Uveljavljena je bila nelastninska koncepcija in je šele Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini določil, da te postanejo last fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe. Zato pravnih pravil paragrafov 418 in 419 ODZ ni mogoče uporabiti, temveč le določbe ZTLR (21. in 25. člen). Sicer pa je sodišče druge stopnje pravnomočno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ne da bi v izreku svoje sodbe sočasno odločalo o pogojno postavljenem podrejenem tožbenem zahtevku po tretjem odstavku 182. člena ZPP. Ker je bilo sprejeto stališče, da je tožbeni zahtevek tudi nesklepčen, bi moralo sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje, ne pa odločiti s spremembo sodbe. Zato Vrhovno državno tožilstvo RS predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v nov pritožbeni postopek in odločanje.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila dostavljena pravdnima strankama, slednji nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Trditev, da je sodišče druge stopnje pri odločanju zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ne drži. Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da bi njeni razlogi bili v nasprotju s sodbenim izrekom. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek zavrnilo, pri čemer je razloge za zavrnitev navedlo jasno in pregledno, to pa pomeni, da je takšno sodbo mogoče preizkusiti. Morebitno nestrinjanje z razlogi, ki se nanašajo na uporabo materialnega prava, torej na pravno presojo spora, pa ne posega na področje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti se sklicuje tudi na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 4. točko 358. člena ZPP. Vendar pa v tej smeri ni jasno predstavila svojih razlogov: sodišče druge stopnje namreč v ničemer ni spreminjalo dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, le materialno pravo je uporabilo drugače in na tej podlagi sodbo sodišča prve stopnje spremenilo.

Dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, lahko uveljavlja tožeča stranka z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen (tretji odstavek 182. člena ZPP). Tožeča stranka je poleg glavnega zahtevka postavila tudi podrejeni zahtevek z eno tožbo. Ker je sodišče prve stopnje ugodilo glavnemu tožbenemu zahtevku, mu o podrejenem ni bilo treba odločati. Sodišče druge stopnje pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in glavni tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri tem je ravnalo pravilno, ker se ni posebej in izrecno sklicevalo na podrejeni tožbeni zahtevek, o katerem pred sodiščem prve stopnje še ni bilo odločeno. Zahteva za varstvo zakonitosti določbo tretjega odstavka 182. člena ZPP napačno interpretira. Obvelja ravno nasprotno: če bi se sodišče druge stopnje spuščalo v razpravo o podrejenem tožbenem zahtevku, bi s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 182. člena ZPP.

Tožeča stranka je garažo zgradila v letu 1973 na zemljišču, ki ni bilo niti v njeni lasti, niti v lasti tožene stranke. Zemljišče je bilo namreč v družbeni lastnini, toženec pa je kot prejšnji lastnik do odvzema iz posesti obdržal na njem pravico uporabe (18. člen Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem - Ur. l. SRS, št. 27/72). Šele Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97) je v 2. členu določil, da nepremičnine v družbeni lastnini postanejo lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe. Navedeno že samo po sebi nakazuje vprašljivost tako pravne razlage, ki se opira na določbe ZTLR, kot tudi pravne razlage, ki črpa odločitev v pravilih ODZ. Zahteva za varstvo zakonitosti v tem okviru sicer pravilno opozarja na dejstvo, da se je toženec začel upirati, da bi tožnikoma kot nespornima lastnikoma garaže proti plačilu odškodnine pripadla lastnina zemljišča, šele po uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (z veljavnostjo od 25.7.1997). To pa istočasno pomeni, da utemeljenosti (glavnega tožbenega zahtevka) ni mogoče razlagati niti z določbami ZTLR, niti s pravnimi pravili ODZ. Ne glede na to pa tudi določba 25. člena ZTLR v obravnavanem primeru posledično ne more pripeljati do drugačne odločitve kakor uporaba pravnih pravil paragrafov 418 in 419 ODZ. Sodišče druge stopnje je v tem okviru pravilno ugotovilo, da niti pravna pravila ODZ, niti kasnejša pravila ZTLR (niti sedanja, vsebovana v Stvarnopravnem zakoniku) ne omogočajo pridobitve lastninske pravice na objektu brez ustreznega zemljišča. Celovitosti stavbe in zemljišča, na katerem stoji, pa sta se pravdni stranki zavedali tudi s sklenitvijo dogovora z dne 21.6.2000, po katerem je toženec prvemu tožniku priznal lastnino na garaži, na zemljišču pa dovolil brezplačni najem za dobo 100 let v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine.

Pravna razlaga, ki jo zahteva za varstvo zakonitosti ponuja s sklicevanjem na določbi 21. in 25. člena ZTLR, torej ne pripelje do ponujene odločitve. Izpodbijana sodba je (glavni) tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnila. Zato je bilo treba odločiti v skladu z določbo 391 v zvezi s členom 378 ZPP z njeno zavrnitvijo.