Jedro

Tožena stranka stranka je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je v postopku zatrjeval tudi pripadnost etnični skupini Berberov in v zvezi s tem diskriminacijo v primeru vrnitve v izvorno državo. Vendar pa se sodišče strinja s presojo tožene stranke, da tožnik zatrjevanih dejanj diskriminacije (povzetek je razviden iz točk od 9 do 14 obrazložitve te sodbe) ni opisal tako, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu ZMZ-1. Da bi socialno ekonomska diskriminacija postala preganjanje, bi namreč moral zatrjevati (in nato tudi dokazati), da je bil (ali bi bil v primeru vrnitve) zaradi svoje berberske narodnosti žrtev ponavljajočih se dejanj fizičnega ali psihičnega nasilja, ki ima navedene lastnosti dejanj preganjanja oziroma da je ali bi bil zato deležen zbira različnih diskriminatornih ukrepov (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1), saj le dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, ne more biti razlog za mednarodno zaščito. Navedenega pa tožnik ni navajal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Tožena stranka je uvodoma povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje (3. 1. 2024), iz katerih v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi revščine, šibkosti ter želje po zamenjavi življenjskega nivoja.

3. Na osebnem razgovoru (25. 1. 2024) je iz tožnikovih izjav v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države razvidno, da so njegove težave začele zaradi življenja na kmetijskem območju, ki je bilo oddaljen od šole. Zaradi slabe finančne situacije namreč ni mogel nadaljevati, saj bi moral financirati pot do šole, šolske potrebščine in druge stvari. Poleg tega je izpostavil kršenje pravic Berberom. Vlada na berberskih območjih namreč ne gradi šol, zdravstvenih domov in tovarn, Arabci pa imajo več pravic. Tožnik se je osebno soočal s težavami, ko je odšel v uradne ustanove in prosil za kakšna soglasja ali dokumente. Vedno je bil izpostavljen diskriminaciji, tudi ob podaji prošnje za zaposlitev, saj zaradi ugotovitve, da je Berber, ni dobil službe. To so ugotovili po tožnikovem imenu in priimku ter na podlagi njegovega kraja prebivanja. Njegov priimek namreč nosijo velika maroška ter alžirska plemena in gre za znan berberski priimek. Sam pripada plemenu Ait Mohammed, ki obsega okoli 300 družin in je prisotno na kmetijskem področju. Če kdo iz berberskih plemen zahteva pravice, ga zaprejo.

4. Iz nadaljnjih izjav je razvidno, da je tožnik na ponoven poziv, naj pojasni svoje osebne težave v Maroku, povedal, da je tam trpel, ker zaradi svojega priimka ni mogel pridobiti dela v podjetjih. Zaposlitev je neuspešno iskal tudi v drugih krajih (v Casablanci, Rabatu in Agadirju). Službe ni dobil zaradi svojega priimka in kraja prebivanja. Delo je iskal na področju gradbeništva, varovanja in v tovarni. V Maroku bi ostal, če bi našel zaposlitev. Zaradi diskriminacije je imel občutek, da ni Maročan, saj mu pravice niso bile podeljene. Ko je bil pozvan, naj pojasni, na katere pravice se nanaša ta izjava, je navedel, da ni imel pravice do zdravstva, študija, izobraževanja in dela.

5. Uradna oseba tožnika opozorila na neskladje v izjavah, da je bil diskriminiran, ko je odšel na urad in zaprosil za dokumente, ter da ima potni list in osebno izkaznico. Tožnik je povedal, da je zaradi berberske narodnosti na dokumente čakal dva ali tri mesece, Arabci pa dokumente pridobijo v dveh tednih. Kljub temu vsi plačajo enake stroške. Če bi zaprosil za gradbeno dovoljenje, bi moral državi plačati stroške.

6. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da je glavni razlog za tožnikov odhod dejstvo, da mu država ni dodelila osnovne pravice do dostojnega življenja. V svoji državi ni ničesar dosegel, zato je odšel, da bi si ustvaril prihodnost. Iz Maroka je brez težav odšel zakonito. Denar za pot je pridobil s tem, da je oče prodal del zemlje. V Bolgariji in na Hrvaškem za mednarodno zaščito ni zaprosil. Bolgarske oblasti ga niso ustavile, na Hrvaškem pa se je izogibal večjih mestom, da ga ne bi ustavili. Če bi ostal v Maroku, bi se mu zmešalo in bi obupal. V Maroko se ne namerava vrniti.

7. Tožnik je kot razlog za zapustitev države najprej navedel revščino in željo po izboljšanju življenjskega nivoja. Kasneje pa je omenil tudi diskriminacijo Berberov, pri čemer je izpostavil predvsem težave pri pridobitvi zaposlitve.

8. Po oceni tožene stranke je tožnik navajal le dejstva, ki niso pomembna za priznanje mednarodne zaščite. Glede na njegove navedbe je mogoče razumeti, da je glavni razlog za zapustitev izvorne države pripisal slabim možnostim za dobro zaposlitev, kar je potrdil s svojo izjavo, da države ne bi zapustil, če bi tam našel dobro plačano delo. Izpostavljene težave pa ne predstavljajo utemeljenega razloga za priznanje mednarodne zaščite, saj tožnikovih navedb ni mogoče povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, prav tako ni mogoče zaključiti, da bi bile v izvorni državi trajno in sistematično kršene njegove človekove pravice.

9. Kot rečeno je tožnik na osebnem razgovoru omenjal diskriminacijo Berberov in trdil, da jim maroška vlada ne omogoča pravic ter da so postavljeni v slabši položaj (kot primer je navedel, da vlada v berberskih predelih ne gradi šol, zdravstvenih domov in tovarn) in da imajo Arabci vedno prednost pri obravnavi (na uradih, kjer je podajal prošnje za dokumente, je bil diskriminiran; na dokumente je moral čakati dlje kot Arabci; če bi zahteval gradbeno dovoljenje, bi moral zanj plačati stroške; diskriminirali so ga tudi na trgu dela, saj ni našel zaposlitve, ker je Berber). Poleg tega je pavšalno izjavil, da so bile v Maroku kršene tudi njegove pravice do zdravstva in izobraževanja.

10. Po presoji tožene stranke tožnik ni dovolj individualno izkazal, da bi bil zaradi svoje berberske narodnosti dejansko diskriminiran oziroma izpostavljen kakršnemukoli preganjanju ali resni škodi. Tožnik je namreč na večino vprašanj glede rasistične (diskriminatorne) obravnave odgovarjal zelo splošno, ko pa ga je uradna oseba večkrat pozvala k pojasnitvi s tem povezanih osebnih okoliščin, ni prepričljivo utemeljil subjektivnega elementa preganjanja ali resne škode zaradi svoje narodnosti. Tožnik je nezmožnost najti zaposlitev sicer povezoval s svojo narodnostjo (oziroma berberskim priimkom ter krajem prebivanja), vendar ni pomislil, da so na odklonitev zaposlitve morebiti vplivale tudi druge okoliščine, kot na primer njegova nizka izobrazba. Poleg tega ne gre spregledati, da je v Maroku opravljal občasna dela na področju gradbeništva, varovanja objektov ter v restavracijah, s čimer je nasprotoval svojim navedbam o nezmožnosti zaposlitve zaradi berberske narodnosti, ki v omenjenih primerih očitno ni predstavljala težave. Tožena stranka še izpostavlja, da je tožnik za navedena dela prejemal plačilo, ki je bilo po njegovi oceni sicer prenizko. Glede na navedeno tožnik ni verodostojno izkazal, da bi bili zoper njega osebno usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice, saj je očitno imel dostop do trga dela. Zato ni mogoče zaključiti, da bi njegovo ekonomsko stisko dejansko povzročili drugi povzročitelji (država sama, gospodarske družbe...), kar bi lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence.

11. Iz tožnikovih posplošenih izjav je razvidno tudi, da je diskriminacijo doživel na področju zdravstva in šolanja ter pri pridobitvi dokumentov. Vendar pa ni konkretiziral, kakšne težave naj bi imel na področju zdravstva, čeprav je bil večkrat pozvan k navedbi konkretnih osebnih težav zaradi svoje narodnosti. Tožena stranka izpostavlja, da ni njena naloga, da išče razloge, na podlagi katerih bi bil prosilec morebiti upravičen do mednarodne zaščite, ampak je prosilčeva dolžnost, da sodeluje z uradno osebo ter prošnjo utemelji s konkretnimi dejstvi in okoliščinami, o čemer je bil tožnik v postopku poučen. Ker tožnik ni določno opredelil diskriminacije na področju zdravstva, tožena stranka ni sledila njegovim pavšalnim navedbam. V zvezi z diskriminacijo na področju izobraževanja tožena stranka poudarja, da je tožnik v postopku navedel, da je zaključil šest razredov osnovne in tri razrede srednje šole, kar pomeni, da mu je bilo šolanje v Maroku sistemsko omogočeno. Poleg tega je na začetku razgovora na vprašanje, zakaj je opustil šolanje, navedel le finančne težave in ni omenjal, da bi bila za to vzrok njegova narodnost. Tožena stranka tako ni sledila tožnikovim navedbam glede onemogočanja izobraževanja zaradi narodnosti, še posebej zato, ker je tožnik pred omenjenimi obtožbami dejal, da šolanja ni zaključil, ker za to ni imel denarja.

12. Tožnik je omenjal tudi težave na uradih pri pridobiti osebnih dokumentov. Tožena stranka izpostavlja, da je tožnik kljub tem navedbam pojasnil, da so mu bili v Maroku izdani osebni dokumenti (potni list in osebna izkaznica), s čimer je bil soočen na osebnem razgovoru. Po soočenju je izjavil, da je moral na izdajo dokumentov čakati dva ali tri mesece ter nakazal, da Arabci dokumente pridobijo v bistveno krajšem času. Tožena stranka pripominja, da je čakalna vrsta izdelave osebnih dokumentov odvisna od številnih faktorjev, med drugim tudi povpraševanja po njihovi izdelavi, tožnik pa je svoje obtožbe glede dolge čakalne vrste le pavšalno povezal s svojo narodnostjo, pri čemer je iz okoliščin njegovega primera razvidno, da mu je bilo omogočena pridobitev dokumentov in da ni omenjal, da bi mu na uradu kdorkoli zaradi narodnosti odklonil izdajo dokumenta. Glede na navedeno po presoji tožene stranke ni mogoče zaključiti, da bi bil tožniku dejansko onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanja njegovih osnovnih pravic zaradi berberske narodnosti.

13. Ob upoštevanju navedenega tožnik po mnenju tožene stranke ni uspel izkazati dovolj konkretnih dejanj, ki bi bila zaradi njegove narodnosti na relevantnih področjih uperjena zoper njega (dostop do trga dela, nastanitve, dostopa do šolanja in drugih javnih dobrin, kot je nujno zdravstveno varstvo, socialna pomoč, pridobitev dokumentov) in bi z zadostno intenzivnostjo individualno onemogočila uresničevanje njegovih pravic ter tako predstavljala hudo kršitev človekovih pravic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1. Poleg tega je treba izpostaviti, da je iz tožnikovih navedb mogoče razumeti tudi, da je živel na območju, kjer je prebivalstvo večinoma berbersko. V zvezi s tem pa tožena stranka opozarja na stališče Visokega komisariata Združenih narodov za begunce, iz katerega izhaja, da diskriminacija oziroma potencialna drugačna obravnava postane preganjanje samo v določenih okoliščinah. To se zgodi v primerih, ko imajo diskriminacijski ukrepi za prizadeto osebo izrazito škodljive posledice, kot so resna omejitev pravice do možnosti, da si sam zasluži za življenje, ali do prakticiranja svoje vere oziroma dostopa do javnih izobraževalnih ustanov. Navedeno pa po presoji tožene stranke v obravnavani zadevi ni podano, pri čemer ne gre spregledati niti tožnikove izjave, da bi v Maroku ostal, če bi našel dobro zaposlitev, česar pa ni mogoče pripisati diskriminaciji. To pomeni, da je tožnik zapustil državo zaradi želje po boljšem življenju, na kar se je skliceval ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito.

14. Glede na navedeno tožnikove osebne okoliščine niso podlaga za priznanje mednarodne zaščite. Iz tožnikovih navedb namreč ni razvidno, da bi bil v Maroku postavljen v bistveno slabši položaj, kot ostali prebivalci te države. Iz tožnikovih navedb namreč smiselno izhaja izpostavljanje splošnih sistemskih hib v izvorni državi, pri čemer tožnik ni izkazal, da bi bila izpostavljena dejanja na tem področju uperjena izključno zoper njega. Zato je tožena stranka tožnikove izjave ocenila kot nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite, s čimer so podani razlogi za zavrnitev prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. _Tožnikove trditve_

15. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

16. Iz tožbenih navedb je razvidno tožnikovo prepričanje, da je v upravnem postopku konkretno navedel, da so se njegove težave začele, ko zaradi oddaljenosti šole ni mogel nadaljevati šolanja. Izpostavil je področja, v katerih je bil zaradi berberske narodnosti postavljen v slabši položaj kot Arabci, zato v njegovem primeru ne gre le za splošne sistemske nepravilnosti. Zatrjeval je namreč odsotnost zaščite organov izvorne države pred dejanji preganjanja, ki se je kazalo zlasti takrat, ko je potreboval kakšne uradne zadeve, na primer soglasja ali dokumente, pri iskanju zaposlitve, "pa je bil zaradi berberske narodnosti prikrajšan oziroma diskriminiran in je zaradi tega trpel ter na koncu tudi zapustil svojo domovino, saj je imel občutek, da ni Maročan, saj ni imel pravice do zdravstva, študija, izobraževanj in pravice do dela".

17. Tožena stranka bi morala pridobiti ustrezne vire glede splošnih okoliščin v delu izvorne države, jih primerjati s tožnikovimi osebnimi okoliščinami in ne zahtevati od tožnika, da konkretizira svoje težave. Tožena stranka je brez podlage ugotovila, da tožnik ni dobil zaposlitve zaradi prenizke izobrazbe in ne zaradi berberske narodnosti. Tožnik ima res nizko izobrazbo, vendar je trdil, da mu ni bilo omogočeno, da si pridobi višjo le zato, ker je pripadnik etnične manjšine Berberov, in ne zato, ker ni bil dovolj usposobljen. Tožnik je torej navedel, da mu izvorna država ni pripravljena nuditi zaščite pred preganjanjem in resno škodo, ki izvira iz njegove etnične pripadnosti, saj ni sprejela nobenih ukrepov za preprečitev navedenega preganjanja.

_Odgovor na tožbo_

18. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Poudarja, da tožnik ni individualno konkretiziral diskriminacije Berberov v Maroku, saj je po večini le splošno navrgel, da naj bi ta narodnost imela težave na določenih področjih (šolanje, zaposlitev, zdravstvo, upravni organi itd.). Celo več, glede na tožnikove navedbe je mogoče zaključiti, da mu v Maroku dejansko ni bilo sistemsko onemogočeno izvajanje pravic, saj je imel dostop do dela, prejemal je plačilo za opravljeno delo, omogočena mu je bila vključitev v izobraževanje (z njim je prenehanje izobraževanja je pravzaprav povezal s pomanjkanjem denarja), izdani so mu bili osebni dokumenti, konkretnih težav pri dostopu do zdravstvene oskrbe pa sploh ni omenjal. To pomeni, da je izpostavljal le sistemske pomanjkljivosti, zato njegove navedbe niso pomembne za priznanje mednarodne zaščite.

19. V nadaljevanju tožena stranka poudarja, da je tožnikova dolžnost, da v postopku sodeluje, celostno predstavi dejstva in okoliščine ter individualno utemelji prošnjo za mednarodno zaščito z navedbo točnih in konkretnih težav in ne le s sklicevanjem na splošno stanje v izvorni državi.

20. Iz odgovora na tožbo je še razvidno, da toženi stranki tožnikovih navedb ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi, saj tožnik ni izkazal subjektivnega elementa, ki bi potrjeval, da je v njegovem primeru dejansko mogoče govoriti o preganjanju na podlagi narodnosti. Tožena stranka še pojasnjuje, da ni presodila, da je tožnik redno zaposlitev težko našel zaradi svoje izobrazbe, ampak je izpostavila, da na oteženo iskanje zaposlitve vpliva več okoliščin, med drugim tudi posameznikova izobrazba.

_Presoja tožbe_

21. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, saj ni opravičil svojega izostanka z naroka za glavno obravnavo.

22. Tožba ni utemeljena.

23. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

24. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 25. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.1 Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.2 Predpostavlja se namreč prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.3

26. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

27. Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je tako v prvi vrsti navedel revščino, glede katere pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.4 Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.5

28. Tožnik je v postopku zatrjeval tudi pripadnost etnični skupini Berberov in v zvezi s tem diskriminacijo v primeru vrnitve v izvorno državo. Vendar pa se sodišče strinja s presojo tožene stranke, da tožnik zatrjevanih dejanj diskriminacije (povzetek je razviden iz točk od 9 do 14 obrazložitve te sodbe) ni opisal tako, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu ZMZ-1. Dejanja diskriminacije so namreč dejanja preganjanja, če so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic ali če predstavljajo zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1). Tudi po sodni praksi Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je treba glede dejanj diskriminacije razumevanje nečloveškega in poniževalnega ravnanja razlagati z vidika interpretacije 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP).6 ESČP je sprejelo stališče, da mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, da preide v okvir pravice iz 3. člena EKČP. Ocena te stopnje pa je relativna in je odvisna od okoliščin primera, zlasti od trajanja takšnega ravnanja, njegovih fizičnih in psihičnih učinkov, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja žrtve.7 Po stališču ESČP gre za nečloveško ravnanje takrat, ko je ravnanje načrtovano, se izvaja določen čas (več ur) in povzroča dejanske telesne bolečine ali intenzivno fizično ali psihično (duševno) trpljenje. Ravnanje pa postane poniževalno takrat, ko je oseba omaloževana na način, da se ne spoštuje človekovo dostojanstvo oziroma da se povzroča občutek strahu, tesnobe, manjvrednosti, zato da bi se posameznika moralno in fizično strlo.8

29. Glede na navedeno tožnikove trditve glede diskriminacije (povzetek je razviden iz 3. do 5. ter 7. in 9. točke obrazložitve te sodbe), niso dejstva, s katerimi bi bilo mogoče utemeljiti upravičenost do mednarodne zaščite. Da bi socialno ekonomska diskriminacija postala preganjanje, bi namreč moral zatrjevati (in nato tudi dokazati), da je bil (ali bi bil v primeru vrnitve) zaradi svoje berberske narodnosti žrtev ponavljajočih se dejanj fizičnega ali psihičnega nasilja, ki ima navedene lastnosti dejanj preganjanja oziroma da je ali bi bil zato deležen zbira različnih diskriminatornih ukrepov (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1), saj le dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.9 Navedenega pa tožnik ni navajal, saj njegove trditve, da maroška vlada Berberom ne omogoča pravic in da so postavljeni v slabši položaj (vlada v berberskih predelih ne gradi šol, zdravstvenih domov in tovarn), da imajo Arabci vedno prednost pri obravnavi na uradih glede prošenj za dokumente, da kot Berber v Maroku težje dobi delo kot Arabci (pri čemer je občasno delo imel), omenjenega standarda očitno ne dosegajo.

30. Posplošene navedbe glede slabšega položaja pripadnikov etnične skupine Berberov od tožene stranke niso zahtevale, da bi raziskovala, ali v Maroku obstajajo dejanske okoliščine v zvezi s položajem te etnične skupine, ki bi imele lastnosti preganjanja. Ob takih okoliščinah v obravnavani zadevi, ko ni podan subjektivni element10, ker okoliščine, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženi stranki pri odločanju o priznanju mednarodne zaščite tožnikovih izjav namreč ni treba preverjati z informacijami o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.11

31. V zvezi s tem sodišče zgolj pripominja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran.12 Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno njegovo na to nanašajoče se potrdilo z dne 3. 1. 2024 in ob začetku osebnega razgovora podan nikalen odgovor na vprašanje, ali potrebuje ponovna pojasnila glede upravičenosti do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Poleg tega tožnik ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru. To pomeni, da mu je bilo v okviru navedenih procesnih dejanj omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je tožena stranka v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev; zagotovila mu je torej možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito,13 pri čemer tudi ZMZ-1 v 89. členu jasno določa, da mora prosilec prepričljivo in verodostojno obrazložiti razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, še zlasti če ni drugih razpoložljivih dokazov.14

32. Glede na navedeno je bila z izpodbijano odločbo tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.15 V zvezi s tem sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.16, 17 V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).18

33. Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 2 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve). 3 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve). 4 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve). 5 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). 6 Sodba SEU C-578/16 PPU z dne 17. 2. 2017 v zadevi C. K. in drugi proti Sloveniji (67. in 68. točka obrazložitve). 7 V zvezi s tem se Vrhovno sodišče v sodbi I Up 230/2023 z dne 28. 9. 2023 v 7. točki obrazložitve sklicuje na sodbo C-578/16 PPU (219. točka obrazložitve) in odločbo ESČP Khlaifia and others v. Italy, App. no. 16483/12, 15. 12. 2016 (159. točka obrazložitve). 8 Prav tam. 9 S tem v zvezi je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve). 10 Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. 11 Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve). 12 V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah. 13 Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve). 14 Poleg tega je iz Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca razvidno, da mora prosilec: (i) govoriti resnico in popolnoma sodelovati z izpraševalcem pri ugotavljanju dejstev o svojem primeru; (ii) potruditi se dokazati svoje izjave s kakršnimi koli razpoložljivimi dokazi in podati zadovoljivo obrazložitev, če ni dokazov; če je trebno, mora pridobiti dodatne dokaze; (iii) dati vse ustrezne podatke o sebi in svojih preteklih doživetjih v podrobnostih, ki so izpraševalcu potrebne za ugotavljanje pomembnih dejstev; od prosilca je treba zahtevati, naj poda razumljivo obrazložitev vseh razlogov, ki podpirajo njegovo prošnjo za begunski status, mora pa odgovoriti tudi na vsa postavljena vprašanja (glej stran 44 in 45, 205 točka). 15 Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve). 16 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve. 17 SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka). 18 Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve.