Jedro

Upoštevaje stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element, Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi zaključuje, da navedena obveznost preverjanja informacij o izvorni državi ni obstajala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-9/2024/5 (1222-16) z dne 21. 2. 2024. S to odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Določila mu je še prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki se ne bo izvršila, če bo zapustil območja v roku za prostovoljni odhod (4. točka).

2. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na drugi odstavek 71. člena ZUS-1 pritrdilo ugotovitvi toženke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, saj ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo, izvorno državo pa je zapustil zaradi ekonomskih razlogov. Poudarilo je, da sposobnost ekonomskega preživetja prosilca v njegovem (varnem) izvornem kraju z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistvena, saj ne gre za razloge mednarodne zaščite, temveč humanitarne pomoči. Za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje niti slabša ekonomska in socialna razvitost izvorne države in s tem povezane ekonomske in socialne pravice v primerjavi z Republiko Slovenijo. Glede diskriminacije v Maroku, ker je tožnik Berber, je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da zatrjevanih dejanj diskriminacije - težje dostopna delovna mesta, ne-gradnja zdravstvenih in izobraževalnih ustanov na območju, kjer živijo Berberi, dejansko onemogočeno šolanje - ni opisal tako, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Meril, ki jih je postavilo tako Sodišče EU, kot Evropsko sodišče za človekove pravice in jih sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzema, navedene okoliščine ne dosegajo. Glede na tožnikove trditve subjektivni element, tj. da prosilec sam navede vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo, ni podan. Posledično ni treba preverjati informacij o izvorni državi, saj z njimi subjektivnega pogoja ni mogoče nadomestiti, pri čemer se je sodišče prve stopnje sklicevalo na zadevo Vrhovnega sodišča I Up 2/2017. Dodalo je še, da je možno, da se za osebo, ki ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, uporabi načelo nevračanja v skladu z Zakonom o tujcih.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo in predlagal, naj Vrhovno sodišče tožbi ugodi oziroma ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo pridobiti informacije o izvorni državi glede pravnega položaja Berberov, s tem pa tudi preveriti pravilnost zatrjevanih navedb o diskriminaciji pritožnika zaradi njegove berberske pripadnosti. Navaja, da je v Maroku za Berbere prisotno sistematično odrekanje izobraževanja, dostopa do trga dela in socialnih pravic, zato se morajo izseliti iz države, drugače bi propadli, saj gre za sistematično etnično čiščenje. Napačno je bil tako uporabljen 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sodišče prve stopnje je namreč napačno tolmačilo pravo, ko je obveznost navajanja okoliščin, ki zadoščajo za kršitev navedenega člena, naložilo pritožniku, saj bi, kot navedeno, to moralo preverjati samo.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. ZMZ-1 v 20. členu določa: „Mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona.“

7. Nadalje glede subjektivnega elementa – utemeljevanje prošnje ZMZ-1 v prvem odstavku 21. člena določa: „Prosilec mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo.“ V 22. členu pa ZMZ-1 opredeljuje objektivni element – preverjanje pristojnega organa: „V postopku pristojni organ preverja izjave prosilca in informacije o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena tega zakona. Z informacijami iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena tega zakona se prosilca pred izdajo odločbe seznani pisno ali ustno. Prosilec se lahko pisno ali ustno izjavi glede predloženih informacij. Pristojni organ pridobi točne in ažurne informacije o izvorni državi iz različnih virov, kot so Evropski azilni podporni urad in Visoki komisariat ter ustrezne mednarodne organizacije za človekove pravice.“

8. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz tega, da zaradi pomanjkljivih oziroma nezadostnih navedb o okoliščinah pritožnika, ki naj bi predstavljale razlog za priznanje mednarodne zaščite, ni treba pridobivati informacij, kakšne so razmere v izvorni državi v smislu objektivnega elementa, saj s tem ni mogoče nadomestiti subjektivnega elementa iz prvega odstavka 21. člena ZMZ-1. Pritožnik temu nasprotuje in torej meni, da bi sodišče prve stopnje moralo pridobiti informacije o izvorni državi. Vrhovno sodišče navedeni pritožbeni ugovor zavrača kot neutemeljen.

9. Pritožnik je namreč zatrjeval, da je v Maroku kot Berber stežka dobil delo, da ni mogoče dobiti dokumentov (kar se ni izkazalo za resnično informacijo, saj je sam imel potni list), da se na območju, kjer živijo Berberi, ne gradijo šole in zdravstveni domovi, ter da je to posledica diskriminacije zaradi berberske narodnosti. Razlog, ki ga je kot okoliščino, ki zadeva izrecno njega, je navajal le težje dostopna delovna mesta, zato Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je za zapustitev izvorne države navedel le ekonomske razloge.

10. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 pojasnilo, da mora tožnik v primeru, ko je subjektivni element preganjanja slabo izkazan, podati toliko obsežnejše trditve, ki kažejo na obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v prihodnosti. Če so podane ustrezne trditve v tej smeri, ki obsegajo predvsem opis konkretnih dogodkov, ki so se zgodili nekomu v njegovi bližini ali kakšni drugi osebi ali skupini oseb s primerljivimi lastnostmi v primerljivih okoliščinah, ipd., pristojni organ oceno te okoliščine opravi ob preverjanju in opredelitvi do splošnih in specifičnih informaciji o prosilčevi izvorni državi. Subjektivni element je bil tudi v obravnavanem primeru slabo izkazan, prav tako pa tudi obstoj objektivnih okoliščin, ki so navedene povsem splošno in pavšalno, v nasprotju z zahtevami iz navedene sodbe Vrhovnega sodišča. Zaradi navedenega, upoštevaje stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element, Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi zaključuje, da navedena obveznost preverjanja informacij o izvorni državi ni obstajala.

11. Vrhovno sodišče še dodaja, da pritožnikove navedbe o tem, da so se Berberi prisiljeni odseliti, saj bi drugače propadli, ter da gre za sistematično odrekanje šolskih in zdravstvenih storitev (kar pritožnik vse opredeljuje kot etnično čiščenje), za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 74. člena ZUS-1), saj jih je pritožnik, brez navajanja razlogov za to, prvič navedel v tem pritožbenem postopku, in jih zato Vrhovno sodišče ni upoštevalo. Glede upoštevnih okoliščin, ki jih je pritožnik navajal, pa Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje v stališču, da bi moral pritožnik, da bi socialno ekonomska diskriminacija postala preganjanje v smislu razloga za priznanje mednarodne zaščite, zatrjevati (in nato tudi dokazati), da je bil zaradi svoje berberske narodnosti žrtev ponavljajočih se dejanj fizičnega ali psihičnega nasilja, ki je imelo lastnosti dejanj preganjanja oziroma da je bil zato deležen zbira različnih diskriminatornih ukrepov1 (primerjaj tudi prvi odstavek 26. člena ZMZ-1). Kot je to presodilo že sodišče prve stopnje, Vrhovno sodišče pa temu pritrjuje, splošne navedbe, ki se nanašajo na to, da je (zanj) ekonomski in socialni sistem slabši (kot navedeno glede gradnje šol in zdravstvenih domov ter težav pri zaposlovanju in pridobivanju dokumentov), ne dosegajo tega standarda - glede šol in zdravstvenih domov pritožnik ni niti navedel, kako bi to vplivalo konkretno nanj v primeru vrnitve v izvorno državo; glede pridobivanja dokumentov pa je bilo ugotovljeno, da jih je pridobil; težave pri zaposlovanju pa tudi ne predstavljajo razloga za priznanje mednarodne zaščite, saj gre za ekonomske razloge za zapustitev izvorne države.

12. Po navedenem in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

(1) Sodba Vrhovnega sodišča I Up 173/2018 z dne 9. 8. 2018 in I Up 193/2023 z dne 5. 7. 2023.