Jedro

Prošnjo za mednarodno zaščito je mogoče zavrniti v pospešenem postopku ne le na podlagi prosilčeve izjave in dokazov (prva do četrta alineja 23. člena), ampak tudi na podlagi dokazov, podatkov, s katerimi razpolaga upravni organ, in splošnih informacij (peta do osma alineja istega člena).

Iz prošnje ni razvidno, da bi tožnica kot razlog za zapustitev Ukrajine navedla vojno ali to, da jo okolica dojema kot pripadnico banderovcev. Ugotovitev sodišča prve stopnje je zato v nasprotju z zapisanim v prošnji, je torej protispisna, in pomeni kršitev določb upravnega spora iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1. Prosilec za mednarodno zaščito mora razloge, zaradi katerih pričakuje to zaščito, navesti v prošnji. V tožbi se zato ne more sklicevati na to, da je razloge navedel že v svoji izjavi v predhodnem postopku, in s tem utemeljevati nezakonitosti odločanja v pospešenem postopku.

Ker tožnika v prošnji nista navedla, da sta Ukrajino zapustila zaradi vojne, sporno pa ni niti, da prihajata iz predela, kjer ni notranjega ali mednarodnega oboroženega spopada, jima očitno ne grozi resna škoda iz tretje alineje 28. člena ZMZ v smislu resne in individualne grožnje za njuno življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

Načelo otrokovih največjih koristi samo po sebi ne izključuje vodenja pospešenega postopka in zavrnitve prošnje mladoletnega prosilca v takem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1180/2015-9 z dne 11. 11. 2015 se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi tožnikov, odpravilo odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-108/2015/3 (1312-15) z dne 3. 8. 2015 in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Z omenjeno odločbo je toženka iz razlogov po 1., 2., 3. in 5. točki prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) v pospešenem postopku zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje mednarodne zaščite(1).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga toženka (v nadaljevanju pritožnica) pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava oziroma zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo pritrjujeta odločitvi sodišča prve stopnje in poudarjata, da v postopkih, v katerih so udeleženi mladoletni otroci, organ sploh ne bi smel odločati v pospešenem postopku. Po njunem je na podlagi tožbenih razlogov in obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno in zakonito stališče sodišča, da pritožnica ni razčistila pravnorelevantnih okoliščin, ki se nanašajo na posebni status mladoletnega (osemletnega) invalidnega otroka s cerebralno paralizo. Predlagata zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V zadevi je sporno, ali so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za zavrnitev prošenj tožnikov za mednarodno zaščito v pospešenem postopku. Na podlagi 54. člena ZMZ lahko pristojni organ v takem postopku odloči o prošnji, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena tega zakona, če so ti podani. V 23. členu so kot taka dejstva in okoliščine navedeni: podatki in izjava iz prošnje (prva alineja); informacije, pridobljene v osebnem razgovoru (druga alineja); dokazi, ki jih predloži prosilec (tretja alineja); dokumentacija, ki jo predloži prosilec, zlasti glede svoje starosti, spola, porekla, vključno s poreklom sorodnikov, istovetnosti, državljanstva, krajev, kjer se je pred tem nahajal in kraja običajnega prebivališča, prejšnjih prošenj, prepotovanih poti, potovalnih dokumentov ter razlogov za vložitev prošnje (četrta alineja); dokazi, ki jih pridobi pristojni organ (peta alineja); uradni podatki, s katerimi razpolaga pristojni organ (šesta alineja); dokumentacija, pridobljena pred vložitvijo prošnje (sedma alineja); splošne informacije o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno-politični situaciji in sprejeti zakonodaji (osma alineja). Pristojni organ lahko v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne v taksativno naštetih primerih (prvi odstavek 55. člena ZMZ), med drugim, če iz nje nedvoumno izhaja, da je prosilec prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov (1. točka), ali da je pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (2. točka), ali če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona (3. točka), ali če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost (5. točka).

6. Odločanje v pospešenem postopku je torej izjema od odločanja v rednem postopku, dopustno pa je, če so za to izpolnjeni pogoji iz 54. člena ZMZ. Prošnjo je v takem primeru mogoče zavrniti le, če je očitno (na prvi pogled) neutemeljena, to je, če so podane okoliščine, ki ustrezajo dejanskim stanom, predvidenim v prvem odstavku 55. člena. Glede na 54. člen ZMZ je tako odločitev mogoče sprejeti ne le na podlagi prosilčeve izjave in dokazov (prva do četrta alineja 23. člena), ampak tudi na podlagi dokazov, podatkov, s katerimi razpolaga upravni organ, in splošnih informacij (peta do osma alineja istega člena). To npr. pomeni, da bo na podlagi tretje točke 55. člena ZMZ prošnja zavrnjena, čeprav bi prosilčeve navedbe lahko pomenile preganjanje, vendar je na podlagi dejstev in okoliščin iz pete do osme alineje očitno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje (tako Ustavno sodišče v odločbi Up-96/09 z dne 9. 7. 2009).

V zvezi s 1. , 2. in 3. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi menilo, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen zakonski dejanski stan po nobeni od točk prvega odstavka 55. člena ZMZ, na katere je upravni organ oprl svojo odločitev. Uporabo 1. in 2. točke (to je, da naj bi prosilca v Slovenijo prišla le zaradi ekonomskih razlogov in da so bila v postopku z njune strani navedena le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu) je zavrnilo, ker naj bi tožnika navajala, da sta Ukrajino zapustila zaradi vojne in zaradi tožnici „pripisovane“ pripadnosti banderovcem. Pritožnica temu oporeka, ker tožnika nista v prošnji navedla ničesar, kar bi dalo podlago za sklepanje, da sta ogrožena, niti nista navajala, da ne bi mogla živeti v Ukrajini, ker bi bila preganjana ali ker bi jima to onemogočala vojna.

8. Navedeni očitek, da v prošnjah ni navedb, na katere se je pri odločitvi oprlo prvostopenjsko sodišče, je utemeljen.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je prva tožnica v prošnji (ta je po vsebini identična tožnikovi prošnji, ki jo je za svojega mladoletnega sina vložila tožnica kot zakonita zastopnica) navedla, da prosi za mednarodno zaščito, ker je edina oseba, ki ji lahko pomaga v življenju, oče njenega sina, ki je slovenski državljan. Le pri njem lahko biva, on ji daje tudi preživnino (neuradno) in skrbi za njunega bolnega otroka, ki ima cerebralno paralizo. Pojasnila je, da je v februarju 2014 odšla iz Ukrajine s sinom na Poljsko, od koder ju je njen partner J., ki da je sinov oče, odpeljal v Slovenijo, pri njem je živela ves čas, čeprav je imela veljaven ukrep zavrnitve vstopa v državo do 21. 2. 2016. Ta ji je bil izrečen leta 2013 zaradi ilegalnega prebivanja v Sloveniji. Takrat se je prostovoljno vrnila nazaj v Ukrajino, kjer sta bila s sinom prisiljena živeti v najetih bivališčih, pri čemer je njen partner pošiljal nekaj denarja za najem, vendar selitev iz meseca v mesec ni bila rešitev z bolnim otrokom. Vrnila bi se lahko le na Krim ali v Černobil k sorodnikom. Ker je Ukrajinka, bi jo na Krimu imeli za banderovko (pripadnico fašističnega ukrajinskega režima iz druge svetovne vojne). Tam zaradi invalidnega otroka ne bi mogla dobiti službe, ker nima ruskega državljanstva pa niti socialne pomoči. Če bi se vrnila, ne bi mogla preživeti, saj je sin invalid in nima sredstev za preživljanje, skrbi pa jo tudi za njegovo zdravje, zdravstveno zavarovanje ne obstaja, vse moraš plačati sam. V Ukrajini ni bila nikoli preganjana zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobnega. V zaključku je zaprosila za pomoč zase in za sina, da bi imela streho nad glavo. Najbližja oseba, ki ji lahko pomaga, je oče njenega otroka, pri katerem si želita živeti, tam so živeli lepo, vendar s sinom nimata urejenih dokumentov.

10. Niti iz ostalih delov prošenj ni razvidno, da bi tožnica kot razlog za zapustitev Ukrajine navedla vojno ali to, da jo okolica dojema kot pripadnico banderovcev. Ugotovitev sodišča prve stopnje je zato v nasprotju z zapisanim v prošnji, je torej protispisna, in pomeni kršitev določb upravnega spora iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1. Kršitev je vplivala na pravilnost odločitve, saj je sodišče s protispisno navedbo utemeljilo, da bi to lahko bilo relevantno za obravnavanje upravičenosti tožnikov do mednarodne zaščite in da zato ni izpolnjen pogoj za zavrnitev njune prošnje v pospešenem postopku na podlagi 1. in 2. točke 55. člena ZMZ. S tem je neutemeljeno sledilo tudi sicer nepravilnemu tožbenemu stališču, da bi moral upravni organ glede razlogov za zaščito upoštevati lastnoročno izjavo prve tožnice, napisano pred oddajo prošnje, v kateri je navedla, da želi zaprositi za mednarodno zaščito zase in za otroka, ker je v Ukrajini vojna.

11. V skladu s 36. členom ZMZ, ki ureja predhodni postopek, mora vlagatelj namere po prihodu v azilni dom napisati izjavo o razlogih za mednarodno zaščito (prvi odstavek). Sam postopek mednarodne zaščite pa se začne z vložitvijo popolne prošnje, ki mora vsebovati podatke iz drugega in tretjega odstavka 119. člena tega zakona (prvi odstavek 40. člena ZMZ), med drugim izjavo prosilca. Ker je šele s prošnjo izražen prosilčev zahtevek, o katerem mora organ odločiti, obrazložen pa je z izjavo v prošnji, je s tem dan okvir odločanja upravnega organa. Prosilec namreč samostojno da izjavo o razlogih za vložitev prošnje, ki jo uradna oseba lahko dopolni z dodatnimi vprašanji (prvi odstavek 43. člena) in mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek 21. člena). V tožbi se zato ne more sklicevati na to, da je razloge navedel že v svoji izjavi v predhodnem postopku, in s tem utemeljevati nezakonitosti odločanja v pospešenem postopku.

12. Glede na navedeno omemba vojne v Ukrajini v izjavi prve tožnice v predhodnem postopku sama po sebi ni ovira za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ.

13. Institut mednarodne zaščite pa ne more reševati niti problema navzočnosti prve tožnice v Sloveniji zaradi morebitnih potreb postopka urejanja očetovstva za mladoletnega prosilca, v zvezi s katerim prva tožnica trdi, da je njegov oče omenjeni J., medtem ko je pritožnica na podlagi v upravnem postopku predloženega rojstnega lista v odločbi ugotovila, da je v njem kot prosilčev oče zapisana druga oseba. Okoliščine, ki se nanašajo na urejanje vprašanja očetovstva v Sloveniji, so za ta postopek irelevantna (2. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). S tem v zvezi je utemeljeno tudi pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje toženki neutemeljeno očitalo, da se je v nasprotju s prvim odstavkom 148. člena ZUP sama izrekla o vprašanju očetovstva. Po omenjeni določbi mora organ, ki vodi postopek, postopek prekiniti, če se predhodno vprašanje nanaša na ugotovitev očetovstva. V postopku odločanja o mednarodni zaščiti vprašanje, kdo je prosilčev oče (tisti iz rojstnega lista ali druga oseba, ki jo navaja prosilec), ni vprašanje, brez rešitve katerega ne bi bilo mogoče rešiti same zadeve (predhodno vprašanje iz prvega odstavka 149. člena ZUP), saj priznanje statusa begunca(2) ali subsidiarne zaščite(3) iz 2. člena ZMZ ni odvisno od te okoliščine.

14. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku ni podan niti razlog iz 3. točke, saj je prva tožnica v prošnji navedla, da bi jo v primeru vrnitve v Ukrajino v kakšen drug kraj šteli za banderovko. To po presoji sodišča prve stopnje pomeni, da bi lahko šlo za preganjanje na podlagi političnega prepričanja. Ker je treba to podrobneje razčistiti z zaslišanjem tožnice in s pridobitvijo morebitnih drugih dodatnih dokazov v rednem postopku, je preuranjen zaključek o razlogu iz 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

15. Glede tega je utemeljena pritožbena navedba, da je prva tožnica navedla, da v primeru vrnitve v Ukrajino ne bi mogla živeti le na Krimu, ker bi jo tam obravnavali kot banderovko. Sodišče je zato oviro za življenje na Krimu brez podlage razširilo še na vse druge kraje v Ukrajini (očitno razen Mukacseva), pri čemer omenjena pripadnost, ki bi jo prvi tožnici kot Ukrajinki morda res lahko pripisovali na Krimu, če bi se tam naselila, za konkretni primer sploh ni pomembna. Dejstvo je, da prva tožnica ni navajala, da ima določena politična prepričanja ali da bi ji bila ta v predelu Ukrajine, iz katerega sta s sinom prišla, pripisana, niti da je bila tam zaradi tega kadarkoli preganjana oziroma bi to lahko bila v primeru vrnitve. Odločitev za življenje pri sorodnikih na Krimu je v tem pogledu z vidika pogojev iz 2. člena ZMZ za dodelitev statusa nebistvena. Ob tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da niti tožba navedb o vrnitvi na Krim in banderovstvu ne izpostavlja kot dejanja preganjanja, ki bi jih morala toženka upoštevati.

16. Poleg tega pritožnica utemeljeno opozarja še (kar je navedla že v odločbi), da tožnika prihajata iz mesta Mukacsevo na skrajnem jugozahodu Ukrajine tik ob meji s Slovaško in Madžarsko, kjer ni vojnih razmer. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, zakaj prvostopenjsko sodišče, če že je štelo, da je bil razlog za prošnjo vojna v izvorni državi, tega podatka ni upoštevalo v okvirih iz 54. člena ZMZ. Tožnika v tožbi te ugotovitve nista izpodbijala, oporekala sta le, da toženka ni pojasnila, na podlagi katerih informacij je prišla do takega zaključka. Po presoji Vrhovnega sodišča sicer drži, da toženka ni navedla konkretnih virov, ki potrjujejo, da v tem delu Ukrajine ni notranjega ali mednarodnega oboroženega spopada, vendar ob splošno znanem dejstvu, da so bili oboroženi spopadi v Ukrajini omejeni na njen vzhodni del, in ob tem, da tožnika ne zatrjujeta nasprotnega, omenjeno ne onemogoča preizkusa stališča, da v konkretnem primeru tožnikoma ob vrnitvi v predel Ukrajine, ki sta ga zapustila, očitno ne grozi resna škoda iz tretje alineje 28. člena ZMZ v smislu resne in individualne grožnje za njuno življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

17. Povedano drugače: ker očitno ni ovir za vrnitev tožnikov v predel Ukrajine, ki sta ga zapustila pred odhodom v Slovenijo, so za odločitev pravno nepomembne navedbe prve tožnice, da bi zaradi ekonomskih razlogov lahko živela le pri svojih sorodnikih na Krimu ali v Černobilu.

V zvezi s 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ

18. Po presoji prvostopenjskega sodišča je preuranjena tudi odločitev na podlagi te točke, saj upravni organ ni razčistil pravnorelevantnih okoliščin glede osebnega statusa drugega tožnika, ki je mladoletni invalidni otrok s cerebralno paralizo. Ugotavlja, da ga je v postopku zastopala le mati, ne pa tudi oče J. R., zato bi morala toženka opraviti osebni razgovor z obema. Poleg tega meni, da se je toženka v nasprotju s prvim odstavkom 148. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izrekla o vprašanju očetovstva, saj to ni v njeni pristojnosti. Zato je utemeljen tožbeni očitek, da v konkretnem primeru ni bilo dovolj upoštevano načelo največje otrokove koristi.

19. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem postopku vprašanje upoštevanja največjih koristi drugega tožnika, ki je mladoletna invalidna oseba v starosti 8 let, povezalo z razlogom za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene, ker prva tožnica (z njo pa tudi tožnik) brez utemeljenega razloga ni izrazila namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času po prihodu v Slovenijo. Vrhovno sodišče te povezave med koristmi otroka in dejstvom, da je prva tožnica izrazila namero za vložitev prošnje šele po obravnavi s strani policije zaradi kršitve prepovedi vrnitve v Slovenijo, ne vidi. Poleg tega sta tožnika v II. točki tožbe v okviru sklicevanja na načelo otrokovih največjih koristi navedla le, da bi morala toženka preverjati, kaj pomeni trenutno stanje in situacija v izvorni državi za mladoletne osebe (pri tem izhajata iz očitno neutemeljene predpostavke, da jima v izvorni državi oz. njenem predelu, od koder prihajata, grozi resna škoda) ter da je tudi v tej zadevi potrebna predvsem presoja, ali bi mladoletnemu prosilcu ob morebitni vrnitvi grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Kot ugotavlja Vrhovno sodišče, je toženka to presojo, v kateri niti prvostopenjsko sodišče očitno ni zaznalo pomanjkljivosti, v okviru razlogov, navedenih v prošnji, tudi opravila s pojasnili v odločbi, ki se nanašajo na 3. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ (da tožnika očitno ne izpolnjujeta pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona), še posebej na 7. strani njene obrazložitve, kar vse je v tožbi v celoti spregledano.

20. Po povedanem je torej prvostopenjsko sodišče pritožnici neutemeljeno naložilo zaslišanje domnevnega očeta drugega tožnika iz razloga varstva njegovih največjih koristi, pri čemer niti ni jasno, katerih, saj je pojem največje otrokove koristi nedoločen, predvsem pa so lahko njegove koristi upoštevne le v obsegu, kolikor so povezane s predmetom obravnavanja v posamezni zadevi (konkretno s presojo pogojev za podelitev statusa mednarodne zaščite). Da bi bilo to načelo v tej zadevi kršeno s katerim od drugih ravnanj toženke razen pomisleka, na katerega se nanaša 18. točka obrazložitve te sodbe, pa ni bilo zatrjevano niti v tožbi. V tem pogledu je treba kot neutemeljeno zavrniti tudi sicer povsem splošno stališče v odgovoru pritožbo, da se o prošnjah mladoletnih otrok sploh ne bi smelo odločati v pospešenem postopku.

21. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo določbe 55. člena ZMZ in bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, kar je s to obrazložitvijo odpravljeno, je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (77. člen in 3. točka tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1).

(1) Prošnji sta bili vloženi 16. 7. 2015. (2) Ta se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (drugi odstavek 2. člena ZMZ).

(3) Status subsidiarne oblike zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona (tretji odstavek istega člena ZMZ).